Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: žalost

Kelih grenkobe

Odmev iz duhovnega vikenda na Zaplani

Pred menoj na mizi sta stala vrč in kelih, v katerega bom simbolično izlila nekaj kar je v meni, kar čutim globoko v svoji duši. Do trenutka ko sem prijela vrč, nisem vedela kaj bo to, nenadoma pa je iz mene bliskovito šinila ena sama beseda: ŽALOST. Presenetila me je , saj je prišla nekje iz globine, meni neznana, zadržana, zamolčana, zasramovana. Z njo so prišle solze, se nabirale v očeh in polzele po licih. Moja ŽALOST, le redko je v mojem življenju prišla na plan, kot da se je sramujem, se je bojim in je ne želim priznati. Če je samo malo pokukala, sem ji hitro ubežala. Zdaj pa je tukaj, pred menoj. V njej so moje izgubljene sanje, vsa moja bolečina, moja krivda.

 Vse bi moralo biti drugače, midva z možem skupaj, v oporo drug drugemu in otrokom na njihovi poti. Vse se je sesulo. Obema je bilo težko, čeprav sva si nadela drugačni maski. On si je postavil novo družino in želel ubežati spominom in odgovornosti. Jaz sama z otroci v vlogi mame in očeta, velikokrat na robu svojih moči in zmožnosti, zavržena in zapuščena. Otroci oropani svojih sanj, zaznamovani z ločenostjo, razpeti v ljubezni med mamo in očetom, v težkih trenutkih brez tako potrebne opore obeh. V tej žalosti so tudi vsa moja dejanja katerih se sramujem in me bolijo. Nekje je tudi žalost moje mame, že zelo zgodaj odtisnjena vame. Tudi ti Jezus si v moji žalosti, nisem našla prostora zate, ostal si odrinjen in nepriznan.

V mali skupini nas zbližajo naše zgodbe. Rane ki jih pokažemo se odpirajo, se nas dotikajo in povežejo. V bolečini nisi sam, si razumljen in sprejet. Se objamemo, poklepetamo in razveselimo drug drugega. Začutim spoštovanje ob vsaki zgodbi, veličino vsakega posebej, sočutje in občudovanje.

Jezus, v kelih grenkobe sem izlila svojo žalost, predajam ti jo, pomagaj mi jo odstirati, spoznati in nositi, brez sramu, s spoštovanjem do življenja, katerega si mi dal. Dal pa si mi tudi veselje, veliko veselja. Tudi njega ti izročam, pomnoži ga, naj ga občutim vsak dan, naj ga živim in delim z vsemi, ki mi kot velik blagoslov prihajajo na pot.

Gena Pupis

Srečanje skupine Srce ob srcu_Ljubljana

V ponedeljek  20 . februarja 2017  ob 16. 45 h se bo zopet srečala skupina Srce ob srcu_Ljubljana. Ob ljubečem poslušanju si bomo podelili osebno izkušnjo ob temi:

»Če hočeš, me moreš očistiti.«(Mr 1,40) Česa?  Jeze, žalosti, osamljenosti…

Če vsak dan ne gojim radikalne hvaležnosti, potem prevlada primerjanje in zamera. Če prosiš za vsakdanji kruh, veš, da ti je darovan. Če pa ne prosiš, začneš svoje lastne napore, potrebe, cilje in samega sebe jemati daleč preveč resno. Hvaležnost je zdravilna, po njej me Bog lahko ozdravlja.

Bog mi daje moč, da lahko nase gledam z mirom in sočutjem, brez neskončnega vrtanja, obsojanja in jeze, kar običajno čutim do svoje lastne nepopolnosti. To bo prebudilo zavest, kdo v resnici sem, Božja hči, Božji sin. Indijski jezuit de Mello je rad dejal: zavedanje, zavedanje, zavedanje… Ko enkrat svoje neločljivo notranje dostojanstvo jasno vidimo, se igra zla in odvisnosti začne podirati. Zlu uspe vedno zato, ker izhaja iz prikrivanja in nezavedanja. Zlo nas prisili v dvom o našem neločljivem dostojanstvu. Tako kot pri Jezusovih skušnjavah v puščavi, kjer satan začenja vsako skušnjavo z isto vrstico: »Če si Božji Sin.« (Mt 4,3.6). Ko enkrat dvomimo v svojo istovetnost in dostojanstvo, bomo zlahka zdrsnili v odvisnost in nezavedno. Zlahka bomo delali zlo in ga niti ne imeli za zlo, se predajali nehvaležnosti in primerjanju, obupavali in se smilili sami sebi.  Ko pa smo zasidrani v svojem neločljivem in resničnem dostojanstvu, v svoji resnični identiteti, nam tudi naše slabosti in grehi ne bodo jemali poguma. Ljudje, ki vedo, kdo so, zlahka vedo tudi, kdo niso.

(Parkirate lahko na dvorišču za cerkvijo.)

Povabljeni vsi z izkušnjo razveze, ki želite v svoji stiski vstopiti v proces duhovne rasti. Prijavo v skupino pošljite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com

VEČ INFORMACIJ O SKUPINI

Kdor lahko in zmore povabljen tudi k sveti maši, ki bo v Marijini kapeli ob 19h

in

potem še na predavanje:

Predavanje »Če hočeš, me moreš očistiti.«(Mr 1,40)

Predavatelj: P. Franc Kejžar, DJ

Kdaj: v ponedeljek 20. februarja ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

K Jezusu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« In ga je ozdravil. V podobni situaciji stiske, osamljenosti, zapuščenosti, žalosti, jeze… se lahko vsakdo znajde in se v svoji prošnji molitvi obrne na Jezusa. Jezus lahko pomaga, Jezus lahko ozdravi, ko se človek v veri obrne nanj. Lahko pa si pomagamo tudi sami in drugi nam pomagajo, ko se srce v zaupni molitvi in povezanosti z Jezusom osvobodi strahov, spon, zamer in zadiha bolj sproščeno. Govor bo o tem, kako nam Jezus sam lahko pomaga in kako si v povezanosti z Jezusom lahko pomagamo sami in kako nam lahko pomagajo drugi.

 

Predavanje »Če hočeš, me moreš očistiti.«(Mr 1,40)

Predavatelj: P. Franc Kejžar, DJ

Kdaj: v ponedeljek 20. februarja ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

K Jezusu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« In ga je ozdravil. V podobni situaciji stiske, osamljenosti, zapuščenosti, žalosti, jeze… se lahko vsakdo znajde in se v svoji prošnji molitvi obrne na Jezusa. Jezus lahko pomaga, Jezus lahko ozdravi, ko se človek v veri obrne nanj. Lahko pa si pomagamo tudi sami in drugi nam pomagajo, ko se srce v zaupni molitvi in povezanosti z Jezusom osvobodi strahov, spon, zamer in zadiha bolj sproščeno. Govor bo o tem, kako nam Jezus sam lahko pomaga in kako si v povezanosti z Jezusom lahko pomagamo sami in kako nam lahko pomagajo drugi.

Jezus je moj prijatelj

29.1.2017: 4. nedelja med letom, nedelja Svetega pisma; Mt 5,1-12.

Na vsaki življenjski poti se porajajo zgodbe o pomembnih vidikih poklica, ki ga vršimo. Med duhovniki se zgodbe pogosto vrtijo okrog pridige in nagovorov. Nek mladi duhovnik je imel težave z nedeljsko pridigo pri maši. Svojega škofa je prosil za pomoč. Škof mu je odgovoril: “Morda je dobro začeti tako, da pritegneš pozornost celotne skupnosti. Recimo: ’Sinoči sem se grel v toplem objemu dobre ženske. To vedno prebudi zanimanje. Potem pa lahko pripoveduješ kako topla in sprejemajoča je bila ter na koncu poveš, da je bila tvoja mama. Za pridige o družinski ljubezni je pripoved krasna’.”

Mladi duhovnik se je odločil, da bo škofov nasvet uporabil že naslednjo nedeljo. Pri pridigi je začel: »Sinoči sem bil v objemu vroče ženske.« Občestvo je zavzdihnilo, mladi duhovnik je za hip umolknil in zgrožen ugotovil, da ne ve, kako se je škofova zgodba nadaljevala. Zato je dejal: »Ne spomnim se, kdo je bila, toda škof mi jo je priporočil.« Kakšni pa so nagovori, ki jih vi poslušate pri maši? Ali vas okrepijo ali vas razžalostijo in razdražijo, ter poberejo še tisto trohico veselja, ki ste jo premogli, ko ste prišli, da bi pri maši dobili nekaj zaupanja v Božjo navzočnost? Ali pa morda sploh ne poslušate več in takrat premišljujete o tem, kar vas čaka v prihodnjem tednu?

Jezusov govor na gori je eden največjih nagovorov vseh časov. Ne le zaradi lepote govorice ali upanja, ki ga posreduje. Resnično velik je nagovor zato, ker je Jezus govoril ljudem v njihovo konkretno stvarnost. Judje, ki so ga tisti dan poslušali so bili ubogi, žalostni, krotki ter lačni in žejni pravičnosti. Nekateri so poskušali biti usmiljeni do svojih sovražnikov. Borili so se, da bi našli Boga sredi preganjanj in krivic. Trudili so se za mir, medtem ko so njih in njihove družine ali prijatelje lažno obtoževali in po krivici obsojali ali preganjali. Jezus jih je globoko razumel in sočutil z njimi, spoštoval jih je in jih sprejemal.

Če je bilo to res za Žide iz Jezusovega časa, je bilo še toliko bolj res, za prve krščanske skupnosti za katere je bil evangelij napisan, pa je res tudi za nas, ki smo danes tukaj in morda pri maši.

Včasih med pridigo začnemo razmišljati: »Pa kaj on ve? Odkod je tole prepisal. Ko bi vsaj poznal zapletenost in napornost mojega vsakdana. Zagotovo bi drugače govoril. Tako pa živi v svojih oblakih in nekaj moralizira in nas ponižuje, kakor da smo mali pobalini!« Res je, da nekateri, še posebej mlajši pridigarji nimajo pravega sočutja, usmiljenja, občutljivosti in spoštovanja do bremen, obremenjenosti in divjega ritma, ki ga pohlepni kapitalizem zahteva od ljudi. Ker se ne zavedajo svojih lastnih šibkosti in notranjega dogajanja, niso sposobni sočutiti niti z ljudmi. Ob evangeliju Zdravnika, ne zmorejo sočutno deliti svoje krhkosti in se skupaj z vsemi usmeriti k Njemu, ki je danes z nami in nas ozdravlja, krepi in rešuje.

Govor na gori je za nas vsestranski vzor. Jezus pravi, blagor vam, blagoslovljeni, srečni, radujte se… Ni pokroviteljski in ne pametuje o vsemogočih trdih človeških okoliščinah in stvarnosti. Ne pravi: »Morate biti takšni in takšni, morate biti srečni in popolni danes, nenehno se morate smejati, saj bom nekoč v nebesih jaz sam vse popravil, kar ste vi pokvarili. Ni zoprn inšpektor, ki  pokaže sebe in potem pravi: ‘No kako pa vi tole živite? Morali bi…’«

V bibliji sta blagrovanje in blagoslavljanje v resnici odkrivanje, da je Bog navzoč in dejaven v moji lastni omejeni človeški izkušnji, prav sedaj in tukaj, ne nekje daleč in nekoč. Blagri ne pravijo, da moraš pozabiti na svoje dnevne bitke in preizkušnje, da bi našel Božjo navzočnost. Jezus pravi, da na poseben način že sedaj zajemamo in živimo iz Božje navzočnosti in jo srečujemo, če smo ubogi, sočutni, žalujoči, si prizadevamo za pravično družbo in zaradi tega trpimo, če smo prijazni, nepokvarjeni, mirotvorci ali mučenci (pričevalci). Sredi svoje krhkosti, strahu, jeze, žalosti, konfliktov in zaskrbljujoče dnevne politike, ki nam jo, največkrat lažno, predstavljajo mediji.

Bog Jezusovih blagrov je naš sopotnik v vsakršnih življenjskih okoliščinah, sedaj in tukaj. On je naš najboljši prijatelj, ki hodi skupaj z nami, od trenutka ko vstanemo. Z nami je tudi sredi vseh okoliščin s katerimi se ne bi radi soočili.

Podoba Boga kot zaupnega prijatelja je zelo močna, toda žal jo dosti ne uporabljamo. Svoje zaupne prijatelje izberemo sami in jim povemo, kar drugim ne moremo. Ko smo na višku ali pa na največjem dnu in stiski, običajno najprej pokličemo prijatelja, šele potem in morda svoje družinske člane. Svoje prijatelje dobro poznamo, ker računajo na nas in z nami delijo svoje življenje.

Jezus je najboljši prijatelj, kar si jih lahko predstavljamo. Zanima ga vsak trenutek in dogodek našega dneva. Na razpolago nam je vsak hip. A vendar ni vsiljiv. Potrpežljivo čaka na povabilo, da lahko vstopi v naše življenje tja kamor mu dovolimo.

Jezus, naš prijatelj, nam nič čudaško ne pridiga, ampak nas sreča kjer smo, objame in drži ob sebi, ko je težko ter nam pomaga najti pot naprej. Jezus kot prijatelj je največji blagor vseh blagrov, največji blagoslov vseh blagoslovov. Zajemati iz Njega je delo Svetega Duha.

P. Viljem Lovše , DJ

Srečanje skupine Srce ob srcu_Suha

V četrtek 19.1. 2017  ob 19 h se bo v župnišču na Suhi pri Škofji loki zopet srečala skupina Srce ob srcu_Suha, ki ima sedaj že 9 resnih članov poleg domačega duhovnika Matjaža Zupana in občasno tudi duhovnega asistenta skupine Srce – Tomaža Mikuša.

Novi člani ste še vedno dobrodošli! Prijavite se preko e-naslova razvezani.srce@gmail.com, kjer boste dobili tudi vse potrebne informacije in gradivo.

Pred srečanjem bo sv. maša ob 18 h v kapeli v župnišču.

Tokrat bo podelitev osebne izkušnje izhajala iz razmišljanja o žalosti, ki je pogosta spremljevalka ločitve in življenja po njej.

Smem biti žalosten_a, ni pa dobro, da se prepustim lažnemu egu, ki me hoče potopiti, odrezati od dialoga z Bogom.
Sprejemam žalost v zaupanju, da me Gospod tudi po njej preoblikuje in usposablja za dobro. Molitev in zahvaljevanje je zdravilo zoper vsako potrtost, daje tolažbo.
Pred žalostjo ali potrtostjo želimo zbežati preko spremembe, zato včasih prehitro sprejmemo nove odločitve, ki pa pogosto bolj rušijo kot pa gradijo novo življenje.
Ko si potrt in žalosten, nikoli ne sprejemaj novih odločitev in ne spreminjaj tistih, ki si jih naredil, ko si bil v miru in tolažbi. V potrtosti te zlo lahko premaga in dotolče po mislih, ki se jim prepuščaš. Zato se v potrtosti pogovarjaj z Bogom in njemu izročaj svoje občutke. (prosto po Ignaciju Lojolskem)

Žalovanje po izgubi

žalV ločitvenem procesu se moramo prebiti skozi obdobje, ki je napolnjeno s stisko, bolečino, strahom in jezo. Izguba sozakonca zaradi ločitve je dokaj podobna izgubi sozakonca zaradi smrti. Morda celo težja in hujša: saj še vedno videvamo človeka, ki nam je nekoč obljubil, da bo za vedno z nami v dobrem in slabem.

Pomoč pri žalovanju

Izgubiti nekoga, ki smo ga ljubili, je zelo boleče. Zato lahko v tem obdobju izkusimo izredno močna čustva, ki nas bodo presenetila, npr. šok, jezo in krivdo. Včasih se nam bo morda zazdelo, da naša žalost nikoli ne bo popustila. Čeprav nas takšna čustva povsem preplavijo in postanejo že zastrašujoča, so vendar običajen odziv na izgubo. Zato jih moramo sprejeti kot del procesa in dopustiti, da žalujemo in ta čustva predelamo, saj so potrebna za okrevanje.

Ni pravega ali napačnega načina žalovanja – toda obstajajo zdravi načini, kako se lahko spopademo z bolečino. Lahko se prebijemo skozi! Lahko prebolimo! Žalovanje, ki ga izrazimo s temi čustvi in jim dopustimo, da jih izkusimo, ima velik vpliv na naše zdravljenje in okrevanje, kar nam omogoča, da stopimo v življenje močnejši in bogatejši.

Žalovanje je najnaravnejši odziv na izgubo. Ko začutimo, da nam je bil odvzet nekdo, ki smo ga ljubili, močno trpimo. Svojo žalost ob izgubi lahko primerjamo z žalostjo, ki bi jo čutili, ko nam nekdo od ljubljenih umre – prav takšna izguba najpogosteje povzroči najmočnejše žalovanje. Toda žalost lahko povzroči tudi drugačna vrsta izgube:

  • —polom v razmerju ali zakonu,
  • —izguba zdravja,
  • —izguba zaposlitve,
  • —izguba finančne stabilnosti,
  • —smrt hišnega ljubljenca,
  • —neuresničene sanje,
  • —bolezen človeka, ki ga ljubimo,
  • —izguba prijateljstva,
  • —izguba varnosti po travmatičnem dogodku.

Bolj ko je izguba pomembna, bolj smo žalostni. Toda tudi manjše izgube lahko povzročijo veliko žalost, npr. kadar odidemo od doma, ko zaključimo študij, ko zamenjamo službo, ko se preselimo ali upokojimo.

Vsak žaluje po svoje

Žalovanje je zelo osebna in individualna izkušnja. Kako bomo žalovali, je odvisno od več dejavnikov, ki vključujejo našo osebnost, naš slog življenja, naše življenjske izkušnje, našo vero in naravo same izgube. Proces zahteva svoj čas, okrevamo postopoma, ne moremo nič prisiliti ali z njim pohiteti – zato ni normalnega obdobja za naše žalovanje.

Nekateri ljudje se začnejo počutiti bolje v nekaj tednih ali mesecih, nekdo drug pa bo žaloval več let.

Ne glede na našo osebno izkušnjo moramo sprejeti, da lahko žalovanje pri nekom drugem poteka povsem drugače in traja dlje ali krajše kakor pri nas. Zato moramo vsakomur dovoliti, da se celoten proces žalovanja razvije naravno in zanj sprejemljivo.

Pripravil: Vili Granda

Original na strani http://www.helpguide.org/mental/grief_loss.htm