Author Archives: Alja Horvat

Živeti sam, a ne osamljen.

Spoštovani, dragi srčki!

V ponedeljek, 24. februarja 2020, ob 19.45 (po maši, ki se začne ob 19h)

bo v Marijini kapeli pri Sv. Jožefu predavanje dr. Jurija Gorjanca

 

Živeti sam, a ne osamljen.

 

Dr. Jurij Gorjanc, doma s Prevalj, se je po študiju na ljubljanski medicinski fakulteti in specializaciji iz splošne kirurgije zaposlil v bolnišnici v Slovenj Gradcu, od leta 2012 pa je kirurg v bolnišnici usmiljenih bratov v Št. Vidu ob Glini blizu Celovca. Še vedno pa je asistent za predmetno področje kirurgija na ljubljanski fakulteti in mentor slovenskim zdravnikom, ki pridejo na prakso v šentviško bolnišnico, ter vodi Herniološko združenje Slovenije.

Je navdušen hribolazec in turni smučar, gorski reševalec letalec, član slovenske in avstrijske helikopterske enote ter alpinist. Lani je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo iz višinske medicine. Pogosto kot zdravnik prostovoljec brezplačno in namesto dopusta operira in izobražuje v tretjem svetu. »Če se Bog sklanja k nam, smo tudi mi poklicani, da se sklonimo k tistemu, ki pride k nam v potrebi,« pravi dr. Gorjanc.

Ta človek z zlatim srcem, »dohtar, ki rad moli«, kakor se je označil sam, se je odločil živeti samskost in nam bo o tem spregovoril. Lepo ste vabljeni na srečanje s tem neverjetno dejavnim in duhovno bogatim človekom, po predavanju pa še na neuradni del v prostorih nad Marijino kapelo.

                                                                                                Helena

Po lutkovni delavnici

S pomočjo strokovnjaka Jožeta Zajca smo v četrtek, 6. februarja 2020, pri Sv. Jožefu izdelovali ročne lutke. Tema je bila svetopisemska prilika o izgubljenem sinu. Ste pomislili, da tri moške, ki so »glavne« osebe v priliki, spremljajo ženske – mama, žena, sestra, ki v besedilu niso omenjene, so pa pomembne pri odločitvah mož? Ideja je bila, da vsak izdela svojo lutko in jo poveže s priliko.

 

Preden smo začeli izdelovati svoje lutke, nas je mentor Jože opozoril na nekaj posebnosti: otroci imajo majhne noske, starejši, ko je človek, večji nos ima; ušesa se pri ženskah navadno ne vidijo, zato jih ne naredimo; oči so v spodnji polovici glave; ušesa so v istem nivoju kakor nos …

 

Vedela sem, da bo lutka, ki jo bom izdelala, odsev mene. Zanimivo, lutka ima podobno barvo obleke, kot sem jo imela oblečeno jaz. Tudi barva njenih las je po večini enaka barvi njenega izdelovalca. Usta smo narisali na koncu, da lutke z govorjenjem ne bi motile našega dela.

 

Doma sem lutko postavila ne polico, da me gleda, ko delam. Verjamem, de ne bi mogla izbrati drugačne barve obleke in barve las. Težave imam z dolžino las. Ali naj jo ostrižem? Kaj, če bo imela potem prekratke lase? Ali morajo biti lasje enako dolgi?

Karmen

Po ločitvi v novo zvezo z nerazrešeno bolečino

Takole je zapisala ena naših članic po predavanju Razlogi za vzdržnost po ločitvi z gospo mag. Nataša Lotrič, zakonsko in družinsko terapevtko.

 

V trenutku sem ostala povsem sama. Brez moža in hčerk. Ti si za vse kriva, ti, ti …, se dere po telefonu moj bivši mož. Ti si odšla … Mene pa je bolelo v prsih in na vratu so se mi še vedno poznali odtisi njegovih prstov. Odtisi so se pozdravili, duša pa je bolela. Noči so bile neskončno dolge. Veliko sem premlevala in mlela v glavi, razmišljala, jokala in se hranila s spomini.

 

Tudi tukaj čas zdravi dušne rane.

 

Odločim se, da grem s prijateljico silvestrovat. Prvič po poroki grem sama, prišlo je veliko nepoznanih ljudi. Praznovanje se začne z večerjo in prijetno glasbo. Nekoliko zamaknjena in odmaknjena v svojih mislih opazujem vso to druščino. Iz mojih sanj me zdrami prijeten smeh in pogled usmerim tja. Za mizo sedi možakar, ki se na veliko smeji in šali. Meni pa ni bilo dosti do smeha. To opazi in se mi približa. Začneva pogovor, ki je trajal vse do odhoda domov, ko mi je v roke stisnil listek s svojo telefonsko številko. Minilo je nekaj časa, a jaz se ga nisem upala poklicati. Bila sem polna predsodkov, da moram še veliko prečistiti s svojim bivšim možem. V srcu sem se še naprej bojevala z žalostjo, bolečino in osamljenostjo. Toda nekega dne me pokliče on, ves nasmejan.

 

Odzovem se in se z njim dobim. In on se spremeni v mojega terapevta. Ure in ure posedava v manjših restavracijah in jaz sem glavna govorka. Govorim in govorim in iz mene se kot črna reka izliva vsa jeza zadnjih let. On me prijazno tolaži in spodbuja k izpovedovanju. Vzamem ga za dobrega terapevta. Končno me nekdo posluša, razume, sprejema takšno, kakršna sem. Zaljubim se vanj. To je bil možakar globoke vere in tudi on je imel za sabo že dolgo obdobje po ločitvi. Veliko sva hodila na izlete in bila sem srečna. Toda ne za dolgo. Kajti bolj ko je rasla moja ljubezen do njega, bolj se mi je začel izmikat. Spraševala sem ga zakaj. Dobila sem odgovore, ki jih dolgo nisem razumela. Njegovo obnašanje me je na trenutek spominjalo na obnašanje bivšega moža. Počutila sem se izdano, prizadeto in ohromljeno, saj sem stopila na iste grablje – bila sem zaljubljena in toliko bolj prizadeta.

 

V stiski in osamljenosti lahko naredimo veliko napak. Zato menim, da si je treba po ločitvi vzeti veliko časa zase in se postaviti na prvo mesto.

Razvezana

 

Tretje vseslovensko srečanje ločenih v cerkvi

Tretje Vseslovensko srečanje ločenih v cerkvi, ki je bilo 12. oktobra v preteklem letu, je bilo za vse nas srčke velik in pomemben dogodek. Udeležilo se ga je preko 80 članov naše skupnosti in tistih, ki so med nas prišli prvič. Naslov srečanja je bil” Oče in mati po ločitvi”.
 
Srečanja se je udeležila tudi Dnevnikova novinarka Ranka Ivelja, ki je v prilogi Dnevnika obširno in iskreno opisala, kako je naše srečanje doživela. Ker marsikdo tega članka morda še ni prebral, sedaj objavljamo povezavo do članka. Vabljeni k branju! 
 
Odbor skupnosti Srce
                                

Z Nevijem ob morju 2020

Napovedano lepo vreme in želja, da smo skupaj, nas je srčke vzpodbudila, da smo se v velikem številu – bilo nas je 40 – udeležili že tradicionalnega januarskega pohoda na Primorsko. Naš Nevijo nas je tokrat pripeljal v rodni Ankaran in nam pokazal poti v okolici, ki so bile marsikomu med nami neznane.

Bila je nedelja Jezusovega krsta in zbrali smo se pri maši v ankaranski župnijski cerkvi sv. Nikolaja. Maševal je župnik Franci Šenk, somaševal pa naš pater Tomaž. »Ti si moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje,« je po evangeliju in pridigi še dolgo odmevalo v meni. Blagoslov otrok in prelepo mladinsko petje, v katero smo se vključili tudi mi srčki, je dalo maši še poseben pečat. »Bog, blagoslovi vse naše otroke, vnuke, vodi jih varno v življenje. Čeprav je bila naša pot trnova, smo bili zate vedno dragoceni …«

Ani in Nevijo nas po maši zbereta na parkirišču. Ob kavici, čaju in slastnem Aničinem »štrudlju« nas božata sonce in bližina drug drugega. Veliko si imamo povedati: nekateri se že dolgo nismo videli, spet drugi so prišli prvič. Veseli drug drugega in dneva, ki je pred nami, dobimo še Nevijeva navodila za pot in Tomažev blagoslov.

Nad Valdoltro se vzpnemo v hrib, od koder je prečudovit razgled na Tržaški in Koprski zaliv, vse do Pirana in vsepovsod brezmejna modrina in mir. Krajši postanek, vsak je v svojih mislih ali v razgovoru z drugim, v očaranosti nad lepoto, ki se je razgrnila pred nami. Nevijo nam nameni nekaj geografskih in zgodovinskih razlag.

Pot nas pelje navzdol, skozi vinograde, kjer so pridne roke že negovale vsak trs posebej in je vse pripravljeno, da vzbrsti. Postanek in malica kar sredi vinograda, ob starem bunkerju in rujni Nevijevi kapljici. Nevijo še vedno dela na zemlji, pomaga ostarelima staršema in pravi: »Samo za veselje, nič za denar.« Poznam njegovo zgodbo in ga zelo spoštujem.

Nato pridemo do Krajinskega parka Debeli rtič in gremo nad morjem proti mejnemu prehodu Lazaret. V starem policijskem kampu se spustimo do morja in se ob obali vračamo v Ankaran. Nad nami na levi so flišni klifi, ta prečudoviti naravni pojav, na desno pa brezmejna modrina morja in neba. Sami, v dvojicah ali skupinicah previdno stopamo po obalnem kamenju. »Zdaj je oseka tako močna, da bomo videli sipine,« nas opozori Nevijo in res: iz plitvega morja se dviga otoček z mivko. Nekatere v otroškem veselju kar potegne nanjo …

Vrnitev v Ankaran je vse prej kakor lahka. Vsak korak med velikimi kamni, ki so zdrseli iz visokih klifnih pečin, mora biti dobro premišljen – tako kot je to danes, pomislim. Včasih pa je bilo brezglavo, z veliko odrgninami in padci. V molitvi se zahvaljujem za Božje varstvo, da sem vse zmogla, da zmoremo in gremo povezani z Njim in med seboj naprej.

Zberemo se v jedilnici župnišča, poklepetamo ob čaju in kavi, pater Tomaž pa ima za nas še nekaj novic.

Izlet na Primorsko je zame vedno nekaj posebnega: toliko je veselja, topline in Nevijeve in Aničine dobre volje, da vem, da nam Bog preko njiju kaže svojo ljubezen.

                                                                                                                    Gena