Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: trpljenje

Sočutje

18.06.2017: 11. Nedelja med letom: Mt 9,36-10,8

Damjan mi je povedal, da se je njegovo življenje spremenilo potem, ko je njegova sestra doživela prometno nesrečo, ki ji je poškodovala možgane. Za sestro je bil dogodek tragičen, zanj, njenega brata, pa odločilen. Dano mu je bilo razumeti in globlje doživeti, kaj je v življenju zares pomembno, kaj je jemal preveč za samo po sebi umevno, kaj lahko upa in koliko preizkušenj lahko zdrži njegova vera.

Naučil se je tudi tega, kaj ne smeš reči žalujočim in šokiranim zaradi nesreče ali smrti najbližjega svojca. Najbolj prijazni in “čudoviti” ljudje so njemu in ostalim članom družine ob sestrini nesreči izrekli najhujše stvari: »Vse je Božja volja in vi jo morate samo sprejeti!« »Bog da največji križ samo tistim, ki ga lahko nosijo!« »Očitno vam je Bog želel dati lekcijo in boste šele v nebesih zares razumeli kakšno!« Ko je Damjan poslušal vse te umotvore, je hotel kričati. Nekateri iz njegove družine od takrat naprej ne hodijo več v cerkev.

Najbolj spodbudne besede so bile naslednje: »Težko si predstavljam kako bi bilo, če bi se to zgodilo moji sestri!« Človek, ki mu je to rekel, ni poskušal namesto njega odgovoriti na njegov šok in žalost. Poskušal se je zgolj boriti ob njem in sočustvovati z njegovo bolečino, vprašanji in (ne)razumevanjem tragedije.

Deležen je bil sočutja. Današnja berila govorijo prav o tem. Gospod v sočutju trdi, da so Izraelci njegova dragocena lastnina. Sv. Pavel nas spomni, da je Oče poslal Sina, da nas reši pred našo lastno samouničevalnostjo. Kako? Prav s svojim sočutjem do nas v naši notranji izgubljenosti – brez zaupanja in dialoga z Bogom. Ko je zagledal množice smo se mu zasmilili kakor ovce, ki nimajo pastirja – ne vedo za smer niti za pot. Zasmilili smo se mu zaradi naših duhovnih, psihičnih in telesnih bolezni. Zasmilili smo se mu zaradi trpljenja, ki ga posledično povzročamo sebi, drugim in stvarstvu. Ni stal križem rok, ampak ga je sočutje gnalo v akcijo.

Sočutje z latinsko besedo compasio pomeni so-trpeti. Sočutje pomeni, da si predstavljam kaj pomeni biti begunec, brezdomec, zatirani, žrtev nasilja ali preganjanja, bolan za aidsom, odvisnik, rasno diskriminiran ali brezposeln. Na vse to trpljenje verjetno ne bom sposoben odgovoriti. Zagotovo pa je na prvem mestu moje sočutje, iz katerega potem sledijo lahko konkretna dejanja.

Največkrat smo najtežje sočutni do tistih, ki smo jim najbližji. Pogosto od svoje žene, otroka, prijatelja ali sorodnika pričakujemo tako veliko, da jim tako kot tujcu lažje, ne znamo izkazati resničnega sočutja.

S sočutjem naj bi ne škrtarili. Krst in maša nam podarjata ogromno prejetega sočutja, ki ga lahko delimo naprej. Lahko smo noro sočutni. Jezus nas ne uči, naj danes rešimo vse težave sveta, ampak nas uči prave drže do svojih bratov in sester: da smo do njih takšni, kakor želimo, da bi bili oni od nas – sočutni in razumevajoči.

V službi sočutja Kristus vsakega izmed nas pošilja na žetev ljubezni v Kristusovem imenu. Vsi smo poslani, da se upremo zlu in delamo dobro. Kakor apostoli, je tudi vsak izmed nas poklican, da gre k drugim, še posebej najbližjim, ter jim ponudi ozdravljenje in mir. Točno tako kot ga Kristus najprej ponuja meni/nam. Le to kar sem od Njega prejel lahko zares delim naprej.

Hoditi za takšnim Jezusom ni lahko. Skoraj vsi o katerih beremo v evangelijih so umrli kot mučenci-pričevalci za Kristusa. Ko ti pride na misel, da bi nekoga obsojal in opravljal, se ustavi in prosi za dar sočutja: »Kako je življenje od njega?« Razumevanje se dotakne božjega v tebi in bližnjem, ki si mu izkazal sočutje.

Jezus je moj prijatelj

29.1.2017: 4. nedelja med letom, nedelja Svetega pisma; Mt 5,1-12.

Na vsaki življenjski poti se porajajo zgodbe o pomembnih vidikih poklica, ki ga vršimo. Med duhovniki se zgodbe pogosto vrtijo okrog pridige in nagovorov. Nek mladi duhovnik je imel težave z nedeljsko pridigo pri maši. Svojega škofa je prosil za pomoč. Škof mu je odgovoril: “Morda je dobro začeti tako, da pritegneš pozornost celotne skupnosti. Recimo: ’Sinoči sem se grel v toplem objemu dobre ženske. To vedno prebudi zanimanje. Potem pa lahko pripoveduješ kako topla in sprejemajoča je bila ter na koncu poveš, da je bila tvoja mama. Za pridige o družinski ljubezni je pripoved krasna’.”

Mladi duhovnik se je odločil, da bo škofov nasvet uporabil že naslednjo nedeljo. Pri pridigi je začel: »Sinoči sem bil v objemu vroče ženske.« Občestvo je zavzdihnilo, mladi duhovnik je za hip umolknil in zgrožen ugotovil, da ne ve, kako se je škofova zgodba nadaljevala. Zato je dejal: »Ne spomnim se, kdo je bila, toda škof mi jo je priporočil.« Kakšni pa so nagovori, ki jih vi poslušate pri maši? Ali vas okrepijo ali vas razžalostijo in razdražijo, ter poberejo še tisto trohico veselja, ki ste jo premogli, ko ste prišli, da bi pri maši dobili nekaj zaupanja v Božjo navzočnost? Ali pa morda sploh ne poslušate več in takrat premišljujete o tem, kar vas čaka v prihodnjem tednu?

Jezusov govor na gori je eden največjih nagovorov vseh časov. Ne le zaradi lepote govorice ali upanja, ki ga posreduje. Resnično velik je nagovor zato, ker je Jezus govoril ljudem v njihovo konkretno stvarnost. Judje, ki so ga tisti dan poslušali so bili ubogi, žalostni, krotki ter lačni in žejni pravičnosti. Nekateri so poskušali biti usmiljeni do svojih sovražnikov. Borili so se, da bi našli Boga sredi preganjanj in krivic. Trudili so se za mir, medtem ko so njih in njihove družine ali prijatelje lažno obtoževali in po krivici obsojali ali preganjali. Jezus jih je globoko razumel in sočutil z njimi, spoštoval jih je in jih sprejemal.

Če je bilo to res za Žide iz Jezusovega časa, je bilo še toliko bolj res, za prve krščanske skupnosti za katere je bil evangelij napisan, pa je res tudi za nas, ki smo danes tukaj in morda pri maši.

Včasih med pridigo začnemo razmišljati: »Pa kaj on ve? Odkod je tole prepisal. Ko bi vsaj poznal zapletenost in napornost mojega vsakdana. Zagotovo bi drugače govoril. Tako pa živi v svojih oblakih in nekaj moralizira in nas ponižuje, kakor da smo mali pobalini!« Res je, da nekateri, še posebej mlajši pridigarji nimajo pravega sočutja, usmiljenja, občutljivosti in spoštovanja do bremen, obremenjenosti in divjega ritma, ki ga pohlepni kapitalizem zahteva od ljudi. Ker se ne zavedajo svojih lastnih šibkosti in notranjega dogajanja, niso sposobni sočutiti niti z ljudmi. Ob evangeliju Zdravnika, ne zmorejo sočutno deliti svoje krhkosti in se skupaj z vsemi usmeriti k Njemu, ki je danes z nami in nas ozdravlja, krepi in rešuje.

Govor na gori je za nas vsestranski vzor. Jezus pravi, blagor vam, blagoslovljeni, srečni, radujte se… Ni pokroviteljski in ne pametuje o vsemogočih trdih človeških okoliščinah in stvarnosti. Ne pravi: »Morate biti takšni in takšni, morate biti srečni in popolni danes, nenehno se morate smejati, saj bom nekoč v nebesih jaz sam vse popravil, kar ste vi pokvarili. Ni zoprn inšpektor, ki  pokaže sebe in potem pravi: ‘No kako pa vi tole živite? Morali bi…’«

V bibliji sta blagrovanje in blagoslavljanje v resnici odkrivanje, da je Bog navzoč in dejaven v moji lastni omejeni človeški izkušnji, prav sedaj in tukaj, ne nekje daleč in nekoč. Blagri ne pravijo, da moraš pozabiti na svoje dnevne bitke in preizkušnje, da bi našel Božjo navzočnost. Jezus pravi, da na poseben način že sedaj zajemamo in živimo iz Božje navzočnosti in jo srečujemo, če smo ubogi, sočutni, žalujoči, si prizadevamo za pravično družbo in zaradi tega trpimo, če smo prijazni, nepokvarjeni, mirotvorci ali mučenci (pričevalci). Sredi svoje krhkosti, strahu, jeze, žalosti, konfliktov in zaskrbljujoče dnevne politike, ki nam jo, največkrat lažno, predstavljajo mediji.

Bog Jezusovih blagrov je naš sopotnik v vsakršnih življenjskih okoliščinah, sedaj in tukaj. On je naš najboljši prijatelj, ki hodi skupaj z nami, od trenutka ko vstanemo. Z nami je tudi sredi vseh okoliščin s katerimi se ne bi radi soočili.

Podoba Boga kot zaupnega prijatelja je zelo močna, toda žal jo dosti ne uporabljamo. Svoje zaupne prijatelje izberemo sami in jim povemo, kar drugim ne moremo. Ko smo na višku ali pa na največjem dnu in stiski, običajno najprej pokličemo prijatelja, šele potem in morda svoje družinske člane. Svoje prijatelje dobro poznamo, ker računajo na nas in z nami delijo svoje življenje.

Jezus je najboljši prijatelj, kar si jih lahko predstavljamo. Zanima ga vsak trenutek in dogodek našega dneva. Na razpolago nam je vsak hip. A vendar ni vsiljiv. Potrpežljivo čaka na povabilo, da lahko vstopi v naše življenje tja kamor mu dovolimo.

Jezus, naš prijatelj, nam nič čudaško ne pridiga, ampak nas sreča kjer smo, objame in drži ob sebi, ko je težko ter nam pomaga najti pot naprej. Jezus kot prijatelj je največji blagor vseh blagrov, največji blagoslov vseh blagoslovov. Zajemati iz Njega je delo Svetega Duha.

P. Viljem Lovše , DJ

4_Vsak dan znova

molitevČeprav vam vera pomaga v trenutkih največje ranljivosti, celo teme, pa nas ne obvaruje pred trpljenjem. Kako je živeti s tem in se vsak dan znova odločati, da stopamo po poti usmiljenja, odpuščanja, ljubezni, ne da bi nam pri tem »zmanjkalo baterij«?

Mislim, da strah in odpor proti trpljenju izvirata iz vere, da je Bog vse ustvaril kot dobro in da trpljenje ni po Njegovi volji. Ta svet pa zaradi človekovega padca žal tiči v zlu in druge poti kot preko križa ni. Duhovni pogled na trpljenje pokaže drugačno sliko. Vidim, da trpljenje prinese veliko milosti, me preoblikuje in usposablja za usmiljenje, odpuščanje, ljubezen. Te izkušnje so najmočnejše sredstvo za odpiranje k Resnici. Ljudje s podobno izkušnjo se enostavno «zavohamo«, prepoznamo in se kaj hitro povežemo v podelitvi svoje stiske. To so veliko močnejše vezi kot nastanejo zgolj ob skupnem preživljanju lepega. Poleg tega se bolj oprimem Boga, ga bolj iščem, potrebujem, ljubim in zato prejemam več milosti. Zmotno je mišljenje, da Bog bolj obilno blagoslavlja  tistega, ki mu gre na videz vse dobro. Lahko pogledam samo sveto družino, svetnike in Jezusa samega, pa že vidim, da temu ni tako. Če trpljenje sprejmem, je nedvomno priložnost za duhovno rast. Če ne, pa bežim, se skrivam, zanikam, skratka postane moj sovražnik, ki me preganja. V tem je razlog, zakaj se je potrebno zahvaljevati tudi za hudo, ki me zadane.

Molitev je nedvomno tista baterija, sredstvo, ki omogoča, da vsak dan znova povabim Boga v svoje življenje, v svoj čoln. In potem življenjska pustolovščina šele postane divja, strastna, čudežna in lahko rečem, da vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

Zanikam ali sprejemam svoj križ razveze?

križZakaj ravno jaz? Zakaj se je prav meni moral zrušiti zakon? S čim sem si to zaslužil/a? Sprejmem ali protestiram. Seveda je proces postopen in boleč, ampak od moje drže je odvisno kam bom usmeril svoje življenje. Kakšne posledice ima lahko zanikanje in odpor? Kakšne posledice pa ima sprejemanje in zaupanje? Poguba ali priložnost in izziv? Sam ali z Njim in v njem? Dve poti imam na razpolago. Na katero sem/bom stopil? Mi drugi lahko kaj pomagajo?

Predavatelj: p. Viljem Lovše, DJ

Kdaj: v ponedeljek 26. 9. ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

Dragoceni Bogu

DSCI0006»Ločeni zakonci se na začetku zelo težko soočijo z bolečo preteklostjo in sedanjostjo,« pravi p. Viljem Lovše, ki duhovno spremlja skupino SRCE. »Potrebno si je vzeti vsaj pet let potrpežljivosti s samim seboj in drugimi. A treba je živeti naprej, še posebej, če moraš skrbeti za otroke. Otrokom sta še vedno oba starša, čeprav nista več partnerja. Zelo pomaga, če se učim zavedati resnice, ki ni odvisna od mojega počutja: da sem Bogu dragocen vsak hip, da me spoštuje in mi daje svojo moč tudi takrat, ko sem jezen ali doživljam krivdo in obup. Tudi v največjem grehu sem njegov. Lahko, če le želim in si upam, v sebi zajemam iz tega, kako je on do mene in do vseh, tudi do mojega bivšega partnerja, katerega odnos me tako zelo boli. Bolj ko si upam to sprejeti, prej sem sposoben sprave s svojo preteklostjo, življenja v sedanjosti in zaupanja za prihodnost.« Mnogi šele ob ločitvi zares začnejo živeti oseben odnos z Bogom, ga jemati resno in nanj računati, opaža p. Viljem.

V procesu žalovanja se razvezani zakonec najprej zave resničnosti, sledi boleče sprejemanje le te, nato poslavljanje od zamer in sprejemanje odpuščanja. »To traja ponavadi od pet do deset let, odvisno od tega, kakšna je človekova osebnostna struktura in značaj, pa tudi od razloga, zaradi katerega je prišlo do ločitve.« Razlogi za ločitev pa so zelo osebni, težko jih je posploševati. »Naj naštejem zgolj nekatere: osebnostna nezrelost, medsebojno nepoznavanje, slabo zgrajen ali zanemarjen vzajemni odnos, nesvoboda, potrošniški odnos do življenja, alkohol ali druge uničujoče odvisnosti, drugi notranji ali zunanji pritiski…«

Je ženskam v procesu ločitve težje kot moškim? »Težko rečem, ker ženske zdržijo večjo bolečino. Verjetno vsak, dokler se primerja z drugimi in verjame svoji predstavi, meni, da sam veliko bolj trpi kot drugi. Ob Jezusu Kristusu in njegovem trpljenju iz ljubezni do vsakega pa moja bolečina dobi popolnoma drugačno mesto. Postane vir moči in trdnosti tudi za druge. Zato je dobro brati svetnike, ki nam odprejo to pot sprejemanja in razumevanja bolečine (Janez od Križa, Terezija Avilska, Faustina Kowalska), pa tudi našo mistikinjo Magdaleno Gornik.«

V tej bolečini močno pomaga tudi skupnost. To so lahko sorodniki, prijatelji ali občestvo. »Nekdo, ki me upa poslušati in sprejeti v tej veliki preizkušnji. Potrebujem prostor in odnose, kjer lahko izrazim svojo bolečino in to, kar se dogaja.« V Sloveniji imamo tudi zelo dober program pomoči za razvezane, ki ga izvajajo Frančiškanski družinski centri. Nepogrešljive pa so skupine za samopomoč SRCE (http://srcerazvezani.si/) in SRCE OB SRCU ki sledijo navodilom Cerkve o pastoralni skrbi za razporočene. Gre za skupine, v katerih se enkrat mesečno zbirajo verni ločeni zakonci, ki se niso ponovno poročili. Dobivajo se pri sv. Jožefu v Ljubljani, v Novi Gorici in na Suhi pri Škofji Loki.  Tako med ločenimi kot tudi med njihovimi otroci pa se prijateljstva spletajo tudi na romanjih in duhovnih vajah, na počitnicah in izletih ter na delavnicah, kjer npr. skupaj spečejo pecivo.

Kaj pa sožupljani? Pomembno je, da razvezanih ne označujemo s pomilovalnimi izrazi, ampak da imamo z njimi normalen in spoštljiv odnos, kot ga mi pričakujemo od drugih. »Predvsem pa jim ne smemo dati čutiti, da so zaradi tega, kar se jim je zgodilo, sedaj izobčenci in nezaželeni med „pravičnimi“ in „dobrimi“ kristjani.« Občutljivost celotne Cerkve – ne zgolj duhovnikov, ampak še posebej poročenih kristjanov – do ločenih se počasi spreminja, opaža p. Viljem. Podobno, kot se je spreminjalo gledanje na zakonske skupine, potem ko je pred 40 leti z njimi začel p. Vital Vider. »Zaupam, da Bog močno dela v smer pomoči tem še bolj ranjenim bratom in sestram.«