Z Nevijem ob morju 2020

Napovedano lepo vreme in želja, da smo skupaj, nas je srčke vzpodbudila, da smo se v velikem številu – bilo nas je 40 – udeležili že tradicionalnega januarskega pohoda na Primorsko. Naš Nevijo nas je tokrat pripeljal v rodni Ankaran in nam pokazal poti v okolici, ki so bile marsikomu med nami neznane.

Bila je nedelja Jezusovega krsta in zbrali smo se pri maši v ankaranski župnijski cerkvi sv. Nikolaja. Maševal je župnik Franci Šenk, somaševal pa naš pater Tomaž. »Ti si moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje,« je po evangeliju in pridigi še dolgo odmevalo v meni. Blagoslov otrok in prelepo mladinsko petje, v katero smo se vključili tudi mi srčki, je dalo maši še poseben pečat. »Bog, blagoslovi vse naše otroke, vnuke, vodi jih varno v življenje. Čeprav je bila naša pot trnova, smo bili zate vedno dragoceni …«

Ani in Nevijo nas po maši zbereta na parkirišču. Ob kavici, čaju in slastnem Aničinem »štrudlju« nas božata sonce in bližina drug drugega. Veliko si imamo povedati: nekateri se že dolgo nismo videli, spet drugi so prišli prvič. Veseli drug drugega in dneva, ki je pred nami, dobimo še Nevijeva navodila za pot in Tomažev blagoslov.

Nad Valdoltro se vzpnemo v hrib, od koder je prečudovit razgled na Tržaški in Koprski zaliv, vse do Pirana in vsepovsod brezmejna modrina in mir. Krajši postanek, vsak je v svojih mislih ali v razgovoru z drugim, v očaranosti nad lepoto, ki se je razgrnila pred nami. Nevijo nam nameni nekaj geografskih in zgodovinskih razlag.

Pot nas pelje navzdol, skozi vinograde, kjer so pridne roke že negovale vsak trs posebej in je vse pripravljeno, da vzbrsti. Postanek in malica kar sredi vinograda, ob starem bunkerju in rujni Nevijevi kapljici. Nevijo še vedno dela na zemlji, pomaga ostarelima staršema in pravi: »Samo za veselje, nič za denar.« Poznam njegovo zgodbo in ga zelo spoštujem.

Nato pridemo do Krajinskega parka Debeli rtič in gremo nad morjem proti mejnemu prehodu Lazaret. V starem policijskem kampu se spustimo do morja in se ob obali vračamo v Ankaran. Nad nami na levi so flišni klifi, ta prečudoviti naravni pojav, na desno pa brezmejna modrina morja in neba. Sami, v dvojicah ali skupinicah previdno stopamo po obalnem kamenju. »Zdaj je oseka tako močna, da bomo videli sipine,« nas opozori Nevijo in res: iz plitvega morja se dviga otoček z mivko. Nekatere v otroškem veselju kar potegne nanjo …

Vrnitev v Ankaran je vse prej kakor lahka. Vsak korak med velikimi kamni, ki so zdrseli iz visokih klifnih pečin, mora biti dobro premišljen – tako kot je to danes, pomislim. Včasih pa je bilo brezglavo, z veliko odrgninami in padci. V molitvi se zahvaljujem za Božje varstvo, da sem vse zmogla, da zmoremo in gremo povezani z Njim in med seboj naprej.

Zberemo se v jedilnici župnišča, poklepetamo ob čaju in kavi, pater Tomaž pa ima za nas še nekaj novic.

Izlet na Primorsko je zame vedno nekaj posebnega: toliko je veselja, topline in Nevijeve in Aničine dobre volje, da vem, da nam Bog preko njiju kaže svojo ljubezen.

                                                                                                                    Gena