Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: zaupanje

Spregovoril si mi na srce, Karmen Kristan in Tomaž Mikuš DJ

Petek 27.1.2017

Predavanje bo v sklopu spremljevalnih dogodkov Svetopisemskega maratona.

20:00 Spregovoril si mi na srce, Karmen Kristan in Tomaž Mikuš DJ, Ksaverijeva dvorana (Sv. Jožef v Ljubljani)

Možno je parkiranje na parkirišču za cerkvijo.

Bog osvaja nase srce z dobroto, nežnostjo in usmiljenjem. Nima nas rad zato, ker smo “popolni”, ampak zato, ker smo njegovi. Edino brezpogojna in zastonjska Ljubezen lahko sproži v nas resnično notranjo preobrazbo. Tega ne zmorejo očitki, obsojanje, krivde, izsiljevanje, odpovedovanje ali družbeni pritiski.
Bog nam se posebej močno spregovori v naših stiskah, saj smo takrat bolj ponižni, sprejemajoči in občutljivi. Ko se v stiski odpremo drug drugemu, se odpremo tudi Bogu. V ozračju zaupanja, sprejemanja in ne obsojanja nam spregovori tudi po drugem človeku.
Predavanje bo predvsem pričevanjsko, podprto z resničnimi zgodbami in praktičnimi vajami.

OSTALI PROGRAM: http://www.svetopisemskimaraton.si/program-2016

 

 

 

 

 

.»Maratonsko« branje Svetega pisma bo potekalo od srede, 25. januarja 2017 do nedelje, 29. januarja 2017, 24 ur na dan v Marijini kapeli v Duhovnem središču Sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani (vhod levo od glavnega cerkvenega vhoda).

Skupina Srce ima termin branja v soboto, 28.1.2017 od 8.00 do 10.00. Povabljeni k sodelovanju z branjem ali poslušanjem.

Svetopisemski maraton – predstavitveni video

Usmiljenje je vir življenja

img_20160722_10071833. nedelja med letom, Lk 21,5-19

Vsako življenje in tudi celotna zgodovina imajo svoj cilj ali konec. Jezus izreče še zadnje besede, preden ga zgrabijo in vstopi v trpljenje. Njihov ton je preroški in apokaliptičen. Zgodovino razlaga in razume na podlagi tega, kar se mu bo zgodilo. Jeruzalem ga ni sprejel, zato bo uničen. Sin človekov, ki bo sprejel smrt, se bo ob sodbi vrnil. V vmesnem času pa bo zgodovina razodela vso dramo in tragedijo, ki zaznamuje slepo in iztirjeno človeštvo. Kakor je Sin človekov lepo pričeval, tako bodo vsi, ki verujejo Vanj, sredi preganjanj poklicani k enakemu pričevanju.

Luka poveže napoved uničenja Jeruzalema z znamenji konca in neizogibnimi preganjanji. Čudno pa je, da nama z vsem tem ne zbuja strahu, ampak vliva zaupanje. Pravi nama: ne dovolita, da velikost in navidezna stabilnost stvari preveč vpliva na vas. Stvari nimajo lastne trdnosti. Ne dajta se prestrašiti mukam, ki zaznamujejo človeško zgodovino. Ne verjemita prerokom nesreče. Želje in bitke ljudi, drame in tragedije, ki dajejo zgodovini neizogibno težo, so zgolj okolje, znotraj katerega se odigrava neko drugo dogajanje, ki je drugačne narave. Na koncu se odpre novo obzorje, nov prostor. Odpre se večni čas, zaradi katerega ima vse, kar danes živiva, smisel. Za tistega, ki veruje v Kristusa, je vsa sovražnost časa in zgodovine, najsi bo osebne ali skupne, zgolj priložnost, da lahko pričuje. Jezus bo pred Očetom prepoznal vse, ki so njega prepoznali in priznali pred ljudmi. V preganjanjih lahko zajameva iz nepremagljive gotovosti, ki nam jo daje srečanje s Kristusom, ki je umrl in vstal. Preganjanje je vse, kar nasprotuje gotovosti tvojega in mojega srečanja s Kristusom, ki daje smisel vsakemu trenutku, ki ga živiva. Zakoreninjenost v Njem spreminja naše življenje in delovanje. Ne glede na to, kaj ali kdo zunanje ali notranje preganjanje povzroča, nama ne more pasti niti las z glave. Ta trditev ti verjetno zveni ironično. V njej je skrita vsa skrivnost neomajnega zaupanja!

Jezusu muke niso bile odvzete in smrt mu ni bila prihranjena. Uslišan pa je bil zato, ker je ohranil poslušnost Očetu in ljudem pričeval o Očetovi neskončni ljubezni do nas. Zaradi tega je dobil v dediščino večno življenje, ki se ga smrtna senca ne more več dotakniti. Nič se ne zgodi, ne da bi Bog hotel. Če verujem, da niti en las z moje glave ne bo padel, pomeni, da živim v popolnem zaupanju v Boga. Živim predan Božjemu duhu, ki ne dovoli, da bi nas karkoli iztrgalo iz zaupnosti s Kristusom. Duh ne prenese, da bi živela ločena od bratov in sester. Najini svobodi ne da dovoljenja, da bi živela zunaj ljubezni in svobode, ki jo je zaslužil Kristus.

Zato pravi Luka: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,19). Stanovitnost črpa iz modrosti, s katero znava varovati zaklad in vztrajati z Njim v globini srca, kjer naju nič in nihče ne more ogroziti. Je ena od značilnih lastnosti Jezusovega učenca, ki je najprej ubog, ker se zaradi Jezusa odpove vsemu, kar ima. Zato je sposoben odpuščanja in je potrpežljiv v preizkušnjah. Potrpežljiv je kakor seme, ki pade v dobro zemljo in obrodi sad. Jezus pravi, da so seme v dobri zemlji tisti, »ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad« (Lk 8,15). Zemlja sta tvoje in moje srce, ki sta dobra zemlja takrat, ko potrpežljivo prenašava preizkušnje in si ne pustiva iztrgati Besede, ki sva jo sprejela. Želim nama, da bi rasla v stanovitnosti.

p. Vili Lovše

3_Vera v usmiljenega Boga

13peccatricePravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?

Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…