Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Objave

ODMEV Z ROMANJA NA SVETE VIŠARJE, 27. 1. 2019

Na lepo nedeljsko zimsko jutro sem šla polna radovednosti na moje prvo romanje v življenju, obenem (polna hvaležnosti) na prvo planinsko turo po dobre pol leta od težke poškodbe. Šla sem s »srčki«, kot se radi imenujemo. Zbrala se nas je lepa druščina (22), za cel mini avtobus. To mi je bilo posebej všeč, saj se je tako že na vožnji do vznožja ture/romanja ustvarilo prijetno vzdušje in povezanost.

Avtobus nas je pripeljal do Žabnice v Kanalski dolini (Italija), kjer je začetek romarske poti na Svete Višarje, ki so1766 metrov visoka gora v zahodnih Julijskih Alpah. Že v 16. stoletju so goro imenovali božjo pot treh narodov (Slovencev, Italijanov in Avstrijcev), danes pa ji pravijo božja pot Evrope.

Povsod je bila zimska belina in jutranje sonce nas je pozdravljalo skozi oblake. Večina nas je nadela dereze. Na začetku pohoda nas je pater Tomaž, ki je bil duhovni vodja romanja, v uvodni molitvi nagovoril, da se med potjo osredotočimo na namero romanja in na to, česa v svojem življenju/karakterju bi se radi osvobodili. Podobno kot večina drugih sem del poti hodila sama, del poti pa s kakšnim od »srčkov«. Imela sem notranje pogovore s sabo in glasna razmišljanja v pogovorih z drugimi. Naokoli je bila prava zima z veliko snega, na srečo pa ni bilo ledu. Hribe imam najraje pozimi, ker jih takrat prevevata en poseben mir in tišina. Srečevali smo številne pohodnike in turne smučarje različnih narodnosti.

Počasi smo se vzpenjali po gozdni poti in po dobrih dveh do treh urah prispeli na vrh, kjer je bril mrzel veter. V nekaj metrov nižje ležeči simpatični romarski vasici, polni pohodnikov in smučarjev (gora ima tudi lepo smučišče), smo se okrepčali in pogreli, nato pa imeli mašo v cerkvi, ki je posvečena višarski Mariji, kraljici Evrope.

Mašo sta darovala pater Robin in pater Tomaž. Eno posebno toplino so pričarale jaslice v enem kotu cerkve pred oltarjem. Po maši nas je zunaj pričakala prava zimska idila. Začel je drobno naletavati sneg. Ker se je že bližal mrak, smo pohiteli v dolino. Večina nas je odšla peš, nekateri pa z gondolo. Vzdušje v avtobusu je bilo izjemno prijetno. Prepevali smo in se smejali. Fizično, duhovno in družabno izpolnjeni smo se v večernih urah vrnili v Ljubljano, od koder so številni imeli še kar dober kos poti do doma – na Primorsko, ipd. Zelo hvaležna sem za ta skupen dan, za vse zanimive pogovore z znanimi mi in novimi ljudmi, za vse notranje pogovore in uvide ter za prelepo naravo, ki meni omogoča najglobljo povezavo z Bogom.Milena B.

ODMEV S POTI NA SOLČAVSKO – 10.2.2019

V sivem nedeljskem jutru smo se zbrali pri sv. Jožefu v Ljubljani v tolikšnem številu, da smo se na romanje peljali z avtobusom. Udobna vožnja, prijetno vzdušje med nami in molitev so nas povezali bolj, kot si lahko človek predstavlja. Med smehom, pripovedovanjem doživljajev, delanju načrtov za prihodnja srečanja, se razblinijo vsakdanje skrbi, žalost, osamljenost, občutek zapuščenosti, nebogljenosti, negotovosti. Pripeljali smo se iz različnih krajev Slovenije, iz naše skupine celo štirje. 

Čarobnost druženja z ljudmi, ki te sprejemajo, me je prevzela že ob jutranji kavici v domu starejših občanov v Topolšici, kjer biva gospa Ivanka (članica skupine Srce). Nekateri člani skupnosti srce jo poznajo, zato so jo obiskali in ji polepšali dan.

Pot nas je vodila v Nazarje. Ob sotočju dveh rek Drete in Savinje smo se sprehodili in občudovali zlitje dveh voda v eno večjo, mogočnejšo, bistro in čisto. Voda, ki je simbol življenja me vedno znova preseneti s svojo živahnostjo, skromnostjo in neverjetno močjo s katero premaguje ovire na svoji poti do morja. Postaja vse bolj globoka in počasna, je prispodoba mojega življenja. Otroška razigranost, navihanost, zaletavost se spremeni v počasen tok dela, skrbi, molitve in odgovornosti.

Prisrčno je bilo srečanje s p. Tomažem (frančiškan, služboval je na Kostanjevici v Novi Gorici), ki nam je zelo zavzeto predstavil zgodovino cerkve in samostana  v Nazarjah. Za celotno zgradbo (cerkev in samostan) skrbita le dva patra. Razdajata se s telesom in dušo tako župljanom kot tudi romarjem in udeležencem duhovnih vaj.

Ob božjepotni cerkvi Marijinega oznanjenja je poleg frančiškanskega samostana tudi samostan drugega Frančiškovega reda – Reda ubogih sester svete Klare, sester klaris. Zame posebno doživetje sodelovati pri maši v njihovi kapeli, ob čudovitem petju in ubrani molitvi. Živo sem se zavedala moje zaprtosti in ujetosti v svetu potrošništva in ogromnega števila informacij ter reklamnih sporočil.  Današnja Božja beseda sporoča, da je potrebno najprej iskati Božje kraljestvo in potem posvetne stvari, torej zaupati in vse bo dobro. Sestre klarise nam dajejo dober zgled, saj večino dneva molijo za nas in cel svet in trdo delajo.

Solčavi smo se okrepčali v gostišču z domačimi dobrotami in medtem sledili televizijskemu prenosu smučarskih skokov deklet v Ljubnem. Ogledali smo si zelo lepo obnovljeno gotsko cerkev Marije Snežne, ki navzven deluje zelo navadno, ob vstopu pa romarju zastane dih ob pogledu na bogate kamnoseške umetnine in zelo cenjeno upodobitev Marije z detetom. V muzeju nam je prisrčna vodička predstavila trdo življenje  Solčavcev, njihove izdelke iz volne in lesa in način življenja nekoč.

Ljubezen in spoštovanje do delovnih, skromnih, empatičnih prednikov se danes čuti na vsakem koraku. Lepe domačije, urejena okolica, obiskana svetišča so dokaz hvaležnosti in ponosa novih rodov.  

Karmen B.

Izlet na Solčavsko

Za nami je prelep nedeljski izlet na Solčavsko. Takih izletov se že vnaprej zelo veselim in menim, da jih tudi kot skupina potrebujemo.

Najbolj mi je ostala v spominu maša v Nazarjah pri sestrah klarisah in po njej pogovor z dvema od njih. Njuno pričevanje mi je še bolj utrdilo vero in upanje, da je življenje lahko lepo. Vsakomur od nas je ob rojstvu določena pot, ki jo moramo prehoditi in kar potrebujemo, dobimo v pravem času. Moramo pa imeti čisto srce in trdno vero, da nam bo Bog priskočil na pomoč, če le ne lenarimo. V zadnjem času se ta trditev sester klaris potrjuje tudi v mojem življenju.

Janez Traven

Po predavanju “Zakaj nekdo vara?”

Predavanje je bilo izjemno dobro obiskano in navdušenje obojestransko.

Dr. Drago Jerebic nas je s svojimi dolgoletnimi izkušnjami in duhovitostjo popeljal v razumevanje te problematike, ki se bolj ali manj dotika skoraj vseh nas, razvezanih.

Mislim, da smo s tem predavanjem vstopili v večje sočutje do vseh, ki varajo in spodbudo tistim, ki so bili prevarani, da se poslovijo od vloge žrtve, saj le -ta onemogoča odpuščanje.

Dr. Drago Jerebic, specialist zakonske in družinske terapije in asistent na magistrskem programu Zakonske in družinske študije in programu za izpopolnjevanje Zakonska in družinska terapija, skupaj z ženo vodi družinski inštitut BLIŽINA. http://blizina.si/domov.html

Nekaj misli iz predavanja , si lahko preberete na tej povezavi:
O prevari, https://srcerazvezani.si/wp-content/uploads/o-prevari-iz-knjige-Bliz%CC%8Cina-osrec%CC%8Cuje.pdf

Iz knjige Bližina osrečuje z dovoljenjem avtorja.

Pohod po dolini Glinščice

Duhovno razmišljanje o poti

Lepo vreme in dobra volja sta pripomogla, da se nas je štiriindvajsetčlanov skupnosti Srce odločilo za pohod po dolini Glinščice. Pot je segala od Kozine na slovenski strani, do doline Glinščice blizu Trsta, ki je v sosednji državi Italije. Nekoč je tu potekala železniška proga, danes je urejena makadamska cesta. Živimo v času, ko lahko člani Evropske unije prosto prečkamo sicer državno mejo, s tem, da se zavedamo, da ta pravica izhaja iz neke dolžnosti.

Meje so bivanjska razsežnost, pot kot simbolni pomen ima levo in desno stran. Dobro je za nas, da se je držimo, upoštevamo pravila, kot tudi zapovedi v življenju. Besede so naš potencial, da izražamo svoje razpoloženje, čustva, občutke in jih preobražamo v razumski jezik, ko vstopamo v medčloveški dialog.

Dolžnost je obljuba, ki smo jo nekateri izrekli nekoč, in katerim se je morda zgodila krivica v življenju. Vsaj tako čutimo, ko smo ostali sami ali se soočamo z lastnimi občutki nesprejetosti. Občutki in čutenja so včasih tako težki, vsaj tako se nam zdi, vendar razkrivajo neko globljo resničnost. V neki situaciji delujemo neposredno, včasih, ko se pojavi konflikt, pa je potrebno razmejiti sprti strani, in v zadevo se vključi posrednik.

Izpolniti dolžnost se nam zdi morda kot paradoks, vendar imeti pogum,vztrajati in biti potrpežljiv, so tiste vrednote,ki govorijo o človeških kreposti, nenazadnje pa je to svetost,ki prihaja od Boga.

Tomaž R.

Veselo smo romali po slovenski obali

1. septembra smo se v zaupanju, navkljub slabim vremenskim napovedim, odpeljali na romanje po slovenski obali. Pred Koprom je padal dež, da je bilo veselje, na Markovcu, ko  smo prispeli do prve postaje, pa nas je že pozdravila mavrica. Sveta maša je bila bogata in lepa in p. Vili nas je ogrel z romarskim nagovorom. Občudovali smo mozaik p. Rupnika. Naš Gospod pa nas je povezal, vseh 30 romarjev. Po obilnem zajtrku (Hvala župniku Ervinu Mozetiču za gostoljubje.) smo nadaljevali romarsko pot v Strunjan. Tam smo se srečali z dobrodušnostjo in modrostjo župnika Bojana Ravbarja. Navdušil in ganil nas je z razlago slik iz Marijinega življenja.

Romanje smo nadaljevali s sprehodom po Strunjanskem krajinskem parku, se med potjo okopali v morju in v klepetu občudovali lepoto poti do sončnega Pirana.  Pot nam je vzbudila lakoto, tako da nam je kosilo v minoritskem samostanu res teknilo.

Po kosilu smo v piranski stolnici ujeli zadnji del čudovite poroke in dočakali tudi razlago o cerkvi in verskem življenju Pirana s strani župnika Zorka. Piran ima kar 10 cerkva in nekaj smo si jih ogledali. Na koncu je prijal še sladoled na obali. Že v mraku smo se odpeljali domov, veseli, da smo dobro izkoristili ta čudoviti dan.

Karmen


Že predvidena vsebina romanja je bila zelo navdihujoča. Individualno pa smo dobivali lekcije iz Višje Režije. Posebno se me je dotaknila Strunjanska Marija. Razlago slike umirajoče Marije sem razumela kot nujo, da se vseskozi trudimo aktivno živeti Božjo ljubezen, da bo ta iz nas, vsaj malo tako kot iz Marije, sijala ob našem zemeljskem koncu, kakršen nam bo že dan, in nam kazala pot v Večnost.

Tu sem podoživela in ozavestila veliko trenutkov globoke povezanosti in predanosti še “cele” družine, ki smo jih v krizi z Jakobovim zdravjem doživljali pred tem Marijinim oltarjem in prosili za milosti. Z jokom sem odžalovala to težko, a vendar lepo družinsko obdobje. Začutila sem (prvič po ločitvi) čisto in globoko hvaležnost do b. moža, za vse skupno lepo in dobro.

V strunjanskem duhu se je dan nadaljeval v Piranu, kjer je bilo zopet polno duševnih in duhovnih izkustev. Nagovor p.Vilija na poti domov je zapečatil geslo tega romanja: VESELIMO SE V GOSPODU, vedno!

Bog poplačaj vsem, ki so se trudili za to sobotno doživetje!

Mojca


S srčki, kot se po domače kličemo sodelujem leto dni.
Čas med njimi je  dragocen čas  mojega življenja. Ko smo skupaj se krepimo z duhovnostjo, izkušnjami, pogovorom, molitvijo, prijateljstvom, novimi znanci in znanji celo za našo vztrajnost, sprostitev, zdravje in moč skrbimo s pohodi, plavanjem, razgibavanjem.Tudi glasilke si razmigamo s petjem, še bi se kaj našlo, le  lakote in žeje med nami ne najdeš .
Na romanju po obali ni prav nič od zgoraj navedenega izostalo .Hudo je vsem ki smo izgubili odnos  z zakoncem in je postala razvez nujnost.Moj odnos do okolja, svojcev, prijateljev , do samega sebe in vere po razvezi že dolgo  išče novih moči , večjega zaupanja v sebe, ljudi in Boga.Sam dobim po takih druženjih veliko tega . Zaključek pri maši, z besedami: mir z vami : se resnično seli v mene. Veselje na obrazu in v srcu se pojavi pri vsaki misli na snidenja srčkov.Bom v metafori ali prispodobi nakazal občutke tega in ostalih druženj s srčki : po dolgoletni plovbi v nevarnih, neznanih oceanih, kljub molitvi in veri, ko že obupuješ in se sprašuješ, a  lahko Bog pozabi nate ,pripluješ v miren pristan, med prijatelje enakih izkušenj iz enakih čolnov,enakih valov  .Prijatelji skrbijo zate ti za njih, poslušajo tvojo zgodbo  in ti poslušaš njihovo, tvoja prisotnost in aktivnost je tudi drugim v korist. Božja milost in navzočnost postaneta otipljivi, molitev pokaže sadove. Par ur, dan, ali več  nisi več  kapitan na nevarni težki plovbi. Notranje se odpočiješ, in greš po srečanju tem posvečenem času lažje v nove valove. Sam si tega občutka  in počitka nisem znal urediti. Sam ne zmorem vsega. Iskal sem in našel ,trkal sem in vrata so se mi odprla. Nekako tako gre pri vsem tem.
Ob tej priliki se iskreno zahvaljujem vsem dušnim pastirjem, pobudnikom in organizatorjem ,ki so  nesebično ponudili svoje znanje, čas, molitev in srce ob naši stiski.

Janko


Včerajšnje romanje mi bo še dolgo ostalo v lepem spominu.

Ogledali smo si  najlepše kraje in cerkve na slovenski obali. Zbralo se nas je kar lepo število članov skupine Srce.  Z romanja sem se vrnil napolnjen z močjo in veseljem Svetega Duha.

Janez T


Meni je ostalo v srcu najbolj jutranja sveta maša ,še posebej pridiga se me je zelo dotaknila. Bila sem tudi fascinirana nad cerkvijo sv. Marka. Občudujem pa tudi g.župnika v Piranski župniji, ki vztraja, čeprav ima zelo malo župljanov.

Fani


FOTOGALERIJA DOGODKA:

( Večino slik je prispeval Janez Traven.)

Piknik Srca ob zaključku leta

Letos smo se v skupini Srce zbrali ob zaključku leta v Ljubljani pri sv. Jožefu. Imeli smo sv. mašo, ki jo je daroval Pater Tomaž Mikuš. Po maši pa smo imeli piknik. Dogodka se je udeležilo veliko članov in članic. Iz slik je razvidno, da smo se imeli lepo. Žal pa so slike meglene. Je pa to dobra motivacija za naslednje leto, da se zberemo še v večjem številu, saj je doživetje v živo dosti lepše kot na sliki.

Janez Traven

Jakobova pot – 27. 4. do 29. 4. 2018

Objavljeno romanje po Jakobovi poti iz Stanežič pri Ljubljani na Bled, me je zelo navdušilo. Nisem kaj preveč razmišljala ali bi se vpisala ali ne, vpisala sem se.

Po vpisu pa so se v meni začela pojavljati razna vprašanja, na katera si nisem prav znala razložit, zakaj me tako bremenijo. Rekla sem si: KJER JE VOLJA TAM JE MOČ. KJER JE MARIJA TAM JE VSE MOGOČE. Izziv je bil zame velik, kajti veliko je bilo vprašanje, kako bom zmogla prehoditi to tridnevno pot, kakšne so višinske razlike, ali bom sposobna, ali bom skupini v napoto, ker mogoče stvari ne bom zmogla… kar vrstilo se je vprašanj. Ko sem se zavedala, da se vrtim v začaranem krogu in imam same neprimerne izgovore, sem se nehala spraševati in se začela pripravljati na pot, ki jo bom prehodila.

Moja dolgoletna želja je bila, da bi poleti znahrbtnikom potovala po dalmatinskih otokih. No, želja se mi je uresničila, a po naši prelepi domovini Sloveniji. Ko sem začela pot in mislila, da sem ločitev že predelala, vsem odpustila, nehala kriviti sebe in druge, ugotovim, da to ni tako… Potrebno bo še kaj postoriti, kajti v meni se je oglasil nemir, kaj govoriš in kaj delaš? Pred mano je na pot prišla oseba, s katero imam še veliko dela, ne z njo, z sabo ob pogledu na njo – zelo veliko ogledalo… A res tako mislim, kot bi želela komu kaj povedati? Ali bi še vedno raje udarila in stvari zaključila z bolečino?.. A je zadajanje bolečine drugim in sproščanje napetosti v sebi res pravi način odpuščanja? Le kdo mi lahko poda tele odgovore? Le kdo lahko pove, kaj je na moji poti dobro? Le kdo se lahko zame odloča, kakšno pot bom hodila?

Vem, da me je v življenju vedno spremljala Marija, a da sem jaz zmogla stvari predelovati in prehoditi to pot, je bila z mano in ob meni, ona sigurno Ve za moje poti in me vodi po njih. HVALA TI MARIJA, DA ME VODIŠ PO PRAVIH POTIH. Vse moje molitve in izročitve pred odhodom na Jakobovo pot, zame, za moja dva otroka in vse vpletene v to zgodbo, so se obrestovale. Vsakodnevni kontakt z otrokoma, mi je bil dragocen, ker sem vedela, da je za njiju vse poskrbljeno in sem lažje premagovala pot in se poglabljala v duhovno življenje, ki je bilo zelo bogato in odrešujoče. Odločila sem se, da grem na pot zaradi sebe, ne glede kaj se bo v skupini dogajalo. Poznala sem zelo malo ljudi, ki so se prijavili, a s temi sem osebni odnos zelo poglobila, HVALA VAM KER SMO LAHKO POVEZANI KOT BRATJE IN SESTRE. Ker sem mojo odločitev sprejela, sem se  v skupini lažje znašla, kajti bilo nas je veliko in vsak ima svojo življenjsko zgodbo.

Na druženju z drugimi se lahko odpre marsikatera rana. Lahko je to le spomin na nekaj preteklega -površinskega, lahko pa tako globoka in gnojna, da »šprica strup«, katerega prinesejo tvoje izrečene besede ali pa besede nasprotnika, ki ti pripoveduje svojo zgodbo, katera se v določenih segmentih ujema s tvojo… Izkušnje po meditaciji v tišini, ki smo si jih podelili med seboj po naključju so bile zelo pozitivne zame… Pomislek je prišel, kaj s kom deliti? Kdo sem da se razgaljam pred vsemi? Kdo mi pa lahko pomaga? Je sploh kdo, ki mi na moji poti pomaga? Prepustila sem se Mariji naj me vodi in naj mi da moči, da bom zmogla poslušati zgodbe drugih in jim ne iskati rešitev. Poslušati sebe in če mi bo prehudo poslušati, zaradi moje zgodbe, tudi to povedati. Res se je v meni dogajalo, čiščenje, odpuščanje, spuščanje preteklih ljudi iz mojega ožjega kroga… Glede na moje zdravstveno stanje zadnjega dne, sem doumela, da je čiščenje, odpuščanje in molitev za vse vpletene res najpomembnejši del moje že prehojene poti..

Hvaležna sem vsem, ki so bili del te Jakobove poti, vsem, s katerimi smo delili izkušnje, razmišljanja in si celili rane, ki smo si jih zadali sami, ali so nam jih drugi, pa za to niti ne vedo, saj so delali po najboljših močeh. BOG ODPUSTI JIM, SAJ NE VEDO KAJ DELAJO!, je prišel stavek, ko mi je bilo težko razumeti, zakaj tako obnašanje, tak zaključek…. Hvaležna sem predvsem patru Tomažu, za spodbudne besede, razmišljanja, napotke, vodenja in izkušnje s katerih lahko hodiš po poti življenja…

V pričakovanju nadaljevanja Jakobove poti, Vam vsem želim vse dobro.

Jana

Romarsko – planinski izlet na Sv. Višarje

V mesecu januarju, ko smo se na skupini v Novi Gorici pogovarjali o romanju na Sv. Višarje, se je v meni vnel plamenček, da bi se izleta udeležila.

A toliko, kolikor je bila velika želja po romanju, toliko je bilo v meni strahu, kako bom jaz v teh snežnih razmerah peš prišla na Sv. Višarje. Tolažila sem se s tem, da je možno z nihalko, vendar me to ni prepričalo. V meni se je vnela želja po peš romanju na Sv. Višarje. V molitvi sem se izročila Mariji, naj mi pomaga peš priti k njej, zato sem pri tem vztrajala. Na prvi tretjini poti so se začele težave, pot je bila strma in naporna. Snežna idila pa mi je vlivala poguma, da sem pot nadaljevala. Hvaležna sem Igorju in Matjažu, ker sta bila moja spodbujevalca na prehojeni poti. Igor me je razbremenil nošenja nahrbtnika, tako da sem lažje premagovala višino. Ko ti nekdo, ki je ob tebi ponudi pomoč – roko je to najlepši trenutek, ki ga lahko podariš človeku, HVALA. Hvaležna sem vsem, ki ste me v skupino povabili in sprejeli, da lahko skupaj oblikujemo lepše življenje. Naj bodo poti še tako naporne, strme, vem, da se jih da prehoditi. Marija nas vodi po pravih poteh, le slišati in uslišati jo moramo. Pot po snežnih stezah, po gozdnih poteh, nas je pripeljala do sončnih žarkov. Kaj si človek lahko zaželi več?

Sneg – belina, čistina, odkritost;

gozdna pot – pot življenja, pot naših izkušenj,

sonce – nova luč, toplina, energija, plamen upanja, skupina SRCE…

Ob doseženi prehojeni poti sem bila srečna, zadovoljna, vesela, polna moči … V cerkvi pa me je nagovorila slika nad oltarjem, kjer Marija odpira svoj plašč in nas vse vabi k sebi. Celo mašo so bile moje oči usmerjene k njej in v meni se je slišal glas »spregovori, odpri se, zmoreš, bodi pogumna, ob tebi sem« Kaj so mi te besede hotele sporočiti, ve le ona …. Jaz sem se ji zaupala … Vem, da v življenju le z njeno pomočjo zmoremo velike korake. Meni je najlepša Marijina pesem »Marija skoz življenje« s katero smo zaključili sveto mašo. Naj nas Marija vodi in spremlja na naših poteh.

Pogumno stopajmo po poti življenja in bodimo drug z drugim povezani, kajti le povezani smo lahko drug drugemu žarek sonca. Naj med nami drži vez LJUBEZNI, MIRU in POVEZANOSTI.

Jana Petejan