Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Duhovna in osebnostna rast

“Ustvarjen/a po Božji podobi”

Postne duhovne vaje v Logarski dolini v Domu duhovnih vaj Sester Logar od 10. do 12. MAJA 2019.

Stvarjenje Eve, Giusto de Menabuoi, Krstilnica v Padovi, Italija

Če si dobro ogledamo zgornjo sliko, lahko vidimo, da Slikar Giusto de Menabuoi v tej podobi posreduje teološko idejo, da smo ustvarjeni po Božji podobi – Bog oče ustvari Adama po podobi Kristusa in ker Adam brez Eve ne bi bil podoba Svete Trojice, ustvari še Evo, da bi njun odnos ljubezni zrcalil odnose v Sveti Trojici. In od takrat dalje, Bog želi pomagati človeku, da bi živel v skladu z svojo resnično podobo – smo Božji otroci ustvarjeni po podobi Jezusa Kristusa. Tako kot sta se Adam in Eva zaradi greha začela sramovati samega sebe, se tudi mi sramujemo sebe, bodisi, da je to posledica našega greha ali greha naših bližnjih. Posledica greha je, da smo začeli gledati nase ne več kot na čudovite Božje otroke ampak kot na slabe, ljubezni nevredne in nezaželjene osebe. 

Na teh duhovnih vajah želim, da pridem v stik z našo lepoto Božjih otrok, ki jim niti greh (zloraba, ločitev, odvisnost,…) ni odvzel te lepote. Želim, da bi poglobili svoj odnos z Bogom kot ljubečim in skrbečim očetom, ki nam daje, kar potrebujemo. Preko tega pa bomo imeli priliko tudi poglobiti odnose drug z drugim, kot bratje in sestre v preiskušnjah.

Naj se uresniči za nas to, kar želi sv. Ignacij svojim tovarišem ko pravi: »Tudi jaz upam, da boste v tovarištvu našli veliko medsebojno pomoč. V njem boste našli brate, ki bodo pripravljeni počakati na padlega tovarisa, ki bodo podpirali omahujoče, ki bodo spodbujali zaostale z besedo in zgledom, tako da bodo ” stregli drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel” (1 Peter 4:10). Pripravite se, da boste od Očeta prejeli sveže milosti, kajti kjerkoli se dva ali trije zberejo, da bi prosili za neko milost, bo podeljena, kakor je obljubila Resnica sama. ” 

P. Tomaž Mikuš DJ

Dokler živiš le zase, greš sebi na jetra noč in dan

Vir: (INTERVJU) Pater Viljem Lovše

V Ljubljani je študiral filozofijo, v Rimu družbeno obveščanje in teologijo, v Madridu na Papeški univerzi Comillas pa je obiskoval študij duhovne teologije. Sedaj član nove skupnosti sv. Ignacija v Radljah ob Dravi. Dr. Viljem Lovše, jezuit: “Potrošniški način življenja in zakonodaja naperi druge proti drugim. Že staro pravilo je, da nas mora tisti, ki želi zaslužiti in imeti oblast, spreti med sabo. Da se kregamo, sovražimo, tolčemo. To dela vsaka oblast. Vedno smo pod pritiski, napeti, pod stresom, v skrbeh in ogroženi. To je neke vrste moderen potrošniški terorizem. Obenem pa se umetno povečujejo potrebe, ki postajajo vedno večje. Z njimi narašča tudi osebna in skupinska ogroženost, strah. Stres je v resnici strah zase.”

V času božiča, ko se zberejo družine, so medosebni odnosi posebej izpostavljeni. V srca se naselijo mir in toplina, a mnogi se v tem času počutijo bolj osamljene kot kadarkoli prej. Res je. Za nas so glavni vir sreče v življenju odnosi, ki pa so odvisni od našega hotenja. K meni v glavnem prihajajo ljudje v stiski. Pomagam ločenim, iskalcem, trpečim, moškim in ženskam. Mnogi moški prej ali slej pridejo v depresijo srednjih let, ko ne vedo več, kako naprej. Vsak izmed nas v življenju potrebuje pogovor. Prvo polovico življenja razmišljamo izključevalno, črno-belo, ali – ali, računamo le na zunanjo moč, saj naš ego potrebuje strukturo. Sploh pa v naši potrošniški kulturi. Pridobimo si poklic, ustvarimo družino, uspeh pa enačimo s tem, da obogatimo in se primerjamo z drugimi. Okrog 50. ali 60. leta nastopi kriza. Kriza pomeni odločitev, ali bom živel le iz zunanje moči ali tudi iz notranje. Ali bom samo to, kar imam, ali bom postal to, kar v resnici sem. Zunanja moč je pot, da odkrijem notranjo in resnično moč, ki je nekaj povsem drugega. Ko odkrijem in sprejmem svojo notranjo moč, šele začnem živeti svoje resnično dostojanstvo, enkratnost in podarjenost. Primerjanje in tekma z drugimi za denar, čast in oblast zelo utrudi in izprazni. Njen pogonski mehanizem je strah zase. Ponavljamo tekmo in zlomljen odnos med Kajnom in Ablom oziroma Adamom in Evo.”   Notranja moč je torej tista, ki šteje.

“Vsi se moramo naučiti živeti iz notranje moči, vsak človek, zunanje okoliščine pa nam pomagajo, da počasi pridemo do tega. Kristus je ta proces živel in vanj vabi tudi nas. Imenuje se velika noč. Ženske dobro vedo, da se samo iz smrti rodi novo življenje, že po telesu, vsak mesec je umiranje, nato pa spet priprava za življenje, vstajenje. Samo, če nekaj umre, se lahko rodi nekaj novega. Če se navežem na nekoga in se nočem od njega posloviti, sem zaprt za sedanji trenutek. Če zamerim, se zaprem v pretekli dogodek, tam ostanem zaprt. Življenje pa je le v sedanjem trenutku. Če sem ostal v neki zameri v preteklosti, v sedanjosti nisem sposoben živeti tako, kot je potrebno. Zamera mi krade moči, veselje in ustvarja v meni strah pred prihodnostjo. Ne živim sebe kot dar, ki je enkraten, in ga lahko sedaj delim z drugimi. Če ga ne, sem zaprt in tekmujem, kdo bo večji, močnejši, bogatejši. Zunanjo moč slej ko prej izgubim, če ne prej, ko zbolim, ko me upokojijo. Takrat moram spregledati, da ta moč ni izpolnila mojih hrepenenj po sreči in smislu. Vsak od nas mora to na lastni koži doživeti. Vsi gremo skozi proces dozorevanja v resnični človeškosti.”A vendar želimo vse v življenju nadzirati, predvsem našo karierno pot.

“Seveda. Sla po nadzoru (samoodrešitvijo) nam požre ogromno živcev, zato pa vsak drugi Slovenec potrebuje antidepresive. Nadzor in želja po gotovosti in varnosti ustvarja ogromno napetost v vsakem izmed nas. To napetost povečuje še družbeni sistem tekmovalnosti, ekonomizma, globalnega imperija. Pri vsej zaposlenosti in napetostih nimamo več časa, da bi se zavedali sebe in gojili globlje vzajemne odnose. Zlahka smo žrtve manipulacij medijev in razne propagande. Veliko resnice je v tem, kar je zapisal pater Karel Geržan v svoji knjigi Vstanimo v suženjstvo zakleti. Pomaga nam k širšemu zavedanju globalnega in osebnega dogajanja. Potrošniški način življenja in zakonodaja naperi druge proti drugim. Že staro pravilo je, da nas mora tisti, ki želi zaslužiti in imeti oblast, spreti med sabo. Da se kregamo, sovražimo, tolčemo. To dela vsaka oblast. Vedno smo pod pritiski, napeti, pod stresom, v skrbeh in ogroženi. To je neke vrste moderen potrošniški terorizem. Obenem pa se umetno povečujejo potrebe, ki postajajo vedno večje. Z njimi narašča tudi osebna in skupinska ogroženost, strah. Stres je v resnici strah zase. Je vir vseh bolezni in našemu telesu onemogoča, da bi normalno delovalo. Beg pred stresom nam zapolni zabavno industrijo. Omogoča nam pozabljati na trdo in ogrožujočo sedanjost. Ko sem v veliki stiski, imam dve možnosti – ali jo sprejmem in iz tega naredim priložnost za rast, ali pa pred njo neuspešno bežim in si zatiskam oči. Stiska in neprijetna počutja so priložnost za večje zavedanje tega, kaj se v resnici dogaja, za spremembo, za preobrazbo, ki nam pomaga, da postajamo to, kar v resnici smo: ljudje, sposobni ljubezni – podaritve samega sebe, ustvarjeni po božji podobi. Beg pa se konča v deloholizmu, alkoholizmu, drogi in raznih odvisnostih. Le redke so še takšne službe, kjer ne bi bilo mobinga in teroriziranja.”

Kaj menite o Marakeški deklaraciji? 
“To je zdaj ukazana tema. Treba je o njej govoriti in polarizirati – deliti javnost. Besedilo je napisano čudovito, kakor da smo angeli in to, kar smo zapisali, tudi v resnici zmoremo in uresničujemo. Izkušnje tisočletij pa kažejo, da to ni tako. Države, ki so zapisale človekove pravice, jih v resnici še vedno tudi najbolj kršijo, čeprav se za lastno javnost vseskozi sklicujejo nanje. Če pogledamo, kaj vse so po drugi in tudi že po prvi svetovni vojni počele velesile po Afriki, Bližnjem Vzhodu in Aziji, potem je jasno, da je ta dogovor le gašenje simptomov, ne pa zdravljenje bolezni. Če prav razumem, dokument postavlja migracije kot nujne in potrebne in nič ne pove o resničnih vzrokih zanje, ki se jih nihče ne dotakne. Migracije morajo biti, ker jih Evropa in Amerika za svojo “potrošniško mašino” potrebujeta. Potrebujemo delovno silo. Zahodna politika je za vse te države roparska. Mednarodni sklad jim posodi denar, nato pa obresti ne morejo plačati, ker so tako oderuške. Država postane sužnja mednarodnega monetarnega sklada in vseh entitet, ki se za njim skrivajo. Ne vlaga se v državo, iz katere zaradi revščine in kaosa ljudje bežijo, ampak se jim kot obljubljeni raj prikazuje Evropo. Takšno delovanje je načrtno. Milijone ljudi je načrtno usmerjanih na zahod. Poglejmo tudi Slovenijo; menda gre vsako leto osem tisoč mladih Slovencev delat v tujino. Doma namreč nimamo dobrih gospodarjev, ki bi potrošili toliko, kolikor zaslužimo in skrbeli za blaginjo vseh. Pohlep in sebični interesi raznih lobijev pa nam vsiljujejo to, kar se danes dogaja. Muslimanom se govori, da so vse krivice v njihovih državah v zadnjih dvesto letih povzročili kristjani (ne pa Američani, Francozi, Angleži, Nemci oziroma njihove korporacije).
V Rimu sem študiral z Afričani, ki so bili mnenja – vi ste nam pokradli vse, zato doma nimamo prihodnosti. K vam prihajamo zato, da vzamemo nazaj nekaj svojega. Med ljudmi v nečloveško izkoriščanih državah umetno raste sovraštvo do nas, med nami pa ga po medijih umetno želijo prebujati v odnosu do njih. Oboje je manipulacija. Žrtve pa bomo spet mi, običajni državljani. Ne smemo pozabiti, da je vse to gibanje ljudi tudi velika trgovina in zaslužek. O tem se pa ne sme govoriti. Moč propagande je v tem, da nam mediji predstavijo le tisto, kar je v interesu kapitala in vodilnih v tem procesu. Iz angleškega besedila Marakeša se mi zdi posebej izstopajoče dejstvo, da bo nekaznovano edino podpiranje migracij in obstoječega stanja. Vse ostalo razmišljanje bo označeno za sovražni govor in fašizem ali kaj podobnega. Zdi se, kakor da se o tem ne sme javno razmišljati drugače, kakor je določeno. Umira demokracija, če jo je sploh še kaj ostalo. Vračamo se v diktaturo v imenu človekovih pravic.”

Pravite, da brez drame v odnosih ne gre, saj smo ljudje, ker smo ranjeni in ranimo naprej.

“Ko v duhu zlatega pravila naredimo nekaj slabega, se počutimo krive. Ponavadi potem svojo jezo nase projiciramo na druge, kar je storil že Kajn. Mislim, da so nam prav takšne konfliktne situacije in zlo dani kot priložnost, da se sredi njih naučimo imeti radi zares radi sebe in bližnje. Ta stiska, današnji divji ritem je v resnici priložnost, da najdemo resnično notranjo moč: osebni dialog z Bogom. Zunanja moč – čast, oblast in denar – nas namreč vedno znova razočara. Prvo polovico življenja živim samouresničitev in izpolnitev življenja po svojih predstavah, določenih s kulturo. Ko sem razočaran, me Bog vabi v podaritev, da drugim razdelim svojo notranjo moč, svojo pravo istovetnost božjega sogovornika in sodelavca. Številni, še posebej možakarji, danes prav tu zatajimo. Krize ne vzamemo kot priložnosti za preobrazbo v prinašalca miru in trdnosti, ampak se še bolj ženemo za denarjem in zunanjimi “uspehi”. Ne priznamo si, da hočemo svojemu odsotnemu očetu dokazati, da smo sposobni in tudi mi zmoremo nekaj ustvariti. Ker nas ni pohvalil in dal priznanja, ga iščemo zunaj in pri tem spregledamo odnose, družino, Boga in tudi naravo. Depresija mi pomaga, da bi spregledal svojo slepoto in postal ustvarjalen moški, ki podarja mir in sebe drugim. Mnoge srečam prav na tej prelomnici in sem zato hvaležen. Iz tega nastajajo skupine za možakarje.”

Specializirani ste za področje moške duhovnosti. Kot pravite, družbo preveva kronično pomanjkanje možatih moških.

“Nisem specializiran, ampak se učim od mož in iz lastne izkušnje. Otroci, še posebej dečki, potrebujemo mamino ljubezen in skrb tja do 14 leta starosti. Potem pa bi morali starešine, moški fante uvesti v moškost. Do tega ne pride. Moški smo odstotni pri vzgoji. Ostali smo zunaj. Za vse morajo poskrbeti matere. Fant postane odvisen od mame in ne raste v moškega. Potrebuje jo (za pranje, kuhanje, stanovanje), hkrati pa jo zaničuje, ker ne raste kot moški, sposoben nekaj ustvariti in spoznati svoje moči ter svoje meje. Fantje se ne moremo učiti, kako biti moški od mam, ampak le od drugih moških. Če moški te vloge na opravljamo, fantje ne vedo, kako biti moški in kaj to sploh pomeni. To je značilno za našo potrošniško družbo. Vzgojo, delo, skrb za dom prevzame žena, mož pa je samo v službi, po službi gre pa v bar ali pa streljat glinene golobe, igrati golf. Moški smo danes sami nad sabo močno razočarani. Zaradi tega tudi bolj nasilni in nas je lažje manipulirati. Starejši možje ne učijo mlajših, kako nositi težo življenja, kako svoj dar zastaviti za druge, kako prepuščati nadzor Bogu in kako biti umrljiv in zaradi tega šele sposoben prave ustvarjalnosti, ki je dobra za vse. Tega se potem možakarji učimo sami skozi življenjske neuspehe, napake in udarce, ki smo jih deležni od drugih in jih povzročimo tudi sami. Morda pa nas prav sedanje razmere izzivajo, da bi se znova lotili uvajanja v moškost: da bi oče upal in znal biti oče, mož zares mož in sin zares sin. Zagotovo kot moški nisem uresničen, če živim samo za svoj lastni uspeh, bogastvo in čast.”

Na svojem blogu ste se pozitivno opredelili tudi do služenja vojaškega roka.

“Pozitivno, ker je bilo to poleg športa še edino vsaj kolikor toliko trdo okolje, ki ga potrebujemo fantje za dozorevanje v ustvarjalnega moškega. Danes to do določene mere še vedno nadomesti športno treniranje. Fanta pri trinajstih daš v ekipo, kjer ga trener “nadere”, da v nič, preizkusi do skrajnosti. Mlad fant potrebuje prav to: odkriti svoje moči in kako z njimi ravnati ustvarjalno in vsem v dobrobit. Ne le sebi. Nujno se mora soočiti s svojimi strahovi in krhkostmi. Tako postane bolj umirjen, stvaren in odprt za sodelovanje in ustvarjanje. Mama bi hotela, da se fant nikdar ne udari, da se mu nič težkega ali slabega ne zgodi, da je ves čas v “vatki”. Do trinajstega leta je taka drža dobrodošla, po tem pa je “smrtno” nevarno za fanta. Možakarji pa v puberteti rabimo ravno to – tveganja, preizkušanje meja, svojih sposobnosti. Doživeti moramo lakoto, ogroženost, nujnost sodelovanja z drugimi, spoštovanje do žensk, umrljivost, krhkost in vključenost v večjo zgodbo, ki ti daje smisel in dostojanstvo. Ko izkustveno ugotoviš, da je tvoje življenje za druge, takrat postaneš še “dedc” in zacvetiš. Dokler živiš le zase, greš samemu sebi na jetra, noč in dan. Če živim le za svoj denar, avto, uspeh, sem svojo moškost že zdavnaj izgubil.”

PROGRAM SKUPNOSTI SRCE 2018/19

PROGRAM DOGODKOV V SKUPNOSTI SRCE

1. september Romanje po slovenski obali VESELIMO SE V GOSPODU
13. oktober 2. Vseslovensko srečanje razvezanih pri sv. Jožefu v Ljubljani
17. november 15. obletnica ustanovitve skupine Srce
25. november Izlet na sv. Katarino nad Ljubljano
3. december Ogled gledališke predstave
31. december Silvestrovanje pri sv. Jožefu + sejem PODARIM – DOBIM
12. januar Izlet na Primorsko
10. februar Izlet na Solčavsko
17. marec Izlet v Županovo jamo v Grosuplju
13. april Planinski izlet na Lubnik
1. 5. do 4. 5. Romanje po Jakobovi poti po Sloveniji
19. maj Izlet v Baško grapo

16. junij Romanje na sv. Goro
22. julij Druženje pri sv. Jožefu v Ljubljani
26. avgust Druženje pri sv. Jožefu v Ljubljani

PROGRAM DUHOVNIH VAJ IN POČITNIC
8. – 11. november 2018 Duhovne vaje: Podelitev življenske zgodbe
Dom matere Terezije v Ilirski Bistrici.
p. Tomaž Mikuš DJ, p. Viljem Lovše DJ in Karmen Kristan.

22. marec 2019 Postna duhovna obnova pri sv. Jožefu
10. do 12. maj 2019 Duhovne vaje v Logarski dolini: P. Tomaž Mikuš DJ
1. do 10. julij 2019 Duhovne počitnice na Murterju (HR).
21. do 28. julij 2019 Duhovne počitnice v Logu pod Mangartom.

PROGRAM SREČANJ PRI SV. JOŽEFU V LJUBLJANI (Četrti ponedeljek v mesecu)
Srečanja se začno ob 19. uri z mašo v Marijini kapeli.

24. september Rodovitno staranje, p. Beno Lavrih DJ
22. oktober Osamljenost in depresija, P. Tomaž Mikuš DJ
26. november Ničnost zakona, p. dr. Viktor Papež OFM
17. december Večer pričevanj, Barbara Košuta
29. januar, torek Zakaj nekdo vara? , dr. Drago Jerebic, spec. ZDT
25. februar Vstop v novo vezo, mag. Nataša Ropret
25. marec Samoodrešitev, br. Miha Sekolovnik
22. april Samomorilne misli, p. Toni Brinjevec
27. maj Incesti in zlorabe v družini, prof. dr. Tanja Repic
24. junij Živeti samskost in jo sprejeti, Helena Škrlep

SKUPINE V SKUPNOSTI SRCE

Skupine “Srce ob srcu”
Ljubljana Dravlje karmen.kristan@gmail.com, tel.: 041 955 219
Suha pri Škofji Loki karmen.kristan@gmail.com, tel.: 041 955 219
Nova Gorica alojzij.krzisnik@rkc.si, tel.: 041 596 147
Šturje, Ajdovščina zoran.zornik@rkc.si, tel.: 041 673 292
Celje primoz.kovac@rkc.si, tel.: 041 780 109
Maribor ivan.janez@gmail.com, tel.: 041 286 352
Koper Ervin Mozetič, vikpas.kp@rkc.si, tel.: 041 724 884

Senior skupina SRCE
1. in 3. pon. ob 17. uri pri sv. Jožefu v Ljubljani
marija.cigoj@gmail.com, tel.: 051 335 404

Dvanajstkoračna skupina Srce za okrevanje po razvezi
Vsak ponedeljek ob 19:45 uri pri sv. Jožefu v Ljubljani
omahenmari@gmail.com, tel.: 031 702 237

Kontakti:

PRIJAVE.SRCE@GMAIL.COM / RAZVEZANI.SRCE@GMAIL.COM / SRCEOBSRCU@GMAIL.COM

DUHOVNI ASISTENT P. TOMAŽ MIKUŠ, TEL: 064 178 014; TOMAZ.MIKUS@GMAIL.COM

Samske ženske

Mogoče bi bilo spodbudno izpostaviti, da so bile Marija, Rahaba, Ruta in Tamara vse samske ženske, ko se je odvijala zgodba o njihovem ugledu. (Res je, Marija je bila zaročena, vendar je, ko je dala svoj ‘da’ Bogu, z razlogom verjela, da to ne bo trajalo dolgo.) One so mogočni opomniki, da se lahko ta ugled, to lepoto živi kot samska ženska. Prav tako pa so v velikem nasprotju z nekaterimi sporočili o ‘čistosti’ samskih žensk današnjega časa, ki morda spoznajo: »Bojim se, da sem tako jaz sama kot številne druge ženske narobe interpretirala žensko nedolžnost kot ‘popolnoma ignoriraj moškega, ki te zanima, dokler te ne bo zaprosil.’«

In zakaj bi te torej zaprosil?

Seveda mora ženska biti privlačna moškemu, ki ji je všeč. Na smeh, nežnost, zanimanje zanj in za njegovo življenje so naravni in dobrodošli. Da izgledate najbolje, da ga vaša prisotnost prebudi. Da, seveda mu lahko ponudite svojo lepoto – v nežno rastočih količinah, medtem ko vas išče in se vam približuje. In da, so deli vas, ki bi morali ostati skrivnost, dokler se popolnoma ne zaveže, ve pa se mu ponudite na vajino poročno noč. Ne ponudite mu vsega, vendar glejte, da ne bi ponudile nič.

Koliko torej in kdaj? To je več, kot bi lahko povedali v enem poglavju. Hodite z Bogom. Bodite modra ženska, ki razpoznava. Bodite pozorne na zadeve, ki bi lahko povzročile, da ste zadržane, ali da daste preveč. Bodite pozorne na zadeve na njem, ki bi lahko povzročile, da bi pri vas iskal svojo potrditev ali bil paraliziran. Vabi te, privlačite in ohranite svojo osebno celovitost.

Obstaja čustvena promiskuiteta, ki sva jo opazila med mnogimi mladimi moškimi in ženskami. Mlad moški razume nekaj o potovanju srca. Želi se pogovoriti, da bi si ‘delil potovanje’. Ženska je tako hvaležna, da je iskana in se odpre. Delita si intimnosti svojih življenj – svoje rane, hojo z Bogom. Vendar se on nikoli ne zaveže. On uživa v njej … potem pa odide. Ona pa se sprašuje: Kaj sem naredila narobe? Ona ni uspela sprevideti njegove pasivnosti. On se resnično ni nikoli zavezal ali obljubil, da se bo. Tako kot Willoughby Marianni v Razsodnost in rahločutnost.

Bodite pazljive, da moškemu ne boste ponudile preveč sebe, dokler nimate dobrega, trdnega dokaza, da je močan moški, ki se je pripravljen zavezati. Poglejte njegovo kartoteko uspehov z drugimi ženskami. Je tam karkoli, kar bi nas moralo skrbeti? Če je tako, po tem to omenite. Prav tako, če ima kakšne bližnje prijatelje moškega spola – in kakšni so oni kot moški? Je sposoben obdržati službo? Hodi z Bogom na resničen in intimen način? Se sooča z ranami svojega življenja, in ali tudi kaže željo po obžalovanju Adamove pasivnosti in/ali nasilja? Kaj je namen njegovega življenja? Veliko vprašanj, toda vaše srce je dragocenost in želiva, da ga ponudite samo moškemu, ki je vreden in pripravljen dobro ravnati z njim.

(Iz knjige Očarljiva, John in Stasi Eldredge)

15 nevarnih bolezni

Papež Frančišek je po vzgledu Jezusa, kot dober zdravnik, prepoznal simptome teh bolezni, ki nas mučijo in razbijajo občestvo ter nas posledično spreminjajo v človeka, ki se je nekoč razumel kot del narave, k človeku, ki je postal izkoriščevalec: popredmetil je sebe, drugega in vso naravo, s tem pa se je predvsem najbolj oddaljil od Boga.

 

1. Bolezen počutiti se nesmrtnega ali nepogrešljivega. Že en sam obisk na pokopališču lahko pomaga videti imena številnih ljudi, ki so morda mislili, da so nesmrtni, imuni in nepogrešljivi.

2. Bolezen pretirane delavnosti. Že Jezus je svoje učence pozval k počitku, saj opuščanje tega vodi v stres in nemir.

3. Bolezen umske in duhovne okamenelosti je bolezen tistih, ki so postali izurjeni stroji, ne pa Božji ljudje, ki ne znajo jokati ali se veseliti z drugimi.

4. Bolezen pretiranega načrtovanja poskuša usmerjati svobodo Svetega Duha.

5. Bolezen slabega koordiniranja nastane med člani, ki niso v občestvu, kot orkester, ki proizvaja hrušč, ker člani ne sodelujejo in ne živijo občestvenega in ekipnega duha.

6. Duhovna Alzhaimerjeva bolezen je prizadela tiste, ki so izgubili spomin na svoje srečanje z Gospodom in tiste, ki so odvisni od lastnih strasti, kapric ali obsedenosti.

7. Bolezen tekmovanja in prevzetnosti nas vodi v lažne ljudi, katerih zunanji videz in znamenja odlikovanj postanejo prvi cilj življenja.

8. Bolezen bivanjske shizofrenije prizadene tiste, ki opustijo pastoralno službo in se omejijo na birokratske dejavnosti in tako izgubijo stik z resničnostjo, s konkretnimi ljudmi. Tako ustvarijo svoj lasten vzporeden svet, kjer na stran postavijo vse, kar strogo učijo druge, sami pa živijo skrito in pogosto razuzdano življenje.

9. Bolezen govoric in opravljanja. 

10. Bolezen poveličevanja šefov, ki jo najdemo pri žrtvah karierizma in oportunizma, ki mislijo le na to, kar morajo doseči, ne pa na to, kar bi morali dati. Take ljudi poganja le lastna usodna sebičnost. Lahko pa prizadene tudi nadrejene, ko si hočejo zagotoviti zvestobo in psihološko odvisnost svojih podrejenih.

11. Bolezen brezbrižnosti do drugih ima različne obraze, tudi to, da na primer večji strokovnjak ne deli svojega znanja z manj izkušenimi ali da si vesel, ko drugi pade.

12. Bolezen pogrebnega obraza je prisotna predvsem pri tistih, ki druge obravnavajo trdo in arogantno. Apostol mora biti po papeževih besedah prijazna, vedra, navdušena in vesela oseba. »Kako dobro nam dene količina zdravega humorja.«

13. Bolezen kopičenja se pokaže predvsem pri ljudeh, ki skušajo zapolniti bivanjsko praznino s kopičenjem materialnih stvari.

14. Bolezen zaprtega kroga se pokaže, ko pripadnost skupinici postaja močnejša kot pripadnost Telesu oziroma Kristusu.

15. Bolezen posvetne koristi ali razkazovanja – gre za bolezen ljudi, ki poskušajo povečati svojo moč in v ta namen so sposobni obrekovati, črniti in diskreditirati druge, celo v medijih – vse z namenom, da bi se pokazali za bolj sposobne od drugih.

Predbožični spletni misijon

Adventne duhovne vaje v vsakdanjem življenju „NE BOJTE SE!“ /Lk 12,7/

Lahko sprejmemo dar novega sinovskega življenja, ki nam ga je podaril Kristus in ga živimo kot občestvo. Adam in Eva sta se zaprla v strah. SP za vsak dan v letu izreče besede: »Ne bojte se!« Najmočnejša beseda je Kristus. Naša vera je v tem, da sprejmemo dar in mu dovolimo, da nas prevzame. Skupaj bomo doživljali veselje božjega otroštva – smo sinovi in hčere v Sinu. Imamo vse kar je potrebno za ustvarjalno življenje. Dobrodošli vsi, ki si želite poguma!

PRIJAVA ZA PREJEMANJE GRADIVA PO E-POŠTI 

Uvodni nagovor p. Viljema Lovšeta

Duhovne vaje obsegajo:
 Poslušanje tedenskega video nagovora.
 Vsakodnevno molitev ob predloženi Božji besedi.
 Malo šolo molitve v navezavi na nedeljski evange-lij. /e-predstavitve različnih načinov molitve/
 Razmišljanje ob zapisani katehezi.
 Dodatno neobvezujoče gradivo.
 Pisanje adventnega duhovnega dnevnika in mož-nost podelitve zapisanih biserov na spletni strani

Vse gradivo bo dostopno na blogu jn159.wordpress.com
VSI, KI BI ŽELELI ADVENTNO PRIPRAVO NA BOŽIČ Z ISTIM GRADIVOM IZVAJATI TUDI V DOMAČI ŽUPNIJI ALI SKUPNOSTI PIŠITE NA
p.vili.lovse@gmail.com
ali pokličite na tel.: 041 632626

Zakaj je odpuščanje samemu sebi tako pomembno?

peter-zatajiKo se nam zgodi krivica, je povsem naravno, da nas to notranje prizadene, da nas zaboli. To je podobno, kot če se npr. ranimo z nožem ali se udarimo itd. Ne bi bilo naravno, če bi ničesar ne čutili. Če je koža zdrava, potem zelo hitro začutimo bolečine. Če ne bi čutili bolečine, potem bi to pokazalo, da naša koža ni zdrava. Če smo torej duševno zdravi, je povsem normalno, da odreagira na krivico in da ob tem začutimo najrazličnejša čustva, kot so npr.: jeza, razočaranje, žalost, prizadetost, strah, negotovost, sovraštvo, (samo)pomilovanje, zagrenjenost, maščevanje … Teh čustev je lahko zelo veliko in večkrat se jih niti ne zavedamo in si jih niti ne ubesedimo. Če ravnamo tako, jih potisnemo v podzavest. Tako imajo potem še večjo moč nad nami, saj jih ne moremo kontrolirati in usmerjati.

S psihološkega vidika nam lahko ta čustva, v kolikor zavračamo odpuščanje, zagrenijo življenje, še posebej če prevlada v nas želja po maščevanju. Iskanje možnosti, kako bi se maščevali, ohranja v nas stalen spomin na to, kar se je zgodilo, in tudi neprestano odprto rano, ki nam je bila zadana. Zapre nas v same sebe, v preteklost, in nas zveže z občutkom zamere, ki začne prevladovati, in nas napravi odvisne od njega in želje po maščevanju. Včasih se to spremeni tudi v stalne nočne more. Na ta način postanemo popolnoma nesvobodni in sami sebe obsodimo na počasno smrt. Stari orientalski pregovor pravi: »Če iščeš maščevanje, moraš izkopati dva grobova: enega za drugega in enega zase.« (Mifsud 2009, 106−107)

Zato je s psihološkega vidika odpuščanje drugim predvsem največji dar nam samim. S tem se osvobodimo vsega tistega, s čimer nas lahko neodpuščanje postopoma uniči. Torej, kdor ima rad sebe in si želi dobro, bo naredil vse, kar je mogoče, da bo lahko drugim odpustil.

Iz verskega vidika pa je razlog za odpuščanje v zavedanju, da tudi sami živimo samo zaradi tega, ker smo vedno znova deležni brezpogojnega Božjega odpuščanja. Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas usposobi, da se lahko odločimo za odpuščanje in se odpremo Božjemu daru odpuščanja (Ef 4,32; Kol 3,13). Če se tega ne zavedamo, pademo še v večje stiske (Mt 18, 21−35).

Še posebej pa je pomembno, da se zavedamo, da je za odpuščanje drugim potrebno najprej odpustiti sebi. To pomeni, da smo sposobni sprejeti samega sebe z vsem, kar smo (naše dobre in slabe strani, naše sposobnosti in nesposobnosti) in kar se je zgodilo v našem življenju. To nam s psihološkega vidika pomaga, da lahko gremo naprej in presežemo vse, kar nas hoče zapreti v samega sebe in pred drugimi.

Največja ovira odpuščanju samemu sebi je pogosto perfekcionizem. Takšen človek se podzavestno zapre pred tem, da bi sprejel svoje človeške omejenosti. Ne more sprejeti dejstva, da je ustvarjen, da njegove želje ne morejo biti nikoli povsem potešene z ničemer na tem svetu, temveč le v Bogu. Ne more verjeti, da Bog ne zahteva od njega tiste popolnosti, ki jo ima pred očmi. Ne more sprejeti, da je že Božja podoba in da Bog želi samo to, da bi sprejel sebe kot Božjega otroka, ki lahko živi polnost življenja le v tesni povezanosti z njim kot mladika s trto. Bog ne zahteva od njega, da bi bil trta (Jn 15).

Toda takšen človek se zapre v svoj model popolnosti in s tem tudi pred drugimi ljudmi in tudi pred Bogom. Zapre se v svoj super-ego in vedno znova pada v velike občutke krivde in samo-zaničevanja, ker ne more odgovoriti na njegove zahteve. Počasi ga vedno bolj paralizira sram in samo-obtoževanje ter občutek, da je slab.

Resnično sprejemanje samega sebe je temeljno za vero in duhovno življenje. Beg od Boga se začenja z begom od sebe. Kdor zavrne samega sebe, z lahkoto zavrne tudi Boga (Mifsud 2009, 107). Kdor je stalno nezadovoljen s samim seboj in svojimi dejanji, zelo težko najde vrednost svojega življenja. Ne zmore se videti kot Božji dar in odgovoriti nanj s hvaležnostjo. Perfekcionist podzavestno zavrača, da ga Bog brezpogojno sprejema. Zelo težko doživlja svoje življenje kot dar, ker je prepričan, da je vse sad le njegovega prizadevanja in uspehov. Zelo enostavno pade v greh farizejev, ki mislijo, da si zaslužijo Božjo milost. Takšna oseba verjame, da mora biti odrešenje zasluženo skozi dobra dela in da ni enostavno nezaslužen dar. Kolikor bolj živi iz tega prepričanja, več je pri njem strahu pred neuspehom, saj je prepričan, da je vsa njegova vrednost odvisna samo od njegovega uspeha. Prav tako je vedno manj prostora za d(D)rugega in brezpogojno ljubezen.

Popolnost je pogosto definirana z odsotnostjo vseh napak. To pa je za človeka nemogoče. Kdor ne bi napravil nobene napake, ne bi potreboval tudi odrešenja. Večkrat si takšen človek povsem napačno razlaga Jezusove besede: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5, 49) Toda Očetova popolnost je v brezpogojni in vseobsegajoči ljubezni, ki daje, da sije sonce pravičnim in krivičnim in da so vsi deležni dežja. Krščanska popolnost je v deleženju ljubezni, ki nikoli ne preneha z iskanjem drugega in se nenehno uči, kako odpuščati tako, kot Bog odpušča, in ljubiti, kot on ljubi.

Srce krščanske svetosti ni v usmerjenosti vase, temveč v nenehni rasti sposobnosti ljubiti druge. Drugače se lahko zgodi, da kristjan postane odvisen od skrbi za lastno osebno rast, brez povezanosti z Bogom in drugimi. Takšno iskanje popolnosti ga vodi, da daje več pozornosti na osebno darovanje in služenje (na samega sebe), kot pa na tiste, ki to potrebujejo (na druge).

Največjo priložnost za duhovno rast daje prav učenje, kako sprejeti svoje slabost in ne jemati samega sebe preveč resno. Učenje nas uči preko padcev. Ponižnosti se učimo z zavedanjem, kako zelo potrebujemo pomoč drugih. S tem pa se tudi učimo večjega razumevanja omejitev drugih. Bolj ko sprejemamo same sebe v vseh svojih omejitvah, bolj zavestno stopamo v osebni odnos z Bogom in rastemo v zaupanju v njegovo brezpogojno milost. Prav zaupanje v brezpogojno Očetovo ljubezen nas osvobaja prizadevanja za lastno popolnost in nas napolnjuje s prepričanjem, da je dovolj Božja milost. Bog nam podarja odpuščanje in nas brezpogojno sprejema, zakaj ne bi to sprejeli in zaživeli v miru s seboj in njim in drugimi? Ko smo pripravljeni sprejeti brezpogojno odpuščanje, kot ga je sprejela javna grešnica (Jn 8), lahko preoblikujemo svoje življenje in naredimo načrte brez občutka, da smo obsojeni zaradi nečesa, kar se je zgodil v naši preteklosti.

Seveda pa odpuščanje samemu sebi ne pomeni, da se ne zavedamo ali pa da pozabimo na zlo, ki smo ga naredili, temveč da se tega zavedamo, to obžalujemo, poskušamo popraviti, kar je mogoče, in začnemo znova živeti v svobodi, ki nam jo je dalo odpuščanje. Odpuščanje samemu sebi zahteva od nas pogum, da smo pripravljeni povedati resnico o tem, kar se je zgodilo, in ponižnost, da sledimo novi poti v zaupanju v Božjo moč. Kot pravi sv. Pavel: »ko sem slaboten, sem močna« (2 Kor 12, 10). Prva preko človeške slabotnosti pride do izraza Božja moč in popolnost (Mifsud 2009, 109).

Svetost ni toliko v tem, kar zmoremo narediti dobrega, kot v veri v to, da lahko Bog naredi v nas in po nas velike stvari, kljub našim slabostim, če smo pripravljeni vedno znova sodelovati z njegovo brezpogojno milostjo. Zaupanje v njegovo moč nam omogoča, da gremo preko samega sebe in svojih lastnih omejenosti. Prav to zelo dobro pove apostol Pavel: »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno.« (1 Kor 1, 27) In drugje: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (2 Kor 4,7)

Ko se sami naučimo odpuščati sebi, postajamo sposobni odpuščati tudi drugim, kajti takrat zmoremo deliti z drugimi svojo lastno izkušnjo daru odpuščanja.

Nujno potrebujemo osebno izkušnjo, da si odpuščanja samemu sebi ne moremo zaslužiti ali ga sebi dati sami. Odpuščanje ni sad oz. posledica naših dobrih del, našega spremenjenega življenja, naših popravljenih krivic, naših zadostitev za grehe zoper sebe in druge, naše odločitve, da si hočemo odpustiti itd. Odpuščanje je čisti dar brezpogojne in usmiljene ljubezni Boga, ki nam znova pokloni življenje, kot nam ga je na začetku, ko nas je ustvaril (Ps 139) in kakor nam ga poklanja vsak trenutek znova, pa čeprav se tega niti ne zavedamo.

Žal se tega pogosto ne zavedamo tako dolgo, dokler ne uporabimo vseh poti odpuščanja sebi, ki se nam zdijo logične in pravične. Šele ko si že prav dolgo prizadevamo in se res trudimo na vse možne načine, da bi si odpustili, pa vedno znova spoznamo , da si še nismo in že skoraj obupamo, se lahko zgodi resnično odpuščanje. Nam je podarjeno odpuščanje in novo življenje v notranjem miru, veselju, hvaležnosti, sprejemanju samega sebe v vseh svojih razsežnostih in v vsem, kar se je zgodilo po lastni krivdi ali krivdi drugih.

Šele ko odkrijemo, da si nismo sami zaslužili odpuščanja, temveč da nam je bilo podarjeno brezplačno, zastonj, iz čiste, nesebične ljubezni Boga, smo pripravljeni sprejeti to, da si tudi drugi ne more na noben način zaslužiti odpuščanja. Takrat smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da tako kot sami živimo od milosti, zastonjskega daru, in ne po pravičnem zasluženju, tako tudi drugi ob nas živijo na isti način. Ko to izkustveno spoznamo skozi vse neuspelo prizadevanje, da bi si zaslužili odpuščanje, smo pripravljeni sprejeti druge zastonj in jim pokloniti odpuščanje, čeprav si ga po našem mnenju ne zaslužijo.

Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas napravi podobne usmiljenemu Očetu. Tako kot on, začenjamo tudi mi biti zastonjski. Hkrati se zavedamo, da tudi mi sami ne moremo zgolj iz svoje moči odpustiti drugim, temveč da je tudi to Božji dar. Lahko se le odpiramo temu daru in prosimo za milost, da se zgodi v drugem človeku, človeku, ki mu želimo in hočemo odpustiti. Ne moremo mu tega daru dati sami, lahko pa odpiramo vrata temu daru in gledamo, kako se zgodi v nas in v drugih resnično odpuščanje, ki je zastonjski dar Božjega odpuščanja in neizmernega usmiljenja.

Ivan Platovnjak DJ

Predavanje na to temo bo:

Šel je ven in se bridko zjokal. (Lk 22,62)

Predavatelj: P. Ivan Platovnjak, DJ

Kdaj: v ponedeljek 19. 12. ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

5_Usmiljeni kakor Oče

srce-ne-sodiGeslo svetega leta je Usmiljeni kakor Oče. Kako se srečujete z usmiljenjem do teh, ki so vas ali vas še prizadevajo? Kaj je tisto, kar nas lahko drži pokonci v usmiljenju do bližnjih tudi takrat, ko v nas poka od jeze in razočaranja?

Vsak dobi križ po svoji meri in glede na ljudi, ki vstopajo v njegovo življenje. Vsi imamo svobodno voljo in Bog dopusti, da poleg posledic hudega, ki ga delam sama, trpim tudi zaradi zla, ki pride po drugem in bo le ta enkrat v kesanju dobil priložnost, da sprejme Božje usmiljenje.  Nebeški oče ljubi vse svoje otroke. Kot mama razumem, da bi izgubljenega sina zaradi skrbi zanj, ljubila še bolj. Drža ljubljenega grešnika je zdravilo proti obsojanju drugih in s tem tudi možnost, da se odprem odpuščanju, da spustim, od-pustim drugemu. Če se ne zavedam, da je meni veliko odpuščeno, ne morem biti usmiljena. Sama vidim, kako zapletena je moja zgodba in da jo lahko podelim le po delčkih. Še sama ne razumem vsega, kako bo razumel drug človek. Le Bog je, ki vidi v moje srce in pozna tudi moje namene, vzroke za določena ravnanja, rane moje duše…skratka pozna me popolnoma. On edini je lahko pravični sodnik in njegova pravičnost je usmiljenje. Zato mi pri rasti v usmiljenju pomaga, da ponavljam za papežem misel, »Kdo sem, da bi sodila.« in da hodim za Jezusom in se od Njega učim. Njegovi odnosi z ljudmi so vedno v sočutju. Znamenja, ki jih dela, zlasti v odnosu z grešniki, ubogimi, bolniki in trpečimi, so poučevanje o usmiljenju, ki nikogar ne izključuje.  Sama tega ne zmorem, lahko pa v Njegovi ljubezni. Zato je zame prva stvar, da se vsak dan znova trudim ostati v Bogu, v živem osebnem odnosu z Njim, ki me preobraža po božji podobi, za kar sem ustvarjena in v to poklicana.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

4_Vsak dan znova

molitevČeprav vam vera pomaga v trenutkih največje ranljivosti, celo teme, pa nas ne obvaruje pred trpljenjem. Kako je živeti s tem in se vsak dan znova odločati, da stopamo po poti usmiljenja, odpuščanja, ljubezni, ne da bi nam pri tem »zmanjkalo baterij«?

Mislim, da strah in odpor proti trpljenju izvirata iz vere, da je Bog vse ustvaril kot dobro in da trpljenje ni po Njegovi volji. Ta svet pa zaradi človekovega padca žal tiči v zlu in druge poti kot preko križa ni. Duhovni pogled na trpljenje pokaže drugačno sliko. Vidim, da trpljenje prinese veliko milosti, me preoblikuje in usposablja za usmiljenje, odpuščanje, ljubezen. Te izkušnje so najmočnejše sredstvo za odpiranje k Resnici. Ljudje s podobno izkušnjo se enostavno «zavohamo«, prepoznamo in se kaj hitro povežemo v podelitvi svoje stiske. To so veliko močnejše vezi kot nastanejo zgolj ob skupnem preživljanju lepega. Poleg tega se bolj oprimem Boga, ga bolj iščem, potrebujem, ljubim in zato prejemam več milosti. Zmotno je mišljenje, da Bog bolj obilno blagoslavlja  tistega, ki mu gre na videz vse dobro. Lahko pogledam samo sveto družino, svetnike in Jezusa samega, pa že vidim, da temu ni tako. Če trpljenje sprejmem, je nedvomno priložnost za duhovno rast. Če ne, pa bežim, se skrivam, zanikam, skratka postane moj sovražnik, ki me preganja. V tem je razlog, zakaj se je potrebno zahvaljevati tudi za hudo, ki me zadane.

Molitev je nedvomno tista baterija, sredstvo, ki omogoča, da vsak dan znova povabim Boga v svoje življenje, v svoj čoln. In potem življenjska pustolovščina šele postane divja, strastna, čudežna in lahko rečem, da vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…