Odmev z duhovnih vaj v tišini v Logarski dolini

28. 11. – 3. 12. 2019

Že dolgo sem si želela udeležiti se duhovnih vaj v tišini. V takih vajah sem videla nekaj mističnega in bila zelo radovedna, kako to zgleda. Tako sem bila najave takih 5-dnevnih vaj pri »srčkih« zelo vesela. Pritegnilo me je tudi, da naj bi jih vodil pater Tomaž Mikuš (skupaj s sestro Štefko Logar) in da se bodo odvijale v meni dragi Logarski dolini. Žal sem zaradi obveznosti na vaje prišla z dnem zamude, a sem se po enem dnevu dobro ujela v delo in v skupino. Bili smo prijetna majhna skupina (pet).

Zdaj so vaje za mano in v meni še zelo odmevajo. Bile so nekaj izjemnega. Toliko je dobrih »stvari«, ki so se me dotaknile in/ali me zaznamovale: Odvijale so se v čudovitem in mirnem okolju, v prijetni hiši sester Logar z veliko domačnosti, topline, dobre hrane…. Iz sobe (vsak je imel svojo sobo) sem imela prelep pogled na zasneženo goro Ojstrico.

Tišina okoli mene mi je zelo prijala. Bila je večdimenzionalna: nismo se pogovarjali, v hiši in daleč okoli nje ni bilo nobenega hrupa, le mir, tiha narava…, nisem uporabljala telefona in/ali računalnika. Ta tišina mi je tudi pomagala k vse globljemu stiku s sabo, Jezusom in Bogom.

Dnevi so bili zelo delovni, polni in izpolnjeni, duhovne vaje pa zelo dobro vodene ter gradivo zanje zelo dobro pripravljeno. Gradivo za vaje je bil prevod teksta Linde Flynn: »Molitev dvanajstih korakov z Jezusom: Pot nazaj k celovitosti« (prevedel ga je pater Tomaž Mikuš). Vsak izmed dvanajstih korakov je bil zasnovan na določenem svetopisemskem besedilu, v katerega smo se poglobili z uporabo Ignacijske kontemplativne meditacije. Z obojim (študijem svetopisemskih besedil, to vrsto meditacije) sem se srečala prvič in v obojem prepoznala izjemno dragocenost zase. Nekajkrat na dan smo se srečali vsi skupaj v kapeli, ki je v hiši: pri maši, skupni meditaciji, seznanjanju z navodili za individualno delo v tekočem dnevu. Vmes smo delali vsak zase v svoji sobi: meditirali, brali, razmišljali, molili, pisali. Obroke smo imeli skupaj, v tišini, toplini, povezanosti in v miru (brez hitenja). Izjemno dragocen mi je bil tudi vsakodnevni polurni pogovor s patrom Tomažem (možen je bil pogovor z enim ali obema voditeljema vaj). Nekaj malega časa je bilo tudi za sprehode. Sprehajala sem se ob prelepi bistri Savinji, reki moje mladosti, ter ob stiku z naravo »premlevala« temo dneva.

Dnevi so mi prehitro minili in vaje bi z veseljem podaljšala vsaj še za nekaj dni. Po njih sem notranje bogatejša, obenem pa bolj opremljena za »delo na sebi«, za prebiranje in razumevanje Svetega pisma, pa tudi za spremljanje vsakega dneva posebej na nov, meni zelo navdušujoč način – z uporabo »Ignacijskega Eksamena za dnevno zavedanje«. Zagotovo se bom takih ali podobnih vaj udeležila še kdaj v bližnji prihodnosti.

Milena B.