Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Jakobova pot – 27. 4. do 29. 4. 2018

Dragi srčki,

fju, tale april  pa je bil poln dogajanja! še posebej njegov konec, ki se je končal tako kot si ni v “ludilu” ne bi mogla predstavljati. Z novimi spoznanji, izzivi in še neodgovorjenimi vprašanji.
S čudovitimi razgledi in doživetji po naši bogati in barviti deželi.
Prelepi Gorenjski.

Na romanju po Jakobovi poti sem čutila ganjenost in hvaležnost, najprej naravi potem našim prednikom, ki so nam zapustili to bogato dediščino in ohranjali našo kulturo, šege in tradicijo.
Vrnila sem se v objem svojega začasnega doma, očarana in napolnjena z lepotami narave; tišino, ki je odgovorila na neodgovorjeno, veseljem… namerami, ki so se na poti rodile.
Očarana z lepoto narave, ki mi je ponujala tišino v kateri sem bila samo jaz in On- Stvarnik.
Sem prosila!
Naj se zgodi, kakor on veli!
Bila je tista tišina, ki premore odgovoriti neukrotljivim tolmunom naše notranjosti ki nas pretresajo.

 

Hvaležna sem gostiteljem, ki so nam odpirali vrata in nas prijazno sprejeli, pogostili, z nami pokramljali o tem in onem.
Hvaležna sem vam dragi prijatelji in romarji, SRČKI, ki ste prišli čudoviti in navdihujoči ljudje z vseh vetrov, da sploh ne znam ubesediti. Tovrstni trenutki prinesejo priložnost za notranjo inventuro, ko se iskreno vprašaš o smislu, o tem, kaj je bistveno. Ko se zamisliš o življenju svojega sobrata in sestre, mu obrišeš slozo ranjenega srca, ga potolažiš in skupaj sedes z njim pod križ in potem oba jočeva.
Sprašuješ se;
Zakaj ločitev, zakaj prav jaz?
Morda je to za marsikoga blagoslov in odrešitev, spoznanje, da ima Gospod bolj modre  ideje in odlocitve kot mi.

Ima. On se ne moti, kakor se zmotimo lahko mi! On nam ponuja odnos.
In to ni kateri kolita odnos. Ponuja tisto globino, ki jo spoznamo, ko smo z Bogom, najgloblje kar premoremo. Odnos, ki se ga iz dneva v dan ucimo, odnos, ki se vedno znova gradi, obnavlja, dobiva svoje razsežnosti. Tokrat je imel ta odnos priložnost in čas za učenje, obnavljanje, poglabljanje….
Pomembno je spoznanje s katerim sem bogatejša odšla; nihče ni otok, da smo tu na nek način vsi svoji, eni manj eni več. Nekateri zgradimo bolj poglobljen odnos, nekateri se skoraj ne zaznamo, ali še ni prišel čas, da bi se, le spoštujemo in smo hvaležni drug za drugega.

Hvaležna sem tudi vam dragi prijatelji in romarji, ki ste prišli čudoviti in navdihujoči ljudje z vseh vetrov, da sploh ne znam ubesediti.

Zame  ste odgovor na dlani: Vi. Ljudje,živali in rastline, p.Tomaz.
Vi ste bitja, ki me bogatite, veselite, nasmejite, učite. Hvala za vse, kar ste!
Se priklanjam lepoti vaših src, iskrenju v vaših očeh, brobotanju vaše ustvarjalnosti in radovednosti, odprtosti in prostranosti vaših misli!

Naj naša duša hvali in se zahvaljuje Gospodu. Srce naj se raduje v Bogu našem Stvarniku.
Molimo ga, da bi ljubili s srcem in dušo, ki se nikoli ne ustavi.

Natali