Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Objave

Veselo smo romali po slovenski obali

1. septembra smo se v zaupanju, navkljub slabim vremenskim napovedim, odpeljali na romanje po slovenski obali. Pred Koprom je padal dež, da je bilo veselje, na Markovcu, ko  smo prispeli do prve postaje, pa nas je že pozdravila mavrica. Sveta maša je bila bogata in lepa in p. Vili nas je ogrel z romarskim nagovorom. Občudovali smo mozaik p. Rupnika. Naš Gospod pa nas je povezal, vseh 30 romarjev. Po obilnem zajtrku (Hvala župniku Ervinu Mozetiču za gostoljubje.) smo nadaljevali romarsko pot v Strunjan. Tam smo se srečali z dobrodušnostjo in modrostjo župnika Bojana Ravbarja. Navdušil in ganil nas je z razlago slik iz Marijinega življenja.

Romanje smo nadaljevali s sprehodom po Strunjanskem krajinskem parku, se med potjo okopali v morju in v klepetu občudovali lepoto poti do sončnega Pirana.  Pot nam je vzbudila lakoto, tako da nam je kosilo v minoritskem samostanu res teknilo.

Po kosilu smo v piranski stolnici ujeli zadnji del čudovite poroke in dočakali tudi razlago o cerkvi in verskem življenju Pirana s strani župnika Zorka. Piran ima kar 10 cerkva in nekaj smo si jih ogledali. Na koncu je prijal še sladoled na obali. Že v mraku smo se odpeljali domov, veseli, da smo dobro izkoristili ta čudoviti dan.

Karmen


Že predvidena vsebina romanja je bila zelo navdihujoča. Individualno pa smo dobivali lekcije iz Višje Režije. Posebno se me je dotaknila Strunjanska Marija. Razlago slike umirajoče Marije sem razumela kot nujo, da se vseskozi trudimo aktivno živeti Božjo ljubezen, da bo ta iz nas, vsaj malo tako kot iz Marije, sijala ob našem zemeljskem koncu, kakršen nam bo že dan, in nam kazala pot v Večnost.

Tu sem podoživela in ozavestila veliko trenutkov globoke povezanosti in predanosti še “cele” družine, ki smo jih v krizi z Jakobovim zdravjem doživljali pred tem Marijinim oltarjem in prosili za milosti. Z jokom sem odžalovala to težko, a vendar lepo družinsko obdobje. Začutila sem (prvič po ločitvi) čisto in globoko hvaležnost do b. moža, za vse skupno lepo in dobro.

V strunjanskem duhu se je dan nadaljeval v Piranu, kjer je bilo zopet polno duševnih in duhovnih izkustev. Nagovor p.Vilija na poti domov je zapečatil geslo tega romanja: VESELIMO SE V GOSPODU, vedno!

Bog poplačaj vsem, ki so se trudili za to sobotno doživetje!

Mojca


S srčki, kot se po domače kličemo sodelujem leto dni.
Čas med njimi je  dragocen čas  mojega življenja. Ko smo skupaj se krepimo z duhovnostjo, izkušnjami, pogovorom, molitvijo, prijateljstvom, novimi znanci in znanji celo za našo vztrajnost, sprostitev, zdravje in moč skrbimo s pohodi, plavanjem, razgibavanjem.Tudi glasilke si razmigamo s petjem, še bi se kaj našlo, le  lakote in žeje med nami ne najdeš .
Na romanju po obali ni prav nič od zgoraj navedenega izostalo .Hudo je vsem ki smo izgubili odnos  z zakoncem in je postala razvez nujnost.Moj odnos do okolja, svojcev, prijateljev , do samega sebe in vere po razvezi že dolgo  išče novih moči , večjega zaupanja v sebe, ljudi in Boga.Sam dobim po takih druženjih veliko tega . Zaključek pri maši, z besedami: mir z vami : se resnično seli v mene. Veselje na obrazu in v srcu se pojavi pri vsaki misli na snidenja srčkov.Bom v metafori ali prispodobi nakazal občutke tega in ostalih druženj s srčki : po dolgoletni plovbi v nevarnih, neznanih oceanih, kljub molitvi in veri, ko že obupuješ in se sprašuješ, a  lahko Bog pozabi nate ,pripluješ v miren pristan, med prijatelje enakih izkušenj iz enakih čolnov,enakih valov  .Prijatelji skrbijo zate ti za njih, poslušajo tvojo zgodbo  in ti poslušaš njihovo, tvoja prisotnost in aktivnost je tudi drugim v korist. Božja milost in navzočnost postaneta otipljivi, molitev pokaže sadove. Par ur, dan, ali več  nisi več  kapitan na nevarni težki plovbi. Notranje se odpočiješ, in greš po srečanju tem posvečenem času lažje v nove valove. Sam si tega občutka  in počitka nisem znal urediti. Sam ne zmorem vsega. Iskal sem in našel ,trkal sem in vrata so se mi odprla. Nekako tako gre pri vsem tem.
Ob tej priliki se iskreno zahvaljujem vsem dušnim pastirjem, pobudnikom in organizatorjem ,ki so  nesebično ponudili svoje znanje, čas, molitev in srce ob naši stiski.

Janko


Včerajšnje romanje mi bo še dolgo ostalo v lepem spominu.

Ogledali smo si  najlepše kraje in cerkve na slovenski obali. Zbralo se nas je kar lepo število članov skupine Srce.  Z romanja sem se vrnil napolnjen z močjo in veseljem Svetega Duha.

Janez T


Meni je ostalo v srcu najbolj jutranja sveta maša ,še posebej pridiga se me je zelo dotaknila. Bila sem tudi fascinirana nad cerkvijo sv. Marka. Občudujem pa tudi g.župnika v Piranski župniji, ki vztraja, čeprav ima zelo malo župljanov.

Fani


FOTOGALERIJA DOGODKA:

( Večino slik je prispeval Janez Traven.)

Piknik Srca ob zaključku leta

Letos smo se v skupini Srce zbrali ob zaključku leta v Ljubljani pri sv. Jožefu. Imeli smo sv. mašo, ki jo je daroval Pater Tomaž Mikuš. Po maši pa smo imeli piknik. Dogodka se je udeležilo veliko članov in članic. Iz slik je razvidno, da smo se imeli lepo. Žal pa so slike meglene. Je pa to dobra motivacija za naslednje leto, da se zberemo še v večjem številu, saj je doživetje v živo dosti lepše kot na sliki.

Janez Traven

Jakobova pot – 27. 4. do 29. 4. 2018

Objavljeno romanje po Jakobovi poti iz Stanežič pri Ljubljani na Bled, me je zelo navdušilo. Nisem kaj preveč razmišljala ali bi se vpisala ali ne, vpisala sem se.

Po vpisu pa so se v meni začela pojavljati razna vprašanja, na katera si nisem prav znala razložit, zakaj me tako bremenijo. Rekla sem si: KJER JE VOLJA TAM JE MOČ. KJER JE MARIJA TAM JE VSE MOGOČE. Izziv je bil zame velik, kajti veliko je bilo vprašanje, kako bom zmogla prehoditi to tridnevno pot, kakšne so višinske razlike, ali bom sposobna, ali bom skupini v napoto, ker mogoče stvari ne bom zmogla… kar vrstilo se je vprašanj. Ko sem se zavedala, da se vrtim v začaranem krogu in imam same neprimerne izgovore, sem se nehala spraševati in se začela pripravljati na pot, ki jo bom prehodila.

Moja dolgoletna želja je bila, da bi poleti znahrbtnikom potovala po dalmatinskih otokih. No, želja se mi je uresničila, a po naši prelepi domovini Sloveniji. Ko sem začela pot in mislila, da sem ločitev že predelala, vsem odpustila, nehala kriviti sebe in druge, ugotovim, da to ni tako… Potrebno bo še kaj postoriti, kajti v meni se je oglasil nemir, kaj govoriš in kaj delaš? Pred mano je na pot prišla oseba, s katero imam še veliko dela, ne z njo, z sabo ob pogledu na njo – zelo veliko ogledalo… A res tako mislim, kot bi želela komu kaj povedati? Ali bi še vedno raje udarila in stvari zaključila z bolečino?.. A je zadajanje bolečine drugim in sproščanje napetosti v sebi res pravi način odpuščanja? Le kdo mi lahko poda tele odgovore? Le kdo lahko pove, kaj je na moji poti dobro? Le kdo se lahko zame odloča, kakšno pot bom hodila?

Vem, da me je v življenju vedno spremljala Marija, a da sem jaz zmogla stvari predelovati in prehoditi to pot, je bila z mano in ob meni, ona sigurno Ve za moje poti in me vodi po njih. HVALA TI MARIJA, DA ME VODIŠ PO PRAVIH POTIH. Vse moje molitve in izročitve pred odhodom na Jakobovo pot, zame, za moja dva otroka in vse vpletene v to zgodbo, so se obrestovale. Vsakodnevni kontakt z otrokoma, mi je bil dragocen, ker sem vedela, da je za njiju vse poskrbljeno in sem lažje premagovala pot in se poglabljala v duhovno življenje, ki je bilo zelo bogato in odrešujoče. Odločila sem se, da grem na pot zaradi sebe, ne glede kaj se bo v skupini dogajalo. Poznala sem zelo malo ljudi, ki so se prijavili, a s temi sem osebni odnos zelo poglobila, HVALA VAM KER SMO LAHKO POVEZANI KOT BRATJE IN SESTRE. Ker sem mojo odločitev sprejela, sem se  v skupini lažje znašla, kajti bilo nas je veliko in vsak ima svojo življenjsko zgodbo.

Na druženju z drugimi se lahko odpre marsikatera rana. Lahko je to le spomin na nekaj preteklega -površinskega, lahko pa tako globoka in gnojna, da »šprica strup«, katerega prinesejo tvoje izrečene besede ali pa besede nasprotnika, ki ti pripoveduje svojo zgodbo, katera se v določenih segmentih ujema s tvojo… Izkušnje po meditaciji v tišini, ki smo si jih podelili med seboj po naključju so bile zelo pozitivne zame… Pomislek je prišel, kaj s kom deliti? Kdo sem da se razgaljam pred vsemi? Kdo mi pa lahko pomaga? Je sploh kdo, ki mi na moji poti pomaga? Prepustila sem se Mariji naj me vodi in naj mi da moči, da bom zmogla poslušati zgodbe drugih in jim ne iskati rešitev. Poslušati sebe in če mi bo prehudo poslušati, zaradi moje zgodbe, tudi to povedati. Res se je v meni dogajalo, čiščenje, odpuščanje, spuščanje preteklih ljudi iz mojega ožjega kroga… Glede na moje zdravstveno stanje zadnjega dne, sem doumela, da je čiščenje, odpuščanje in molitev za vse vpletene res najpomembnejši del moje že prehojene poti..

Hvaležna sem vsem, ki so bili del te Jakobove poti, vsem, s katerimi smo delili izkušnje, razmišljanja in si celili rane, ki smo si jih zadali sami, ali so nam jih drugi, pa za to niti ne vedo, saj so delali po najboljših močeh. BOG ODPUSTI JIM, SAJ NE VEDO KAJ DELAJO!, je prišel stavek, ko mi je bilo težko razumeti, zakaj tako obnašanje, tak zaključek…. Hvaležna sem predvsem patru Tomažu, za spodbudne besede, razmišljanja, napotke, vodenja in izkušnje s katerih lahko hodiš po poti življenja…

V pričakovanju nadaljevanja Jakobove poti, Vam vsem želim vse dobro.

Jana

Romarsko – planinski izlet na Sv. Višarje

V mesecu januarju, ko smo se na skupini v Novi Gorici pogovarjali o romanju na Sv. Višarje, se je v meni vnel plamenček, da bi se izleta udeležila.

A toliko, kolikor je bila velika želja po romanju, toliko je bilo v meni strahu, kako bom jaz v teh snežnih razmerah peš prišla na Sv. Višarje. Tolažila sem se s tem, da je možno z nihalko, vendar me to ni prepričalo. V meni se je vnela želja po peš romanju na Sv. Višarje. V molitvi sem se izročila Mariji, naj mi pomaga peš priti k njej, zato sem pri tem vztrajala. Na prvi tretjini poti so se začele težave, pot je bila strma in naporna. Snežna idila pa mi je vlivala poguma, da sem pot nadaljevala. Hvaležna sem Igorju in Matjažu, ker sta bila moja spodbujevalca na prehojeni poti. Igor me je razbremenil nošenja nahrbtnika, tako da sem lažje premagovala višino. Ko ti nekdo, ki je ob tebi ponudi pomoč – roko je to najlepši trenutek, ki ga lahko podariš človeku, HVALA. Hvaležna sem vsem, ki ste me v skupino povabili in sprejeli, da lahko skupaj oblikujemo lepše življenje. Naj bodo poti še tako naporne, strme, vem, da se jih da prehoditi. Marija nas vodi po pravih poteh, le slišati in uslišati jo moramo. Pot po snežnih stezah, po gozdnih poteh, nas je pripeljala do sončnih žarkov. Kaj si človek lahko zaželi več?

Sneg – belina, čistina, odkritost;

gozdna pot – pot življenja, pot naših izkušenj,

sonce – nova luč, toplina, energija, plamen upanja, skupina SRCE…

Ob doseženi prehojeni poti sem bila srečna, zadovoljna, vesela, polna moči … V cerkvi pa me je nagovorila slika nad oltarjem, kjer Marija odpira svoj plašč in nas vse vabi k sebi. Celo mašo so bile moje oči usmerjene k njej in v meni se je slišal glas »spregovori, odpri se, zmoreš, bodi pogumna, ob tebi sem« Kaj so mi te besede hotele sporočiti, ve le ona …. Jaz sem se ji zaupala … Vem, da v življenju le z njeno pomočjo zmoremo velike korake. Meni je najlepša Marijina pesem »Marija skoz življenje« s katero smo zaključili sveto mašo. Naj nas Marija vodi in spremlja na naših poteh.

Pogumno stopajmo po poti življenja in bodimo drug z drugim povezani, kajti le povezani smo lahko drug drugemu žarek sonca. Naj med nami drži vez LJUBEZNI, MIRU in POVEZANOSTI.

Jana Petejan

Izlet na Primorsko

V soboto, 13. 1. 2018, smo se člani skupnosti Srce odpravili na Primorsko, vse do morja. Prišli smo iz različnih smeri: glavnina se je zbrala pri sv. Jožefu, od koder so krenili na pot; Primorci in Ajdovci so prišli iz svoje smeri in tudi iz Kranja smo odpotovale direktno. Vse poti so nas tokrat vodile na Markovec pri Kopru.

Ko smo se z avtom vzpenjali po Semedeli in prispeli na parkirišče pred cerkvijo ter se zazrli v modro morje, smo takoj drugače zadihali. Tokrat smo ob prihodu zaradi burje hitro iskali zavetje v cerkvi, saj je za nas »celince« pošteno pihalo.

Uradno smo srečanje začeli s sveto mašo, v prelepi cerkvi sv. Marka, ki jo krasi mozaik p. Marka Ivana Rupnika. P. Tomaž nam je pred začetkom maše razložil mozaik, posamezne prizore in želim si, da bomo lahko vsi zaživeli kot Božji dediči, kot poje pesem Maranatha. Naše maše so vedno nekaj posebnega, saj Sv. Duh deluje. Skupaj postanemo eno občestvo, ena družina.

Po maši sta nas naša gostitelja, Primorca in tudi Srčka, Anica in Nevijo, pogostila, kot znajo to storiti Primorci. Zelo so prijale vse dobrote. Nevijo nam je pred odhodom dal vsa navodila za pot, saj sam zaradi zdravja tokrat ni hodil z nami. Vodila nas je Anica in naša kolona je bila precej dolga, okoli štirideset ljudi, nekateri hitri, drugi počasni, kot smo tudi ljudje sicer.

Pot nas je vodila ob obalni cesti do Izole, po kateri smo se nekdaj vozili proti morju, sedaj pa je zaprta za promet in je namenjena pešcem in kolesarjem. Največ smo hodili v »dvoje« in se pogovarjali, izmenjavali mnenja, izkušnje, delili bolečine, opazovali pokrajino in si povedali tudi kaj zabavnega. Burja je še naprej pihala in odnašala naše skrbi, stiske, nas prevetrila. Ko smo v Izoli prišli do morje, se je burja umirila. Zame ima morje poseben čar in bivanje na morju vedno razumem kot neki privilegij. Ob prihodu na izolsko plažo sem začutila brezmejnost, širino, odprtost in mir. Kmalu smo vsi iskali prostor, kjer bomo pomalicali, popili kavo in se spet družili, saj smo zato tudi prišli.    

V Izoli nas je pričakal tudi Nevijo in nam je dal nova navodila. Pot smo nadaljevali po obali, se vzpeli na hrib, od koder smo bili očarani nad razgledom, ki se je ponujal našim očem. Hoja je pomenila spet pogovor, druženje in smeh. Ko smo se vzpenjali po hribu in je še vedno pihalo, si lahko spregovoril o najbolj težkih stvareh in potočil solzo ali dve. Veter je vse to odnesel. Kakšen čudež in olajšanje!

Pohod smo nadaljevali po notranjosti in ta dan smo hodili do štirih popoldne. Pot je bila zanimiva, družba prav tako, a kaj, ko se pozimi prehitro zvečeri. Vendar smo Srčki pripravljeni na vse. Ustavili smo se v bližnjem bifeju, šoferje je Nevijo odpeljal po avtomobile in na Markovec smo se zadnji del poti pripeljali. Čeprav bi še lahko hodila, je bila vožnja nazaj dobrodošla. Anica in Nevijo sta imela za nas pripravljeno presenečenje. Zbrali smo se v župnišču, se posedli za mizo in čakala nas je prava primorska »košta« – bobiči in vse, kar sodi zraven.

A vsake poti in zgodbe je konec. V noči smo se razšli. Zahvalili smo se gostiteljema, se poslovili in odpravili proti domu. Sama sem bila na izletu prvič. Vedno grem rada na morje, a to morje, to druženje je bilo polno milosti, lepih doživetij, presenečenj in lepega konca.

Zahvala Anici in Neviju, da sta nas vse tako prijazno sprejela. Nista se ustrašila našega števila in sta nas na široko, kot zna to le morje in Bog seveda, pogostila. V tako družbo se človek želi vračati.

Nasvidenje tudi v letu 2019.

Jolanda

Vse fotografije: Tomaž R.

Silvestrovanje Skupnosti Srce 2017

SILVESTROVANJE

Predrage in predragi,

za sebe bi lahko dejal, da me je kar odneslo, morda v spominu na preteklost, ko sem se na nek način predal vasovanju. Ker pa ne vem, kako je nek drugi občutil to neko moje razpoloženje sem se naučil, da se čim prej opravičim, če tudi samo vljudnostno.

Pri damah nikoli ne vem povsem njihovih pričakovanj. Dobil sem občutek, da sem lahko zamudil….

Pa je dejstvo, vsaj tako razumem, da svojega zakonskega odnosa ne more nič izničiti.
Četudi je bila moja zavest pred triintridesetimi leti  kakorkoli okrnjena, je bila moja. Zato se strinjam z izjavo škofa Petra Štumfa, da je to pregloboka človeška vez, da bi ne pustila globoke posledice na človeški duši. To povem, ker sem v preteklosti doživel kot pripombo na “moje obnašanje”, v smislu, da nisem nikdar zaključil odnosa s svojo “bivšo” ženo. Moja žena je mati moji hčeri, nanjo sem ponosen, žal pa toliko prizadet, da ji ne znam pokazati, na način, da ne bi občutil nekaj sramu…..

Se zahvaljujem vsem prisotnim, ki smo bili skupaj. Moram povedati, da takšnega silvestrovanja, še ni bilo v Skupnosti Srce, zdi se mi, da smo dobili zagon, predvsem zaradi odprtosti vseh, ki smo bili tam. Imam vtis, da je bila navzoča Božja volja, ker ni nihče imel tako izdelanega načrta, da bi pred dogodkom mogel napovedati, kako lepo je bilo preživeti to najdaljšo noč v letu.
Pred natančno sedemnajstimi leti, sem se na silvestrovanju poškodoval, zaradi nečesa, kar ne morem povsem opisati. Bila je huda preizkušnja trpljenja in prizadetosti….

Tomaž R.

SILVESTROVANJE

Praktično ves december se ob srečanju z enim ali drugim sorodnikom ali prijateljem, kar samo po sebi postavlja vprašanje » kje boš silvestrovala«. Jaz sem letos že kaj kmalu imela odgovor. Na odboru skupnosti Srce smo se pogovarjali tudi o programu silvestrovanja in sem vprašala, če obstaja možnost prenočitve. Ko je p. Tomaž rekel, da lahko dobimo prostor in blazine, je bilo že skoraj odločeno. Tisti dan je bila z mano v Ljubljani hči in ko smo se vračale domov, sem nekajkrat ponovila, da če dobim vsaj še enega iz našega konca, bom silvestrovala v Ljubljani. Potem pa približno na polovici poti preblisk – pa saj tudi če ne gre nobeden, poznam pot in tudi že precej članov Srca, – grem, pa četudi sama. No ni mi bilo treba sami, pa tudi prav veliko prepričevanja ni bilo treba, da smo se štirje, ki se sicer srečujemo v skupini Srce ob srcu v Novi Gorici, na zadnji večer leta 2017 odpeljali proti Ljubljani.

Ob prihodu je bilo v dvorani že pravo praznično vzdušje. Okraševanje v polnem teku, miza že dodobra obložena in dobre volje tudi v izobilju. Vedno znova me na srečanjih »srčkov« fascinira dejstvo, kako hitro smo si vsi domači. Se vidiš enkrat pa se ob naslednjem srečanju pozdraviš kot da se poznaš od nekdaj.

Ob desetih smo se zbrali v kapeli pri sveti maši. Mislim, da smo bili vsi presenečeni nad obiskom, saj se nas je pri maši zbralo kar 42. P. Tomaž nas je pred začetkom maše povabil, da se ob umirjeni glasbi sprehodimo skozi celo leto in podoživimo ter se zahvalimo za vse lepe trenutke, ki so nam bili podarjeni. Ob nenehnem negodovanju in kritiziranju, ki nas dan za dnem bombardira iz vseh stran (mediji, družba) je bil »sprehod« skozi lepoto prehojene poti pravi balzam in potrdilo, da je kljub vsemu lepo živeti. Ob vsem negativizmu, ki žal preveva našo družbo se res premalokrat zavemo, da nam je ob vsem podarjeno tudi ogromno lepega, da smo kljub težavam s katerimi se soočamo deležni ogromno darov, da smo lahko srečni, da imamo eden drugega, da se opogumljamo in spremljamo skozi prepreke življenja.

Po maši smo se malo okrepčali in si nato na terasi Ignacijevega doma ogledali ognjemet ter si voščili. A s praznovanjem še zdaleč nismo končali. V dvorani smo nazdravili s penino. Ob glasbi, karaokah, plesu in celo tomboli ter seveda mizi, ki je bila obložena z vsem kar ti srce zaželi, so ure kar prehitro minevale. Večina se jih je ob uri, ko običajno že vstajamo odpravila domov, nekaj pa nas je prespalo kar v domu. Kava, ki jo je zjutraj skuhala Gena, nas je dodobra razvedrila ter prebudila in prav nikomur se ni mudilo domov. Podoživljali smo najdaljšo noč, iskali izboljšave za naslednje silvestrovo, si delili zgodbe in veselje, da se kmalu spet srečamo. Mislim da je dovolj zgovoren podatek da smo se razšli šele okrog enih popoldne in kakšnih posebnih besed, da nam je bilo vsem zelo lepo niti ni treba.

Vsem, ki smo bili skupaj, in vsem tistim, ki ste silvestrovali drugje, želim obilo Božjega blagoslova na vseh poteh in v vsakem dnevu tega leta. Naj Bog vsem da moči, da bomo kljub težavam in stiskam zmogli iskati in najti dobro, ter se veseliti drobnih radosti, ki nam jih vsak dan podarja.

In ja, seveda bo čez leto veliko priložnosti za srečanja, a vseeno že sedaj vsem, še posebej tistim, ki ste letos zbirali pogum, vabilo, da se srečamo na Silvestrovo 2018. Prepričana sem, da nikomur ne bo žal.

Magdalena Krašna

 

Duhovni vikend MOLITEV V ČASU STISKE, Repnje, od 15. do 17. decembra 2017 – ODMEVI

Vzemi, Gospod, in sprejmi

Na duhovne vaje smo prišli v deževni noči, po delavnem tednu, utrujeni. Ko smo srečali prijatelje, je bilo vse drugače. Sprejele so nas samostanske sestre, ki so tako mirne. Popisala so nas, nam povedale hišni red, razdelile ključe. Povečerjali smo. Joj, kako je bilo okusno. Razporedili smo se po sobah. Samostanska hiša, pri sestrah v Repnjah, je res lepa, urejena, okusno opremljena. Sobe imajo na vratih na leseni deščici vžgano rožo, najina je imela svišč, ki mu pogovorno rečemo encijan.

V   delovni sobi nas je na stolu čakal izrek iz Svetega pisma, ki je bil namenjen posamezniku. Moj je zahteven; Jezus je rekel: Božji Duh me navdihuje, Bog mi je dal mesijsko poslanstvo: da razveselim reveže z dobro novico, da zapornikom najavim izpustitev in sporočim slepim, da bodo spregledali. Poslan sem, da rešim zatirane in razglasim, da je napočil čas Božje osvoboditve. (O moj Bog, zakaj ravno jaz).

V soboto smo razmišljali o moji podobi Boga, kot sem ga doživljal kot otrok in kako so mi ljudje in dogodki v mojem življenju izkrivljali podobo Boga. Primer: če sem kot otrok iskreno prosil nekoga za pomoč, pa je nisem dobil, ali pa sem bil še zasramovan ob tem, sem bil jezen na Boga in sem si ustvaril sliko, da Boga ni ali pa je pozabil name, to sliko o Bogu sem nosil v sebi. Razmišljanja smo si podelili v skupini, kot že poznamo z mesečnih ali tedenskih srečanj.

Popoldne smo sami v tišini meditirali, premišljevali- v mislih podoživljali molitev v hudi stiski z Jezusom na vrtu Getsemani (Mt 26,36-46). Začel se je žalostiti in trepetati… Poznam to izkušnjo? Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti… Moj Oče, če ta kelih ne more mimo mene, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja.

Priložnost je bila za sveto spoved ali za pogovor z duhovnikom. Na voljo sta bila pater Tomaž in Damjan. Hvala Bog za dar svete spovedi. Razvezani se srečujemo z očitkom, ali sploh lahko pristopimo k spovedi. Kot da je ločitev ali razveza že sama po sebi greh, ki se ga ne moreš pokesati.

Po večerji je pater Tomaž govoril o doživljanju Božje prisotnosti. Velika milost je, da doživimo božjo prisotnost v svoji notranjosti, kadar je ne doživimo, ne pomeni, da Boga ni. Pogosto je boleča izkušnja razveze lahko zelo dragocena in nas v globini preoblikuje, čeprav je to očitno šele, ko se ozremo nazaj na prehojeno pot. Bog nas ohranja v odnosu tudi, ko mi tega nismo sposobni. Pomaga pisanje dnevnika. Nekaterim pomaga moliti s psalmi, s katerimi lahko izrazimo svojo tolažbo, pa tudi zaupanje in upanje. Mene fascinira spoznanje, da sta tudi Jezus in njegova Mati Marija poznala psalme. Kako smo si blizu?

Nedeljska meditacija: Svojo voljo in svoje življenje izročamo Bogu /Mt 11, 28-30/ nam je ozavestila, morda pozabljeno spoznanje, da je Jezusov jarem prijeten, in Jezusovo breme lahko. Seveda samo, če življenje prepustimo v Božji roki in ne nadzorujemo svojega, pa še partnerjevega življenja, pa še življenja otrok, pa še v službi… Ko sprejmeš, kar je Bog pripravil zate, ko poslušaš Božji glas, ki te vabi k dobremu, najdeš počitek v Bogu. Kako razločiti Božji glas, ki vabi k dobremu od glasu, ki vabi k slabemu. Če ti notranji glas pravi, da pokliči prijatelja, je to dobro in ne čakaj na glas, da te začne prepričevati, da prijatelj nima časa. Pokliči prijatelja obema bo prijetno, bosta si v oporo. Če nekdo tone, morata biti dva, da ne bo potonil, torej nekdo, ki tone in nekdo, ki ga vleče iz vode.

Vsa dan smo v samostanski kapeli obnavljali Jezusovo daritev. Čudovito.

Večina nas patra Tomaža pozna že nekaj časa, ampak na teh duhovnih vajah je bil sočuten še bolj, kot smo ga vajeni. Res hvala.

Najtežje je bilo slovo. Stkalo se je nekaj novih prijateljskih vezi, še več se jih je poglobilo. Obljubimo, da se bomo držali patrovega navodila: ko ti notranji glas reče, da pokličeš prijatelja, to storiš. Še se bomo srečali, predvsem pa poklicali.

Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem, Ti si mi jo dal, tebi Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča. /Ignacij Lojolski/

   Karmen

Pričevanje razvezanega moškega

Rojen sem v začetku šestdesetih let dvajseta stoletja v delavski družini, kjer se je življenje odvijalo skozi delo in je to predstavljalo bistveno vrednoto človekovega življenja. Stari starši so bili kmetje, ker sta zemlja in posest omogočala eksistenco in preživetje. Nas otroke so vzgajali v poslušnosti in spoštovanju starejših, v duhu četrte božje zapovedi »spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel, in ti bo dobro na zemlji« in sedme zapovedi»ne kradi«. Avtoriteto so predstavljali učitelji, šolanje na osnovni šoli in izkustvo z učitelji sem doživljal kot travmatično. Tudi v odnosih s sošolci sem se držal ob strani, vedno nemočen, kot obtoženec, ki se ne zna braniti, zato je umik postal vzorec življenja, nevrotičnost pa strategija preživetja.

Pri mojih štiriindvajsetih letih, po neuspelem študiju, ki sem ga opustil, sem spoznal bodočo ženo. Neuspeh sem moral kompenzirati z nečim, česar tedaj nisem mogel niti v sanjah imenovati. Bil sem notranje prazen in počutil  sem se osamljenega ne da bi se tega zavedal, v ženski sem prepoznal odrešenika, ki bi lahko bila boginja. Zelo hitro sva prišla skupaj tudi intimno. Imela je že svoje stanovanje, zato sva zaživela »na koruzi«, čemur je nasprotoval bodoči tast. Pred poroko se sam nikdar nisem spraševal, kaj je družina, poroka, spolnost? Živel sem življenje, v liberalnem duhu seksualne revolucije sedemdesetih let, če malo poenostavim. V pripravi na zakon oz. cerkveno poroko sva obiskovala tečaj. Verjetno nisem doumel, kaj je govoril gospod, mislil sem, da bova midva premagala vse težave.

Po poroki je bilo lepo, rodila se nama je hči in nekako sem do njene šole tudi lepo skrbel za družino. Zamenjala sva stanovanje oziroma kupila sva pol hiše ter jo pričela obnavljati. Bilo je v začetku devetdesetih let, ko je razpadala nekdanja totalitarna država, oziroma je nastopila demokracija, nova država in oblast. Nakup in z njo povezana finančna konstrukcija pa je vnesla novo klavzulo, revalorizacije, kar pomeni, da »nihče na banki« ni znal predvideti višine naslednjega obroka.

Zdelo se mi je, da se mi je zopet zgodila velika krivica, in da sem postal žrtev. Terjatve so me skoraj psihično zlomile. Bil sem na robu, nisem vedel, ali bom zdržal ali bom umrl. Zaprl sem se vase in vegetiral na robu živčnega zloma. Bil sem zakrknjen, vame so se prikradli občutki tesnobe, kakor nekaj, kar tedaj sploh nisem mogel poimenovati. Neprijetna čutenja najprej v obliki strahu, zatem jeze do besa, ko bi lahko obračunal na kakršen koli način. Življenje je postalo nevarno, znotraj mene se je začel odvijati monolog in veliko zmedenosti. Kaj je resnično? Tudi v zunanjem stvarnem svetu je bilo težko. Novo nastala država Slovenija, za katero smo izglasovali neodvisnost in samostojnost, in katero tudi izborili z vojno, je zrcalila moje notranje razpoloženje. V psihi so se začeli pojavljati notranji sovražniki, vedno več jih je bilo, začel sem izgubljati zaveznike med svojimi bližnjimi. Ali sem se vrnil nazaj v obdobje hladne vojne? Tako se mi je zdelo, da živim notranje ujet v Katakombah.

V zakonu nisem zmogel funkcionirati. Žena je vložila tožbeni zahtevek za razvezo ter ga dobila z obrazložitvijo, da je prišlo do nevzdržnih razmer. Po letu 1994 sem si nekako opomogel in začel z opravljanjem samostojne dejavnosti. Živela pa sva skupaj, kot da se ni nič zgodilo, in naprej obnavljala hišo. Sicer mi o teh letih danes manjka del spomina in ne vem, kaj vse se je kronološko dogodilo.

V individualizmu ni bilo živega niti zdravega odnosa, zdelo se mi je, da sem preživel, vendar ne ozdravel, recimo z laično diagnozo, depresije. Nisem pa nikomur zaupal. Tako sva živela do leta 1999, ko je zopet začela govoriti, da ona ne more več tako živeti, in da naj odidem in jo pustim, da bo živela. Takrat, ko čustva preplavijo, ti možgani odpovedo. Neko soboto konec septembra je žena uresničila grožnje in mi spakirala stvari v kombi. Tedaj sem se moral soočiti z resnico, da najinega zakona ni več. Spraševal sem se ali je sploh kdaj bil? Vsaj tako danes razlagajo družinski psihoterapevti. Večkrat je omenila, da se počuti izdano, da sem jaz kriv za vse. Tega si nisem mogel takrat niti predstavljati, danes pa vem, da ima tudi sama čutenja, potlačena v nezavedno sfero. Ali sva midva le zunanja igralca nerazrešenega notranjega čustvenega konflikta, vsak pri sebi, vendar s podobno vsebino?

Kaj sem storil napak? Zakaj se je to meni zgodilo? Kam naj grem? Preveč je bilo kaotičnosti čustva so preplavila možgane in razuma ni bilo. V bližnji gozd pod smreko, ali pod most, kot brezdomec? Naenkrat sem začel doživljati ogromno sramu. Vsemu, čemur sem se moral odpovedati, da sva (ali sem) odplačala kredit in prenovila hišo, ki je kakor vreča brez dna. Da bi sedaj moral prodati hišo in deliti premoženje, po vsem tem, kar sem moral prestati. To je bilo zame nedopustno! Človek se čustveno naveže na dobrine, zato odnos propade.

Odšel sem nazaj domov, od koder sem pred petnajstimi leti odšel. Monolog samo odrešitve je bil »imam toliko moči in samozaupanja, da se postavim na svoje noge, si kaj privarčujem in kupim stanovanje, iz katerega me ne bo nihče vrgel ven.«

Do tedaj »nihče« ni vedel, da sva razvezana, živela  sva »sestrski« odnos skoraj sedem let. Prvo sem potožil prijateljem, s katerimi sem se že prej veliko družil. Ženske so sprva reagirale negativno, do mene so se obnašale, kakor da bi bil garjav. Da bom okužil njihove može. Naslednja njihova reakcija pa je bilo diametralno nasprotje. Povabile so me v družbo in sem z njimi hodil, kot »slamnati vdovec«, dokler se ni zgodilo. Dobri dve leti rehabilitacije po poškodbi mi je dalo spoznati svojo lastno nemoč. Leta 2003 sem se pridružil skupini Srce, ki se je ustanovila kot skupina za samopomoč. Imel sem ogromno težav in čustvenih blokad pri izpovedovanju, tako da so me morali včasih ustavljati. V meni pa se je začela prebujati jeza. Težko je bilo stopiti v pogovor z njo, ker je bila jeza, za njo pa prikrit afekt besa, ki vzbuja sovraštvo in maščevanje.

Duhovne vaje, študij na fakulteti, delo na sebi, je v meni zelo počasi preobražalo vse tisto, kar nikdar prej nisem mogel razumeti kot ambivalentna čutenja. Vse to trpljenje, od nedolžnosti do krivde, posledično do razpada zakonske zveze, se je morala zgoditi meni. Le kako premagati lastno trdosrčnost?

Dokler nisem uvidel, da sem se poročil s takšno žensko, kakršno sem si zaslužil, je bilo vse nesmiselno. Moja žena je ženska, ki sem jo prejel kot zastonjski dar v lastno spreobrnitev in v duhu hvaležnosti. V vsakem primeru, s kakršno koli drugo žensko bi ravnal enako. Formirana oseba se ne boji več sama sebe, odrešenje najde v odpuščanju, ker jo sicer zamere uničijo do konca.

Gotovost je v tem, da poleg človeške krhkosti obstaja nekaj več kot je on sam, pa ne samo zaradi grešnosti ali smrti same. Včasih sem se težko odločal, zato je bilo bolje sedeti, tako se mi je zdelo, na dveh stolčkih. V bistvu pa je pomenilo, da se še nisem mogel odločiti. Odločitev je samo ena sama, razumsko, racionalno, umevna, zato sem prepoznal ves smisel človeštva v monoteističnem verovanju. Tam človek edino preživi skladno z naravnimi zakoni, najprej kot posameznik, predvsem pa v občestvenem partnerskem zakonskem odnosu do družine.

Danes osmišljam v zavesti medčloveške odnose. Ravno v čutenjih se v notranjem dialogu srečujem z Gospodom, v Troedinosti Boga Očeta in Sina in Svetega duha, in jih izročam. V duhu časa in prostora sem bil vzgojen na temelju strahu. Manjkala mi je komponenta spoštovanja. Zato pa danes prepoznam zgodovino odrešenja, katere del sem tudi sam. Čeprav sem bil takrat nemočen, sem danes močan. Skozi izkustvo paradoksa nemoči sem postal danes močan, samospoštovanje in samozaupanje sta postale del mene.

Obstaja samo en izhod za trpljenje, da zdržiš! Bog ti nikoli ne bo naložil več, kot lahko nosiš. Torej, potrpežljivo nosi svoj križ in se veseli nagrade. Od Boga pričakujemo le moč, da vztrajamo in smo po prestani izkušnji zmagovalci. Kakršen koli je tvoj križ, kakršna koli je tvoja bolečina, vedno bosta prisotna sijaj in somrak. Mogoče se boš spotaknil, celo padel, vendar Bog je vedno pripravljen odgovoriti na tvoj poziv. Po dežju ti bo vedno poslal mavrico.

Tomaž Rozman

Moja pot ločitve

Sem Jaka, star 43 let, imam 3 otroke.

Z bivšo ženo sva precej različna. Jaz izobražen, ambiciozen, deloven… ona pa večna študentka, z zaključeno srednjo šolo, nikdar ni bila zaposlena, čeprav smo jo vzpodbujali in ji nudili različne možnosti in priložnosti za zaposlitev.

Da bi se kot družina gmotno premaknili naprej, sem opravljal 2 službi, in najina različnost se je še poglobila. Po 5 letih se nama je najavil prvi otrok, in nosečnost sva sprejela z veseljem in upanjem, da bova našla več harmonije. Danes imava 3 otroke: stari so 6, 9  in 12 let. Kasnejša gradnja hiše ni pomagala pri najinem odnosu, prezaposlenost obeh je samo še poglobila odtujenost med nama.

Vsak izmed naju je s seboj prinesel prtljago: jaz hiperaktivnost ona pa hči in vnukinja alkoholika. Te prtljage se ob poroki nisva zavedala, in je globoko otežila najin odnos, strokovnjaki bi rekli da sva zapadla v «odnosnostno odvisnost», saj sva ponavljala določene vzorce, ki sva jih v sebi nosila iz časov predenj sva se spoznala.

Na otrokovo hiperaktivnost nisem najbolje odreagiral, saj mi je držal ogledalo. Šele takrat sem se zavedel, da sem sam hiperaktiven, kar so pokazale tudi kasnejše raziskave in lastna analiza dogodkov iz preteklosti, ki jih v luči te bolezni lažje razumem in sprejmem. Nato grem raziskovat po prejšnjih rodovih in ugotovim, da so verjetno predniki tudi bolehali za isto boleznijo, vendar hiperaktivnosti pred stoletji niso poznali, in so jo nezavedno kanalizirali v različne druge vrste odvisnosti (alkoholizerm…)

Sem se dovolj potrudil za najin boljši odnos?

  • Predlagal sem obisk zakonske terapije, ki ga žena ni hotela nadaljevati
  • Veliko ljudi je molilo za najin zakon, celo obiskovalo devetdnevnice…

Ko pride kriza:

Ko se sesuje najvišji ideal: družina, se vprašam: je to res najvišja vrednota? A ni nasprotno, morda najvišji ideal BOG?

Na koncu, ko sem naredil res vse, kar sem mislil da je koristno za odnos, sem se znašel pred dvema možnostima:

  • Da se strt zaprem v kletko dosmrtne jeze, zamere, razočaranja, zagrenjenosti, sramu…
  • Da se odprem Bogu, in Ga poslušam: Kaj je njegova volja? Očitno je ločitev Njegova volja, s tem mi On hoče nekaj povedati.

Že v poslovnem svetu so nas učili: Slabič med podjetniki bo po prvem večjem porazu zaprl podjetje, odpustil delavce, odšel v tujo deželo in poskusil pozabiti del svojega življenja. Zrel človek se bo po vsakem porazu vprašal: «kaj sem se iz te zgodbe naučil?» in šel naprej močnejši.

KO SEM NAJBOLJ RANJEN, SEM NAJBOLJ ODPRT ZA BOGA

Postavil sem si nekaj ključnih vprašanj:

  • Kje lahko postanem boljši, srečnejši?
  • Se znam sprejemati? Kdo me popolnoma sprejema takega kakršen sem?

Odgovor je BOG. On verjame vame. On zna umiriti mojo hiperaktivnost. Že psalmist pravi: Le v Bogu se lahko umiri moje srce.

Moje dnevno delo

 Poskusil sem si narediti sistematični vodnik, kako preživeti dan:

  • Delam na sebi, na moji osebni rasti, na mojem odnosu z Bogom. Na mojem očetovstvu, ki je pri večih poklicih, za katere sem izšolan in sem jih opravljal, najbolj odgovoren in najbolj naporen poklic. Spremenim lahko sebe.
  • Vsak dan poskušam na skrivaj nekomu narediti nekaj dobrega – če on/ona izve za moje dejanje, usluga ne šteje. Če mi skromna domišlija ne da ideje, zmolim za nekoga, ki mi je prizadejal bolečino.
  • Vsak dan naredim najmanj eno stvar, ki je ne maram početi – zgolj za vajo
  • Svoje čustvene prizadetosti ne prikazujem vsevprek – morda je kak dan precejšnja, vendar se trudim, da je danes ne pokažem (izjema je duhovna skupina, kjer vlada dosledna zaupnost).
  • Poskusim prijetno delovat na ljudi, saj smo drug drugemu dar, kajne?
  • Sistematičnost: Program prioritet in del. Prava mera zmernosti, preudarnosti, in odločnosti; NE prenagljenosti in NE omahovanju.
  • Vsak dan Božja beseda, pa naj bo še tako kratka. V najhujših dneh ločitve mi je strašno ustrezala Jobova knjiga.
  • Poskusim živeti BREZ STRAHU, ki je zajemal generacije moje družine, in ki jo potrošniška družba (farmacija, zavarovalnice…) tako uspešno prodajajo zahodbemu človeku. Poskusim uživati v tistem, kar je lepo.

Vrline, ki jih «treniram» ob stiku z ljudmi, zlasti ko mi razodenejo svoje rane (bodisi na skupini, bodisi ob naključnem srečanju):

  • Sprejemanje
  • Sočutje
  • Poslušanje
  • Opogumljanje

ZAHVALJEVANJE je najboljša terapija:

HVALEŽNOST odrešuje. Za vse, kar se mi je zgodilo. Čeprav se npr. z mojo gmotno situacijo (finančna negotovost in izčrpanost …) po človeški plati sploh ne strinjam. Vendar. očitno Bog ve, kaj še zmorem nositi.

Dnevna zahvaljevanja, ki jih opravljam:

  • Hvala, dragi Bog, za vse, kar sem se danes naučil
  • Hvala za to, da sem vsaj za 1 milimeter postal boljši kot sem bil včeraj
  • Hvala, ker sem lahko užival v življenju, ker sem si pustil svobodo.

Zahvaljevanja na življenjski ravni:

  • Hvala za lepe spomine na otrostvo, za vsak drobec le-teh. Marsikatero situacijo, ki se mi je v mladosti kazila srečo tistega trenutka, se mi je zdela dramatična, krivična… lahko vidim danes v drugi luči, morda kot splet komičnih dogodkov, ki se jim danes nasmejim.
  • Hvala za vsaj kanček samoironije, humorja na lasten račun. Tako sem manj zagrenjen, vse lahko vidim manj črno – nenazadnje, Bog ima smisel za humor, kajne? J
  • Obkrožen sem z ljudmi, ki so duhovno bogati. Čeprav v duhovni ali terapevtski skupini čutim veliko še ne pozdravljene zagrenjenosti, žalosti, jeze… so to ljudje, ki so ravno zato bogati, ker so (za razliko od otopelih množic, ki jih prav zato niti ne opazimo), prišli v stik z lastnimi čustvi. Hvala Bogu za vsako dušo, ki se odpre in izpove na duhovni skupini.

KAKO VEM, DA JE VSE TO DEL BOŽJEGA NAČRTA?

  • Veliko molim, in to me pomirja, Komunikacija z Bogom mi daje trdnost, stabilnost, zanesljivost.
  • Od ločitve naprej sem veliko bolj organiziran in skrben oče. Prej je bilo »vse narobe» kar sem počel, z materjo otrok sva bila zelo različnih mnenj o stilu vzgoje… vzgoja sedaj je na nek način lažja, si pa z bivšo ženo včasih prišepneva namige kako ukrotiti kako muho otrok.
  • Na različne opazke sočutnih sorodnikov, znancev, prijateljev, ki z namenom, da izrazijo sočutje z mojo situacijo, vendarle pokažejo veliko jeze in zamere «Jaka, oropali so te!» ali pa «vse premoženje so ti uplenili!»… zmorem mirno odgovoriti: moje srce je mirno, jaz vsaj nimam slabe vesti.
  • Še bodo borbe na sodiščih: za nižjo preživnino, za pol hiše, ki sva jo skupaj zgradila… vendar, to ne sme poškodovati mojega srca. Pravde gor ali dol, zavoljo otrok, ki niso nič krivi, bo moj odnos do njihove matere, kar se da korekten in spoštljiv.
  • Svojo duhovno pot vidim v naslednjih stopnjah:
    • Občutenje Božjega miru
    • Zahvaljevanje, občudovanje Stvarstva in vsega lepega
    • Čim bolj polno veselje do življenja, z vso hiperaktivno energijo, ki jo premorem J

Izzivi po ločitvi

Mojo zgodbo lahko razdelim na več delov. Čeprav se je ločitev zares zgodila šele v letošnjem letu, se je cel proces začel že tri leta prej, ko sem se začel zavedati, da ta odnos ne bo mogel iti tako v nedogled. Vsaj tako sem jaz videl zadevo, žena pa drugače.
To je bil za mene čas odločanja in preverjanja. Zelo sem si želel, da bi ta odnos obstal, zato sem bil odločen do določene mere res poizkusiti vse. Seveda vse v mejah zdravega obsega, kar je pomenilo, da sem bil pozoren nase in na svoje zdravje, ki se je proti koncu faze preverjanja že začelo precej krhati.
Zelo močno sem iskal povezavo z Bogom, saj sem vedno bolj dojemal, da nimam prav velikega vpliva na vse skupaj. Samo na sebe samega in na moje dojemanje in reagiranje. Zelo načrtno sem tudi začel prebirati knjige, v katerih sem našel še dodatna vprašanja in odgovore. V veliko pomoč mi je bilo tudi duhovno spremljanje, kjer sem lahko preko  zunanjega opazovalca preverjal stvari, dogodke, ki so se mi dogajalo. Opazil sem, kako globoko so bila v meni zakoreninjena nekatera dejstva, ki so se kasneje izkazala za napačna. Še vedno se spomnim zelo živo, ko mi je terapevtka rekla, da bom pa ob določenem reagiranju, katerega ne dovolim, poklical policijo. To je bilo čisto izven mojega tedanjega obsega razmišljanja in vse to je bilo potrebno, da sem lahko začel drugače gledati na vse skupaj.
Po odselitvi iz skupne hiše je najprej prišlo veliko olajšanje, umiritev, ki pa ni trajala, saj je bilo moje telo navajeno na prepire, dramo. Tako je minilo kar par mesecev, da sem počasi začel umirjeno živeti. Prišlo je tudi zavedanje da sem sedaj pa res sam, ob sebi nimam nikogar, ki bi ga lahko povprašal za nasvet, mu kaj potožil ali z njim delil srečo. Bil pa je tu Bog in molitev, ki je bila vedno na voljo in je tudi od tedaj moj bolj reden spremljevalec.
Ostajalo je nekaj jeze, zamer. Občutek imam, da sem precej tega že lahko ozavestil in razrešil v obdobju treh let, vendar sem se vseeno zavedal, da ne smem ostajati v teh občutjih. Tudi pri tem mi je pomagala individualna terapija, se mi pa zdi, da bo to še dolg proces in bom moral zavestno delati z jezo.
Eden od večjih ovir za odločitev odhoda od odnosa so bili otroci. Na vsak način sem si prav zaradi njiju želel, da bi odnos, četudi ne v obliki, kot sem si ga sam želel, vseeno obstal. To bi pomenilo, da bi bil z njima lahko veliko več kot pa sem sedaj. Sploh si nisem na začetku znal predstavljati, kako bi to lahko izgledalo. Potreben je bil čas, da je vse skupaj dozorelo in da sem spoznal, da bom lahko z otrokoma bolj pristen, ko bom sam z njima, da se jima želim kazati v taki luči in ne kot oče, ki je stalno v konfliktu in ki ni sproščen. Tako da zdaj še bolj cenim vse popoldneve in vikende, ko smo skupaj in se jima takrat posvetim v polni meri. Iščem tisti trenutek, ko se otrok umiri in ko pove stvari, sploh večeri so taki, res pa je, da se tako kot jaz oni še hitreje spreminjajo in kar je danes še pravilo pri njima, se lahko jutri že popolnoma spremeni in že spet iščem nov pristop.
Zelo se umirim v naravi in tja vodim tudi njiju, saj vidim, da tudi njiju nagovarja lepota narave.
Pod roke mi je kmalu po odhodu prišla knjiga Izzivi očetovstva po ločitvi. Zelo praktično so prikazane pasti nezdravega življenja, prehrane, spanja, prehitrih novih odnosov in še in še, priporočam. Zavedam se, da smo narejeni po pravilih fizike, zato skušam kot prvo poskrbeti za dovolj spanja in gibanje, zraven pa še molitev in prepuščanje, saj vedno znova pridem do točke, ko se spet zavem, da nisem vsemogočen.
Veliko mi pomeni ponovna povezava s primarno družino, nečaki. Tudi pevski zbor mi pomeni eno varno okolje, kjer se dobro počutim in sem sprejet. Zelo vesel sem bil tudi ustanovitve skupine za razvezane Srce ob srcu v mojem kraju, prav tako obiskujem tudi skupino za moške. Včasih se mi zazdi, da sem si mogoče naložil že skoraj preveč, in da se s tem izogibam tistemu srečanju s samim seboj, ko je včasih res težko biti sam. Prepuščam in bom videl, kaj je dobro in kaj je tisto, kar lahko mogoče malo počaka.
Če kaj, me je moja zgodba razpada zveze naučila veliko o prepoznavanju manipulacij in postavljanju meja. Na misel mi pride primer punce in fanta. Fantu je bila punca zelo všeč, vendar je na zmenek zamudila pol ure, brez obvestila ali opravičila. Fant zadeve ne komentira in zmenek je uspeh. Vendar tudi na naslednjem zmenku punca zamudi, zopet brez opravičila ali razlage. Fant izrazi, da ga to moti in ga zanima, zakaj tako ravnanje. Prosi jo, da naj mu naslednjič sporoči če bo zamudila. Tu pa se zgodi manipulacija, ko punca zgodbo obrne in namesto pričakovane razlage ali opravičila ost usmeri nazaj v fanta. Ga obtoži, če mu je sploh všeč in ali jo ima sploh kaj rad. Fant na to ni pripravljen, zato se avtomatsko začne zagovarjati in dokazovati, vendar ta odnos že od štarta nima zdrave podlage.
Malo me je presenetil odziv nekaterih prijateljev, ki so ob moji zgodbi odprli tudi svoje izkušnje in šokiran sem bil, koliko parov živi, na papirju, v odnosih, ki to sploh niso. Ob tem se zavedam, da je včasih potrebno zbrati ogromno moči in poguma, da si priznamo stvari, in da potem tudi upamo in zmoremo narediti korake naprej, četudi sami, brez pomoči partnerja.
Kaj dobrega potegnem ven iz vsega?
Se učim ponižnosti in prepuščanja in zaupanja v božjo voljo. Da četudi se mi zdi, da bom lahko vse naštudiral in bom imel stvari pod kontrolo, me bog lahko hitro postavi na trdna tla. Je pa res, da sem za nekatere stvari pa odgovoren tudi povsem sam in tam Bog želi, da sam delujem in sprejemam odločitve.
Vse to me spreminja, da sem drugačen, v odnosu do sebe, bližnjih, sodelavcev ali povsem naključnih ljudi, saj bolj jasno vem, kaj si želim, kaj dopuščam, česa pa absolutno ne in to tudi upam jasno povedati. In ja, strah je v večini primerov hujši kot sama posledica. In ko enkrat uspem premagati ta strah, potem se lahko zgodijo velike stvari.
Rudi Potočnik