Živa voda in zloraba

3. postna, 19.3. 20.17, Jn 4,5-42

Avstralski sobrat je od Karitasa prejel povabilo za potovanje na Filipine, da bi videl kako uporabijo denar, ki so ga v postnih akcijah za reveže zbrali po avstralskih župnijah. V Manili so ga znova vprašali, če bi zares rad videl kakšno je življenje ubogih, ki jim Karitas pomaga. Odločili so se, da bo šel za dva dni živet z družino, ki živi ob Kadeči gori skupaj z ostalimi deset tisoči revežev. Kadeča gora je bilo mestno smetišče. Ime je dobilo po smrdečem dimu, ki se je nenehno valil iz gorečih smeti na vrhu ogromnega kupa na sredini smetišča. Okrog treh strani smetišča je množica revežev iz vsemogočih vodoodpornih odpadkov zgradila svoje domove in vsak dan brskala po smeteh, ki so jih dovažali tovornjaki, buldožerji pa porivali na kup. Za sobrata je bilo srečanje s takšno revščino izredno velik šok, saj je mesto že zelo od daleč zavohal, šele potem ko so prišli vanj ga je pa tudi zagledal. Ni mogel verjeti. Vrh hriba je bil smrdeč, zadimljen in goreč. Okrog so bili na treh straneh skopani jarki za vodo, ki je bila polna umazanije, blata in človeških iztrebkov. Tekočo vodo je bilo mogoče dobiti le na javnih črpalkah. Nad jarki so bila iz odpadkov imprvizirana stranišča in tuši za ljudi.

Sobrata so tam pričakali jezuiti, ki so med temi reveži imeli svojo župnijo. Prav v tem času so se pogovarjali, da bi jo zaprli. Župnik ga je odvedel k družini, pri kateri naj bi dve noči prespal. Bilo je vroče in zelo vlažno popoldne. Začeli so se vzpenjati proti temu domu. Vse povsod so tekali otroci – umazani in polni življenja so brskali med smetmi. Zdelo se mu je, da mu bo zlomilo srce. V želodcu je čutil pekočo sušo. Šlo mu je na bruhanje. Ko so prišli do hiše iz plastičnih odpadkov so ga vsi toplo sprejeli. Gospodar je videl njegovo stisko in ga povabil naj skupaj z njimi spije kozarec vode. Sobrat na kaj takega navkljub žeji ni bil pripravljen in je odklonil. V srcu mu je kljuvalo vprašanje kako daleč je pripravljen z ubogimi deliti njihovo življenje? Takoj je pomislil kakšne bolezni vse si bo nakopal, če sprejme vodo. Potiho, in sam pri sebi, je računal na nekaj plastenk vode, ki jih je imel v svojem nahrbtniku. Začeli so se pogovarjati o življenju na smetišču, medtem pa je opazoval, kako je hčerka vsem ponudila plastične kozarčke iz zapakiranega paketa, nato pa začela nalivati vodo iz lepo zapečatene plastenke. Ko je vse to gledal se je premislil in spil kozarec. Počutil se je kot hinavec. Gospodar mu je dal cel paket lepo zapakiranih plastnčinih kozarcev. Globoko ga je bilo sram in počutil se je zelo nerodno.

Spomnil se je na Jezusa in Samarijanko ob vodnjaku. Tudi tam je bila vročina in puščavska suhota. Pri tem slavnem vodnjaku je Jezus vstopil v življenje uboge Samarijanke, ki jo je pet mož s katerimi so jo poročili, odvrglo, kakor na smetišču. Jezus jo je prosil za kozarec vode in se z njo zapletel v pogovor. Pokazal je razumevanje za njene okoliščine in stisko. Ponudil ji je pot iz začaranega kroga čustvenih zlorab v katerem je bila ujeta. Podaril ji je od vseh največji dar: osebno dostojanstvo. To je v hipu spremenilo njeno življenje. Postala je ena od prvih oznanjevalk Jezusovega evangelija.

Požirek vode je Samarijanki pomagal, da se je soočila s svojo sramoto in stisko. Tudi moj sobrat se je med reveži ob smetišču prav ob kozarcu vode soočil s svojo sramoto in dvoličnostjo, s svojimi prehitrimi sodbami, obsodbami in predsodki. Samarijanki in njemu je srečanje z Jezusom ob vodi pomagalo ponovno premisliti in spremeniti svojo odločitev, ki jima je pomagala k drugačnemu življenju. Oba sta prepoznala, da je neznani in nepričakovani Darovalec vode, neskončno večji in pomembnejši in veličastnejši od tako potrebnega in blagodejnega požirka vode.