Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

ODMEV Z ROMANJA NA SVETE VIŠARJE, 27. 1. 2019

Na lepo nedeljsko zimsko jutro sem šla polna radovednosti na moje prvo romanje v življenju, obenem (polna hvaležnosti) na prvo planinsko turo po dobre pol leta od težke poškodbe. Šla sem s »srčki«, kot se radi imenujemo. Zbrala se nas je lepa druščina (22), za cel mini avtobus. To mi je bilo posebej všeč, saj se je tako že na vožnji do vznožja ture/romanja ustvarilo prijetno vzdušje in povezanost.

Avtobus nas je pripeljal do Žabnice v Kanalski dolini (Italija), kjer je začetek romarske poti na Svete Višarje, ki so1766 metrov visoka gora v zahodnih Julijskih Alpah. Že v 16. stoletju so goro imenovali božjo pot treh narodov (Slovencev, Italijanov in Avstrijcev), danes pa ji pravijo božja pot Evrope.

Povsod je bila zimska belina in jutranje sonce nas je pozdravljalo skozi oblake. Večina nas je nadela dereze. Na začetku pohoda nas je pater Tomaž, ki je bil duhovni vodja romanja, v uvodni molitvi nagovoril, da se med potjo osredotočimo na namero romanja in na to, česa v svojem življenju/karakterju bi se radi osvobodili. Podobno kot večina drugih sem del poti hodila sama, del poti pa s kakšnim od »srčkov«. Imela sem notranje pogovore s sabo in glasna razmišljanja v pogovorih z drugimi. Naokoli je bila prava zima z veliko snega, na srečo pa ni bilo ledu. Hribe imam najraje pozimi, ker jih takrat prevevata en poseben mir in tišina. Srečevali smo številne pohodnike in turne smučarje različnih narodnosti.

Počasi smo se vzpenjali po gozdni poti in po dobrih dveh do treh urah prispeli na vrh, kjer je bril mrzel veter. V nekaj metrov nižje ležeči simpatični romarski vasici, polni pohodnikov in smučarjev (gora ima tudi lepo smučišče), smo se okrepčali in pogreli, nato pa imeli mašo v cerkvi, ki je posvečena višarski Mariji, kraljici Evrope.

Mašo sta darovala pater Robin in pater Tomaž. Eno posebno toplino so pričarale jaslice v enem kotu cerkve pred oltarjem. Po maši nas je zunaj pričakala prava zimska idila. Začel je drobno naletavati sneg. Ker se je že bližal mrak, smo pohiteli v dolino. Večina nas je odšla peš, nekateri pa z gondolo. Vzdušje v avtobusu je bilo izjemno prijetno. Prepevali smo in se smejali. Fizično, duhovno in družabno izpolnjeni smo se v večernih urah vrnili v Ljubljano, od koder so številni imeli še kar dober kos poti do doma – na Primorsko, ipd. Zelo hvaležna sem za ta skupen dan, za vse zanimive pogovore z znanimi mi in novimi ljudmi, za vse notranje pogovore in uvide ter za prelepo naravo, ki meni omogoča najglobljo povezavo z Bogom.Milena B.