Category Archives: Objave

Sveto Srce Jezusovo

Je kaj bolj svetega od ljubečega srca?

Srce Jezusovo.

Srce.

Moje in tvoje.

 

Srce, ki ga objemajo 

varne in nežne roke.

 

Srce, ki je ljubljeno

in bo ljubilo vsepovprek.

 

Srce, ki je skoraj nehalo biti

in ga je obudilo ljubeče srce.

 

Srce nikoli ne neha biti,

nikoli ne neha živeti,

nikoli ne ugasne,

četudi je tisočkrat prebodeno.

 

Srce Jezusovo.

Ugnezdi se za večnost,

v moje in tvoje 

srce. 

(Natalie 19/6/20)

 

Naj bo v vašem srcu Srce Jezusovo.

Imejte lep praznik.

Natalie

Slovo

Od zemeljskega življenja se je poslovil član naše skupnosti Srce, Andrej Pečenko, meteorolog in dolgoletni delavec RTV Slovenija.

Naj ga objame njemu tako ljuba nebeška modrina in ga vodi v Božje roke. Ostanimo povezani z njim v mislih in molitvi!

Od Andreja se bomo člani skupnosti Srce poslovili na ponedeljkovi maši pri Sv. Jožefu ob 19.uri. Mašo boste lahko spremljali tudi preko interneta (zoom).

Odbor Srce

Jakobova pot letos drugače

 

V soboto, 25. 4., smo se srčki posamič podali na Jakobovo pot iz različnih smeri, a z enakim ciljem: priti opoldne k cerkvi, kapelici ali oltarju sv. Jakoba v svoji občini. S tem smo zadovoljili vse ukrepe, ki so postavljeni v tem posebnem času pandemije covida-19.

 

     Ob podpori sodobne tehnologije nas je p. Tomaž, naš duhovni voditelj, vse romarje povezal v molitvi, ob razlagi o sv. Jakobu in z blagoslovom. Z aplikacijo Zoom smo se lahko tudi videli in slišali ter si imeli možnost podeliti vtise z romarske poti.

 

      Kako bi lahko vsak prenesel spoznanja z današnje poti v svoje življenje, nas je nagovoril pater Tomaž. In kaj pomeni sprejeti svojo vlogo v ponižnosti in ne hlepeti po pomembnosti! Vsi smo romarji na poti skozi življenje in sv. Jakob nam je lahko pri tem svetla luč. Nas srčke je prav gotovo povezal. Iz različnih koncev Slovenije smo bili na poseben način skupaj, povezani v mislih, srcu in molitvi. Tako kakor je vsak od nas že prehodil svojo trnjevo pot ločenosti, smo hodili vsak posebej in vendarle skupaj: z Božjim blagoslovom in ob pomoči drug drugega smo prišli na skupni cilj.

 

       Na sobotnem romanju smo obiskali cerkve sv. Jakoba v Ljubljani na Gornjem trgu, v Hrašah pri Vodicah, pri frančiškanih v Kamniku, v Ždinji vasi pri Novem mestu, tri cerkvice na pomursko-štajerski veji Jakobove poti, na Primorskem v Šaredu nad Izolo, celo cerkev sv. Jakoba v Bačvi v Istri in še marsikatera druga je bila obiskana. Na naši poti se nas je zbralo okoli 25 in skupaj naredilo veliko korakov: vsak svoje, vsi skupaj pa smo prehodili več kot 250 km poti, da bi se priporočili sv. Jakobu.    

 

       Komaj čakamo, da se prihodnje leto spet podamo na Jakobovo pot, in to skupaj »v živo«.

Nataša

Na veliko noč …

Pozdravljeni, moji Prijatelji!

Na današnji dan se povečini vsi spominjamo Jezusovega grozotnega trpljenja, ki ga nismo videli, a si ga lahko predstavljamo v mislih. Namen njegovega trpljenja ni bil ta, da bi tudi mi morali neprestano imeti občutek, da moramo trpeti, ampak da bi se vsak trenutek zavedali, DA NAS JE S SVOJIM TRPLJENJEM ODREŠIL.

 

Žal vse prevečkrat tavamo z mislimi v duhovnih ujetostih, tako pa dajemo moč temi in naše življenje izgublja pravo vrednost. S tem pa ne živimo svojega Poslanstva niti Božjega načrta nad nami.

 

Bom navedla čisto preprost primer. Zjutraj ko zazvoni budilka, si rečemo: “Da, Jezus, hvala Ti za današnji dan. Hvala, ker ga lahko preživim v Edinosti s Teboj. Hvala, ker ga lahko Darujem Zate.” 

 

Prav tako ob vsakem izzivu, ki se nam čez dan pojavi, rečemo: “DA, JEZUS, SPREJMEM.”

 

S to PODARITVIJO NJEMU DOBI NAŠE ŽIVLJENJE VREDNOST. In kdor iskreno ljubi Boga, je v Ljubezni – Bog prebiva v njem. Tako ali tako so v Trojstvu: Jezus, Oče Bog in Sveti Duh. 

 

In s to jutranjo ali dnevno noto se odpremo Svetemu Duhu in naše Poslanstvo dobi povsem novo razsežnost: postanemo lahkotni, srečni, osvobojeni – POSTANEMO LJUBEZEN;

z LJUBEZNIJO pa POSVEČUJEMO JEZUSA in ČISTIMO SAMI SEBE. 

 

Želim vam obilje Blagoslovov Velikonočnih skrivnosti!

 

Z Bogom,

Nevenka

 

Ljubim te, Ljubim te, Ljubim te

Neštetokrat sem v sebi slišala glasove obupa, ki so odmevali in me prepričevali, da se nikoli ne bo nič spremenilo, da nikoli ne bom prišla iz peklenskega kroga, v katerem sem se znašla. Teža greha, teža neznanja, nezrelosti in obupa me ja tlačila dol, dol, dol …

 

Tolikokrat sem poskušala izstopiti iz tega začaranega kroga, a ni delovalo. In sem se umaknila. Čakala sem, da se bo ta, ki sem si ga tako silno želela in po katerem sem tako hrepenela, spremenil, da bo spoznal, kakšen biser je pred njim. 

 

V svoji nevednosti sem se kotalila v vedno globlje brezno, v pričakovanju vsega, kar je bilo večini normalno, meni pa tako nedosegljivo, tako oddaljeno. Ni mi pustilo, da bi svobodno dihala, se veselila, ljubila in upala. Želela sem, da bi moje življenje, ki se je začelo zelo klavrno, imelo smisel, da bi imelo vse, kar sem takooo zelo pogrešala.

 

Lepa, naivna dekleta dobijo barabe, razbojnike, delinkvente. Tako je moja naivnost zlezla v motne vode, polne obupa, strahu in žalosti, ko kljub vsem naporom ni bilo rezultatov, ni bilo nič, le eno samo razdajanje, le solze ter neskončna žalost in strah, ki sta vodila v depresijo. Tu in tam upanje, da se morda zgodi čudež, kakor sem včasih slišala poročati po TV.

 

Bil je to glas obupa, ki se je vedno bolj oglašal: grešiš znova in znova. Po neskončnih obljubah sebi in drugim, da bom naslednjič naredila boljše, sem se ponovno znašla v starih, utečenih, temnih in neprehodnih prostorih. Že leta in leta sem poskušala priti ven, a ni šlo. Bolje, da izginem in umrem, sta kričala moja duša in moje telo. Bil je glas teme. Glas lastnih notranjih bojev, ki jih je moja ljubka deklica doživljala od spočetja. 

 

Z vso to težo je šla v svet, ki jo je ranil. Zanjo je ta svet postal tako nevaren in krut, da počasi ni zaupala nikomur razen sebi. In če živiš v takem svetu sam, se ti glasovi kar namnožijo. Pridejo, tako nevede se prikradejo, zasvojijo ti vse telo, srce zvežejo v okove in dušo stisnejo v kletko.

Nekoč sem slišala govoriti modrega pridigarja, da Gospod revežev, beračev in sirot nikoli ne zapusti. In potem v moje odraslo življenje pride Jezus. Pride po tebi, po njem in po še mnogih sestrah in bratih. Vedno glasneje me je klical, po imenu me je klical: Natalie, Natalie, hodi za menoj, ti si moja ljubljena hči!

 

Tega klica nisem bila sposobna prezreti. Klical me je tako glasno, da je preglasil tisti glas obupa. Tisti njegov glas mi je nežno govoril: To, kar opisuješ, ni Ljubezen. To je obup. To je tvoja preteklost.

 

Jaz sem Ljubezen, se je vedno glasneje oglašal. 

 

Oblikoval sem te z lastnimi rokami in ljubim to, kar sem oblikoval.

 

 Ljubim te z ljubeznijo, ki nima meja, ker te ljubim, kakor sem ljubljen.

 

Ljubim te umazano in lepo, zlorabljeno in izdano, zavrženo, slepo, gluho. Ne beži od mene, ne boj se! Vrni se v moje naročje, ne enkrat, ne dvakrat, ampak vedno znova. Ti si moj otrok, jaz sem tvoj oče. Tvoj Bog. Tvoj Bog sočutja in usmiljenja. Bog, ki ti odpušča, Bog, ki te ljubi. Jaz sem tvoj Bog nežnosti in skrbi. Bog lepote, po kateri hrepeniš.

 

Ni res, da sem se ti odrekel, tega nikoli ne bom storil, ni res, da si nemogoča in te ne morem več prenašati, ni res, da ni moškega, ki bi se odločil zate in te ljubil, ni res, da ni poti nazaj! 

 

Prosim, ne reci tega nikoli več.

 

Nič od tega ni res. Tako zelo želim, da si z mano. Tako močno si želim, da si blizu mene. Poznam vse tvoje misli. Slišim vse tvoje besede. Vidim vsa tvoja dejanja. In ljubim te, ker si lepa. Kiparil sem te po svoji podobi, po podobi božanske matere. Pečat moje najintimnejše ljubezni si. Ni pomembno, kako si prišla na svet. Ljubljena si. Ljubim te.

 

Ne obsojaj sama sebe. Ne zavrzi sama sebe. Naj se moja ljubezen dotakne najglobljih, najbolj skritih kotičkov tvojega srca in ti razkrije tvojo lastno lepoto, lepoto, ki si jo pozabila. Videla boš znova to lepoto v svetlobi mojega usmiljenja.

 

Pridi, pridi k meni, izjoči se na mojih ramah. V svoje dlani bom lovil tvoje solze in ti brisal drobni, lepi obraz. Moja usta bom položil na tvoje ustnice. Svojimi ustnicami se bom približal tvojim ušesom in jih pobožal:

 

Ljubim te, ljubim te, ljubim te, LJUBLJENA SI.

 

Natalie

Gradišče, 2. 4. 2020

 

Kaj bo, kako bo, ko covid-19 mine?

V teh dneh ni človeka, ki si dnevno ne zastavlja tega skrb zbujajočega vprašanja, na katero resnično ni pravega odgovora.

 

Mnogi ugibajo. Mnogi špekulirajo. Mnogi prebirajo razne zgodovinske dogodke, zgodbe že davno pozabljenih svetnikov, modrecev, šamanov, Aboriginov, Indijancev, ki smo jih izrinili s sodobno kulturo in civilizacijo 21. stoletja.

Nekako smo se ujeli v svet potrošništva in globalizacije, v svet, ki je za nekatere postal prizorišče, kjer si dovolijo prav vse. Kjer ni meja. Ni zdravega strahu. Človek se postavlja v vlogo Stvarnika.

 

Težko si je predstavljati kaj takega, vendar je tako. Prestrašeni smo. Grabi nas panika. Tesnoba. Kaj bo? Kako bo? Ali bomo preživeli? Vsak od nas si to predstavlja, razlaga in doživlja po svoji presoji in zrelosti. A resnica, ki se ponavlja iz stoletja v stoletje, je samo ena.

 

Danes imamo astro- in kvantno fiziko, znanost, ki nam je omogočila odkriti, kar nam je bilo uganka še v 19. in 20. stoletju. Mnoge najdbe po svetu pričajo, da so nekoč živeli ljudje, ki so premogli neverjetno inteligenco, inovativnost, imeli močno intuicijo. Tudi danes je tako. Poznamo znanost, ki raziskuje v prid človeštvu, in tisto drugo, ki je v nasprotju z naravo, znanost, ki se postavlja v vlogo Boga Stvarnika, sega v sam boj z Bogom, s stvarstvom. Znanost, ki bi spočenjala in končevala življenje. Tam je prava vojna med svetim in posvetnim.

 

Ob tej misli me spreleti srh, strah me je, ker če se je človek zmožen poigravati s to najglobljo in najsvetejšo stvaritvijo, s skrivnostjo svetosti, kaj potem počne s tistim, kar je posvetno? O, babilon, babilon! Kako potem neka skupina ljudi, ki ji ni prav nič sveto, lahko vpliva na posameznika, ki je s svojimi osebnimi podatki odprt kakor knjiga in ga v vsakem trenutku lahko berejo?

 

Res ne vemo, kaj bo, kako bo. Tu. V tem kaosu.

Stojimo pred čisto uganko jutrišnjega dne. Kjer se vsak dan na stotine ljudi bojuje za življenje, stotine zdravnikov z boleznijo. Umirajo naši najmodrejši. Naši stari. V naših življenjih še ni bilo pandemije, ki bi zajela ves svet.

To je uganka za vse bogastvo sveta.

 

Resnici na ljubo se je vsakdo izmed nas že kdaj znašel pred neznano in negotovo prihodnostjo, ki ga je prestrašila do kosti. Ko je strah postal noč in dan naš spremljevalec in ni bilo prostora za upanje. Ko je človek v peklu in MOLI v NEBO, a ni odziva, da bi bil odrešen teh neznosnih muk, te groze. Te notranje groze, ki izhaja iz naših čutenj, naših otroških strahov in otroške nezaščitenosti.

 

Vendar nismo več otroci. Zdaj razmišljamo kot odrasli.

Svojo družino v naših telesih nosimo na vse konce sveta, iščemo kraj in prostor, kjer bi izjokali svojo bolečino, se otresli napetosti, ki trga in krči telo. Telo, ki si želi biti svobodno. Zaceljeno. 

 

Iščemo takšne in drugačne dosežke, opijate vseh vonjev in okusov, da bi minilo tisto, kar boli. Pa ne mine. Še hujše je. Bližina, ki je ni bilo, varnost, ki je ni bilo, ljubezen, ki ni ljubila. To neznosno bivanje! Vrednost, ki se je izgubila kdo ve kje?

 

Izumljamo ne vem kaj vse, ne da bi bili na prestolu videni in občudovani, priznani in ljubljeni. Kupujemo, da bi zapolnili praznino. Ali res vse to potrebujemo? Ali bomo potem od sveta priznani, bomo našli varnost, dragocenost, ljubljenost, bližino in dotik, ki ozdravljata vse bolezni, tudi korono? 

 

Zakaj ta neznosna bolečina? Je prišel čas, da slečemo ponošena oblačila, se odenemo v svilo in škrlatni žamet? 

 

Ni več opravičila. Nismo več otroci, ki se igramo v peskovniku in nam sošolec podre gradove iz peska, se izjočemo in čez pet minut naredimo druge. V tej pandemiji dejansko padajo gradovi živih ljudi. Pada človeštvo. Kakšno?

 

Pada vsak od nas s svojo težo, svojo zgodovino. Se bo razrešilo? Bo bolje? Kaj bo po tem covidu-19? Bomo živeli dostojno? Kakšna kriza doleti svet, v katerem smo mnogi prenažrti materialnih dobrin in mečemo hrano v kante za smeti, na drugem njegovem koncu pa otroci umirajo od lakote! Naši otroci.

 

Kaj je zdaj edina skrb vseh nas? Po navadi, ko smo v strahu, je vse tako veliko, pošastno, toda na koncu se razreši bolje, kakor smo pričakovali. In čisto drugače.

 

Upanje umira zadnje. Upajmo in zaupajmo. Rojevajo se nam svetosti. Zaupajmo, da se bo tudi to, kar doživljamo v teh dneh, rešilo in bomo iz te krize modrejši, sočutnejši do bližnjega, bolj ljubeči do sočloveka, spoštljivejši do narave. Do življenja, ki daje življenje. 

 

Žívimo s tem upanjem iz dneva v dan in vse bo še dobro.

 

Natalie (18. 3. 2020)

Čas hvaležnosti s koronavirusom

Sedim za računalnikom in gledam tavajoče snežinke, ki nikakor ne morejo pobeliti že pomladne zemlje. Hvala ti za toplo zavetje, Gospod! Vrt je skoraj povsem prelopatan, prst ni premočena ne zmrznjena, ozelenela sta radič in rukola, zimo je preživel por, še vedno lahko nabiram regrat in ob potoku čemaž. Hvala Ti, Gospod, da nam vsako leto pošlješ pomlad. In bližnji kmetje niso daleč, mimo naše hiše vozijo traktorji na polje. In ko kaj zmanjka, so v bližini trgovine: natikamo si rokavice, nekateri tudi maske, od daleč se pozdravimo s sorodniki in krajani. Hvala Ti, Gospod, da zdravstveni, živilski, medijski, tovorni, komunalni … sistemi še delujejo. Hvala Ti za vse požrtvovalne in pogumne ljudi v teh sistemih.

 

»Brez obiskov, brez objemov!« naroča Mario s televizijskega zaslona – to pa je težko. Včeraj je sinova družina zaradi opravkov in da malo spremenijo okolje, zapeljala na naše dvorišče in mala Mina je iztegovala roke proti meni, jaz pa sem se drznila le pritegniti jo ob svoja kolena, nikakor ne k obrazu. Čez mesec dni bodo otroci zrasli brez dedkov in babic. Kako naj razumemo to izkušnjo, Gospod? Z neskončnim zaupanjem Vate. Da se zmanjša naša veličina in pomembnost, da se zavedamo svoje nemoči in nebogljenosti, da se prepustimo Tvoji roki in Tvoji previdnosti. Da se naučimo odrekanja.

 

In o tem zaupanju Gospodu in naši veri Vanj je v pridigi spregovoril tudi p. Tomaž, ko nas je povabil k spletni sv. maši četrti ponedeljek v marcu namesto našega srečanja pri Sv. Jožefu. Niso bile moteče tehnične težave, patra smo videli in slišali, poklepetali pa smo po maši med seboj tudi sodelujoči srčki. Evangelij o kraljevem uradniku, ki prosi za življenje umirajočega sina, Jezus pa ga ozdravi na daljavo tisti hip, ko izreče »Tvoj sin živi!«, priča o Božji vsemogočnosti in preizkušnji naše vere. In o moči Besede. Tudi Marija, naš človeški zgled, reče: »Zgodi se mi po tvoji besedi!«

 

Če bomo srečno in kmalu preživeli obdobje koronavirusa, bo to mali čudež. »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete,« nam očita Jezus. Ne pozabimo prositi Gospoda in mu zaupati in ne pozabimo mu biti hvaležni, ko bo stiska mimo.

 

Helena

Feniks

Ne vodijo me k Njemu sile strastnega poželenja,

ne pekel obupa, ki sem ga čutila,

ko sem gola legla predenj in prosila zavetja, 

molila, da bi bile Njegove dlani polne mene,

da bi Prežarčil moje žive rane v telo vžgane besede. 

Me Poljubil z ustnicami, kakor ga je Mati poljubljala majhnega.

Me Objel med boki z živahnostjo dotikov bližine za večnost,

da mi ne bi bilo treba sanjati,

kako ga bom ljubila v nebesih, ko me več ne bo tu, 

Boga Ljubezni.

Tako sem zdaj tu z goloto objeta, 

vsa sramežljiva in vsa ranljiva, vsa mehka, krotka, ponižna.

Beračeva beračica Ljubezni,

predana boginja, ki odmeva strašne resnice prastarih globoko zakopanih korenin,

ki po strahu in žalosti dišijo, v skrivnost zavite.

Boječa, prestrašena,

da Pozabil me bo, preden me Vzljubi.

Jočem tiho kakor cvet, ko iz kamna poganja.

Proč križana beseda!

Iz ječe na svetlobo, za Boga milega!

Si večji kakor beseda; si brat, prijatelj in berač.

Kakor apostoli Seješ to živo bližino v svežino jutra.

Napolnjena bližina, ves dan in noč mi žari na nebu.

Venera.

Vsa razkošna, vsa modra, vsa polna barv, vsa v čipki.

Šelesti.

Mirna. Svoja.

Feniks.

Spet leti.

                Natalie (3. 3. 2020)

Premišljevanje ob Sv. Višarjah

 

O čem naj bi pravzaprav pisal: o samem pohodu ali o občutkih, ki prihajajo in odhajajo in so del notranjega boja? Morda o nečem, kar presega dogodek, vezano pa je na neko mojo osebno odločitev.

Stisko ali bolje rečeno krizo sem doživel prvič kot izredno močen občutek pri tridesetih letih. V bistvu je bila to ena velika zmedenost. V skupini Srce sem že od samega začetka, to je sedemnajst let, in od tedaj se soočam s samim seboj, s svojimi občutki in ne nazadnje z vestjo.

Dvajset let samskosti je dolgo obdobje in pred leti se je porodila odločitev, da ne smem zamuditi priložnosti, da ne bi tvegal in vstopil v partnerski odnos kot dozorela oseba.

V življenju je treba stopiti naprej. Hoja v hrib zahteva napor. Ko se utrip poveča, lahko obmolkneš in premišljuješ. Včasih pa je treba izklopiti vse tiste misli, ki človeka preganjajo, ali pa so zgolj skrbi, ki jim daš preveliko težo.

Na poti je treba biti zbran, ker je hoja po zasneženem pobočju lahko nevarna, pri sestopu v dolino še bolj zaradi možnosti zdrsa. Na vrhu se človek umiri, za nekoga je to lahko uspeh, ker je premagal sam sebe in pri tem našel SMISEL.                                                              

    Tomaž

Po lutkovni delavnici

S pomočjo strokovnjaka Jožeta Zajca smo v četrtek, 6. februarja 2020, pri Sv. Jožefu izdelovali ročne lutke. Tema je bila svetopisemska prilika o izgubljenem sinu. Ste pomislili, da tri moške, ki so »glavne« osebe v priliki, spremljajo ženske – mama, žena, sestra, ki v besedilu niso omenjene, so pa pomembne pri odločitvah mož? Ideja je bila, da vsak izdela svojo lutko in jo poveže s priliko.

 

Preden smo začeli izdelovati svoje lutke, nas je mentor Jože opozoril na nekaj posebnosti: otroci imajo majhne noske, starejši, ko je človek, večji nos ima; ušesa se pri ženskah navadno ne vidijo, zato jih ne naredimo; oči so v spodnji polovici glave; ušesa so v istem nivoju kakor nos …

 

Vedela sem, da bo lutka, ki jo bom izdelala, odsev mene. Zanimivo, lutka ima podobno barvo obleke, kot sem jo imela oblečeno jaz. Tudi barva njenih las je po večini enaka barvi njenega izdelovalca. Usta smo narisali na koncu, da lutke z govorjenjem ne bi motile našega dela.

 

Doma sem lutko postavila ne polico, da me gleda, ko delam. Verjamem, de ne bi mogla izbrati drugačne barve obleke in barve las. Težave imam z dolžino las. Ali naj jo ostrižem? Kaj, če bo imela potem prekratke lase? Ali morajo biti lasje enako dolgi?

Karmen