Med seboj se dopolnjujte

Nedavno tega sem poslušal nekoga, ki je močno kritiziral lokalnega škofa in kardinala, takoj zatem pa hvalil papeža. Vse večkrat pa naletim tudi na obratno. Nisem se prerekal z njim, ampak sem poslušal. Bog mi je po njem nastavil ogledalo. Tudi sam večkrat padem v to past, ki jo sv. Pavel ugotavlja pri Korinčanih. Ponuja se skušnjava, da bi človek lokalnega predstojnika ignoriral ali zaničeval, idealiziral pa papeža ali pa obratno. Papež Frančišek nas je že ob svojem prvem nastopu prosil, naj molimo zanj. In res z veseljem zanj molimo. Nenehno nam kaže na Kristusa in na osebno duhovno izkustvo vere in življenja z Bogom, ki je vsakomur na dosegu, če tako hoče in želi. Nekateri ga zato imenujejo “antikrist”, celo duhovniki, tudi slovenski. “Antikrist” zato ker upošteva, da Bog vsakega osebno in po njegovem življenju vodi v svoje srce in občestvo z vsemi, ki smo s krstom Kristusovo telo. Antikrist zato, ker je pokazal, da Bog deluje po usmiljenju in ga moramo zato vsak dan znova razločevati in prepoznavati. To je vesoljna smer potovanja vseh nas. Ne formalizem, pravo in pravila, ki povozijo konkretnega človeka, ki ga Kristus ljubi. Tudi dragega Frančiška.

Naša katoliška istovetnost raste tudi sredi lokalnega občestva, skozi lokalnega škofa, ki je v občestvu z rimskim škofom. Prav to je smisel škofovskih obiskov ad limina pri papežu vsakih pet let. Bratje škofje s papežem delijo darove in izzive svojih lokalnih skupnosti in potrjujejo katoliško vero, ki nas vse povezuje v svetovno cerkev, v eno Kristusovo telo.

Kmalu za tem, ko je Jezus poklical apostole, je med njimi prišlo do prerekanj. Iz nove zaveze vemo, da so imeli prvi voditelji v cerkvi med seboj kar velike spore in različna pojmovanja. Njih različni značaji in poslanstva so sprožila številne nesporazume. Sv. Pavel je v Korintu naletel na razdeljeno cerkveno skupnost, ki je prisegala zvestobo različnim lokalnim voditeljem mimo ali celo proti Jezusu. Korinčanom napiše kritično lekcijo o tem, kaj pomeni biti Cerkev: vsi smo pod Jezusovim vodstvom, Kristus je glava cerkve. (Za to daje svojo kri tudi papež Frančišek. Napadajo ga slavohlepni kardinali in tisti, ki hočejo imeti cerkev za svoj fevd oblasti in moči nad ljudmi. Zdi se, da nas imajo za neumne ovce, ki jih je poterbno obvarovati “greha” s pravili in zakoni, če ne se bomo izgubili. Kakšna slepa in satanska laž. Frančišek zagotovo moli tudi zanje in za nas, da se ne pustimo pohujšati in razbiti.)

Že od začetka je bila v cerkvi vedno različnost, pluralnost izraza, poudarkov in kultur. Pomeni, da cerkev resno jemlje svojo vlogo iskanja Kristusa na vsakem kraju in v vsaki skupnosti na svetu. V trenutku, ko se začnemo primerjati in ustvarjati nasprotja med nami (med eno lokalno cerkvijo in drugo, imamo rajši papeža kot svojega škofa ali obratno), nismo več v katoliškem občestvu z Kristusom, ki je glava telesa Cerkve in nas drži skupaj. On namreč vključuje vse, nikogar ne izključuje.

Pavel pravi, da je poslanstvo Cerkve oznanjati Kristusa križanega. Jezus nam v evangeliju pokaže, da so poučevanje, pridiganje in zdravljenje glavne značilnosti njegovega poslanstva. Enako naj bi veljalo za nas. Ne glede na to kako drugače se določena lokalna cerkev lahko razvija, rimski škof sobrate škofe potrjuje v veri. Oni pa nadaljujejo z oznanjevanjem križanega Kristusa, učijo v njegovem (ne svojem) imenu, ozdravljajo bolne in ustvarjajo spravo med sprtimi.

Zaradi tega smo katoliški. Dobro je, da vedno znova močno prisluhnemo Pavlovemu povabilu in opozorilu: »Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju« (1 Kor 1,10).

Toliko kolikor živimo njegove besede v občestvu s svojim lokalnim naslednikom apostolov, toliko več možnosti imamo vsi člani cerkve, da uporabljamo moč in darove, ki so nam bili dani s krstom.

Včasih me vprašajo, kako zmorem s tremi otroki — in to s tremi fanti. Mislijo, da imam vse pošlihtano. Da mi je vse jasno in da sem super organizirana. No, nisem. Daleč od tega. Morda smo videti fajn družina, kako je v resnici, pa vemo samo mi. Vsak dan je štala. Otroci, služba, gospodinjstvo, kolumna ali dve na teden in še marsikaj bi se našlo. Recimo milijon situacij, ki jih ne predvidiš niti v sanjah.

Danes zjutraj nam je recimo crknil avto. Nismo zganjali panike – še petek trinajstega smo ignorirali –, je pa, citiram: “Ful bedno, če v šolo zamudiš, ravno ko je prvo uro test iz fizike. A moramo res imeti avto, ki vžge samo popoldne? Pa še očija ni. Kdo ga bo zdaj popravil?” V mesto smo šli z avtobusom in buško, ki jo je eden staknil, ker mu je spodrsnilo na prvi poledici to zimo. Ena taka poklapana vojska smo bili.

Če si ne bi bila sposobna jemati časa zase (in tudi za naju), bi se mi zmešalo. To je po mojem ena od ključnih stvari. Včeraj sem jih za dve uri poslala same v knjižnico in dala noge v luft. To se mi ne zdi težko. Mogoče ljudje zato mislijo, da mi gre dobro.

P. Viljem Lovše , DJ