Dar veselja

4. postna, 26.3.2017, Jn 9,1-41

Cerkvene molitve opisujejo postni čas kot čas radosti. Mi pa si takoj po pustu nadenemo zadrgnjene obraze. Po izročilu cerkve naj bi bil bistveni del posta tudi smeh.

Nekoč sta v lepem malem gozdičku živeli dve siroti brez staršev: zajček in kača. Po neverjetnem naključju sta bila oba tudi od rojstva slepa. Nekega dne je zajček skakal skozi gozd, kača pa se je plazila po isti poti. Zajček se je spotaknil obnjo in padel. »Oprosti, zelo mi je žal, nisem te hotel prizadeti,« se je hitel opravičevati. »Že od rojstva sem slep, zato ne vidim dobro kod hodim. Sem tudi sirota, zato ne vem, kdo sem.« »Je že dobro, je že dobro!« je odvrnila kača. »Moja zgodba je zelo podobna kot tvoja. Slepa sem od rojstva in nikoli nisem poznala svoje matere. Veš kaj, lahko se splazim po tebi in ti odkrijem kdo si.« »To bi bilo čudovito!« Rečeno storjeno. Kača se je plazila po zajčku. Ko je končala je rekla: »Pokrit si z zelo mehkim puhom, imaš zelo dolga ušesa, tvoj nos se premika, tvoj rep je pa zelo mehek. Rekla bi, da moraš biti zajček.« »O hvala, hvala!« je vzkliknil zajček. »Ali te lahko otipam s tačko in ti pomagam na enak način kakor si ti pomagala meni?« vpraša zajček ves navdušen kačo. Potem ko je kačo vso pretipal, je rekel: »Imaš luske in si zelo gladka. Tvoj jezik je razdeljen na dvoje. Ni te mogoče natančno določiti in sploh nimaš hrbtenice. Rekel bi, da si vrejetno izvajalec, svetovalec ali pa nekdo v višjem vodstvu.«

Tudi evangeljski odlomek o sleporojenem je po premilseku poln radosti in veselja. Predstavljajte si tega človeka, ko je spregledal. Zgodba kaže, da so vsevidni farizeji zaradi plašnic svojih pravil in zakonov postajali popolnoma duhovno slepi. Jezusa in njegovih del usmiljenja niso mogli prepoznati, ker so gledali izredno ozko. Jezus ni spadal v njihov pogled na svet. Medtem slepi berač, ki mu je Jezus vrnil vid, stori vse, da spozna kdo je Jezus in kako Bog deluje na tem svetu. Tedaj vidi kako so farizeji v resnici plitvi in pomilovanja vredni.

Niti njegova niti naša invalidnost in bolezen nista posledica osebne grešnosti. To moramo nenehno ponavljati, saj neštetokrat slišim kristjane, ki pravijo, da je temu in temu Bog za kazen za grehe dal bolezen. Včasih se sprašujejo, kaj so vendar sami ali njihove družine storile, da so dobili invalidnega otroka. Bog nas pusti živeti v omejenem in nepopolnem svetu. Nagnjeni smo k boleznim in invalidnosti. Hkrati pa so nam dane vse možnosti, da smo pri soočanju z ovirami ustvarjalni, sočutni z bolniki in invalidi. Popolnoma svobodni smo, da zaupamo, da ima vsako človeško življenje globok in večni smisel in namen. Bog, ki je vir življenja, nam nikdar ne pošilja slabih in težkih stvari, ampak je naš najbolj zvesti prijatelj pri tem, ko se z njimi soočamo in spopadamo. Daje nam pogum in moč, da jih sprejmemo in presežemo.

Naloga radostnega postnega časa je prebuditi naš humor in sočutje tudi sredi vseh lastnih slepih peg. Uči nas čuječnosti za čase, ko smo preveč ošabno prepričani, da vemo kdo Bog je, kako deluje, kaj lahko stori in kaj ne more storiti. Hvala ti Gospod, ker nas osvobajaš naših lastnih ozkih predstav o tebi in odpiraš naše srce za nenehno odkrivanje tvoje vsak dan nove Navzočnosti in veselja, ki ga nam podarjaš v naš nepopoln in neurejen svet in v čase v katerih lahko vstopamo v tvojo večno skrivnost Življenja v izobilju.