Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: vera

Prepoznati ga v ranah sveta

2. velikonočna, 23.4.2017, Jn 20,19-31

 

Običajno odlomek o nevernem Tomažu razlagamo takole: Jezus je s tem, da se mu je prikazal, skeptičnega učenca odrešil vseh dotedanjih dvomov o resničnosti svojega vstajenja: »neverni Tomaž« se je v hipu prelevil v verujočega. Je bil apostol Tomaž ob pogledu na Vstalega resnično enkrat za vselej rešen vseh svojih dvomov – ali pa mu je morda Jezus skozi svoje rane samo pokazal tisto edino mesto, kjer se iščoči in dvomeči resnično lahko dotakne Boga?

Tomaž je bil mož, odločen spremljati svojega Gospoda vse do grenke smrti; spomnimo se, kako reagira na Jezusove besede, da je treba iti k Lazarju: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« Resno je vzel križ – in vest o vstajenju se mu je morda zdela kot preveč cenen happy end pasijonskih dogodkov. Morda je zato okleval in se ni hotel pridružiti radosti ostalih apostolov in je hotel videti Jezusove rane. Hotel je videti, ali »vstajenje« ne izvotli križa, šele potem mu je lahko izrekel svoj »verujem«. Ni »neverni Tomaž« na koncu smisla velike noči razumel globlje kot ostali? »Tomaževa nevera je naši veri v večjo korist kakor vera vseh drugih apostolov,« je v pridigi na to besedilo evangelija zapisal sveti papež Gregor Veliki.

Jezus prihaja k Tomažu in mu kaže svoje rane: Glej, trpljenje (nobeno trpljenje) ni ceneno izbrisano in pozabljeno! Rane ostajajo rane. Toda tisti, ki je »nosil naše bolezni,« je zvesto šel tudi skozi vrata pekla in smrti: in še naprej je (nedoumljivo) tu z nami. Pokazal je, da »je ljubezen potrpežljiva«, »velike vode ne morejo pogasiti l|ubezni in reke je ne morejo preplaviti«, »močna kakor smrt je ljubezen«- celo močnejša od nje. Ljubezen je v luči tega dogodka vrednota, ki je ne smemo prepustiti na milost in nemilost sentimentalnosti: pomeni silo – edino silo, ki preživi samo smrt in s prebodenimi rokami podira njena vrata.

Vstajenje torej ni »happy end«, ampak povabilo in izziv: ni nam treba niti ne smemo kapitulirati pred ognjem trpljenja, tudi če ga zdaj še ne znamo pogasiti. Ne smemo se pred zlom obnašati tako, kot bi moralo imeti zadnjo besedo. Ne bojmo se »verovati v ljubezen« tudi tam, kjer po vseh kriterijih sveta izgublja. Imejmo pogum proti »modrosti tega sveta« staviti na norost križa!

Morda je Jezus Tomažu s tem, da je prebudil njegovo vero z dotikanjem ran, hotel povedati: tam, kjer se dotakneš človeškega trpljenja – in morda samo tam! – tam spoznaš, da sem jaz živ, da »sem jaz to«. Srečal me boš povsod tam, kjer ljudje trpijo. Ne izogni se mi pri nobenem od teh srečanj. Ne boj se! Ne bodi neveren, ampak veruj!

»Vrata za nevernega Tomaža«, so vrata ranjenih. Zame ni druge poti, drugih vrat k Njemu, kot so tista, ki jih odpirata ranjena roka in prebodeno srce. Ne morem zaklicati »moj Gospod in moj Bog«, če ne vidim rane, ki sega v srce. Če je »credere« (verovati) izpeljano iz »cor dare« (dati srce), potem moram izpovedati, da moje srce in moja vera pripadata samo tistemu Bogu, ki lahko pokaže svoje rane.

Moja vera je eno z mojo ljubeznijo in nihče mi ne more vzeti ljubezni do Križanega, ki je odgovor na njegovo ljubezen do mene: Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni. Od te ljubezni, ki se legitimira s svojimi ranami. Nisem zmožen izreči besed »moj Bog«, če ne vidim njegovih ran! Tudi pred še tako bleščečo versko vizijo – če bi ji manjkale »brazgotine od žebljev« – bi se kljub vsej naklonjenosti le težko znebil dvomov, ali ne gre morda za iluzijo, projekcijo mojih želja ali celo za Antikrista samega. Moj Bog je ranjeni Bog.

Moja vera je namreč zmožna odložiti breme dvomov ter izkusiti notranjo gotovost in mir doma samo tedaj, ko koraka po strmi »poti križa«, ko gre proti Bogu skozi ozka vrata Kristusovih ran. Vrata revnih, vrata ranjenih, skozi katera bogati, siti in samozavestni, vedoči in »videči«, »zdravi«, »pravični«, »modri in previdni« ne bodo stopili, tako kot ne more kamela skozi šivankino uho.

Nimam pravice častiti Boga, če ne jemljem resno bolečine svojih bližnjih. Vera, ki bi hotela zapirati oči pred trpljenjem ljudi, je samo iluzija ali opij; pri taki vrsti vere bi bila Freudova in Maorova kritika povsem upravičena!

Pa še ena stvar je zelo pomembna: pri zaznavanju bolečin sveta se ne smemo omejiti izključno na »socialne probleme«, čeprav ta vrsta trpljenja upravičeno kriči k vesti sveta in vsakega od nas in njen glas ne sme biti preslišan. Niti za trenutek pa si ne smemo misliti, da smo s to življenjsko nalogo »opravili«, če pošljemo prispevek za človekoljubne akcije v Afriki ali damo miloščino beraču ali svoj volilni glas političnim programom s socialnimi poudarki, čeprav je tudi to pomembno. Vendar to ni dovolj: še veliko drugih, skritih bolečin je v notranjosti ljudi okrog nas. Ne spreglejmo pa niti neozdravljenih ran v nas samih – tudi z njihovim priznavanjem in zdravljenjem prispevamo k »zdravljenju sveta«; to je marsikdaj neizogiben pogoj za to, da bi lahko občutljivo zaznavali bolečine drugih in jim pomagali.

Jezus se je identificiral z vsemi majhnimi in trpečimi – torej so vse boleče rane, vse bede sveta in človeštva »Kristusove rane«. Verovati v Kristusa, smeti zaklicati »moj Gospod in moj Bog« – to prikazanje lahko storim le, če se bom dotikal teh Njegovih ran, ki jih je tudi danes naš svet poln. Sicer samo v prazno in neučinkovito govorim: »Gospod, Gospod!«

Pred ranami sveta ne smemo bežati in jim obračati hrbta, moramo jih vsaj videti, se jih dotikati, pustiti, da nas prizadenejo. Če sem iz oči v oči z njimi ravnodušen, neprizadet, neranjen – kako potem lahko izpovedujem vero in ljubezen do Boga, ki ga ne vidim? Saj Ga potem resnično ne vidim!

P. Viljem Lovše, DJ

(povzeto po Tomaš Halik, Dotakni se ran: duhovnost neravnodušnosti, KUD Logos, 2010, 10-20).

Usmiljenje je vir življenja

img_20160722_10071833. nedelja med letom, Lk 21,5-19

Vsako življenje in tudi celotna zgodovina imajo svoj cilj ali konec. Jezus izreče še zadnje besede, preden ga zgrabijo in vstopi v trpljenje. Njihov ton je preroški in apokaliptičen. Zgodovino razlaga in razume na podlagi tega, kar se mu bo zgodilo. Jeruzalem ga ni sprejel, zato bo uničen. Sin človekov, ki bo sprejel smrt, se bo ob sodbi vrnil. V vmesnem času pa bo zgodovina razodela vso dramo in tragedijo, ki zaznamuje slepo in iztirjeno človeštvo. Kakor je Sin človekov lepo pričeval, tako bodo vsi, ki verujejo Vanj, sredi preganjanj poklicani k enakemu pričevanju.

Luka poveže napoved uničenja Jeruzalema z znamenji konca in neizogibnimi preganjanji. Čudno pa je, da nama z vsem tem ne zbuja strahu, ampak vliva zaupanje. Pravi nama: ne dovolita, da velikost in navidezna stabilnost stvari preveč vpliva na vas. Stvari nimajo lastne trdnosti. Ne dajta se prestrašiti mukam, ki zaznamujejo človeško zgodovino. Ne verjemita prerokom nesreče. Želje in bitke ljudi, drame in tragedije, ki dajejo zgodovini neizogibno težo, so zgolj okolje, znotraj katerega se odigrava neko drugo dogajanje, ki je drugačne narave. Na koncu se odpre novo obzorje, nov prostor. Odpre se večni čas, zaradi katerega ima vse, kar danes živiva, smisel. Za tistega, ki veruje v Kristusa, je vsa sovražnost časa in zgodovine, najsi bo osebne ali skupne, zgolj priložnost, da lahko pričuje. Jezus bo pred Očetom prepoznal vse, ki so njega prepoznali in priznali pred ljudmi. V preganjanjih lahko zajameva iz nepremagljive gotovosti, ki nam jo daje srečanje s Kristusom, ki je umrl in vstal. Preganjanje je vse, kar nasprotuje gotovosti tvojega in mojega srečanja s Kristusom, ki daje smisel vsakemu trenutku, ki ga živiva. Zakoreninjenost v Njem spreminja naše življenje in delovanje. Ne glede na to, kaj ali kdo zunanje ali notranje preganjanje povzroča, nama ne more pasti niti las z glave. Ta trditev ti verjetno zveni ironično. V njej je skrita vsa skrivnost neomajnega zaupanja!

Jezusu muke niso bile odvzete in smrt mu ni bila prihranjena. Uslišan pa je bil zato, ker je ohranil poslušnost Očetu in ljudem pričeval o Očetovi neskončni ljubezni do nas. Zaradi tega je dobil v dediščino večno življenje, ki se ga smrtna senca ne more več dotakniti. Nič se ne zgodi, ne da bi Bog hotel. Če verujem, da niti en las z moje glave ne bo padel, pomeni, da živim v popolnem zaupanju v Boga. Živim predan Božjemu duhu, ki ne dovoli, da bi nas karkoli iztrgalo iz zaupnosti s Kristusom. Duh ne prenese, da bi živela ločena od bratov in sester. Najini svobodi ne da dovoljenja, da bi živela zunaj ljubezni in svobode, ki jo je zaslužil Kristus.

Zato pravi Luka: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,19). Stanovitnost črpa iz modrosti, s katero znava varovati zaklad in vztrajati z Njim v globini srca, kjer naju nič in nihče ne more ogroziti. Je ena od značilnih lastnosti Jezusovega učenca, ki je najprej ubog, ker se zaradi Jezusa odpove vsemu, kar ima. Zato je sposoben odpuščanja in je potrpežljiv v preizkušnjah. Potrpežljiv je kakor seme, ki pade v dobro zemljo in obrodi sad. Jezus pravi, da so seme v dobri zemlji tisti, »ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad« (Lk 8,15). Zemlja sta tvoje in moje srce, ki sta dobra zemlja takrat, ko potrpežljivo prenašava preizkušnje in si ne pustiva iztrgati Besede, ki sva jo sprejela. Želim nama, da bi rasla v stanovitnosti.

p. Vili Lovše

3_Vera v usmiljenega Boga

13peccatricePravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?

Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

2_Pogled na preteklost

battleV vaši izkušnji ste se srečevali z osebno stisko, iskanjem smisla in postavljanjem novih temeljev. Kako se je začela pot okrevanja po težki izkušnji? Kaj vam je pomagalo, da ste se začeli izvijati iz obroča zakajev, jeze, globokega razočaranja?

Vera in duhovno spremljanje. Na nek način, ko se vse razdeli; otroci, premoženje, prijatelji, ostaneš tudi sam nekako razdeljen ali razdrobljen. V tej svoji bedi ali temi sem še najbolj zaznavala, ljubečo prisotnost in podporo Boga, ki ne obtožuje, ne kara, ne grozi s kaznijo ipd., ampak je ena  sama Ljubezen in Usmiljenje. Če mi že pokaže na moje grehe, je to vedno na očetovski, ljubeč način. Npr. »Draga moja, skrbi me zate, poglej kaj delaš, škoduje ti.« Vse drugo, kar se ne da podpisati pod »ljubljena si in dragocena«, prihaja od hudega. Vsak dan je zame postal priložnost za učenje, komu dati besedo, kar se prepozna po sadovih. Npr. Bog mi daje moč, hudič mi jo jemlje. Bog me opogumlja, hudič pa straši. Bog mi daje tolažbo in mir, hudič pa obup in nemir.  Sliši se dokaj enostavno pa ni. Da lahko res svobodno vstopim v dialog z Bogom, je to garanje. Molitev, ki enkrat deluje, drugič ne prodre skozi temo stiske. Včasih se borim tako rekoč »do krvi«, ker je naval slabih misli tako močan. Molitev s telesom ob Božji besedi meni najbolj pomaga, ker celostno razbije blokade, ki me ovirajo pri povezanosti z Bogom.

Duhovno spremljanje je v vsaki močni stiski res velika pomoč, kajti biti slišan in imeti priložnost, da izrečeš, kar boli, je osvobajajoče. Pri duhovnem pogovoru gre v bistvu za to, da ti drugi pokaže zrcalo, da spregledaš, kje se vrtiš v krogu, ne vidiš pasti ali vlečeš za sabo nepotrebna bremena. Duhovni spremljevalec v molitvi sledi božjemu navdihu, da ti odmaši ušesa za tisto, kar nočeš slišati, pomaga spregovoriti o tem, kar boli, spodbudi k temu, da se rešiš gobavosti samopomilovanja in shodiš v novo življenje. Duhovni spremljevalec kaže na Boga, odpira vrata, ravna pot…da lažje sprejmeš Njega, ki te Edini lahko odreši, spremeni, prenovi, usposobi za novo poslanstvo.


(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

Usmiljenje človeka uresniči

28. nedelja med letom

gobEvangelist Luka nama govori o ozdravitvi desetih gobavcev, od katerih se je le eden vrnil in se Jezusu zahvaljeval. Gobavce je mučila bolezen, zaradi katere so bili izključeni iz skupnosti. Ko so od daleč videli Jezusa, so se ustavili in začeli vpiti. Izlili so mu vso svojo muko in ga prosili, naj jih ozdravi. Iskreno in resnično. Vseh deset zaupa Jezusu in verjame njegovi besedi. Po njegovem naročilu se gredo pokazat duhovnikom in so po poti ozdravljeni. Njihovo zaupanje je nagrajeno. Ozdravijo. Devet jih nadaljuje svojo pot k duhovnikom, kakor jim je Jezus naročil. Le eden se vrne, da bi se Jezusu zahvalil za ozdravitev. Tu pripoved razkrije svoj resnični domet. Ne gre za pripoved o čudežu, ampak za razodetje, ki mu sledi. Devetih se več ne omenja. Zadovoljni so s tem, kar so prejeli. Samo eden, tujec, Samarijan, se vrne. Znova hoče videti Njega, čigar besede so bile tako močne, da so ga ozdravile.

Bog ne skopari s svojimi darovi, čeprav ti in jaz njegove darove pogosto razlagava in razumeva kot nekaj, kar nama je dolžan: »Če je Bog res Bog, zakaj mi ne more dati tega ali onega? Mora mi dati. To mi pripada!« Kolikokrat Boga tožimo in obsojamo zaradi vsega, kar se dogaja v našem življenju. Oba pa tudi veva, da je takšna drža popolnoma neplodna in da je Bog ne hvali. Zakaj? Zato, ker je za vsem, kar prejemamo in imamo, za vsemi Božjimi darovi, skrit namen. Bog poziva tvoje in moje srce. Jezusov očitek devetim ozdravljenim gobavcem pove, kako smo za Jezusov poziv večinoma vsi gluhi. Slepi smo in ne dojemamo Božjega skritega namena. Dar, ki ga prejmemo, nas tako zmede, da se zapremo vase. Ostanemo gluhi in ne vidimo, za kaj je v resnici šlo.

Če pa se v nama prebudi in pride na dan slavljenje in hvaležnost, pomeni, da je srce zaznalo poziv in začutilo skriti Božji namen. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga/…/ in se mu zahvaljeval«. Srečanje med ozdravljenim Samarijanom in Jezusom pokaže, da ne gre več le za neko omejeno potrebo po zdravju, ampak da je v igri celotno človekovo srce in življenje. Jezus ga spodbudi: »Vstani in pojdi! Tvoja vere te je rešila.« Samarijan odkrije, da se ga je Jezus v resnici v srcu dotaknil in mu omogoča, da vse stvari dojema, čuti in doživlja drugače. Lahko gre in postane Jezusov učenec. Odslej naprej njegova vera v Odrešenika postane gotova pot, na kateri postaja odprt, solidaren in preobražen človek. Postaja uresničen človek. Da ga je rešila njegova vera, pa pomeni, da lahko sedaj živi iz srečanja z Odrešenikom, ki bo razsvetlilo vse življenje zato, ker se je dotaknilo srčnih globin in korenin. Vera omogoča vstop v Božje skrivnosti. Bog nama prihaja na pomoč. Uvaja naju v svoje kraljestvo, ki se razodeva v Jezusu.

Jezus pravi, da je samo Samarijan počastil Boga. »Počastil« pomeni »govoril resnico«. Pogosto govoriva resnične stvari, ne da bi govorila resnico. Ali če povem drugače. Praviva, da sva iskrena, a pogosto nisva resnična. Iskren sem, ko povem, kar čutim. Resnica pa je povezana s tem, kar sem, in ne s tem, kar čutim. Ko se zahvaliva za prejeti dar, s tem ne izraziva samo svoje hvaležnosti, ampak se dobro zavedava dobrote Njega, ki nam daje bivanje. Govoriti resnico vedno pomeni, da sva pred Njim odgovorna za svoje bitje. Prav te odgovornosti je devetim ozdravljenim gobavcem, ki se niso vrnili, manjkalo. Za Samarijanovo spreobrnjenje pa je bila prav njegova odgovornost za svoje življenje odločilnega pomena.

p. Vili Lovše

Neusmiljeni služabniki so nekoristni

27. nedelja med letom

gorcicno-zrno

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,5-10)

In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa je rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi tej murvi lahko rekli: ‚Izruj se s korenino in se presádi v morje‘ in bila bi vam poslušna. Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ‚Pridi brž in sédi k mizi‘? Ali mu ne bo marveč rekel: ‚Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‘ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar mu je bilo zapovedano? Pač ne. 10 Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‚Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‘«

Apostoli so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!«, ker niso bili sposobni odpuščati. Jezus pri svojem oznanjevanju veliko in na nov način vztraja pri božji zapovedi odpuščanja bratu ali sestri. Iz izkušnje oba dobro veva, da nisva sposobna odpuščati. Hkrati pa nama je jasno, da izgubljene nedolžnosti ne bova dobila nazaj drugače kakor s spravo, tako da bova odpustila in odpuščanje sprejela. Vedno znova. Od tega je odvisno, ali bova izkustveno Boga doživela ali ne. Doživljava, da ne moreva zares ljubiti, dokler nama Bog ne nasuje v naročje svoje nežnosti, ki ne gleda na lastne zasluge in pravice. Edino, kar od naju zahteva, je odkritosrčnost in preprostost, da priznava svoje grehe in ne iščeva izgovorov. S tem kaževa, da se ga nič več ne bojiva.

A naloga odpuščanja in življenja v spravi ni tako preprosta. Po eni strani zahteva od naju živo zavest, da sva grešnika, po drugi strani pa izkušnjo zaupnosti z Bogom. Težava je, da se nimava tako zlahka za grešnika. Zakaj? Zato, ker naju muči strah, da bova zavrnjena. Pa tudi strahu pred Bogom se ne moreva kar otresti.

Zato apostoli prosijo za vero. Ne za veliko ali malo vero. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno« pomeni: Dovolj je vera, ki jo imate, samo da je pristna in živa kakor seme, ki čeprav je zelo majhno, potem zraste v veliko rastlino. Cerkveni očetje razlagajo, da so ptice, ki gnezdijo na vejah, vse naše misli, ki jih Božje beseda privlači in v njej najdejo počitek. Božja beseda je bila namreč vsajena v tvoje in moje srce. Na koncu bo prežela vse, kar smo, in nas oplodila s svojo Božjo in neuničljivo močjo, ki jo nosi v sebi. Od nas se ne zahteva veliko ali malo, ampak iskrenost, preprostost in resnico.

To je edino, kar potrebuje služabnik iz Jezusove prilike, ki smo jo brali v evangeliju. Vendar lahko hitro opaziva, kako zlahka pademo v zahtevanje svojih pravic, tega, kar je pravično in bi morali imeti ter so nam drugi ali Bog dolžni dati ali narediti. V veri bi težko našli še kakšno bolj napačno držo od te! Življenje ni na strani tistih, ki ves čas nekaj domišljavo zahtevajo zase. Tudi Gospod čaka na vratih najinega srca, da se naučiva preprosto prositi in ne zahtevati, preprosto dajati in si ne domišljati, preprosto narediti in ne čakati, da nama drugi naredijo. To bova zmogla, ko se bova zavedala, da ni vredno iskati nekaj, ampak le Nekoga. Še več. Tega bova sposobna, ko bova sprejela, da naju je On že našel in nama služi. Le v milosti Njega, ki naju ljubi, spet odkrijeva, da sva lepa. Našla sva domačnost z Njim, ki naju je prvi ljubil in naju ljubi. On naju od znotraj navdušuje, da tudi sama ljubiva. Resnični služabnik je namreč Jezus, ki v popolni domačnosti in zaupnosti z Očetom služi vsem, da bi vse osvojil in pridobil za isto domačnost in zaupanje z Očetom, kot ju živi sam. On dobiva moč za svojo ljubezen iz domačnosti z Očetom. Enako velja tudi zate in zame, če sva njegova učenca ali nekoristna služabnika. Nekoristna pa nisva zato, ker bi nič ne storila. Nekoristna sva zato, ker ne glede na to, kaj in koliko delava, na noben način ne moreva zaslužiti spoštovanja in ljubezni Boga, ki je v priliki imenovan gospodar. Tudi k njegovemu bogastvu ne moreva ničesar dodati, ne glede na to, kako se trudiva. Nekoristni pomeni ubogi, preprosti služabniki in nič več. Prav v tem je najin resničen časten naziv: nočeva biti ali imeti ničesar drugega kot, kar za nas hoče Gospodova ljubezen.

p. Vili Lovše

3. srečanje: Vera in religija

slika_3sKrščanstvo ni religija, je novi način bivanja v skupnosti; religiozni instinkt, nagon je vedno skušal obvladovati krščanstvo in ga spremeniti predvsem v religiozno ustanovo. Simptomi te religioznosti so jasni: vera kot ideologija, izkušnja odrešenja kot psihološko dejanje, umetnost podrejena občutkom, malikovanje tradicije itd… Zato je cerkev vedno potrebna spreobrnjenja, da postane kraj, kjer se Bog razodeva na oseben način in kjer je občestvo kraj neizmerne božje ljubezni.

Predavatelj: p. Ivan Bresciani DJ

 

Kdaj: 23. 11. 2015 ob 19:45

Kje; V Cukaletovi dvorani v Duhovnem središču sv. Jožefa

( Vhod iz parkirišča za cerkvijo)