Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: usmiljenje

Ne ljubimo z besedami, ampak z dejanji

Poslanica papeža Frančiška za 1. svetovni dan revnih

19. novembra, na 33. nedeljo med letom, v katoliški Cerkvi obhajamo svetovni dan revnih. Papež Frančišek je, kot običajno, tudi za ta dan pripravil posebno poslanico:

 1. »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18). Te besede apostola Janeza vsebujejo zahtevo, ki je noben kristjan ne sme prezreti. Resnost, s katero nam ‘ljubljeni apostol’ to Jezusovo zapoved izroča vse do današnjega dne, še bolj prihaja do izraza, ko so prazne besede, ki pogosto prihajajo iz naših ust, v nasprotju s konkretnimi dejanji, ki naj bi bila naše merilo. Ljubezen ne dovoljuje izgovorov: ko se namenimo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, moramo slediti njegovemu zgledu, še zlasti, ko smo poklicani k ljubezni do ubogih. Sicer pa je dobro znano, kako nas ljubi Božji Sin, na kar nas Janez zelo jasno opominja. Njegova ljubezen sloni na dveh stebrih: Bog nas je prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,10.19) in v svoji ljubezni se nam je popolnoma podaril, za nas je dal celo življenje (prim. 1 Jn 3,16).

Takšna ljubezen ne more ostati brez odgovora. Čeprav je samo z ene strani in v zameno ne zahteva ničesar, v srcih vžiga tako močan ogenj, da vsi nanjo odgovarjajo z ljubeznijo, kljub svojim omejitvam in grešnosti. To pa se lahko zgodi le tedaj, ko v svoje srce, kolikor mogoče sprejmemo božjo milost, njegovo usmiljeno ljubezen, ki našo voljo in celo čustva nagiba k ljubezni do Boga in bližnjega. Tako lahko milost, ki izvira tako rekoč iz srca Trojice, preoblikuje naše življenje ter rodi sočutje in dela usmiljenja v dobro naših bratov in sester v stiski.

2. »Ta nesrečnik je klical, in Gospod je slišal« (Ps 34,7). Cerkev je vedno razumela pomembnost tega klica. Veliko pričevanje za to je na prvih straneh Apostolskih del, kjer Peter prosi brate, naj izberejo sedem mož, ki so »polni Duha in modrosti« (Apd 6,3), da bodo služili revnim. To je gotovo eden prvih znakov, s katerimi je krščanska skupnost stopila na svetovni oder: služenje najbolj revnim. Vse to je bilo mogoče, ker je krščanska skupnost razumela, da se mora življenje Jezusovih učencev izražati v bratstvu in solidarnosti v pokornosti Jezusovim besedam blagor ubogim, ker so dediči nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3).

»Prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2,45). Te besede jasno kažejo živo skrb prvih kristjanov. Evangelist Luka, ki več od drugih piscev piše o usmiljenju, pri opisu podeljevanja v prvi skupnosti ne govori z zanosom. Nasprotno, s svojimi besedami želi nagovoriti vernike vseh generacij in tako tudi nas, da bi nas podprl v vztrajnem pričevanju in nas spodbudil k skrbi za najbolj revne. Enak nauk z enakim prepričanjem nam izroča apostol Jakob, ki v svojem pismu ne skopari s krepkimi in ostrimi besedami: »Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? … Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: ‘Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta’ a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva« (Jak 2,5–6. 14–17).

3. Kljub temu se kristjani v določenih obdobjih niso v polnosti držali tega klica, ker jih je okužil svetni način razmišljanja. A Sveti Duh jih je še naprej vztrajno klical, naj pogled upirajo v bistveno. Poklical je može in žene, ki so na različne načine posvetili življenje služenju ubogim. Koliko strani zgodovine so v teh dva tisoč letih popisali kristjani, ki so v skrajni preproščini in ponižnosti ter z velikodušno in ustvarjalno ljubeznijo služili najubožnejšim bratom in sestram!

Najvidnejši zgled imamo v Frančišku Asiškem, ki so mu v dolgih stoletjih sledili mnogi sveti možje in žene. Frančišku ni zadoščalo, da bi gobavce objemal in jim dajal miloščino, ampak je raje šel v Gubbio, kjer je bival z njimi. To srečanje je razumel kot odločilni trenutek v svojem spreobrnjenju: »Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo« (FOp 1–3: FF 110). To pričevanje je dokaz preobrazbene moči ljubezni do bližnjega in krščanskega življenjskega sloga.

Na revne ne smemo gledati zgolj kot na prejemnike dobre prostovoljske prakse enkrat na teden ali še manj spontanih dejanj dobre volje, s katerimi pomirimo vest. Čeprav so taka dejanja dobra in koristna, ker nam pomagajo postati dovzetnejši za stiske mnogih ljudi in krivice, ki so pogosto njihov vzrok, bi nas morala voditi k resničnemu srečanju z ubogimi in k podeljevanju, ki postaneta način življenja. Molitev, hoja po stopinjah Jezusovih učencev in spreobračanje najdejo potrditev evangeljske pristnosti v prav taki ljubezni in podeljevanju. Takšno življenje je vir veselja in dušnega miru, ker se z lastnimi rokami dotikamo Kristusovega telesa. Če želimo resnično srečati Kristusa, se moramo dotakniti njegovega telesa v telesih trpečih revnih kot odgovor na zakramentalno obhajilo, dano v Evharistiji. Kristusovo telo, ki ga lomimo pri svetem bogoslužju, se nam razkriva v ljubezni in deljenju, v obrazih in osebah najbolj ranljivih bratov in sester. Besede svetega Janeza Krizostoma so še vedno sodobne: »Počastiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval v njegovi goloti, ko bi ga tukaj častil s svilenimi oblačili, zunaj pa prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in golote« (Homilije o Matejevem evangeliju, 50,3: PG 58).

Zato smo poklicani, da pristopimo k revnim, jih srečamo, se jim zazremo v oči, jih objamemo in jim pokažemo toplino ljubezni, ki bo uničila krog njihove osamljenosti. Dlan, ki jo iztegujejo proti nam, je tudi vabilo, da stopimo iz svojih varnih okvirov in udobja ter prepoznamo vrednost uboštva kot takega.

4. Ne pozabímo, da je uboštvo za apostole predvsem klic k hoji za ubogim Jezusom. To je hoja za njim in ob njem, pot, ki vodi k blaženosti nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3; Lk 6,20). Uboštvo je ponižnost srca, ki zna sprejeti človeške omejitve in grešnost ter tako premagovati skušnjavo vsemogočnosti, ki vodi v prepričanje, da je človek nesmrten. Uboštvo je notranja drža, ki človeku preprečuje, da bi na denar, kariero in razkošje gledal kot na življenjski cilj in kot pogoj za srečo. Pravzaprav je uboštvo tisto, ki ustvarja pogoje za svobodno prevzemanje osebne in družbene odgovornosti kljub omejitvam posameznika, ki zaupa v Božjo bližino in pomoč njegove milosti. V tem smislu je uboštvo nekakšno merilo, ki nam omogoča, da presojamo, kako najbolje uporabljati materialne dobrine in izgrajevati odnose, ki niso sebični ali posedovalni (prim. KKC, št. 25–45).

Za zgled si torej vzemimo svetega Frančiška in njegovo pričevanje za pristno uboštvo. Ravno zato, ker je Frančišek pogled upiral v Kristusa, ga je lahko videl v revnih in mu v njih služil. Če želimo učinkovito prispevati k spreminjanju zgodovine in spodbujati resnični razvoj, je nujno potrebno slišati klice revnih in se obvezati, da jih ne bomo več potiskali v ozadje. Hkrati pa se obračam na revne, ki živijo po naših mestih in v naših skupnostih, naj ne izgubijo čuta za evangeljsko uboštvo, ki je del njihovega vsakdana.

5. Revščino je v sodobnem svetu zelo težko jasno opredeliti. Ta pa nas iz dneva v dan na mnogo načinov opominja nase, ko gledamo obraze, ki jih je zaznamovalo trpljenje, potisnjenost v ozadje, zatiranje in nasilje, mučenje in zapor, vojna, odvzem svobode in dostojanstva, nevednost in nepismenost, stiska zaradi bolezni in nezaposlenost, trgovina z ljudmi in suženjstvo, izgnanstvo, izjemna revščina in prisilna migracija. Revščina ima obraz žensk, moških in otrok, ki jih izkoriščajo za nizkotne interese in jih teptajo vplivni in bogati s svojo izprijeno miselnostjo. Kakšen neizprosen in neskončen seznam bi morali sestaviti, če bi dodali še uboštvo kot posledico družbene nepravičnosti, moralne izprijenosti, pohlepa izbrane peščice in splošne brezbrižnosti!

V današnjih časih se na žalost nesramno veliko bogastva kopiči v rokah peščice privilegirancev, pogosto v povezavi z nezakonitimi dejavnostmi in grozljivim izkoriščanjem človekovega dostojanstva, hkrati pa se v velikem delu družbe po vsem svetu sramotno hitro povečuje revščina. Ob pogledu na takšno situacijo ne moremo držati križem rok, še manj pa biti ravnodušni. Revščina duši pobude številnih mladih, ker jih onemogoča na poti do dela. Revščina hromi občutek za osebno odgovornost, kar vodi v nagnjenost k prelaganju odgovornosti in iskanju uslug. Revščina zastruplja vrelce sodelovanja in krni prostor za poklicno opravljanje dejavnosti ter tako ponižuje zasluge tistih, ki delajo in so storilni. Na vse te oblike revščine se moramo odzvati z novo vizijo življenja in družbe.

Vsi revni, kot je rad govoril blaženi Pavel VI., pripadajo Cerkvi po »evangeljski pravici« (Nagovor ob odprtju drugega zasedanja 2. vatikanskega ekumenskega koncila, 29. september 1963) in od nas zahtevajo temeljno izbiro v njihovo korist. Blagor torej rokam, ki se razpirajo, da bi objele uboge in jim pomagale: te roke prinašajo upanje. Blagor rokam, ki presegajo vsakršne ovire, kulturne, verske in narodnostne, in na rane človeštva vlivajo balzam tolažbe. Blagor rokam, ki se razpirajo, ne da bi kaj zahtevale v zameno, ne da bi postavljale pogoje, imele pomisleke in dvomile: to so roke, ki na brate in sestre kličejo Božji blagoslov.

6. Ob zaključku jubileja usmiljenja sem Cerkvi želel dati svetovni dan revnih, da bi krščanska občestva po vsem svetu lahko postala še večje in boljše znamenje Kristusove ljubezni za najmanjše in tiste v največji stiski. Svetovnim dnevom, ki so jih ustanovili moji predhodniki, in jih v naših občestvih obhajamo že tradicionalno, želim dodati še tega, ki jim bo doprinesel odlično evangeljsko polnost, to je Jezusovo posebno ljubezen do revnih.

Celotno Cerkev ter može in žene dobre volje po vsem svetu vabim, da na ta dan pogled uprejo v vse tiste, ki iztegujejo roke, kličejo na pomoč in prosijo za solidarnost. To so naši bratje in sestre, ki jih je ustvaril in jih ljubi naš Nebeški Oče. Namen tega dneva je predvsem spodbuditi vernike, da bi se uprli kulturi odmetavanja in zapravljanja in sprejeli kulturo srečanja. Hkrati pa vabilo velja vsem, ne glede na versko pripadnost, da bi se odprli podeljevanju z revnimi v vseh oblikah solidarnosti in v konkretnih oblikah bratstva. Bog je nebo in zemljo ustvaril za vse, na žalost pa so nekateri postavili meje, zidove in ograje in se s tem izneverili prvotnemu daru, namenjenemu vsemu človeštvu, brez izjem.

7. Želim si, da bi teden pred svetovnim dnem revnih, ki bo letos 19. novembra, 33. nedeljo med letom, krščanska občestva ustvarila številne trenutke srečanja in prijateljstva, solidarnosti in konkretne pomoči. V nedeljo lahko nato povabijo revne in prostovoljce na skupno praznovanje Evharistije, tako da bo praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, ki je nedeljo zatem, še pristnejši. Pomen Kristusovega kraljevskega dostojanstva se najjasneje razkriva na Golgoti, ko se nedolžni človek, pribit na križ, ubog, nag in brez vsega, učloveči in razkrije polnost Božje ljubezni. Jezusova popolna izročitev Očetu v skrajnem uboštvu razkriva moč te ljubezni, ki ga na veliko noč obudi v novo življenje.

Če v naši bližini živijo revni, ki iščejo zaščito in pomoč, to nedeljo pristopimo k njim: to bo ugoden trenutek, v katerem bomo našli Boga, ki ga iščemo. Kakor nas uči Sveto pismo (prim. 1 Mz 18,3–5; Heb 13,2) jih za svojo mizo sprejmimo kot častne goste; lahko nas naučijo, kako dosledneje živeti vero. S svojim zaupanjem in pripravljenostjo sprejeti našo pomoč, nam umirjeno in pogosto veselo kažejo, kako pomembno je živeti preprosto in se izročati božji previdnosti.

8. V srcu mnogih konkretnih pobud, ki se bodo izvajale na ta dan, naj bo vedno molitev. Ne pozabimo, da je očenaš molitev ubogih. S prošnjo za kruh Bogu izkazujemo zaupanje, da bo poskrbel za osnovne življenjske potrebe. Jezus nas je v tej molitvi naučil izrekati in sprejemati klic človeka, ki trpi zaradi negotovih bivanjskih razmer in pomanjkanja. Ko so učenci prosili Jezusa, naj jih nauči moliti, jim je odgovoril z besedami, s katerimi se ubogi obračajo na edinega Očeta, v katerem smo vsi bratje in sestre. Molitev očenaš izgovarjamo v množini: kruh, za katerega prosimo, je ‘naš’, kar nakazuje podeljevanje, sodelovanje in skupno odgovornost. V tej molitvi vsi prepoznamo potrebo po premagovanju vseh oblik sebičnosti, ki vodi v veselje medsebojnega sprejemanja.

9. Brate škofe, vse duhovnike in diakone, ki so poklicani za pomoč revnim, ter vse posvečene osebe in vsa združenja, gibanja in množico prostovoljcev prosim, naj pripomorejo k temu, da bo svetovni dan revnih postal tradicija, ki bo konkretno pripomogla k evangelizaciji v današnjem svetu.

Naj torej ta novi svetovni dan močno potrka na vest vseh vernikov, da bodo vse bolj gojili prepričanje, da jim bo podeljevanje z revnimi odkrivalo razumevanje najglobljih evangeljskih resnic. Revni niso težava, revni so vir, iz katerega je treba črpati, da bi lahko sprejemali in živeli bistvo evangelija.

Iz Vatikana, 13. junija, 2017,
na god sv. Antona Padovanskega.
Frančišek

Predavanje “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.“ (Flp 4,13)

»Hvala Bogu, Gospod daje možnost, da naredimo nov korak in smer v življenju. On je izvir in vir moči. To se lepo sliši.  Biti v usmiljenih dlaneh in na varnem je romantično lepo, a je pa potrebna pot  do varnosti in veselja. Kako ? Skupaj bomo iskali in se veselili. Bog daje vse, kar nikjer ne moremo prejeti.«

Predavatelj: P. Benedikt Lavrih

Kdaj: v ponedeljek 19. junija ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

Parkirate lahko brezplačno na parkirišču za cerkvijo.

Jezus je moj prijatelj

29.1.2017: 4. nedelja med letom, nedelja Svetega pisma; Mt 5,1-12.

Na vsaki življenjski poti se porajajo zgodbe o pomembnih vidikih poklica, ki ga vršimo. Med duhovniki se zgodbe pogosto vrtijo okrog pridige in nagovorov. Nek mladi duhovnik je imel težave z nedeljsko pridigo pri maši. Svojega škofa je prosil za pomoč. Škof mu je odgovoril: “Morda je dobro začeti tako, da pritegneš pozornost celotne skupnosti. Recimo: ’Sinoči sem se grel v toplem objemu dobre ženske. To vedno prebudi zanimanje. Potem pa lahko pripoveduješ kako topla in sprejemajoča je bila ter na koncu poveš, da je bila tvoja mama. Za pridige o družinski ljubezni je pripoved krasna’.”

Mladi duhovnik se je odločil, da bo škofov nasvet uporabil že naslednjo nedeljo. Pri pridigi je začel: »Sinoči sem bil v objemu vroče ženske.« Občestvo je zavzdihnilo, mladi duhovnik je za hip umolknil in zgrožen ugotovil, da ne ve, kako se je škofova zgodba nadaljevala. Zato je dejal: »Ne spomnim se, kdo je bila, toda škof mi jo je priporočil.« Kakšni pa so nagovori, ki jih vi poslušate pri maši? Ali vas okrepijo ali vas razžalostijo in razdražijo, ter poberejo še tisto trohico veselja, ki ste jo premogli, ko ste prišli, da bi pri maši dobili nekaj zaupanja v Božjo navzočnost? Ali pa morda sploh ne poslušate več in takrat premišljujete o tem, kar vas čaka v prihodnjem tednu?

Jezusov govor na gori je eden največjih nagovorov vseh časov. Ne le zaradi lepote govorice ali upanja, ki ga posreduje. Resnično velik je nagovor zato, ker je Jezus govoril ljudem v njihovo konkretno stvarnost. Judje, ki so ga tisti dan poslušali so bili ubogi, žalostni, krotki ter lačni in žejni pravičnosti. Nekateri so poskušali biti usmiljeni do svojih sovražnikov. Borili so se, da bi našli Boga sredi preganjanj in krivic. Trudili so se za mir, medtem ko so njih in njihove družine ali prijatelje lažno obtoževali in po krivici obsojali ali preganjali. Jezus jih je globoko razumel in sočutil z njimi, spoštoval jih je in jih sprejemal.

Če je bilo to res za Žide iz Jezusovega časa, je bilo še toliko bolj res, za prve krščanske skupnosti za katere je bil evangelij napisan, pa je res tudi za nas, ki smo danes tukaj in morda pri maši.

Včasih med pridigo začnemo razmišljati: »Pa kaj on ve? Odkod je tole prepisal. Ko bi vsaj poznal zapletenost in napornost mojega vsakdana. Zagotovo bi drugače govoril. Tako pa živi v svojih oblakih in nekaj moralizira in nas ponižuje, kakor da smo mali pobalini!« Res je, da nekateri, še posebej mlajši pridigarji nimajo pravega sočutja, usmiljenja, občutljivosti in spoštovanja do bremen, obremenjenosti in divjega ritma, ki ga pohlepni kapitalizem zahteva od ljudi. Ker se ne zavedajo svojih lastnih šibkosti in notranjega dogajanja, niso sposobni sočutiti niti z ljudmi. Ob evangeliju Zdravnika, ne zmorejo sočutno deliti svoje krhkosti in se skupaj z vsemi usmeriti k Njemu, ki je danes z nami in nas ozdravlja, krepi in rešuje.

Govor na gori je za nas vsestranski vzor. Jezus pravi, blagor vam, blagoslovljeni, srečni, radujte se… Ni pokroviteljski in ne pametuje o vsemogočih trdih človeških okoliščinah in stvarnosti. Ne pravi: »Morate biti takšni in takšni, morate biti srečni in popolni danes, nenehno se morate smejati, saj bom nekoč v nebesih jaz sam vse popravil, kar ste vi pokvarili. Ni zoprn inšpektor, ki  pokaže sebe in potem pravi: ‘No kako pa vi tole živite? Morali bi…’«

V bibliji sta blagrovanje in blagoslavljanje v resnici odkrivanje, da je Bog navzoč in dejaven v moji lastni omejeni človeški izkušnji, prav sedaj in tukaj, ne nekje daleč in nekoč. Blagri ne pravijo, da moraš pozabiti na svoje dnevne bitke in preizkušnje, da bi našel Božjo navzočnost. Jezus pravi, da na poseben način že sedaj zajemamo in živimo iz Božje navzočnosti in jo srečujemo, če smo ubogi, sočutni, žalujoči, si prizadevamo za pravično družbo in zaradi tega trpimo, če smo prijazni, nepokvarjeni, mirotvorci ali mučenci (pričevalci). Sredi svoje krhkosti, strahu, jeze, žalosti, konfliktov in zaskrbljujoče dnevne politike, ki nam jo, največkrat lažno, predstavljajo mediji.

Bog Jezusovih blagrov je naš sopotnik v vsakršnih življenjskih okoliščinah, sedaj in tukaj. On je naš najboljši prijatelj, ki hodi skupaj z nami, od trenutka ko vstanemo. Z nami je tudi sredi vseh okoliščin s katerimi se ne bi radi soočili.

Podoba Boga kot zaupnega prijatelja je zelo močna, toda žal jo dosti ne uporabljamo. Svoje zaupne prijatelje izberemo sami in jim povemo, kar drugim ne moremo. Ko smo na višku ali pa na največjem dnu in stiski, običajno najprej pokličemo prijatelja, šele potem in morda svoje družinske člane. Svoje prijatelje dobro poznamo, ker računajo na nas in z nami delijo svoje življenje.

Jezus je najboljši prijatelj, kar si jih lahko predstavljamo. Zanima ga vsak trenutek in dogodek našega dneva. Na razpolago nam je vsak hip. A vendar ni vsiljiv. Potrpežljivo čaka na povabilo, da lahko vstopi v naše življenje tja kamor mu dovolimo.

Jezus, naš prijatelj, nam nič čudaško ne pridiga, ampak nas sreča kjer smo, objame in drži ob sebi, ko je težko ter nam pomaga najti pot naprej. Jezus kot prijatelj je največji blagor vseh blagrov, največji blagoslov vseh blagoslovov. Zajemati iz Njega je delo Svetega Duha.

P. Viljem Lovše , DJ

Spregovoril si mi na srce, Karmen Kristan in Tomaž Mikuš DJ

Petek 27.1.2017

Predavanje bo v sklopu spremljevalnih dogodkov Svetopisemskega maratona.

20:00 Spregovoril si mi na srce, Karmen Kristan in Tomaž Mikuš DJ, Ksaverijeva dvorana (Sv. Jožef v Ljubljani)

Možno je parkiranje na parkirišču za cerkvijo.

Bog osvaja nase srce z dobroto, nežnostjo in usmiljenjem. Nima nas rad zato, ker smo “popolni”, ampak zato, ker smo njegovi. Edino brezpogojna in zastonjska Ljubezen lahko sproži v nas resnično notranjo preobrazbo. Tega ne zmorejo očitki, obsojanje, krivde, izsiljevanje, odpovedovanje ali družbeni pritiski.
Bog nam se posebej močno spregovori v naših stiskah, saj smo takrat bolj ponižni, sprejemajoči in občutljivi. Ko se v stiski odpremo drug drugemu, se odpremo tudi Bogu. V ozračju zaupanja, sprejemanja in ne obsojanja nam spregovori tudi po drugem človeku.
Predavanje bo predvsem pričevanjsko, podprto z resničnimi zgodbami in praktičnimi vajami.

OSTALI PROGRAM: http://www.svetopisemskimaraton.si/program-2016

 

 

 

 

 

.»Maratonsko« branje Svetega pisma bo potekalo od srede, 25. januarja 2017 do nedelje, 29. januarja 2017, 24 ur na dan v Marijini kapeli v Duhovnem središču Sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani (vhod levo od glavnega cerkvenega vhoda).

Skupina Srce ima termin branja v soboto, 28.1.2017 od 8.00 do 10.00. Povabljeni k sodelovanju z branjem ali poslušanjem.

Svetopisemski maraton – predstavitveni video

Predavanje: Kako naj odpustim svojemu partnerju_ici?

Predavatelj: P. Ivan Bresciani, DJ

Kdaj: v ponedeljek 30. 01. 2017 ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani (Parkirate lahko na dvorišču za cerkvijo.)

Odpuščanje je božja stvar. Tisti, ki ima moč, da odpušča vse in vsakomur, je samo Bog. Mi nismo izvir odpuščanja in lahko odpuščamo samo, ko črpamo od izvira Ljubezni. Naučili smo se odpuščati v družini, ki je šola za odpuščanje. Če smo kdaj v življenju bili deležni odpuščanja, nosimo sedaj v sebi zaklad, ki nam bo v življenju zelo pomagal. Cerkveni Očetje pravijo, da če komu odpustiš, je kot da bi koga obudil od smrti. Zato kristjani nosimo v sebi dar s katerim se lahko vedno ponovno rodimo v novo življenje.

Spodbuda: zares sprejeti Usmiljenega Boga_1

 

jesus-y-mujer-adulteraPosinodalna spodbuda papeža Frančiška z naslovom Radost ljubezni postavlja človeka na prvo mesto, pred vsa pravila, zakone, zapovedi. Vse to naj namreč človeku služi za rast v ljubezni, ne pa kot sredstvo za izločanje ali obsojanje. Za to je potrebno usmiljenje, ki ne obsoja, ne kaznuje, ne prepoveduje, ampak sprejme v ljubezni ter s tem omogoča doseči  spreobrnjenje. V tem je zajeto bistvo Jezusove in cerkvene, pastoralne modrosti rodov pred nami.

Bog se upira našemu zlu in ga osvoji z dobroto. Če ne bi bilo tako, nas ne bi prosil, naj delamo enako. Nima nas rad zato, ker smo se spremenili. Rad nas ima, ker smo njegovi, in zaradi tega se lahko spremenimo.   Le ljubezen omogoči in povzroči resnično notranjo preobrazbo. Tega ne zmorejo očitki, izsiljevanje, krivde, odpovedovanje ali družbeni pritiski. Ljubezen ni ljubezen, vse dokler ni popolnoma zastonjska.

Običajen in pričakovan egoistični vzorec je vedno naslednji:

              grehkazenkesanjepreobrazba.

V resnici pa je vzorec popolnoma drugačen:

              grehbrezpogojna ljubezenpreobrazbakesanje.

Ljubljeni grešniki smo, povabljeni, da sprejmemo božje usmiljenje. Ljubezen nas edina lahko spremeni in šele takrat, ko vidimo svoje grehe skozi ljubeče Božje oči, se jih lahko resnično kesamo. Papeževa spodbuda nas tudi vabi, da sprejmemo, da je Cerkev Očetova hiša v kateri je vsakdo dobrodošel. Bog nas gleda skozi to kar bomo postali, ne skozi to kar trenutno smo. Zaradi tega smo povabljeni, da drugemu človeku najprej pokažemo, da smo mu naklonjeni, ga sprejemamo, spoštujemo in nam je dragocen…šele potem lahko od njega kaj zahtevamo in upoštevamo pravila. K temu nas spodbuja Jezusov zgled ob srečanju s Samarijanko (Jn 4), z grešnico (Jn 8) in z vsemi ostalimi grešniki. On sam je utelešenje usmiljenja.

Pri Luku Jezus v govoru na gori naroča: »Bodite usmiljeni in sočutni, kakor je vaš nebeški Oče usmiljen in sočuten.« Sočutje in usmiljenje sta značilni lastnosti svetopisemskega Boga. »Bodite sveti, kakor sem jaz vaš Bog, svet.« (3 Mz 19,2) Biti svet pomeni biti sočuten in usmiljen do vsega stvarstva. Poznavanje Svetega pisma in teologije je lahko zelo površinsko in le v glavah, ne naredi pa nas bolj sočutne in usmiljene. Zaradi tega moramo Sveto pismo moliti in ga ne le študirati in preučevati. Študij lahko ostane na površini našega uma in sploh ne vpliva na naše vedenje. Molitev lažje doseže najgloblje ravni naših duš in src ter jih preobrazi. Brez molitve oz. povezanosti z Gospodom ne zmoremo biti usmiljeni, kajti le v Njegovi ljubezni lahko začutimo druge kot brate in sestre, ko skupaj z njimi sprejemamo in se veselimo dejstva, da smo Božji otroci. Z načelom usmiljenja postaja Cerkev Dom, kjer smo vsi sprejeti in nihče izločen. Da bi to sprejeli nas papež vabi  SPREMLJATI, RAZLOČEVATI in VKLJUČEVATI.

(Iz predavanja Karmen Kristan z letošnjega Nikodemovega večera pod naslovom Družina med poklicanostjo in resničnostjo.)

…se nadaljuje…

Zakaj je odpuščanje samemu sebi tako pomembno?

peter-zatajiKo se nam zgodi krivica, je povsem naravno, da nas to notranje prizadene, da nas zaboli. To je podobno, kot če se npr. ranimo z nožem ali se udarimo itd. Ne bi bilo naravno, če bi ničesar ne čutili. Če je koža zdrava, potem zelo hitro začutimo bolečine. Če ne bi čutili bolečine, potem bi to pokazalo, da naša koža ni zdrava. Če smo torej duševno zdravi, je povsem normalno, da odreagira na krivico in da ob tem začutimo najrazličnejša čustva, kot so npr.: jeza, razočaranje, žalost, prizadetost, strah, negotovost, sovraštvo, (samo)pomilovanje, zagrenjenost, maščevanje … Teh čustev je lahko zelo veliko in večkrat se jih niti ne zavedamo in si jih niti ne ubesedimo. Če ravnamo tako, jih potisnemo v podzavest. Tako imajo potem še večjo moč nad nami, saj jih ne moremo kontrolirati in usmerjati.

S psihološkega vidika nam lahko ta čustva, v kolikor zavračamo odpuščanje, zagrenijo življenje, še posebej če prevlada v nas želja po maščevanju. Iskanje možnosti, kako bi se maščevali, ohranja v nas stalen spomin na to, kar se je zgodilo, in tudi neprestano odprto rano, ki nam je bila zadana. Zapre nas v same sebe, v preteklost, in nas zveže z občutkom zamere, ki začne prevladovati, in nas napravi odvisne od njega in želje po maščevanju. Včasih se to spremeni tudi v stalne nočne more. Na ta način postanemo popolnoma nesvobodni in sami sebe obsodimo na počasno smrt. Stari orientalski pregovor pravi: »Če iščeš maščevanje, moraš izkopati dva grobova: enega za drugega in enega zase.« (Mifsud 2009, 106−107)

Zato je s psihološkega vidika odpuščanje drugim predvsem največji dar nam samim. S tem se osvobodimo vsega tistega, s čimer nas lahko neodpuščanje postopoma uniči. Torej, kdor ima rad sebe in si želi dobro, bo naredil vse, kar je mogoče, da bo lahko drugim odpustil.

Iz verskega vidika pa je razlog za odpuščanje v zavedanju, da tudi sami živimo samo zaradi tega, ker smo vedno znova deležni brezpogojnega Božjega odpuščanja. Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas usposobi, da se lahko odločimo za odpuščanje in se odpremo Božjemu daru odpuščanja (Ef 4,32; Kol 3,13). Če se tega ne zavedamo, pademo še v večje stiske (Mt 18, 21−35).

Še posebej pa je pomembno, da se zavedamo, da je za odpuščanje drugim potrebno najprej odpustiti sebi. To pomeni, da smo sposobni sprejeti samega sebe z vsem, kar smo (naše dobre in slabe strani, naše sposobnosti in nesposobnosti) in kar se je zgodilo v našem življenju. To nam s psihološkega vidika pomaga, da lahko gremo naprej in presežemo vse, kar nas hoče zapreti v samega sebe in pred drugimi.

Največja ovira odpuščanju samemu sebi je pogosto perfekcionizem. Takšen človek se podzavestno zapre pred tem, da bi sprejel svoje človeške omejenosti. Ne more sprejeti dejstva, da je ustvarjen, da njegove želje ne morejo biti nikoli povsem potešene z ničemer na tem svetu, temveč le v Bogu. Ne more verjeti, da Bog ne zahteva od njega tiste popolnosti, ki jo ima pred očmi. Ne more sprejeti, da je že Božja podoba in da Bog želi samo to, da bi sprejel sebe kot Božjega otroka, ki lahko živi polnost življenja le v tesni povezanosti z njim kot mladika s trto. Bog ne zahteva od njega, da bi bil trta (Jn 15).

Toda takšen človek se zapre v svoj model popolnosti in s tem tudi pred drugimi ljudmi in tudi pred Bogom. Zapre se v svoj super-ego in vedno znova pada v velike občutke krivde in samo-zaničevanja, ker ne more odgovoriti na njegove zahteve. Počasi ga vedno bolj paralizira sram in samo-obtoževanje ter občutek, da je slab.

Resnično sprejemanje samega sebe je temeljno za vero in duhovno življenje. Beg od Boga se začenja z begom od sebe. Kdor zavrne samega sebe, z lahkoto zavrne tudi Boga (Mifsud 2009, 107). Kdor je stalno nezadovoljen s samim seboj in svojimi dejanji, zelo težko najde vrednost svojega življenja. Ne zmore se videti kot Božji dar in odgovoriti nanj s hvaležnostjo. Perfekcionist podzavestno zavrača, da ga Bog brezpogojno sprejema. Zelo težko doživlja svoje življenje kot dar, ker je prepričan, da je vse sad le njegovega prizadevanja in uspehov. Zelo enostavno pade v greh farizejev, ki mislijo, da si zaslužijo Božjo milost. Takšna oseba verjame, da mora biti odrešenje zasluženo skozi dobra dela in da ni enostavno nezaslužen dar. Kolikor bolj živi iz tega prepričanja, več je pri njem strahu pred neuspehom, saj je prepričan, da je vsa njegova vrednost odvisna samo od njegovega uspeha. Prav tako je vedno manj prostora za d(D)rugega in brezpogojno ljubezen.

Popolnost je pogosto definirana z odsotnostjo vseh napak. To pa je za človeka nemogoče. Kdor ne bi napravil nobene napake, ne bi potreboval tudi odrešenja. Večkrat si takšen človek povsem napačno razlaga Jezusove besede: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5, 49) Toda Očetova popolnost je v brezpogojni in vseobsegajoči ljubezni, ki daje, da sije sonce pravičnim in krivičnim in da so vsi deležni dežja. Krščanska popolnost je v deleženju ljubezni, ki nikoli ne preneha z iskanjem drugega in se nenehno uči, kako odpuščati tako, kot Bog odpušča, in ljubiti, kot on ljubi.

Srce krščanske svetosti ni v usmerjenosti vase, temveč v nenehni rasti sposobnosti ljubiti druge. Drugače se lahko zgodi, da kristjan postane odvisen od skrbi za lastno osebno rast, brez povezanosti z Bogom in drugimi. Takšno iskanje popolnosti ga vodi, da daje več pozornosti na osebno darovanje in služenje (na samega sebe), kot pa na tiste, ki to potrebujejo (na druge).

Največjo priložnost za duhovno rast daje prav učenje, kako sprejeti svoje slabost in ne jemati samega sebe preveč resno. Učenje nas uči preko padcev. Ponižnosti se učimo z zavedanjem, kako zelo potrebujemo pomoč drugih. S tem pa se tudi učimo večjega razumevanja omejitev drugih. Bolj ko sprejemamo same sebe v vseh svojih omejitvah, bolj zavestno stopamo v osebni odnos z Bogom in rastemo v zaupanju v njegovo brezpogojno milost. Prav zaupanje v brezpogojno Očetovo ljubezen nas osvobaja prizadevanja za lastno popolnost in nas napolnjuje s prepričanjem, da je dovolj Božja milost. Bog nam podarja odpuščanje in nas brezpogojno sprejema, zakaj ne bi to sprejeli in zaživeli v miru s seboj in njim in drugimi? Ko smo pripravljeni sprejeti brezpogojno odpuščanje, kot ga je sprejela javna grešnica (Jn 8), lahko preoblikujemo svoje življenje in naredimo načrte brez občutka, da smo obsojeni zaradi nečesa, kar se je zgodil v naši preteklosti.

Seveda pa odpuščanje samemu sebi ne pomeni, da se ne zavedamo ali pa da pozabimo na zlo, ki smo ga naredili, temveč da se tega zavedamo, to obžalujemo, poskušamo popraviti, kar je mogoče, in začnemo znova živeti v svobodi, ki nam jo je dalo odpuščanje. Odpuščanje samemu sebi zahteva od nas pogum, da smo pripravljeni povedati resnico o tem, kar se je zgodilo, in ponižnost, da sledimo novi poti v zaupanju v Božjo moč. Kot pravi sv. Pavel: »ko sem slaboten, sem močna« (2 Kor 12, 10). Prva preko človeške slabotnosti pride do izraza Božja moč in popolnost (Mifsud 2009, 109).

Svetost ni toliko v tem, kar zmoremo narediti dobrega, kot v veri v to, da lahko Bog naredi v nas in po nas velike stvari, kljub našim slabostim, če smo pripravljeni vedno znova sodelovati z njegovo brezpogojno milostjo. Zaupanje v njegovo moč nam omogoča, da gremo preko samega sebe in svojih lastnih omejenosti. Prav to zelo dobro pove apostol Pavel: »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno.« (1 Kor 1, 27) In drugje: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (2 Kor 4,7)

Ko se sami naučimo odpuščati sebi, postajamo sposobni odpuščati tudi drugim, kajti takrat zmoremo deliti z drugimi svojo lastno izkušnjo daru odpuščanja.

Nujno potrebujemo osebno izkušnjo, da si odpuščanja samemu sebi ne moremo zaslužiti ali ga sebi dati sami. Odpuščanje ni sad oz. posledica naših dobrih del, našega spremenjenega življenja, naših popravljenih krivic, naših zadostitev za grehe zoper sebe in druge, naše odločitve, da si hočemo odpustiti itd. Odpuščanje je čisti dar brezpogojne in usmiljene ljubezni Boga, ki nam znova pokloni življenje, kot nam ga je na začetku, ko nas je ustvaril (Ps 139) in kakor nam ga poklanja vsak trenutek znova, pa čeprav se tega niti ne zavedamo.

Žal se tega pogosto ne zavedamo tako dolgo, dokler ne uporabimo vseh poti odpuščanja sebi, ki se nam zdijo logične in pravične. Šele ko si že prav dolgo prizadevamo in se res trudimo na vse možne načine, da bi si odpustili, pa vedno znova spoznamo , da si še nismo in že skoraj obupamo, se lahko zgodi resnično odpuščanje. Nam je podarjeno odpuščanje in novo življenje v notranjem miru, veselju, hvaležnosti, sprejemanju samega sebe v vseh svojih razsežnostih in v vsem, kar se je zgodilo po lastni krivdi ali krivdi drugih.

Šele ko odkrijemo, da si nismo sami zaslužili odpuščanja, temveč da nam je bilo podarjeno brezplačno, zastonj, iz čiste, nesebične ljubezni Boga, smo pripravljeni sprejeti to, da si tudi drugi ne more na noben način zaslužiti odpuščanja. Takrat smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da tako kot sami živimo od milosti, zastonjskega daru, in ne po pravičnem zasluženju, tako tudi drugi ob nas živijo na isti način. Ko to izkustveno spoznamo skozi vse neuspelo prizadevanje, da bi si zaslužili odpuščanje, smo pripravljeni sprejeti druge zastonj in jim pokloniti odpuščanje, čeprav si ga po našem mnenju ne zaslužijo.

Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas napravi podobne usmiljenemu Očetu. Tako kot on, začenjamo tudi mi biti zastonjski. Hkrati se zavedamo, da tudi mi sami ne moremo zgolj iz svoje moči odpustiti drugim, temveč da je tudi to Božji dar. Lahko se le odpiramo temu daru in prosimo za milost, da se zgodi v drugem človeku, človeku, ki mu želimo in hočemo odpustiti. Ne moremo mu tega daru dati sami, lahko pa odpiramo vrata temu daru in gledamo, kako se zgodi v nas in v drugih resnično odpuščanje, ki je zastonjski dar Božjega odpuščanja in neizmernega usmiljenja.

Ivan Platovnjak DJ

Predavanje na to temo bo:

Šel je ven in se bridko zjokal. (Lk 22,62)

Predavatelj: P. Ivan Platovnjak, DJ

Kdaj: v ponedeljek 19. 12. ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

5_Usmiljeni kakor Oče

srce-ne-sodiGeslo svetega leta je Usmiljeni kakor Oče. Kako se srečujete z usmiljenjem do teh, ki so vas ali vas še prizadevajo? Kaj je tisto, kar nas lahko drži pokonci v usmiljenju do bližnjih tudi takrat, ko v nas poka od jeze in razočaranja?

Vsak dobi križ po svoji meri in glede na ljudi, ki vstopajo v njegovo življenje. Vsi imamo svobodno voljo in Bog dopusti, da poleg posledic hudega, ki ga delam sama, trpim tudi zaradi zla, ki pride po drugem in bo le ta enkrat v kesanju dobil priložnost, da sprejme Božje usmiljenje.  Nebeški oče ljubi vse svoje otroke. Kot mama razumem, da bi izgubljenega sina zaradi skrbi zanj, ljubila še bolj. Drža ljubljenega grešnika je zdravilo proti obsojanju drugih in s tem tudi možnost, da se odprem odpuščanju, da spustim, od-pustim drugemu. Če se ne zavedam, da je meni veliko odpuščeno, ne morem biti usmiljena. Sama vidim, kako zapletena je moja zgodba in da jo lahko podelim le po delčkih. Še sama ne razumem vsega, kako bo razumel drug človek. Le Bog je, ki vidi v moje srce in pozna tudi moje namene, vzroke za določena ravnanja, rane moje duše…skratka pozna me popolnoma. On edini je lahko pravični sodnik in njegova pravičnost je usmiljenje. Zato mi pri rasti v usmiljenju pomaga, da ponavljam za papežem misel, »Kdo sem, da bi sodila.« in da hodim za Jezusom in se od Njega učim. Njegovi odnosi z ljudmi so vedno v sočutju. Znamenja, ki jih dela, zlasti v odnosu z grešniki, ubogimi, bolniki in trpečimi, so poučevanje o usmiljenju, ki nikogar ne izključuje.  Sama tega ne zmorem, lahko pa v Njegovi ljubezni. Zato je zame prva stvar, da se vsak dan znova trudim ostati v Bogu, v živem osebnem odnosu z Njim, ki me preobraža po božji podobi, za kar sem ustvarjena in v to poklicana.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

4_Vsak dan znova

molitevČeprav vam vera pomaga v trenutkih največje ranljivosti, celo teme, pa nas ne obvaruje pred trpljenjem. Kako je živeti s tem in se vsak dan znova odločati, da stopamo po poti usmiljenja, odpuščanja, ljubezni, ne da bi nam pri tem »zmanjkalo baterij«?

Mislim, da strah in odpor proti trpljenju izvirata iz vere, da je Bog vse ustvaril kot dobro in da trpljenje ni po Njegovi volji. Ta svet pa zaradi človekovega padca žal tiči v zlu in druge poti kot preko križa ni. Duhovni pogled na trpljenje pokaže drugačno sliko. Vidim, da trpljenje prinese veliko milosti, me preoblikuje in usposablja za usmiljenje, odpuščanje, ljubezen. Te izkušnje so najmočnejše sredstvo za odpiranje k Resnici. Ljudje s podobno izkušnjo se enostavno «zavohamo«, prepoznamo in se kaj hitro povežemo v podelitvi svoje stiske. To so veliko močnejše vezi kot nastanejo zgolj ob skupnem preživljanju lepega. Poleg tega se bolj oprimem Boga, ga bolj iščem, potrebujem, ljubim in zato prejemam več milosti. Zmotno je mišljenje, da Bog bolj obilno blagoslavlja  tistega, ki mu gre na videz vse dobro. Lahko pogledam samo sveto družino, svetnike in Jezusa samega, pa že vidim, da temu ni tako. Če trpljenje sprejmem, je nedvomno priložnost za duhovno rast. Če ne, pa bežim, se skrivam, zanikam, skratka postane moj sovražnik, ki me preganja. V tem je razlog, zakaj se je potrebno zahvaljevati tudi za hudo, ki me zadane.

Molitev je nedvomno tista baterija, sredstvo, ki omogoča, da vsak dan znova povabim Boga v svoje življenje, v svoj čoln. In potem življenjska pustolovščina šele postane divja, strastna, čudežna in lahko rečem, da vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

3_Vera v usmiljenega Boga

13peccatricePravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?

Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…