Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Duhovna in osebnostna rast

PROGRAM SKUPNOSTI SRCE 2018/19

PROGRAM pdf

PROGRAM DOGODKOV V SKUPNOSTI SRCE

1. september Romanje po slovenski obali VESELIMO SE V GOSPODU
13. oktober 2. Vseslovensko srečanje razvezanih pri sv. Jožefu v Ljubljani
17. november 15. obletnica ustanovitve skupine Srce
25. november Izlet na sv. Katarino nad Ljubljano
3. december Ogled gledališke predstave
31. december Silvestrovanje pri sv. Jožefu + sejem PODARIM – DOBIM
12. januar Izlet na Primorsko
10. februar Izlet na Solčavsko
16. marec Izlet v Županovo jamo v Grosuplju
13. april Planinski izlet na Lubnik
1. 5. do 4. 5. Romanje po Jakobovi poti po Sloveniji
18. maj Izlet v Stržišče
22. julij Druženje pri sv. Jožefu v Ljubljani
26. avgust Druženje pri sv. Jožefu v Ljubljani

PROGRAM DUHOVNIH VAJ IN POČITNIC
8. – 11. november Duhovne vaje: Podelitev življenske zgodbe
Dom matere Terezije v Ilirski Bistrici.
p. Tomaž Mikuš DJ, p. Viljem Lovše DJ in Karmen Kristan.
22. do 24. marec Postne duhovne vaje: P. Tomaž Mikuš DJ
1. do 10. julij Duhovne počitnice na Murterju (HR).
21. do 28. julij Duhovne počitnice v Logu pod Mangartom.
18. do 25. avgust Duhovne počitnice na Kaprijah (HR).

PROGRAM SREČANJ PRI SV. JOŽEFU V LJUBLJANI (Četrti ponedeljek v mesecu)
Srečanja se začno ob 19. uri z mašo v Marijini kapeli.

24. september Rodovitno staranje, p. Beno Lavrih DJ
22. oktober Osamljenost in depresija, P. Tomaž Mikuš DJ
26. november Ničnost zakona, p. dr. Viktor Papež OFM
17. december Večer pričevanj, Barbara Košuta
28. januar Varam ali sem prevaran/a, ker…, Jolanda Goričan, Karmen Kristan
25. februar Vstop v novo vezo, mag. Nataša Ropret
25. marec Samoodrešitev, p. dr. Viljem Lovše DJ
22. april Samomorilne misli, p. Toni Brinjevec
27. maj Incesti in zlorabe v družini, prof. dr. Tanja Repic
24. junij Živeti samskost in jo sprejeti, Helena Škrlep

Skupine pri sv. Jožefu v Ljubljani
Senior skupina SRCE
1. in 3. pon. ob 17. uri
marija.cigoj@gmail.com, tel.: 051 335 404
Skupina za okrevanje po ločitvi
Vsak ponedeljek ob 20. uri
omahenmari@gmail.com, tel.: 031 702 237
Srečanja za mlade iz razvezanih družin
4. sobota v mesecu ob 17. uri
tomaz.mikus@gmail.com, tel.: 064 178 014

Skupine “Srce ob srcu”
Ljubljana Dravlje karmen.kristan@gmail.com, tel.: 041 955 219
Suha pri Škofji Loki karmen.kristan@gmail.com, tel.: 041 955 219
Nova Gorica alojzij.krzisnik@rkc.si, tel.: 041 596 147
Šturje, Ajdovščina zoran.zornik@rkc.si, tel.: 041 673 292
Celje primoz.kovac@rkc.si, tel.: 041 780 109
Maribor ivan.janez@gmail.com, tel.: 041 286 352
Koper Ervin Mozetič, vikpas.kp@rkc.si, tel.: 041 724 884

Kontakti:

PRIJAVE.SRCE@GMAIL.COM / RAZVEZANI.SRCE@GMAIL.COM / SRCEOBSRCU@GMAIL.COM

DUHOVNI ASISTENT P. TOMAŽ MIKUŠ, TEL: 064 178 014; TOMAZ.MIKUS@GMAIL.COM

Samske ženske

Mogoče bi bilo spodbudno izpostaviti, da so bile Marija, Rahaba, Ruta in Tamara vse samske ženske, ko se je odvijala zgodba o njihovem ugledu. (Res je, Marija je bila zaročena, vendar je, ko je dala svoj ‘da’ Bogu, z razlogom verjela, da to ne bo trajalo dolgo.) One so mogočni opomniki, da se lahko ta ugled, to lepoto živi kot samska ženska. Prav tako pa so v velikem nasprotju z nekaterimi sporočili o ‘čistosti’ samskih žensk današnjega časa, ki morda spoznajo: »Bojim se, da sem tako jaz sama kot številne druge ženske narobe interpretirala žensko nedolžnost kot ‘popolnoma ignoriraj moškega, ki te zanima, dokler te ne bo zaprosil.’«

In zakaj bi te torej zaprosil?

Seveda mora ženska biti privlačna moškemu, ki ji je všeč. Na smeh, nežnost, zanimanje zanj in za njegovo življenje so naravni in dobrodošli. Da izgledate najbolje, da ga vaša prisotnost prebudi. Da, seveda mu lahko ponudite svojo lepoto – v nežno rastočih količinah, medtem ko vas išče in se vam približuje. In da, so deli vas, ki bi morali ostati skrivnost, dokler se popolnoma ne zaveže, ve pa se mu ponudite na vajino poročno noč. Ne ponudite mu vsega, vendar glejte, da ne bi ponudile nič.

Koliko torej in kdaj? To je več, kot bi lahko povedali v enem poglavju. Hodite z Bogom. Bodite modra ženska, ki razpoznava. Bodite pozorne na zadeve, ki bi lahko povzročile, da ste zadržane, ali da daste preveč. Bodite pozorne na zadeve na njem, ki bi lahko povzročile, da bi pri vas iskal svojo potrditev ali bil paraliziran. Vabi te, privlačite in ohranite svojo osebno celovitost.

Obstaja čustvena promiskuiteta, ki sva jo opazila med mnogimi mladimi moškimi in ženskami. Mlad moški razume nekaj o potovanju srca. Želi se pogovoriti, da bi si ‘delil potovanje’. Ženska je tako hvaležna, da je iskana in se odpre. Delita si intimnosti svojih življenj – svoje rane, hojo z Bogom. Vendar se on nikoli ne zaveže. On uživa v njej … potem pa odide. Ona pa se sprašuje: Kaj sem naredila narobe? Ona ni uspela sprevideti njegove pasivnosti. On se resnično ni nikoli zavezal ali obljubil, da se bo. Tako kot Willoughby Marianni v Razsodnost in rahločutnost.

Bodite pazljive, da moškemu ne boste ponudile preveč sebe, dokler nimate dobrega, trdnega dokaza, da je močan moški, ki se je pripravljen zavezati. Poglejte njegovo kartoteko uspehov z drugimi ženskami. Je tam karkoli, kar bi nas moralo skrbeti? Če je tako, po tem to omenite. Prav tako, če ima kakšne bližnje prijatelje moškega spola – in kakšni so oni kot moški? Je sposoben obdržati službo? Hodi z Bogom na resničen in intimen način? Se sooča z ranami svojega življenja, in ali tudi kaže željo po obžalovanju Adamove pasivnosti in/ali nasilja? Kaj je namen njegovega življenja? Veliko vprašanj, toda vaše srce je dragocenost in želiva, da ga ponudite samo moškemu, ki je vreden in pripravljen dobro ravnati z njim.

(Iz knjige Očarljiva, John in Stasi Eldredge)

15 nevarnih bolezni

Papež Frančišek je po vzgledu Jezusa, kot dober zdravnik, prepoznal simptome teh bolezni, ki nas mučijo in razbijajo občestvo ter nas posledično spreminjajo v človeka, ki se je nekoč razumel kot del narave, k človeku, ki je postal izkoriščevalec: popredmetil je sebe, drugega in vso naravo, s tem pa se je predvsem najbolj oddaljil od Boga.

 

1. Bolezen počutiti se nesmrtnega ali nepogrešljivega. Že en sam obisk na pokopališču lahko pomaga videti imena številnih ljudi, ki so morda mislili, da so nesmrtni, imuni in nepogrešljivi.

2. Bolezen pretirane delavnosti. Že Jezus je svoje učence pozval k počitku, saj opuščanje tega vodi v stres in nemir.

3. Bolezen umske in duhovne okamenelosti je bolezen tistih, ki so postali izurjeni stroji, ne pa Božji ljudje, ki ne znajo jokati ali se veseliti z drugimi.

4. Bolezen pretiranega načrtovanja poskuša usmerjati svobodo Svetega Duha.

5. Bolezen slabega koordiniranja nastane med člani, ki niso v občestvu, kot orkester, ki proizvaja hrušč, ker člani ne sodelujejo in ne živijo občestvenega in ekipnega duha.

6. Duhovna Alzhaimerjeva bolezen je prizadela tiste, ki so izgubili spomin na svoje srečanje z Gospodom in tiste, ki so odvisni od lastnih strasti, kapric ali obsedenosti.

7. Bolezen tekmovanja in prevzetnosti nas vodi v lažne ljudi, katerih zunanji videz in znamenja odlikovanj postanejo prvi cilj življenja.

8. Bolezen bivanjske shizofrenije prizadene tiste, ki opustijo pastoralno službo in se omejijo na birokratske dejavnosti in tako izgubijo stik z resničnostjo, s konkretnimi ljudmi. Tako ustvarijo svoj lasten vzporeden svet, kjer na stran postavijo vse, kar strogo učijo druge, sami pa živijo skrito in pogosto razuzdano življenje.

9. Bolezen govoric in opravljanja. 

10. Bolezen poveličevanja šefov, ki jo najdemo pri žrtvah karierizma in oportunizma, ki mislijo le na to, kar morajo doseči, ne pa na to, kar bi morali dati. Take ljudi poganja le lastna usodna sebičnost. Lahko pa prizadene tudi nadrejene, ko si hočejo zagotoviti zvestobo in psihološko odvisnost svojih podrejenih.

11. Bolezen brezbrižnosti do drugih ima različne obraze, tudi to, da na primer večji strokovnjak ne deli svojega znanja z manj izkušenimi ali da si vesel, ko drugi pade.

12. Bolezen pogrebnega obraza je prisotna predvsem pri tistih, ki druge obravnavajo trdo in arogantno. Apostol mora biti po papeževih besedah prijazna, vedra, navdušena in vesela oseba. »Kako dobro nam dene količina zdravega humorja.«

13. Bolezen kopičenja se pokaže predvsem pri ljudeh, ki skušajo zapolniti bivanjsko praznino s kopičenjem materialnih stvari.

14. Bolezen zaprtega kroga se pokaže, ko pripadnost skupinici postaja močnejša kot pripadnost Telesu oziroma Kristusu.

15. Bolezen posvetne koristi ali razkazovanja – gre za bolezen ljudi, ki poskušajo povečati svojo moč in v ta namen so sposobni obrekovati, črniti in diskreditirati druge, celo v medijih – vse z namenom, da bi se pokazali za bolj sposobne od drugih.

Predbožični spletni misijon

Adventne duhovne vaje v vsakdanjem življenju „NE BOJTE SE!“ /Lk 12,7/

Lahko sprejmemo dar novega sinovskega življenja, ki nam ga je podaril Kristus in ga živimo kot občestvo. Adam in Eva sta se zaprla v strah. SP za vsak dan v letu izreče besede: »Ne bojte se!« Najmočnejša beseda je Kristus. Naša vera je v tem, da sprejmemo dar in mu dovolimo, da nas prevzame. Skupaj bomo doživljali veselje božjega otroštva – smo sinovi in hčere v Sinu. Imamo vse kar je potrebno za ustvarjalno življenje. Dobrodošli vsi, ki si želite poguma!

PRIJAVA ZA PREJEMANJE GRADIVA PO E-POŠTI 

Uvodni nagovor p. Viljema Lovšeta

Duhovne vaje obsegajo:
 Poslušanje tedenskega video nagovora.
 Vsakodnevno molitev ob predloženi Božji besedi.
 Malo šolo molitve v navezavi na nedeljski evange-lij. /e-predstavitve različnih načinov molitve/
 Razmišljanje ob zapisani katehezi.
 Dodatno neobvezujoče gradivo.
 Pisanje adventnega duhovnega dnevnika in mož-nost podelitve zapisanih biserov na spletni strani

Vse gradivo bo dostopno na blogu jn159.wordpress.com
VSI, KI BI ŽELELI ADVENTNO PRIPRAVO NA BOŽIČ Z ISTIM GRADIVOM IZVAJATI TUDI V DOMAČI ŽUPNIJI ALI SKUPNOSTI PIŠITE NA
p.vili.lovse@gmail.com
ali pokličite na tel.: 041 632626

Zakaj je odpuščanje samemu sebi tako pomembno?

peter-zatajiKo se nam zgodi krivica, je povsem naravno, da nas to notranje prizadene, da nas zaboli. To je podobno, kot če se npr. ranimo z nožem ali se udarimo itd. Ne bi bilo naravno, če bi ničesar ne čutili. Če je koža zdrava, potem zelo hitro začutimo bolečine. Če ne bi čutili bolečine, potem bi to pokazalo, da naša koža ni zdrava. Če smo torej duševno zdravi, je povsem normalno, da odreagira na krivico in da ob tem začutimo najrazličnejša čustva, kot so npr.: jeza, razočaranje, žalost, prizadetost, strah, negotovost, sovraštvo, (samo)pomilovanje, zagrenjenost, maščevanje … Teh čustev je lahko zelo veliko in večkrat se jih niti ne zavedamo in si jih niti ne ubesedimo. Če ravnamo tako, jih potisnemo v podzavest. Tako imajo potem še večjo moč nad nami, saj jih ne moremo kontrolirati in usmerjati.

S psihološkega vidika nam lahko ta čustva, v kolikor zavračamo odpuščanje, zagrenijo življenje, še posebej če prevlada v nas želja po maščevanju. Iskanje možnosti, kako bi se maščevali, ohranja v nas stalen spomin na to, kar se je zgodilo, in tudi neprestano odprto rano, ki nam je bila zadana. Zapre nas v same sebe, v preteklost, in nas zveže z občutkom zamere, ki začne prevladovati, in nas napravi odvisne od njega in želje po maščevanju. Včasih se to spremeni tudi v stalne nočne more. Na ta način postanemo popolnoma nesvobodni in sami sebe obsodimo na počasno smrt. Stari orientalski pregovor pravi: »Če iščeš maščevanje, moraš izkopati dva grobova: enega za drugega in enega zase.« (Mifsud 2009, 106−107)

Zato je s psihološkega vidika odpuščanje drugim predvsem največji dar nam samim. S tem se osvobodimo vsega tistega, s čimer nas lahko neodpuščanje postopoma uniči. Torej, kdor ima rad sebe in si želi dobro, bo naredil vse, kar je mogoče, da bo lahko drugim odpustil.

Iz verskega vidika pa je razlog za odpuščanje v zavedanju, da tudi sami živimo samo zaradi tega, ker smo vedno znova deležni brezpogojnega Božjega odpuščanja. Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas usposobi, da se lahko odločimo za odpuščanje in se odpremo Božjemu daru odpuščanja (Ef 4,32; Kol 3,13). Če se tega ne zavedamo, pademo še v večje stiske (Mt 18, 21−35).

Še posebej pa je pomembno, da se zavedamo, da je za odpuščanje drugim potrebno najprej odpustiti sebi. To pomeni, da smo sposobni sprejeti samega sebe z vsem, kar smo (naše dobre in slabe strani, naše sposobnosti in nesposobnosti) in kar se je zgodilo v našem življenju. To nam s psihološkega vidika pomaga, da lahko gremo naprej in presežemo vse, kar nas hoče zapreti v samega sebe in pred drugimi.

Največja ovira odpuščanju samemu sebi je pogosto perfekcionizem. Takšen človek se podzavestno zapre pred tem, da bi sprejel svoje človeške omejenosti. Ne more sprejeti dejstva, da je ustvarjen, da njegove želje ne morejo biti nikoli povsem potešene z ničemer na tem svetu, temveč le v Bogu. Ne more verjeti, da Bog ne zahteva od njega tiste popolnosti, ki jo ima pred očmi. Ne more sprejeti, da je že Božja podoba in da Bog želi samo to, da bi sprejel sebe kot Božjega otroka, ki lahko živi polnost življenja le v tesni povezanosti z njim kot mladika s trto. Bog ne zahteva od njega, da bi bil trta (Jn 15).

Toda takšen človek se zapre v svoj model popolnosti in s tem tudi pred drugimi ljudmi in tudi pred Bogom. Zapre se v svoj super-ego in vedno znova pada v velike občutke krivde in samo-zaničevanja, ker ne more odgovoriti na njegove zahteve. Počasi ga vedno bolj paralizira sram in samo-obtoževanje ter občutek, da je slab.

Resnično sprejemanje samega sebe je temeljno za vero in duhovno življenje. Beg od Boga se začenja z begom od sebe. Kdor zavrne samega sebe, z lahkoto zavrne tudi Boga (Mifsud 2009, 107). Kdor je stalno nezadovoljen s samim seboj in svojimi dejanji, zelo težko najde vrednost svojega življenja. Ne zmore se videti kot Božji dar in odgovoriti nanj s hvaležnostjo. Perfekcionist podzavestno zavrača, da ga Bog brezpogojno sprejema. Zelo težko doživlja svoje življenje kot dar, ker je prepričan, da je vse sad le njegovega prizadevanja in uspehov. Zelo enostavno pade v greh farizejev, ki mislijo, da si zaslužijo Božjo milost. Takšna oseba verjame, da mora biti odrešenje zasluženo skozi dobra dela in da ni enostavno nezaslužen dar. Kolikor bolj živi iz tega prepričanja, več je pri njem strahu pred neuspehom, saj je prepričan, da je vsa njegova vrednost odvisna samo od njegovega uspeha. Prav tako je vedno manj prostora za d(D)rugega in brezpogojno ljubezen.

Popolnost je pogosto definirana z odsotnostjo vseh napak. To pa je za človeka nemogoče. Kdor ne bi napravil nobene napake, ne bi potreboval tudi odrešenja. Večkrat si takšen človek povsem napačno razlaga Jezusove besede: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5, 49) Toda Očetova popolnost je v brezpogojni in vseobsegajoči ljubezni, ki daje, da sije sonce pravičnim in krivičnim in da so vsi deležni dežja. Krščanska popolnost je v deleženju ljubezni, ki nikoli ne preneha z iskanjem drugega in se nenehno uči, kako odpuščati tako, kot Bog odpušča, in ljubiti, kot on ljubi.

Srce krščanske svetosti ni v usmerjenosti vase, temveč v nenehni rasti sposobnosti ljubiti druge. Drugače se lahko zgodi, da kristjan postane odvisen od skrbi za lastno osebno rast, brez povezanosti z Bogom in drugimi. Takšno iskanje popolnosti ga vodi, da daje več pozornosti na osebno darovanje in služenje (na samega sebe), kot pa na tiste, ki to potrebujejo (na druge).

Največjo priložnost za duhovno rast daje prav učenje, kako sprejeti svoje slabost in ne jemati samega sebe preveč resno. Učenje nas uči preko padcev. Ponižnosti se učimo z zavedanjem, kako zelo potrebujemo pomoč drugih. S tem pa se tudi učimo večjega razumevanja omejitev drugih. Bolj ko sprejemamo same sebe v vseh svojih omejitvah, bolj zavestno stopamo v osebni odnos z Bogom in rastemo v zaupanju v njegovo brezpogojno milost. Prav zaupanje v brezpogojno Očetovo ljubezen nas osvobaja prizadevanja za lastno popolnost in nas napolnjuje s prepričanjem, da je dovolj Božja milost. Bog nam podarja odpuščanje in nas brezpogojno sprejema, zakaj ne bi to sprejeli in zaživeli v miru s seboj in njim in drugimi? Ko smo pripravljeni sprejeti brezpogojno odpuščanje, kot ga je sprejela javna grešnica (Jn 8), lahko preoblikujemo svoje življenje in naredimo načrte brez občutka, da smo obsojeni zaradi nečesa, kar se je zgodil v naši preteklosti.

Seveda pa odpuščanje samemu sebi ne pomeni, da se ne zavedamo ali pa da pozabimo na zlo, ki smo ga naredili, temveč da se tega zavedamo, to obžalujemo, poskušamo popraviti, kar je mogoče, in začnemo znova živeti v svobodi, ki nam jo je dalo odpuščanje. Odpuščanje samemu sebi zahteva od nas pogum, da smo pripravljeni povedati resnico o tem, kar se je zgodilo, in ponižnost, da sledimo novi poti v zaupanju v Božjo moč. Kot pravi sv. Pavel: »ko sem slaboten, sem močna« (2 Kor 12, 10). Prva preko človeške slabotnosti pride do izraza Božja moč in popolnost (Mifsud 2009, 109).

Svetost ni toliko v tem, kar zmoremo narediti dobrega, kot v veri v to, da lahko Bog naredi v nas in po nas velike stvari, kljub našim slabostim, če smo pripravljeni vedno znova sodelovati z njegovo brezpogojno milostjo. Zaupanje v njegovo moč nam omogoča, da gremo preko samega sebe in svojih lastnih omejenosti. Prav to zelo dobro pove apostol Pavel: »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno.« (1 Kor 1, 27) In drugje: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (2 Kor 4,7)

Ko se sami naučimo odpuščati sebi, postajamo sposobni odpuščati tudi drugim, kajti takrat zmoremo deliti z drugimi svojo lastno izkušnjo daru odpuščanja.

Nujno potrebujemo osebno izkušnjo, da si odpuščanja samemu sebi ne moremo zaslužiti ali ga sebi dati sami. Odpuščanje ni sad oz. posledica naših dobrih del, našega spremenjenega življenja, naših popravljenih krivic, naših zadostitev za grehe zoper sebe in druge, naše odločitve, da si hočemo odpustiti itd. Odpuščanje je čisti dar brezpogojne in usmiljene ljubezni Boga, ki nam znova pokloni življenje, kot nam ga je na začetku, ko nas je ustvaril (Ps 139) in kakor nam ga poklanja vsak trenutek znova, pa čeprav se tega niti ne zavedamo.

Žal se tega pogosto ne zavedamo tako dolgo, dokler ne uporabimo vseh poti odpuščanja sebi, ki se nam zdijo logične in pravične. Šele ko si že prav dolgo prizadevamo in se res trudimo na vse možne načine, da bi si odpustili, pa vedno znova spoznamo , da si še nismo in že skoraj obupamo, se lahko zgodi resnično odpuščanje. Nam je podarjeno odpuščanje in novo življenje v notranjem miru, veselju, hvaležnosti, sprejemanju samega sebe v vseh svojih razsežnostih in v vsem, kar se je zgodilo po lastni krivdi ali krivdi drugih.

Šele ko odkrijemo, da si nismo sami zaslužili odpuščanja, temveč da nam je bilo podarjeno brezplačno, zastonj, iz čiste, nesebične ljubezni Boga, smo pripravljeni sprejeti to, da si tudi drugi ne more na noben način zaslužiti odpuščanja. Takrat smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da tako kot sami živimo od milosti, zastonjskega daru, in ne po pravičnem zasluženju, tako tudi drugi ob nas živijo na isti način. Ko to izkustveno spoznamo skozi vse neuspelo prizadevanje, da bi si zaslužili odpuščanje, smo pripravljeni sprejeti druge zastonj in jim pokloniti odpuščanje, čeprav si ga po našem mnenju ne zaslužijo.

Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas napravi podobne usmiljenemu Očetu. Tako kot on, začenjamo tudi mi biti zastonjski. Hkrati se zavedamo, da tudi mi sami ne moremo zgolj iz svoje moči odpustiti drugim, temveč da je tudi to Božji dar. Lahko se le odpiramo temu daru in prosimo za milost, da se zgodi v drugem človeku, človeku, ki mu želimo in hočemo odpustiti. Ne moremo mu tega daru dati sami, lahko pa odpiramo vrata temu daru in gledamo, kako se zgodi v nas in v drugih resnično odpuščanje, ki je zastonjski dar Božjega odpuščanja in neizmernega usmiljenja.

Ivan Platovnjak DJ

Predavanje na to temo bo:

Šel je ven in se bridko zjokal. (Lk 22,62)

Predavatelj: P. Ivan Platovnjak, DJ

Kdaj: v ponedeljek 19. 12. ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

5_Usmiljeni kakor Oče

srce-ne-sodiGeslo svetega leta je Usmiljeni kakor Oče. Kako se srečujete z usmiljenjem do teh, ki so vas ali vas še prizadevajo? Kaj je tisto, kar nas lahko drži pokonci v usmiljenju do bližnjih tudi takrat, ko v nas poka od jeze in razočaranja?

Vsak dobi križ po svoji meri in glede na ljudi, ki vstopajo v njegovo življenje. Vsi imamo svobodno voljo in Bog dopusti, da poleg posledic hudega, ki ga delam sama, trpim tudi zaradi zla, ki pride po drugem in bo le ta enkrat v kesanju dobil priložnost, da sprejme Božje usmiljenje.  Nebeški oče ljubi vse svoje otroke. Kot mama razumem, da bi izgubljenega sina zaradi skrbi zanj, ljubila še bolj. Drža ljubljenega grešnika je zdravilo proti obsojanju drugih in s tem tudi možnost, da se odprem odpuščanju, da spustim, od-pustim drugemu. Če se ne zavedam, da je meni veliko odpuščeno, ne morem biti usmiljena. Sama vidim, kako zapletena je moja zgodba in da jo lahko podelim le po delčkih. Še sama ne razumem vsega, kako bo razumel drug človek. Le Bog je, ki vidi v moje srce in pozna tudi moje namene, vzroke za določena ravnanja, rane moje duše…skratka pozna me popolnoma. On edini je lahko pravični sodnik in njegova pravičnost je usmiljenje. Zato mi pri rasti v usmiljenju pomaga, da ponavljam za papežem misel, »Kdo sem, da bi sodila.« in da hodim za Jezusom in se od Njega učim. Njegovi odnosi z ljudmi so vedno v sočutju. Znamenja, ki jih dela, zlasti v odnosu z grešniki, ubogimi, bolniki in trpečimi, so poučevanje o usmiljenju, ki nikogar ne izključuje.  Sama tega ne zmorem, lahko pa v Njegovi ljubezni. Zato je zame prva stvar, da se vsak dan znova trudim ostati v Bogu, v živem osebnem odnosu z Njim, ki me preobraža po božji podobi, za kar sem ustvarjena in v to poklicana.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

4_Vsak dan znova

molitevČeprav vam vera pomaga v trenutkih največje ranljivosti, celo teme, pa nas ne obvaruje pred trpljenjem. Kako je živeti s tem in se vsak dan znova odločati, da stopamo po poti usmiljenja, odpuščanja, ljubezni, ne da bi nam pri tem »zmanjkalo baterij«?

Mislim, da strah in odpor proti trpljenju izvirata iz vere, da je Bog vse ustvaril kot dobro in da trpljenje ni po Njegovi volji. Ta svet pa zaradi človekovega padca žal tiči v zlu in druge poti kot preko križa ni. Duhovni pogled na trpljenje pokaže drugačno sliko. Vidim, da trpljenje prinese veliko milosti, me preoblikuje in usposablja za usmiljenje, odpuščanje, ljubezen. Te izkušnje so najmočnejše sredstvo za odpiranje k Resnici. Ljudje s podobno izkušnjo se enostavno «zavohamo«, prepoznamo in se kaj hitro povežemo v podelitvi svoje stiske. To so veliko močnejše vezi kot nastanejo zgolj ob skupnem preživljanju lepega. Poleg tega se bolj oprimem Boga, ga bolj iščem, potrebujem, ljubim in zato prejemam več milosti. Zmotno je mišljenje, da Bog bolj obilno blagoslavlja  tistega, ki mu gre na videz vse dobro. Lahko pogledam samo sveto družino, svetnike in Jezusa samega, pa že vidim, da temu ni tako. Če trpljenje sprejmem, je nedvomno priložnost za duhovno rast. Če ne, pa bežim, se skrivam, zanikam, skratka postane moj sovražnik, ki me preganja. V tem je razlog, zakaj se je potrebno zahvaljevati tudi za hudo, ki me zadane.

Molitev je nedvomno tista baterija, sredstvo, ki omogoča, da vsak dan znova povabim Boga v svoje življenje, v svoj čoln. In potem življenjska pustolovščina šele postane divja, strastna, čudežna in lahko rečem, da vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

3_Vera v usmiljenega Boga

13peccatricePravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?

Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

2_Pogled na preteklost

battleV vaši izkušnji ste se srečevali z osebno stisko, iskanjem smisla in postavljanjem novih temeljev. Kako se je začela pot okrevanja po težki izkušnji? Kaj vam je pomagalo, da ste se začeli izvijati iz obroča zakajev, jeze, globokega razočaranja?

Vera in duhovno spremljanje. Na nek način, ko se vse razdeli; otroci, premoženje, prijatelji, ostaneš tudi sam nekako razdeljen ali razdrobljen. V tej svoji bedi ali temi sem še najbolj zaznavala, ljubečo prisotnost in podporo Boga, ki ne obtožuje, ne kara, ne grozi s kaznijo ipd., ampak je ena  sama Ljubezen in Usmiljenje. Če mi že pokaže na moje grehe, je to vedno na očetovski, ljubeč način. Npr. »Draga moja, skrbi me zate, poglej kaj delaš, škoduje ti.« Vse drugo, kar se ne da podpisati pod »ljubljena si in dragocena«, prihaja od hudega. Vsak dan je zame postal priložnost za učenje, komu dati besedo, kar se prepozna po sadovih. Npr. Bog mi daje moč, hudič mi jo jemlje. Bog me opogumlja, hudič pa straši. Bog mi daje tolažbo in mir, hudič pa obup in nemir.  Sliši se dokaj enostavno pa ni. Da lahko res svobodno vstopim v dialog z Bogom, je to garanje. Molitev, ki enkrat deluje, drugič ne prodre skozi temo stiske. Včasih se borim tako rekoč »do krvi«, ker je naval slabih misli tako močan. Molitev s telesom ob Božji besedi meni najbolj pomaga, ker celostno razbije blokade, ki me ovirajo pri povezanosti z Bogom.

Duhovno spremljanje je v vsaki močni stiski res velika pomoč, kajti biti slišan in imeti priložnost, da izrečeš, kar boli, je osvobajajoče. Pri duhovnem pogovoru gre v bistvu za to, da ti drugi pokaže zrcalo, da spregledaš, kje se vrtiš v krogu, ne vidiš pasti ali vlečeš za sabo nepotrebna bremena. Duhovni spremljevalec v molitvi sledi božjemu navdihu, da ti odmaši ušesa za tisto, kar nočeš slišati, pomaga spregovoriti o tem, kar boli, spodbudi k temu, da se rešiš gobavosti samopomilovanja in shodiš v novo življenje. Duhovni spremljevalec kaže na Boga, odpira vrata, ravna pot…da lažje sprejmeš Njega, ki te Edini lahko odreši, spremeni, prenovi, usposobi za novo poslanstvo.


(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

1_Ločitev

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

capture1. Doživeli ste bolečo izkušnjo ločitve. Kako ste jo doživljali?

Ločitev je nedvomno med najbolj bolečimi dogodki v življenju, saj zareže v osebno poslanstvo. Podere se nekaj, kar naj bi imelo vseživljenjsko razsežnost. Pri meni je potekala v več stopnjah (ločitev od postelje, nato še od mize in nazadnje še preko sodišča.) in v teh fazah je dokončno umrla tudi vsaka navezanost na bivšega moža. Čeprav se zavedam tudi svoje krivde, se mi zdi, da sem izčrpala vse možnosti, ki sem jih videla za ohranitev zakona, ki mi je kot zakrament velika vrednota. Ker pa sem se trudila predvsem jaz in se je med nama poglabljal prepad glede osnovnih življenjskih naravnanosti, seveda ni uspelo. Sama sem v prvi večji zakonski krizi pri življenjski spovedi zelo močno doživela spreobrnjenje oz. božji dotik, ki me je pretresel in temeljno spremenil. Upala sem, da bo tudi bivši mož deležen podobne, dragocene izkušnje pa se to žal ni zgodilo ker je izbral drugačno pot. Vztrajala sem 23 let, veliko predolgo, saj bi morala že zdavnaj prej postaviti meje nasilju in varanju, ki sem ga bila deležna in bi mogoče ravno to prineslo rešitev. Samo vedno znova odpuščati in upati, da bodo molitve uslišane po moji volji, žal ne deluje, ker Bog nič ne dela na silo ampak na povabilo. Veliko duhovnikov sicer dobronamerno spodbuja k potrpežljivosti, ampak včasih to pač ni prava pot, ker ni druge možnosti kot ločitev, pa če se še tako slepiš, da ni res. Zaradi primerjanja z drugimi, odvisnosti od javnega mnenja in strahu pred prihodnostjo, sem čepela na pogorišču. Ločitev je zame zato bila tudi osvoboditev, kljub temu, da sem zelo težko sprejela svoj novi status razvezane, kaj šele, da bi o tem govorila v javnosti. Čutila sem sram, kot poražena in izločenost iz določenih družb, kamor sem prej zahajala. Najhuje pa mi je bilo zaradi otrok, sicer že precej odraslih, ki pa so vseeno, vsak na svoj način, trpeli. Vem pa, da so ob tem tudi na nek način dozoreli in pridobili neko novo trdnost.

(se nadaljuje)