Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

ODMEV S POTI NA SOLČAVSKO – 10.2.2019

V sivem nedeljskem jutru smo se zbrali pri sv. Jožefu v Ljubljani v tolikšnem številu, da smo se na romanje peljali z avtobusom. Udobna vožnja, prijetno vzdušje med nami in molitev so nas povezali bolj, kot si lahko človek predstavlja. Med smehom, pripovedovanjem doživljajev, delanju načrtov za prihodnja srečanja, se razblinijo vsakdanje skrbi, žalost, osamljenost, občutek zapuščenosti, nebogljenosti, negotovosti. Pripeljali smo se iz različnih krajev Slovenije, iz naše skupine celo štirje. 

Čarobnost druženja z ljudmi, ki te sprejemajo, me je prevzela že ob jutranji kavici v domu starejših občanov v Topolšici, kjer biva gospa Ivanka (članica skupine Srce). Nekateri člani skupnosti srce jo poznajo, zato so jo obiskali in ji polepšali dan.

Pot nas je vodila v Nazarje. Ob sotočju dveh rek Drete in Savinje smo se sprehodili in občudovali zlitje dveh voda v eno večjo, mogočnejšo, bistro in čisto. Voda, ki je simbol življenja me vedno znova preseneti s svojo živahnostjo, skromnostjo in neverjetno močjo s katero premaguje ovire na svoji poti do morja. Postaja vse bolj globoka in počasna, je prispodoba mojega življenja. Otroška razigranost, navihanost, zaletavost se spremeni v počasen tok dela, skrbi, molitve in odgovornosti.

Prisrčno je bilo srečanje s p. Tomažem (frančiškan, služboval je na Kostanjevici v Novi Gorici), ki nam je zelo zavzeto predstavil zgodovino cerkve in samostana  v Nazarjah. Za celotno zgradbo (cerkev in samostan) skrbita le dva patra. Razdajata se s telesom in dušo tako župljanom kot tudi romarjem in udeležencem duhovnih vaj.

Ob božjepotni cerkvi Marijinega oznanjenja je poleg frančiškanskega samostana tudi samostan drugega Frančiškovega reda – Reda ubogih sester svete Klare, sester klaris. Zame posebno doživetje sodelovati pri maši v njihovi kapeli, ob čudovitem petju in ubrani molitvi. Živo sem se zavedala moje zaprtosti in ujetosti v svetu potrošništva in ogromnega števila informacij ter reklamnih sporočil.  Današnja Božja beseda sporoča, da je potrebno najprej iskati Božje kraljestvo in potem posvetne stvari, torej zaupati in vse bo dobro. Sestre klarise nam dajejo dober zgled, saj večino dneva molijo za nas in cel svet in trdo delajo.

Solčavi smo se okrepčali v gostišču z domačimi dobrotami in medtem sledili televizijskemu prenosu smučarskih skokov deklet v Ljubnem. Ogledali smo si zelo lepo obnovljeno gotsko cerkev Marije Snežne, ki navzven deluje zelo navadno, ob vstopu pa romarju zastane dih ob pogledu na bogate kamnoseške umetnine in zelo cenjeno upodobitev Marije z detetom. V muzeju nam je prisrčna vodička predstavila trdo življenje  Solčavcev, njihove izdelke iz volne in lesa in način življenja nekoč.

Ljubezen in spoštovanje do delovnih, skromnih, empatičnih prednikov se danes čuti na vsakem koraku. Lepe domačije, urejena okolica, obiskana svetišča so dokaz hvaležnosti in ponosa novih rodov.  

Karmen B.