Category Archives: Objave

Kaj bo, kako bo, ko covid-19 mine?

V teh dneh ni človeka, ki si dnevno ne zastavlja tega skrb zbujajočega vprašanja, na katero resnično ni pravega odgovora.

 

Mnogi ugibajo. Mnogi špekulirajo. Mnogi prebirajo razne zgodovinske dogodke, zgodbe že davno pozabljenih svetnikov, modrecev, šamanov, Aboriginov, Indijancev, ki smo jih izrinili s sodobno kulturo in civilizacijo 21. stoletja.

Nekako smo se ujeli v svet potrošništva in globalizacije, v svet, ki je za nekatere postal prizorišče, kjer si dovolijo prav vse. Kjer ni meja. Ni zdravega strahu. Človek se postavlja v vlogo Stvarnika.

 

Težko si je predstavljati kaj takega, vendar je tako. Prestrašeni smo. Grabi nas panika. Tesnoba. Kaj bo? Kako bo? Ali bomo preživeli? Vsak od nas si to predstavlja, razlaga in doživlja po svoji presoji in zrelosti. A resnica, ki se ponavlja iz stoletja v stoletje, je samo ena.

 

Danes imamo astro- in kvantno fiziko, znanost, ki nam je omogočila odkriti, kar nam je bilo uganka še v 19. in 20. stoletju. Mnoge najdbe po svetu pričajo, da so nekoč živeli ljudje, ki so premogli neverjetno inteligenco, inovativnost, imeli močno intuicijo. Tudi danes je tako. Poznamo znanost, ki raziskuje v prid človeštvu, in tisto drugo, ki je v nasprotju z naravo, znanost, ki se postavlja v vlogo Boga Stvarnika, sega v sam boj z Bogom, s stvarstvom. Znanost, ki bi spočenjala in končevala življenje. Tam je prava vojna med svetim in posvetnim.

 

Ob tej misli me spreleti srh, strah me je, ker če se je človek zmožen poigravati s to najglobljo in najsvetejšo stvaritvijo, s skrivnostjo svetosti, kaj potem počne s tistim, kar je posvetno? O, babilon, babilon! Kako potem neka skupina ljudi, ki ji ni prav nič sveto, lahko vpliva na posameznika, ki je s svojimi osebnimi podatki odprt kakor knjiga in ga v vsakem trenutku lahko berejo?

 

Res ne vemo, kaj bo, kako bo. Tu. V tem kaosu.

Stojimo pred čisto uganko jutrišnjega dne. Kjer se vsak dan na stotine ljudi bojuje za življenje, stotine zdravnikov z boleznijo. Umirajo naši najmodrejši. Naši stari. V naših življenjih še ni bilo pandemije, ki bi zajela ves svet.

To je uganka za vse bogastvo sveta.

 

Resnici na ljubo se je vsakdo izmed nas že kdaj znašel pred neznano in negotovo prihodnostjo, ki ga je prestrašila do kosti. Ko je strah postal noč in dan naš spremljevalec in ni bilo prostora za upanje. Ko je človek v peklu in MOLI v NEBO, a ni odziva, da bi bil odrešen teh neznosnih muk, te groze. Te notranje groze, ki izhaja iz naših čutenj, naših otroških strahov in otroške nezaščitenosti.

 

Vendar nismo več otroci. Zdaj razmišljamo kot odrasli.

Svojo družino v naših telesih nosimo na vse konce sveta, iščemo kraj in prostor, kjer bi izjokali svojo bolečino, se otresli napetosti, ki trga in krči telo. Telo, ki si želi biti svobodno. Zaceljeno. 

 

Iščemo takšne in drugačne dosežke, opijate vseh vonjev in okusov, da bi minilo tisto, kar boli. Pa ne mine. Še hujše je. Bližina, ki je ni bilo, varnost, ki je ni bilo, ljubezen, ki ni ljubila. To neznosno bivanje! Vrednost, ki se je izgubila kdo ve kje?

 

Izumljamo ne vem kaj vse, ne da bi bili na prestolu videni in občudovani, priznani in ljubljeni. Kupujemo, da bi zapolnili praznino. Ali res vse to potrebujemo? Ali bomo potem od sveta priznani, bomo našli varnost, dragocenost, ljubljenost, bližino in dotik, ki ozdravljata vse bolezni, tudi korono? 

 

Zakaj ta neznosna bolečina? Je prišel čas, da slečemo ponošena oblačila, se odenemo v svilo in škrlatni žamet? 

 

Ni več opravičila. Nismo več otroci, ki se igramo v peskovniku in nam sošolec podre gradove iz peska, se izjočemo in čez pet minut naredimo druge. V tej pandemiji dejansko padajo gradovi živih ljudi. Pada človeštvo. Kakšno?

 

Pada vsak od nas s svojo težo, svojo zgodovino. Se bo razrešilo? Bo bolje? Kaj bo po tem covidu-19? Bomo živeli dostojno? Kakšna kriza doleti svet, v katerem smo mnogi prenažrti materialnih dobrin in mečemo hrano v kante za smeti, na drugem njegovem koncu pa otroci umirajo od lakote! Naši otroci.

 

Kaj je zdaj edina skrb vseh nas? Po navadi, ko smo v strahu, je vse tako veliko, pošastno, toda na koncu se razreši bolje, kakor smo pričakovali. In čisto drugače.

 

Upanje umira zadnje. Upajmo in zaupajmo. Rojevajo se nam svetosti. Zaupajmo, da se bo tudi to, kar doživljamo v teh dneh, rešilo in bomo iz te krize modrejši, sočutnejši do bližnjega, bolj ljubeči do sočloveka, spoštljivejši do narave. Do življenja, ki daje življenje. 

 

Žívimo s tem upanjem iz dneva v dan in vse bo še dobro.

 

Natalie (18. 3. 2020)

Čas hvaležnosti s koronavirusom

Sedim za računalnikom in gledam tavajoče snežinke, ki nikakor ne morejo pobeliti že pomladne zemlje. Hvala ti za toplo zavetje, Gospod! Vrt je skoraj povsem prelopatan, prst ni premočena ne zmrznjena, ozelenela sta radič in rukola, zimo je preživel por, še vedno lahko nabiram regrat in ob potoku čemaž. Hvala Ti, Gospod, da nam vsako leto pošlješ pomlad. In bližnji kmetje niso daleč, mimo naše hiše vozijo traktorji na polje. In ko kaj zmanjka, so v bližini trgovine: natikamo si rokavice, nekateri tudi maske, od daleč se pozdravimo s sorodniki in krajani. Hvala Ti, Gospod, da zdravstveni, živilski, medijski, tovorni, komunalni … sistemi še delujejo. Hvala Ti za vse požrtvovalne in pogumne ljudi v teh sistemih.

 

»Brez obiskov, brez objemov!« naroča Mario s televizijskega zaslona – to pa je težko. Včeraj je sinova družina zaradi opravkov in da malo spremenijo okolje, zapeljala na naše dvorišče in mala Mina je iztegovala roke proti meni, jaz pa sem se drznila le pritegniti jo ob svoja kolena, nikakor ne k obrazu. Čez mesec dni bodo otroci zrasli brez dedkov in babic. Kako naj razumemo to izkušnjo, Gospod? Z neskončnim zaupanjem Vate. Da se zmanjša naša veličina in pomembnost, da se zavedamo svoje nemoči in nebogljenosti, da se prepustimo Tvoji roki in Tvoji previdnosti. Da se naučimo odrekanja.

 

In o tem zaupanju Gospodu in naši veri Vanj je v pridigi spregovoril tudi p. Tomaž, ko nas je povabil k spletni sv. maši četrti ponedeljek v marcu namesto našega srečanja pri Sv. Jožefu. Niso bile moteče tehnične težave, patra smo videli in slišali, poklepetali pa smo po maši med seboj tudi sodelujoči srčki. Evangelij o kraljevem uradniku, ki prosi za življenje umirajočega sina, Jezus pa ga ozdravi na daljavo tisti hip, ko izreče »Tvoj sin živi!«, priča o Božji vsemogočnosti in preizkušnji naše vere. In o moči Besede. Tudi Marija, naš človeški zgled, reče: »Zgodi se mi po tvoji besedi!«

 

Če bomo srečno in kmalu preživeli obdobje koronavirusa, bo to mali čudež. »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete,« nam očita Jezus. Ne pozabimo prositi Gospoda in mu zaupati in ne pozabimo mu biti hvaležni, ko bo stiska mimo.

 

Helena

Feniks

Ne vodijo me k Njemu sile strastnega poželenja,

ne pekel obupa, ki sem ga čutila,

ko sem gola legla predenj in prosila zavetja, 

molila, da bi bile Njegove dlani polne mene,

da bi Prežarčil moje žive rane v telo vžgane besede. 

Me Poljubil z ustnicami, kakor ga je Mati poljubljala majhnega.

Me Objel med boki z živahnostjo dotikov bližine za večnost,

da mi ne bi bilo treba sanjati,

kako ga bom ljubila v nebesih, ko me več ne bo tu, 

Boga Ljubezni.

Tako sem zdaj tu z goloto objeta, 

vsa sramežljiva in vsa ranljiva, vsa mehka, krotka, ponižna.

Beračeva beračica Ljubezni,

predana boginja, ki odmeva strašne resnice prastarih globoko zakopanih korenin,

ki po strahu in žalosti dišijo, v skrivnost zavite.

Boječa, prestrašena,

da Pozabil me bo, preden me Vzljubi.

Jočem tiho kakor cvet, ko iz kamna poganja.

Proč križana beseda!

Iz ječe na svetlobo, za Boga milega!

Si večji kakor beseda; si brat, prijatelj in berač.

Kakor apostoli Seješ to živo bližino v svežino jutra.

Napolnjena bližina, ves dan in noč mi žari na nebu.

Venera.

Vsa razkošna, vsa modra, vsa polna barv, vsa v čipki.

Šelesti.

Mirna. Svoja.

Feniks.

Spet leti.

                Natalie (3. 3. 2020)

Premišljevanje ob Sv. Višarjah

 

O čem naj bi pravzaprav pisal: o samem pohodu ali o občutkih, ki prihajajo in odhajajo in so del notranjega boja? Morda o nečem, kar presega dogodek, vezano pa je na neko mojo osebno odločitev.

Stisko ali bolje rečeno krizo sem doživel prvič kot izredno močen občutek pri tridesetih letih. V bistvu je bila to ena velika zmedenost. V skupini Srce sem že od samega začetka, to je sedemnajst let, in od tedaj se soočam s samim seboj, s svojimi občutki in ne nazadnje z vestjo.

Dvajset let samskosti je dolgo obdobje in pred leti se je porodila odločitev, da ne smem zamuditi priložnosti, da ne bi tvegal in vstopil v partnerski odnos kot dozorela oseba.

V življenju je treba stopiti naprej. Hoja v hrib zahteva napor. Ko se utrip poveča, lahko obmolkneš in premišljuješ. Včasih pa je treba izklopiti vse tiste misli, ki človeka preganjajo, ali pa so zgolj skrbi, ki jim daš preveliko težo.

Na poti je treba biti zbran, ker je hoja po zasneženem pobočju lahko nevarna, pri sestopu v dolino še bolj zaradi možnosti zdrsa. Na vrhu se človek umiri, za nekoga je to lahko uspeh, ker je premagal sam sebe in pri tem našel SMISEL.                                                              

    Tomaž

Po lutkovni delavnici

S pomočjo strokovnjaka Jožeta Zajca smo v četrtek, 6. februarja 2020, pri Sv. Jožefu izdelovali ročne lutke. Tema je bila svetopisemska prilika o izgubljenem sinu. Ste pomislili, da tri moške, ki so »glavne« osebe v priliki, spremljajo ženske – mama, žena, sestra, ki v besedilu niso omenjene, so pa pomembne pri odločitvah mož? Ideja je bila, da vsak izdela svojo lutko in jo poveže s priliko.

 

Preden smo začeli izdelovati svoje lutke, nas je mentor Jože opozoril na nekaj posebnosti: otroci imajo majhne noske, starejši, ko je človek, večji nos ima; ušesa se pri ženskah navadno ne vidijo, zato jih ne naredimo; oči so v spodnji polovici glave; ušesa so v istem nivoju kakor nos …

 

Vedela sem, da bo lutka, ki jo bom izdelala, odsev mene. Zanimivo, lutka ima podobno barvo obleke, kot sem jo imela oblečeno jaz. Tudi barva njenih las je po večini enaka barvi njenega izdelovalca. Usta smo narisali na koncu, da lutke z govorjenjem ne bi motile našega dela.

 

Doma sem lutko postavila ne polico, da me gleda, ko delam. Verjamem, de ne bi mogla izbrati drugačne barve obleke in barve las. Težave imam z dolžino las. Ali naj jo ostrižem? Kaj, če bo imela potem prekratke lase? Ali morajo biti lasje enako dolgi?

Karmen

Po ločitvi v novo zvezo z nerazrešeno bolečino

Takole je zapisala ena naših članic po predavanju Razlogi za vzdržnost po ločitvi z gospo mag. Nataša Lotrič, zakonsko in družinsko terapevtko.

 

V trenutku sem ostala povsem sama. Brez moža in hčerk. Ti si za vse kriva, ti, ti …, se dere po telefonu moj bivši mož. Ti si odšla … Mene pa je bolelo v prsih in na vratu so se mi še vedno poznali odtisi njegovih prstov. Odtisi so se pozdravili, duša pa je bolela. Noči so bile neskončno dolge. Veliko sem premlevala in mlela v glavi, razmišljala, jokala in se hranila s spomini.

 

Tudi tukaj čas zdravi dušne rane.

 

Odločim se, da grem s prijateljico silvestrovat. Prvič po poroki grem sama, prišlo je veliko nepoznanih ljudi. Praznovanje se začne z večerjo in prijetno glasbo. Nekoliko zamaknjena in odmaknjena v svojih mislih opazujem vso to druščino. Iz mojih sanj me zdrami prijeten smeh in pogled usmerim tja. Za mizo sedi možakar, ki se na veliko smeji in šali. Meni pa ni bilo dosti do smeha. To opazi in se mi približa. Začneva pogovor, ki je trajal vse do odhoda domov, ko mi je v roke stisnil listek s svojo telefonsko številko. Minilo je nekaj časa, a jaz se ga nisem upala poklicati. Bila sem polna predsodkov, da moram še veliko prečistiti s svojim bivšim možem. V srcu sem se še naprej bojevala z žalostjo, bolečino in osamljenostjo. Toda nekega dne me pokliče on, ves nasmejan.

 

Odzovem se in se z njim dobim. In on se spremeni v mojega terapevta. Ure in ure posedava v manjših restavracijah in jaz sem glavna govorka. Govorim in govorim in iz mene se kot črna reka izliva vsa jeza zadnjih let. On me prijazno tolaži in spodbuja k izpovedovanju. Vzamem ga za dobrega terapevta. Končno me nekdo posluša, razume, sprejema takšno, kakršna sem. Zaljubim se vanj. To je bil možakar globoke vere in tudi on je imel za sabo že dolgo obdobje po ločitvi. Veliko sva hodila na izlete in bila sem srečna. Toda ne za dolgo. Kajti bolj ko je rasla moja ljubezen do njega, bolj se mi je začel izmikat. Spraševala sem ga zakaj. Dobila sem odgovore, ki jih dolgo nisem razumela. Njegovo obnašanje me je na trenutek spominjalo na obnašanje bivšega moža. Počutila sem se izdano, prizadeto in ohromljeno, saj sem stopila na iste grablje – bila sem zaljubljena in toliko bolj prizadeta.

 

V stiski in osamljenosti lahko naredimo veliko napak. Zato menim, da si je treba po ločitvi vzeti veliko časa zase in se postaviti na prvo mesto.

Razvezana

 

Tretje vseslovensko srečanje ločenih v cerkvi

Tretje Vseslovensko srečanje ločenih v cerkvi, ki je bilo 12. oktobra v preteklem letu, je bilo za vse nas srčke velik in pomemben dogodek. Udeležilo se ga je preko 80 članov naše skupnosti in tistih, ki so med nas prišli prvič. Naslov srečanja je bil” Oče in mati po ločitvi”.
 
Srečanja se je udeležila tudi Dnevnikova novinarka Ranka Ivelja, ki je v prilogi Dnevnika obširno in iskreno opisala, kako je naše srečanje doživela. Ker marsikdo tega članka morda še ni prebral, sedaj objavljamo povezavo do članka. Vabljeni k branju! 
 
Odbor skupnosti Srce
                                

Z Nevijem ob morju 2020

Napovedano lepo vreme in želja, da smo skupaj, nas je srčke vzpodbudila, da smo se v velikem številu – bilo nas je 40 – udeležili že tradicionalnega januarskega pohoda na Primorsko. Naš Nevijo nas je tokrat pripeljal v rodni Ankaran in nam pokazal poti v okolici, ki so bile marsikomu med nami neznane.

Bila je nedelja Jezusovega krsta in zbrali smo se pri maši v ankaranski župnijski cerkvi sv. Nikolaja. Maševal je župnik Franci Šenk, somaševal pa naš pater Tomaž. »Ti si moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje,« je po evangeliju in pridigi še dolgo odmevalo v meni. Blagoslov otrok in prelepo mladinsko petje, v katero smo se vključili tudi mi srčki, je dalo maši še poseben pečat. »Bog, blagoslovi vse naše otroke, vnuke, vodi jih varno v življenje. Čeprav je bila naša pot trnova, smo bili zate vedno dragoceni …«

Ani in Nevijo nas po maši zbereta na parkirišču. Ob kavici, čaju in slastnem Aničinem »štrudlju« nas božata sonce in bližina drug drugega. Veliko si imamo povedati: nekateri se že dolgo nismo videli, spet drugi so prišli prvič. Veseli drug drugega in dneva, ki je pred nami, dobimo še Nevijeva navodila za pot in Tomažev blagoslov.

Nad Valdoltro se vzpnemo v hrib, od koder je prečudovit razgled na Tržaški in Koprski zaliv, vse do Pirana in vsepovsod brezmejna modrina in mir. Krajši postanek, vsak je v svojih mislih ali v razgovoru z drugim, v očaranosti nad lepoto, ki se je razgrnila pred nami. Nevijo nam nameni nekaj geografskih in zgodovinskih razlag.

Pot nas pelje navzdol, skozi vinograde, kjer so pridne roke že negovale vsak trs posebej in je vse pripravljeno, da vzbrsti. Postanek in malica kar sredi vinograda, ob starem bunkerju in rujni Nevijevi kapljici. Nevijo še vedno dela na zemlji, pomaga ostarelima staršema in pravi: »Samo za veselje, nič za denar.« Poznam njegovo zgodbo in ga zelo spoštujem.

Nato pridemo do Krajinskega parka Debeli rtič in gremo nad morjem proti mejnemu prehodu Lazaret. V starem policijskem kampu se spustimo do morja in se ob obali vračamo v Ankaran. Nad nami na levi so flišni klifi, ta prečudoviti naravni pojav, na desno pa brezmejna modrina morja in neba. Sami, v dvojicah ali skupinicah previdno stopamo po obalnem kamenju. »Zdaj je oseka tako močna, da bomo videli sipine,« nas opozori Nevijo in res: iz plitvega morja se dviga otoček z mivko. Nekatere v otroškem veselju kar potegne nanjo …

Vrnitev v Ankaran je vse prej kakor lahka. Vsak korak med velikimi kamni, ki so zdrseli iz visokih klifnih pečin, mora biti dobro premišljen – tako kot je to danes, pomislim. Včasih pa je bilo brezglavo, z veliko odrgninami in padci. V molitvi se zahvaljujem za Božje varstvo, da sem vse zmogla, da zmoremo in gremo povezani z Njim in med seboj naprej.

Zberemo se v jedilnici župnišča, poklepetamo ob čaju in kavi, pater Tomaž pa ima za nas še nekaj novic.

Izlet na Primorsko je zame vedno nekaj posebnega: toliko je veselja, topline in Nevijeve in Aničine dobre volje, da vem, da nam Bog preko njiju kaže svojo ljubezen.

                                                                                                                    Gena

Odmev z duhovnih vaj v tišini v Logarski dolini

28. 11. – 3. 12. 2019

Že dolgo sem si želela udeležiti se duhovnih vaj v tišini. V takih vajah sem videla nekaj mističnega in bila zelo radovedna, kako to zgleda. Tako sem bila najave takih 5-dnevnih vaj pri »srčkih« zelo vesela. Pritegnilo me je tudi, da naj bi jih vodil pater Tomaž Mikuš (skupaj s sestro Štefko Logar) in da se bodo odvijale v meni dragi Logarski dolini. Žal sem zaradi obveznosti na vaje prišla z dnem zamude, a sem se po enem dnevu dobro ujela v delo in v skupino. Bili smo prijetna majhna skupina (pet).

Zdaj so vaje za mano in v meni še zelo odmevajo. Bile so nekaj izjemnega. Toliko je dobrih »stvari«, ki so se me dotaknile in/ali me zaznamovale: Odvijale so se v čudovitem in mirnem okolju, v prijetni hiši sester Logar z veliko domačnosti, topline, dobre hrane…. Iz sobe (vsak je imel svojo sobo) sem imela prelep pogled na zasneženo goro Ojstrico.

Tišina okoli mene mi je zelo prijala. Bila je večdimenzionalna: nismo se pogovarjali, v hiši in daleč okoli nje ni bilo nobenega hrupa, le mir, tiha narava…, nisem uporabljala telefona in/ali računalnika. Ta tišina mi je tudi pomagala k vse globljemu stiku s sabo, Jezusom in Bogom.

Dnevi so bili zelo delovni, polni in izpolnjeni, duhovne vaje pa zelo dobro vodene ter gradivo zanje zelo dobro pripravljeno. Gradivo za vaje je bil prevod teksta Linde Flynn: »Molitev dvanajstih korakov z Jezusom: Pot nazaj k celovitosti« (prevedel ga je pater Tomaž Mikuš). Vsak izmed dvanajstih korakov je bil zasnovan na določenem svetopisemskem besedilu, v katerega smo se poglobili z uporabo Ignacijske kontemplativne meditacije. Z obojim (študijem svetopisemskih besedil, to vrsto meditacije) sem se srečala prvič in v obojem prepoznala izjemno dragocenost zase. Nekajkrat na dan smo se srečali vsi skupaj v kapeli, ki je v hiši: pri maši, skupni meditaciji, seznanjanju z navodili za individualno delo v tekočem dnevu. Vmes smo delali vsak zase v svoji sobi: meditirali, brali, razmišljali, molili, pisali. Obroke smo imeli skupaj, v tišini, toplini, povezanosti in v miru (brez hitenja). Izjemno dragocen mi je bil tudi vsakodnevni polurni pogovor s patrom Tomažem (možen je bil pogovor z enim ali obema voditeljema vaj). Nekaj malega časa je bilo tudi za sprehode. Sprehajala sem se ob prelepi bistri Savinji, reki moje mladosti, ter ob stiku z naravo »premlevala« temo dneva.

Dnevi so mi prehitro minili in vaje bi z veseljem podaljšala vsaj še za nekaj dni. Po njih sem notranje bogatejša, obenem pa bolj opremljena za »delo na sebi«, za prebiranje in razumevanje Svetega pisma, pa tudi za spremljanje vsakega dneva posebej na nov, meni zelo navdušujoč način – z uporabo »Ignacijskega Eksamena za dnevno zavedanje«. Zagotovo se bom takih ali podobnih vaj udeležila še kdaj v bližnji prihodnosti.

Milena B.

SPOMIN NA MURTER

 

Z vonjem morja, borovcev in smilja,

v zvoku škržatov, vetra in valov.

Med sončnim vzhodom in zahodom

in jadri, ki izginejo iz obzorja.

 

 

V toplem soncu in hladni senci,

v skupnem domu, pogovoru in hrani.

V molitvi, maši, pesmi ubrani/neubrani.

V podelitvi, plavanju, sprehodu in kavi.

 

Kaj je tisto, kar me nagovori?

So to pogovori ali maša,

občutek skupnosti, podelitve,

odnosi, ki budijo rane, ki čakajo odrešitve.

 

Naša potepanja in zmote,

ranljivosti, nerazumevanja,

obzirnosti in sprejemanja,

pomoč in podpora.

 

Vsak prispeva delček,

skupaj naredimo sliko.

Ubrano, počitniško, srčno,

pogumno, iskreno in barvito.

 

 

Dotikamo se svojega srca

in segamo do drugega.

Utripamo v ritmu srca,

potopljeni v morje spet zaupamo.

 

Bog je naše sonce, morje,

naš prosti čas, naša maša,

skupno kosilo in pogovor,

dišeča kava in tiha molitev.

 

 

V igri otrok je skrit,

v ležanju na plaži,

v Božji besedi,

ki jo veter seje na vse strani.

 

Murter, vedno boš ostal biser,

skozi vse leto boš sijal,

saj si čist in neomadeževan,

kot smo v Božjem srcu tudi mi.

Jolanda Goričan