Izgubili smo pomen in smisel Božiča

18.12.2016: 4. adventna nedelja: Iz 7,10-14; Rim 1,17; Mt 1,18-24

Evangelij oznanja, da je Bog z nami. Nek možak je zapisal, kako je Bog, tik pred Božičem, na neverjeten način, prišel do njega:

»Hitel sem v trgovino, da bi tik pred zdajci zgrabil še nekaj božičnih daril. Gledal sem vso množico ljudi v trgovini in sam pri sebi godrnjal. »Saj bom celo večnost tukaj, če bom čakal vse te zapravljivce.« Hitel sem na oddelek z igračami in se spraševal, če se bodo moji vnuki sploh želeli igrati z igračami, ki jih nameravam kupiti. Moje oči so se ustavil pri majhnem fantku, ki je v rokah držal igračko – punčko. Božal je njene lase in se jo zelo nežno dotikal. Obrnil se je in vprašal gospo poleg njega: »Teta Jana, ali si prepričana, da nimam dovolj denarja?« Gospa je nežno odgovorila: »David, Emica ne potrebuje punčke.« Nato je odšla na drugo stran polic. Deček je še vedno držal punčko. Mali David je bil videti tako žalosten, da se nisem mogel premagati in sem ga vprašal za koga je igračka. »Moja sestrica si jo je tako močno želela za Božič.« Rekel sem mu, da ji jo bo morda Miklavž prinesel. Odvrnil je: »Ne. Miklavž ne more tja, kjer je moja sestrica… punčko moram dati mamici, da jo bo nesla sestrici.« Vprašal sem ga: »Kje pa je tvoja sestrica?« S solznimi očmi se je ozrl vame in mi povedal: »Odšla je, da bo z Jezusom. Oči je rekel, da bo morala tudi mami zelo kmalu iti z Emico in Jezusom.« Srce se mi je skoraj ustavilo. »Očka sem prosil, naj zagotovi, da mami ne bo nikamor odšla, dokler se ne vrnem iz trgovine. Hočem, da mami punčko odnese Emici,« je nadaljeval David. Ko je gledal proč sem segel v svojo denarnico in vzel ven nekaj denarja. »David, kaj pa, če bi tvoj denar še enkrat preštela?« sem ga vprašal. Vznemiril se je: »Jezusa sem prosil, naj mi da dovolj denarja. Vem, da ga imam dovolj.« Svoj denar sem hitro pridružil njegovemu in skupaj sva ga preštela. Ko sva preštela me je pogledal v oči in vzkliknil: »Jezus mi je dal dovolj denarja za Emicino punčko.«

Tedaj se je vrnila njegova teta, jaz pa sem se umaknil. Nisem mogel prenehati misliti na malega Davida. Svoje nakupovanje sem končal v popolnoma drugačnem duhu, kakor sem ga pa začel.

Na poti domov sem se spomnil novice iz časopisa pred nekaj dnevi. Pijani voznik se je zaletel v avto. Deklica je takoj umrla, mamica pa je ostala v kritičnem stanju, umetno vzdrževana pri življenju. Dan pred Božičem je bila v časopisu novica o pogrebu hčerke Emice in matere Julije. Maša zadušnica bo na dan sv. Štefana. Mihael je bil oče in mož, njun sin in bratec male Eme, pa je bil David.

Ko smo se na božični dan z vso družino zbrali okrog prepolne mize in dragih darov, ki jih nismo potrebovali, smo popili tudi kašnen kozarček preveč. Pomislil sem: »Izgubili smo pomen in smisel Božiča!« “Bog z nami” prihaja kakor preprost, ljubezni potreben otrok. Na čast tega dne zapravljamo, preveč jemo in se napijemo.

Zapustil sem omizje in šel k svoji delovni mizi. Vsakemu družinskemu članu sem napisal voščilnico. Povedal sem jim tisto, kar jim nikdar nisem zmogel povedati: »Hočem, da veste, da vas ljubim in vas imam rad!« Ko so brali ta voščila, so mislili, da se mi je malo zmešalo. Toda Bog me je obiskal po Davidu in igrački, in to prav zadnji teden pred Božičem, pred praznikom, ki zame ne bo nikdar več enak.

P. Viljem Lovše, DJ