Ljubim te, Ljubim te, Ljubim te

Neštetokrat sem v sebi slišala glasove obupa, ki so odmevali in me prepričevali, da se nikoli ne bo nič spremenilo, da nikoli ne bom prišla iz peklenskega kroga, v katerem sem se znašla. Teža greha, teža neznanja, nezrelosti in obupa me ja tlačila dol, dol, dol …

 

Tolikokrat sem poskušala izstopiti iz tega začaranega kroga, a ni delovalo. In sem se umaknila. Čakala sem, da se bo ta, ki sem si ga tako silno želela in po katerem sem tako hrepenela, spremenil, da bo spoznal, kakšen biser je pred njim. 

 

V svoji nevednosti sem se kotalila v vedno globlje brezno, v pričakovanju vsega, kar je bilo večini normalno, meni pa tako nedosegljivo, tako oddaljeno. Ni mi pustilo, da bi svobodno dihala, se veselila, ljubila in upala. Želela sem, da bi moje življenje, ki se je začelo zelo klavrno, imelo smisel, da bi imelo vse, kar sem takooo zelo pogrešala.

 

Lepa, naivna dekleta dobijo barabe, razbojnike, delinkvente. Tako je moja naivnost zlezla v motne vode, polne obupa, strahu in žalosti, ko kljub vsem naporom ni bilo rezultatov, ni bilo nič, le eno samo razdajanje, le solze ter neskončna žalost in strah, ki sta vodila v depresijo. Tu in tam upanje, da se morda zgodi čudež, kakor sem včasih slišala poročati po TV.

 

Bil je to glas obupa, ki se je vedno bolj oglašal: grešiš znova in znova. Po neskončnih obljubah sebi in drugim, da bom naslednjič naredila boljše, sem se ponovno znašla v starih, utečenih, temnih in neprehodnih prostorih. Že leta in leta sem poskušala priti ven, a ni šlo. Bolje, da izginem in umrem, sta kričala moja duša in moje telo. Bil je glas teme. Glas lastnih notranjih bojev, ki jih je moja ljubka deklica doživljala od spočetja. 

 

Z vso to težo je šla v svet, ki jo je ranil. Zanjo je ta svet postal tako nevaren in krut, da počasi ni zaupala nikomur razen sebi. In če živiš v takem svetu sam, se ti glasovi kar namnožijo. Pridejo, tako nevede se prikradejo, zasvojijo ti vse telo, srce zvežejo v okove in dušo stisnejo v kletko.

Nekoč sem slišala govoriti modrega pridigarja, da Gospod revežev, beračev in sirot nikoli ne zapusti. In potem v moje odraslo življenje pride Jezus. Pride po tebi, po njem in po še mnogih sestrah in bratih. Vedno glasneje me je klical, po imenu me je klical: Natalie, Natalie, hodi za menoj, ti si moja ljubljena hči!

 

Tega klica nisem bila sposobna prezreti. Klical me je tako glasno, da je preglasil tisti glas obupa. Tisti njegov glas mi je nežno govoril: To, kar opisuješ, ni Ljubezen. To je obup. To je tvoja preteklost.

 

Jaz sem Ljubezen, se je vedno glasneje oglašal. 

 

Oblikoval sem te z lastnimi rokami in ljubim to, kar sem oblikoval.

 

 Ljubim te z ljubeznijo, ki nima meja, ker te ljubim, kakor sem ljubljen.

 

Ljubim te umazano in lepo, zlorabljeno in izdano, zavrženo, slepo, gluho. Ne beži od mene, ne boj se! Vrni se v moje naročje, ne enkrat, ne dvakrat, ampak vedno znova. Ti si moj otrok, jaz sem tvoj oče. Tvoj Bog. Tvoj Bog sočutja in usmiljenja. Bog, ki ti odpušča, Bog, ki te ljubi. Jaz sem tvoj Bog nežnosti in skrbi. Bog lepote, po kateri hrepeniš.

 

Ni res, da sem se ti odrekel, tega nikoli ne bom storil, ni res, da si nemogoča in te ne morem več prenašati, ni res, da ni moškega, ki bi se odločil zate in te ljubil, ni res, da ni poti nazaj! 

 

Prosim, ne reci tega nikoli več.

 

Nič od tega ni res. Tako zelo želim, da si z mano. Tako močno si želim, da si blizu mene. Poznam vse tvoje misli. Slišim vse tvoje besede. Vidim vsa tvoja dejanja. In ljubim te, ker si lepa. Kiparil sem te po svoji podobi, po podobi božanske matere. Pečat moje najintimnejše ljubezni si. Ni pomembno, kako si prišla na svet. Ljubljena si. Ljubim te.

 

Ne obsojaj sama sebe. Ne zavrzi sama sebe. Naj se moja ljubezen dotakne najglobljih, najbolj skritih kotičkov tvojega srca in ti razkrije tvojo lastno lepoto, lepoto, ki si jo pozabila. Videla boš znova to lepoto v svetlobi mojega usmiljenja.

 

Pridi, pridi k meni, izjoči se na mojih ramah. V svoje dlani bom lovil tvoje solze in ti brisal drobni, lepi obraz. Moja usta bom položil na tvoje ustnice. Svojimi ustnicami se bom približal tvojim ušesom in jih pobožal:

 

Ljubim te, ljubim te, ljubim te, LJUBLJENA SI.

 

Natalie

Gradišče, 2. 4. 2020