Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Author Archives: srce

O ODPUŠČANJU – predavanje

Dragi člani SRCA!

 

V ponedeljek, 28. 10. 2019, vas ob 19.45 (po sv. maši, ki se začne ob 19h)

vabimo v Marijino kapelo pri Sv. Jožefu

na predavanje dr. Tomaža Erzarja o odpuščanju.      

 

Neodpuščanje, zamera, jeza in sovraštvo so tesno povezani s slabim telesnim in duševnim zdravjem. Človek z zamero v srcu trpi, četudi si misli, da je opravil s krivico in ni več jezen. V sebi nosi dve različni čustvi, jezo in bolečino, pri čemer potisne bolečino globoko v notranjost, medtem ko ima jezo »vedno pri roki« in se tako »drži na površini«. Samo spust v bolečo globino doživljanja prinese olajšanje in nas naravno popelje na pot odpuščanja.                                                  

 

Dr. Tomaž Erzar je izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani ter koordinator doktorskega študija na tem področju. S sodelavci je razvil slovensko različico kodirnega sistema SPAFF, je avtor strokovnih knjig, vodi terapije in delavnice za preprečevanje nasilja ter reševanje konfliktov in obvladovanje jeze. Področja njegovega raziskovalnega dela so: teorija na-vezanosti, psihopatologija, spremembe v terapevtskem procesu, odpuščanje in polno življenje.

Dela v Ljubljani Študijsko-raziskovalnem centru za družino, ŠRCD (tomaz.erzar@srcdljubljana.com). To je zasebni zavod, ki se ukvarja s terapevtskim delom, reševanjem konfliktov, svetovanjem, izobraževanjem ter raziskovalnimi in socialnimi projekti. S svojim delom, javnimi objavami in nastopi želijo prispevati h kulturi varne in naklonjene povezanosti med starši in otroki, k vzdušju prijateljske povezanosti med sozakonci in partnerji ter k strpnejšemu in iskrenemu družbenemu okolju v Sloveniji(o zavodu SRCD)

Po predavanju bo v prostorih nad kapelo še neuradno druženje.

                                                                                   

Za SRCE Helena Škrlep

Dvanajst koračni program – moja izkušnja

Zakaj sem se po razvezi odločila obiskovati 12-koračni program SR

 

Razmišljala sem, da ravno ta trenutek nekdo zapušča nekoga, razhajata se po 5, 10, 15, 20 ali 30 letih skupnega življenja. Dokončno se je sesulo vse tisto, kar smo gradili in upali, da je sveto. Trdno smo verjeli, da smo gradili zdrav odnos na zdravih temeljih.

Počitnic in dopustov je konec. Mnogi smo imeli še zadnje upanje, da morda te počitnice prinesejo mali čudež sprave in bi bil to lahko nov začetek marsikaterega odnosa, ki je bil na zadnji preizkušnji. Za nekatere se ni izšlo, drugim pa je uspelo. Tukaj se človek vpraša zakaj. Zakaj se nekateri odnosi končajo srečno kljub težkim preizkušnjam, drugi pa ostanejo nesrečni in se razidejo, ogorčeni, polni bolečine, zamere, jeze in sovraštva ali v totalnem šoku in sploh ne dojemajo, da je konec. Kakšen je razlog?

Razhajamo se iz različnih razlogov. Zgodi se čez noč, do včeraj sta še skupaj klepetala, danes pa ga ni več, zaradi druge je zapustil ženo in otroke. Neki oče je povedal, kako silno se je žrtvoval za vso družino, ker je želel, da bi bili srečni: »Vse sem delal za družino, da bi živeli v obilju, sam ne potrebujem veliko. Upal da bo žena spoznala, da sem dober mož in oče, da je moja odsotnost opravičena zato, da družini priskrbim boljši standard.« Neka žena je povedala: »Končno mi je uspelo pobegniti iz odvisniškega odnosa, kjer je prevladovalo čustveno, psihično in verbalno nasilje.« Sprašujemo se, zakaj smo nekateri potrebovali tako dolgo, da smo končno odšli iz toksičnega odnosa –zakona. In kako zdaj naprej?

Če se metaforično poigram, lahko zapišem takole: mnogokrat ležimo zraven nekoga in z njim delimo najglobjo intimo. Zanj prehodimo Jakobovo pot pod zvezdami, rešujemo ga, kot so reševali vojaka Rayana; nato spoznamo, da sedimo zraven nekoga, in doživljamo, da med nama stojijo najvišji vrhovi sveta, globoki oceani, deroče reke in hudourniki, ki pa niso zmogli odnesti struge bolečin in razdalj, saj se je z leti samo poglabljala. In ni je bolj osamljene razdalje, kot je razdalja med možem in ženo. Vsak s svojo osamljenostjo in razdaljo si misliva: »Pridi ti sem.«  Tu nastane izziv. Priložnost za težaško delo.

Bližina ni samoumevna, ne pride kar nenadoma in vsa naenkrat. Prepričana sem, da obstajajo bolj romantične razlage odnosa in bližine med dvema, a moja izkušnja je predvsem drugačna od  teorij o ljubezni v dvoje v poeziji, knjigah in filmih.

Zakon je prizorišče, na katerem igramo vse mogoče žanre – od drame, komedije in grozljivke do znanstvene fantastike – in na koncu to kot dokumentarec pošiljamo na sodišča. Tam se šele začne agonija! V vseh letih našega življenja in zakonskega odnosa, ki smo ga v njem gojili, smo doživljali stres, zaznavali neprijetna čutenja, ki jih nismo znali poimenovati, razumeti in urediti. To je bil grozen stres, izčrpanost, depresija, vse to je preraslo v druge bolezni, kot so, rak, cronova bolezen, multipla skleroza, kronična utrujenost, kronična astma, fibromialgia, izgorelost ….

* Kar koli bi to že bilo, je samo dogajanje v telesu brez kakršne koli zveze z našimi čutenji. Zahodna medicina posamezno bolezen neke osebe opazuje, ne da bi upoštevala življenjsko zgodovino in okolje, v katerem je ta oseba odraščala in se razvijala.

* Mnogi smo se sami prepričali, kako so nas oblikovali prav vsi naši življenjski odnosi v otroštvu in družini. Nekateri redki zdravniki, psihoterapevti in duhovni učitelji, ki so svoje življenju posvetili raziskovanju človeških življenj različnih generacij, znajo povedati, kdo bo zbolel, kdo umrl in kdo ostal zdrav, ker poznajo medgeneracijsko dinamiko.

* Opazili so, kdo je postal zasvojen, kdo je dobil duševno bolezen, kdo je storil samomor … nič ni bilo naključno. Ugotovili so, da veliko reči, zaradi katerih ljudje trpijo telesne bolečine, duševne bolezni in zasvojenosti, zadeva izkušnje iz otroštva.

Razveza je po navadi samo posledica teh bolezni in bolečin.

**Dokazano je, da pomanjkanje čustvene bližine (varne navezanosti) v najzgodnejšem življenjskem obdobju ogroža življenje bolj, kakor če bi ostali brez obleke ali hrane. To je največje odkritje preteklega stoletja. Vse te dinamike nas oblikujejo, ker nosimo v sebi zapis nezavednega in potlačenega življenja, ki ob podobnem partnerju prebudi v nas to nezavedno, tako da ta stanja izzovejo strah, jezo, nasilje, gnus, sram …

Tudi sama sem se prepričala, da za svojega partnerja zelo pogosto izberemo nekoga oz. začutimo osebo, ki najbolj ustreza našemu načinu življenja vse od spočetja. Ker enostavno nosimo tak zapis v svojem telesu, obnašanju, govoru, vonju. Zato se tudi najdemo. O tem sem 100-odstotno prepričana, ker sem to doživljala.

Tukaj poskušam odgovoriti na uvodno vprašanje, zakaj se ločujemo, zakaj naši odnosi razpadajo, zakaj nismo srečni, zakaj zbolevamo in kako iz tega vrtinca pokukati na svetlobo ter začeti živeti življenje, ki ga do zdaj še nismo živeli. Predvsem izhajam iz svoje izkušnje, a tudi iz mnogih znanstvenih raziskav priznanih svetovnih strokovnjakov nevroznanosti, biopsihologije, psihologije, psihoterapije, ***interpersonalne nevrobiologije in duhovnosti ter vsakdanjih malih čudežev, ki me preoblikujejo, dajejo gotovost, da nismo samo telesna bitja, temveč tudi duševna in duhovna. Zato je izjemno pomembno, da imamo uvid vase in se podamo na pot notranjega prebujenja.

Vsak od nas ima svojo enkratno in neponovljivo zgodbo, izkušnjo in pot, po kateri hodi.

*1 Zato vzemimo s seboj na to pot najbolj brano knjigo na svetu – Sveto pismo (svetopisemske citate), npr.: »Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite« (1 Tes5,21).

*1»In vse karkoli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu« (Kol 3,17).

 

Kako po razvezi okrevati, kako po vsem tem naprej?

 

Bolezenska stanja, telesna in duševna bolečina, notranji nemir in nezadovoljstvo so bili gonilna sila, ki me je silila v raziskovanje same sebe in spoznanje, da zagotovo obstaja pot za tako ranjene ljudi, kakršna sem bila sama. Odločila sem se to najti, pa četudi bom iskala do smrti.

Verjetno po zakonski smrti vsi iščemo mesto, kjer bi bili slišani, dobili sočutje, predvsem pa, da nas ne bi nihče obsojal, ker se ne glede na težo bolečine zelo pogosto počutimo krivi. Najraje bi se zavlekli v neko luknjo in tam kakor ranjena žival čakali, da mine ta pošastna bolečina. A vse to ne mine samo po sebi. Nekje sem prebrala, da je potrebno za vsakih pet let zakona eno leto za okrevanje. Vsak ima svojo pot in se odloča sam. Bolj ko je bolečina močna in nam ne dopusti, da bi dan preživeli koristno, zadovoljno in zdravo, bolj nas nagovarja, da je treba ukrepati. Nekaj bo treba narediti, tako ne gre več, sem si govorila. A kako, kje začeti? »A tudi tu je in mora biti pot, ki jo omogoča milostni poseg od Zgoraj« (Gostečnik, Bolečina ločitve). Imela sem občutek, da sem totalen polom, da sem vse naredila narobe, po drugi strani pa, da sem v vsem imela prav. Takrat se še otroci oglasijo z očitki, takšnimi in drugačnimi, mi pa smo vedeli, da dajemo vse od sebe, da bi naši otroci imeli boljše življenje, kakor smo ga imeli mi. To ni življenje, to je životarjenje, sem si rekla. Tako v čustvenem kot materialnem smislu. Ko se enkrat začne sesuvati, se sesuje do temeljev – točke, kjer se je že v začetku nezdravo gradilo. Tako sem postopoma in previdno nadaljevala z raznimi delavnicami; obiskovala sem psihoterapevta, duhovno akademijo, pevske vaje, plese, redno molila, hodila v naravo, telovadila. Pa sem imela občutek, da se ni nič bistveno spremenilo, kakor da sem še vedno na istem mestu. Opaziti majhne premike je zlata vredno. Takrat bi človek kar naenkrat po instant poti doživel spremembo. Fjuuu. Pa ne gre. Bila sem prepričana, da sem dovolj naredila zase, za svojo osebno in duhovno rast, tudi zdravstveno, ker sem toliko tega že slišala, prebrala, doživela, se naučila, da sem pripravljena za novo življenje in da bo v moje življenje zagotovo kaj kmalu prišel moški, po katerem hrepenim. Jah, kar mislite si. Res je prišel, a ne dosti drugačen od tistega, ki sem ga zapustila, ali bolje rečeno, ki se nikdar niti ni odločil zame.

Padla sem tretjič pod križem. Spogledovala sem se s smrtjo. Ona ali moje življenje?  *2 Kaj pomeni ločiti se in kaj je nezdrava navezanost in zmotno prepričanje, ki sem ga imela o sebi, sem zares občutila, ko sem bila leto dni sama v stanovanju (Gostečnik, Bolečina ločitve).

Občutila sem neštete abstinenčne krize. Nisem bila odvisna od drog, alkohola, seksa, pornografije, interneta …, ampak od nezdravega odnosa, v katerem sem dovolila vse, to je bil odnos, v katerem ni bilo meja. Vse, kar sem si želela od odnosa, je bilo biti ljubljena in sprejeta pri svojem možu. Ko sem skoraj že obupala, da iz tega pekla ni več izhoda, se je zgodilo nekaj malih čudežev. Bog pošlje angele, oni pa najdejo pot. Kmalu po tem sem našla skupino Srce. Prijateljica me je povabila na počitnice za razvezane. Nisem se počutila sama, spoznala sem, da smo vsi ločeni ranjeni podobno. Tam sem spoznala p. Tomaža Mikuša, ki mi je predstavil 12-koračno skupino po razvezi, katere avtorica je Micki McWade. Nisem bila kaj preveč navdušena, sita sem bila odpiranja starih ran, a taka kakršna sem, radovedna in vedoželjna, sem si rekla: »Ni greh probati. Mogoče se pa vseeno kaj novega naučim.«

Tako sem začela vsak ponedeljek obiskovati skupino 12 korakov po razvezi. Najprej sveta maša, nato skupina. Srečanje začnemo z uvodno meditacijo in nadaljujemo po točno predpisanem programu.

Čez čas sem spoznala, kaj je bistvo te skupine, in sem vztrajala. Tako je minilo eno leto in sem dokončno dojela njen pomen: prihajaj, vztrajaj, ker deluje. To je prostor, kjer smo lahko ranljivi, kjer nas nihče ne obsoja, kritizira in krivi. Saj je bilo tega že dovolj in ni bilo produktivno. Tukaj govorimo izključno o sebi in ne o drugem oz. ukvarjamo se s seboj. Osnova tega programa je narediti temeljito in neustrašno moralno samoinventuro. Tam se začne garaško-težaško delo, a kdor vztraja in  zmore videti tudi svoje pomanjkljivosti, kmalu začne svobodno kričati v nebo.

Skupino obiskujem že dve leti in letos bom vstopila v tretje. Rada bi povedala, da sem se v tem času naučila imeti pošten pogled nase, da je vse odvisno od moje odločitve, da pa je pri vseh odločitvah pomembno vedeti dovolj o sebi – tako se lažje lotevamo vseh situacij. Takrat lahko razumemo, kaj potrebujemo in zakaj. V tem 12-koračnem programu prepoznavamo svoje pomanjkljivosti in se začnemo zavedati, kaj lahko storimo, da pridobimo polno veljavo. Tu se naučimo, da nismo ne slabši ne boljši od drugih. Spoznamo, da drugi delajo enake napake, včasih pa izvemo za ustvarjalne rešitve, ki jih lahko sprejmemo tudi sami.

Če se odločimo, da bomo ostali slepi za naše pomanjkljivosti, bomo vedno znova ustvarjali iste scenarije. Ko se sami spremenimo, se tudi slabi ali napačni vzorci ne bodo več ponavljali. V tem programu sem se zares odločila pogledati v ogledalu – prepoznala sem svoje slabosti in prednosti ter dojela, da lahko na tem gradim boljše življenje kakor do zdaj. Počasi izginja tudi občutek in prepričanje, ki sem ga nosila vse življenje, da nisem vredna in ljubljena. Tudi zamere se talijo. To me je spodbudilo, da sem ne glede na to, kako sem se počutila skozi dan, dala sebi priznanje, da sem opravila veliko stvari ali tiste, ki sem jih lahko, in da sem se trudila narediti najboljše.

*3 Vsa ta spoznanja o sebi mi dajejo samospoštovanje, krepijo mojo samozavest, zaupanje in vero vase. Predvsem da sem za svoje življenje odgovorna sama, tukaj in zdaj.

Naša odgovornost je, kako se bomo odločili in ali bomo v tej odločitvi vztrajali in zdržali ter verjeli vase.

Po težki preizkušnji se zamaje tudi naš odnos z Bogom. To je tudi nova priložnost vzpostaviti ljubeč odnos z njim. Saj je bila Božja volja, da sem se razvezala, Bog je želel zame nekaj več. Tako sem začela še poglabljati svoj odnos z Bogom, z Bogom, ki me brezmejno ljubi, ki se vedno znova sklanja v mojo bolečino in me ne zapušča. Kliče in išče me.

Vsak dan izročam svoje skrbi in neodgovorjena vprašanja Bogu. Zdaj dokončno razumem, da ne morem imeti vsega pod nadzorom in mi tudi ni treba. Dar je nasloniti se na Božje rame in si odpočiti v varnem Božjem naročju. Poln modrosti je ta Bog. Počasi opuščam stare navade in sadovi so obilni.

Doživeli smo notranjo rano – travmo, rano na duši, ne samo telesu, ki nas je že od otroštva omejevala, da bi živeli polno življenje. Naše telo je dokaz te travme, naša nezdrava ravnanja so odsev naše vzgoje. Vse to je pripomoglo k razpadu našega zakona, odnosa s starši, odnosa z otroki, odnosa do samega sebe, sodelavcev, prijateljev in vseh, ki so del našega življenja. Skratka, nezdrave navade in napačne predstave o življenju nas pripeljejo v nemogoče konflikte, ki nekega dne postanejo neznosni.

*3 V duhovnem programu 12 korakov po razvezi in s pomočjo Boga, kot ga razumemo, in drugih dodatnih metod, za katere se sami odločamo, se nam ponuja priložnost, da vzamemo življenje v svoje roke in postopoma videvamo sadove svojega vloženega dela. 

 

*Znanega kanadskega zdravnika dr. Mateja Gaborja, Juda madžarskega rodu, so vprašali, kaj bi svetovali nekomu, ki se ravno prebuja in se začenja ukvarjati s svojimi problemi in njihovimi koreninami.

Svetoval bi, naj nadaljuje svoje prebujenje. To je nikoli končano potovanje. Gabor si je že napisal epitaf, ki gre takole: »Veliko več dela je bilo, kot sem predvidel.« Veliko dela je, dela, ki ni nujno lepo, saj vas postavi v življenje zelo stvarno. Obogati vaše odnose. Bolj ko se poznate, bolj svobodni ste. Zato je Jezus dejal: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Kakor vsi duhovni mojstri je bil tudi Jezus velik psiholog. V evangeliju po Tomažu je dejal: »da vas vse, kar daste iz sebe, osvobaja in vse, česar ne daste iz sebe, ubija«. Kar nosimo v sebi, je neprijetno, strašljivo, zaradi marsičesa se obsojamo; če pa se uspemo ozreti vase s pristno radovednostjo in sočutjem, bo to strašno osvobajajoče. Skratka, če ste »prebujenje« začeli, ga nadaljujte, poti je veliko. Pa tudi poslušajte svoje telo, dobro jejte in hodite v naravo. Uskladite svojo duševnost s telesom in dodobra spoznajte oboje.

Iz mojega raziskovanja in osebnega izkustva sem spoznala, da smo v odnosu spočeti, vanj se rodimo, odnos nas rani in edino odnos nas tudi ljubeče zdravi, če je pripravljenost na obeh straneh. Nismo se rodili, da bi trpeli in bili osamljeni. Vsekakor si je treba dati priložnost.

Ljubljana, 29. 8. 2019

 

 

Viri in literatura:

*Dr. Mate Gabor (zdravnik družinske prakse, posebno zanimanje za travme ter njihov morebitni vseživljenjski vpliv na telesno in duševno zdravje, vključno z avtoimnunsko boleznijo, rakom ADHD, zasvojenostmi in številnimi drugi stanji), When the Body Says No.

**Dr. John Bowly (vrhunski strokovnjak, psihoanalitik in psihiater, ki je s svojo asistentko dr. Mary Ainsworth po letu 1950 prinesel v psihologijo pojem navezanosti).

Donald W. Winnicot (psihoanalitik, soustanovitelj neodvisne objektnorelacijske šole).

*** Interpersonalna nevrobiologija (najmikavnejše področje pri vzgoji otrok, ki razkriva, kako se razvijejo možgani ob različnih načinih vzgoje).

*1 Sveto pismo.

*2 Dr. Christian Gostečnik (teolog, psiholog, pedagog, psihoterapevt, znanstvenik, ki je razvil model relacijske družinske terapije), Bolečina ločitve.

 *3 Micki McWade (duhovni program 12 korakov), Daily Meditations; For Surviving a Breakup, Separation or Divorce.  

 

Zapisala: Natali Kardum Prusnik

Izlet na Dolenjsko – pot.opis

V nedeljo 11.8.2019 smo se Srčki odpravili na Dolenjsko. Obiskali smo grad Turjak, kjer sta sv. mašo darovala g. župnik Janez Selan in pater Tomaž Mikuš. Lokalni vodič g. Karel nam je nato razkazal Turjaški grad in grobnico Aurspergov, ki so bili lastniki Turjaškega gradu in posestev okoli gradu.

Turjaški grad

Z avtomobili smo se prepeljali na Raščico, na Trubarjevo domačijo. Le-ta obsega hišo z mlinom in spominsko sobo, žago in gospodarsko poslopje z galerijo Skedenj in krčmo. Lokalni vodič nam je opisal Trubarjevo življenjsko pot.

prafara Škocjan

Spet smo se usedli v avtomobile, jaz sem skoraj ostala na trubarjevini, ker sem čakala pri “napačnem” avtu. Pa je Primož opazil, da manjkam in me poklical. Odpeljali smo se na prafaro Škocjan, kjer nas je tamkajšnji župnik g. Janez Selan popeljal skozi njeno zgodovino.

Naša članica Mojca nas je popeljala po naravni učni poti PO SLEDEH VODOMCA. Skozi gozd smo se sprehodili do ribnikov in treh opazovalnic za ptice. Kaj več lahko najdete na www.cer.si    Pripeljite sem družine; vnuke, če jih že imate.

Mojca v elementu
Opazovalnica za ptice
Po sledeh vodomca

Fotografije s Cerovega so Primoževe. Hvala Mojci za vodstvo po posestvu in za okusno kosilo. Za srčke, Silva.

Otroci in starši po ločitvi

V ponedeljek, 23. 9. 2019, pa vas ob 19.45 vabimo v Marijino kapelo pri Sv. Jožefu na septembrsko predavanje Otroci in starši po ločitvi, ki ga bo imela zakonska in družinska terapevtka iz Kranja Alenka Lanz. 

Izkušnje si je nabirala na Frančiškanskem družinskem inštitutu, v Zavodu za prestajanje kazni zapora na Dobu in v Dnevnem centru za mlade in družine Škrlovec v Kranju. Vodi terapevtske skupine in delavnice, predava različnim ciljnim skupinam ter piše strokovne in poljudne članke. Je članica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov. Specializirala se je zlasti za okrevanje po ločitvi, zato boste nedvomno radi prisluhnili njenim spoznanjem.

Ločitev je ena izmed najtežjih preizkušenj v življenju. Moč in razpon čustev ob ločitvi odrasle navadno preseneti, zato se dlje časa
soočajo z izrazito stisko. Še bolj so negotovi, ko je ob ločitvi potrebno pomagati otrokom, ki so takrat
izredno ranljivi in prizadeti. V tem času se starši, prav tako pa tudi dedki, babice, ostali sorodniki in
prijatelji, kot tudi učitelji, srečujejo z enim samim vprašanjem: KAKO POMAGATI OTROKOM PO LOČITVI?

Na to vprašanje odgovarja predavanje, ki bo na srčen, prijazen, toda strokoven način podalo odgovore tudi na vprašanja, kot so:
– Kaj otroci doživljajo ob ločitvi in kako se nanjo odzovejo glede na razvojno obdobje? Kako se kaže stiska glede na starost otroka?
– Kako otroku pomagati ob soočanju s čustvi, kot so jeza, žalost, krivda in strah?
– Kaj otrok sporoča s svojim vedenjem? Kako naj vem, ali so otrokovi odzivi naraven proces okrevanja, ali sporočajo resnejše notranje stiske?
– Kaj otrok takrat najbolj potrebuje? In česa ne?
– Kaj otrok doživlja, kadar se starša tudi po ločitvi še vedno prepirata, tožita?
– Zakaj prihaja do manipulacije otrok ob ločitvi? Katere čustvene dinamike jih poganjajo?
– Kako se kažejo načini manipulacije otrok ob ločitvi? Ste vedeli, da jih je kar 14?
– Kako pomagati otrokom preboleti razhod staršev?
 
zakonska in družinska terapevtka
Cankarjeva c. 3, 4000 Kranj
031 272 787

Voden ogled po razstavi IKONE

Ikone skrivajo v sebi veliko več, kot lahko vidimo na prvi pogled.

Vabilo na voden ogled po razstavi  IKONE  v Mestnem muzeju, v sredo 11.09.2019

 

Ikone s podobami Matere božje, Jezusa, svetnikov ali zavetnikov so imeli navado podarjati ob rojstvih, porokah ali drugih pomembnih obeležjih in so spremljale človeka vse do smrti. Ko so molili ob njih, so imeli oči odprte, podoba na ikonah pa je naslikana tako, da pogled vrača. Zato je preko številnih molitev, prošenj in zahval nastala močna povezava. Lahko rečemo, da je ikona prag v svetost…

Še več o ikonah, ki so jih v Mestni muzej pripeljali iz Rusije in segajo od konca 13. pa vse do 20. stoletja, bomo izvedeli na vodenem ogledu. Tokrat bo z nami p. Silvo Šinkovec, ki bo poskrbel za duhovni vidik.

Dobimo se pred vhodom v Mestni muzej, Gosposka ulica 15, ob 16.45, da bo dovolj časa za nakup vstopnic. Cena vstopnice je 8 eur. Ogled se bo začel ob 17.00.