Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: Srce

Predavanje „Vsak dan vzemi svoj križ in hodi za menoj“ (Lk 9,23)

Predavatelj: P. Janez Poljanšek, DJ

Kdaj: v ponedeljek 27. marca ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

Jezusova beseda, ki je v naslovu tokratnega predavanja, se zdi težka in zahtevna. Hoja za Gospodom je res naporna, a obstaja koristen in nekoristen napor. Na srečanju bomo skušali videti razliko med tema dvema naporoma, da bi se znali odločati bolj za koristnega. Nekaj vprašanj, ki se jih bomo dotaknili: Kako naravnati svoje prizadevanje, da bi se moči našega srca, ki so pogosto zatrte in zvezane, osvobodile ? Kako ohranjati v sebi zavest, da smo dragoceni v Božjih očeh? Kako v duhovnem boju zaupati Gospodu, da nismo sami, da je On z nami?

Ozka vrata – skesano srce deležno usmiljenja

21. nedelja med letom
3Zdi se, da Gospod mnogih naših vprašanj ne upošteva. Res je, da pogosto postavljamo nekoristna, zavajajoča in goljufiva vprašanja. Gospod na vsakega ne odgovarja. A je vedno pripravljen, da nas privede nazaj k resnici srca, svojega nauka ali preprosto k resnici.

Če Jezus ne odgovarja na naša slabo zastavljena vprašanja, tudi mi ne smemo na podlagi slabo zastavljenih vprašanj poskušati, da bi doumeli njegove odgovore.

Za izhodišče vzemiva zadnji stavek evangelija: »Glejte, so zadnji, ki bodo prvi, in prvi, ki bodo zadnji«. Ne misli na tistih nekaj malo ali veliko, ki bodo rešeni. Niti ne poskuša povedati, kateri imajo prednost. Jezus hoče povedati, da Bog ponuja svoje odrešenje vsem brez razlike. Prav vsi in vsak človek je deležen njegove ponudbe. Gorje mu, kdor misli, da ima zaradi tega posebne pravice. Ne bodo mu priznane.

Na začetku in na koncu naše zgodovine, pred menoj in pred vsemi, sedaj in vedno je brezmejna Božja dobrohotna ljubezen, ki hoče, da bi bil vsakdo in vsi odrešeni. Kdor sebe gradi na drugačnih temeljih, se je že obsodil. Prej omenjeni izraz lažje razumeva, če ga poveževa z Jezusovim prvim odgovorom: »Prizadevajte si vstopiti skozi ozka vrata!« Nekoristno je raziskovati, kolikšno je število izvoljenih. Kajti z ničimer si ne moremo pridobiti posebnih pravic ali privilegijev. Edino, kar morava vedeti, je, kam je treba iti in kako doseči odrešenje.

V Jezusovem odgovoru morava upoštevati dva vidika: gibanje in prehod. Izraz »prizadevajte si!« namiguje na to, kar bo sv. Pavel imenoval boj vere, cerkveni očetje pa »duhovni boj«, »boj duha«. Brez omenjene notranje napetosti ne pridemo nikamor in ni mogoče ničesar dovršiti in izpolniti. Za kakšno dovršitev ali izpolnitev pa v resnici gre? Gre za tvoje in moje rojstvo od zgoraj v moči Sv. Duha. Gre za rojstvo v Sv. Duhu do te mere, da lahko skupaj s sv. Pavlom vzklikneva: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Krisutus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). To je rojstvo za Božje kraljestvo, ki ga je Jezus opisal kakor gostijo in s tem poudaril skrivnost polnosti in domačnosti v ljubezni, ki je osvojila srce. Jezusova prispodoba ne kaže na to, kar se bo uresničilo ob koncu časov, ampak kaže, da je cilj časov prišel obiskat človeška srca, da bi jim dal okusiti lepoto Božjih skrivnosti.

Drugi vidik je prehod, ki ga evangelij imenuje ozka vrata. Vstop v Božje kraljestvo je mogoč le skozi ozka vrata. Ta ozka vrata je sam Jezus Kristus. Skozi njega moramo iti. Ozka so zato, ker jih je odprl Bog in ne mi. Ozka so zato, ker izražajo modrost, ki prihaja od zgoraj in je nasprotna modrosti sveta, s katero smo prežeti mi. Ozka zato, ker Jezus razodeva Božje čutenje, ki je nasprotno čutenju našega mesa. A ta ožina je prehod v življenje. Podobna poti dojenčka v ta svet. V Jezusu se znova rodimo. Šele v njem in z njim odkrijemo svoje resnično bitje v obilju življenja, po katerem brezmejno hrepenimo.

Ko bo Bog postal vir vsakega našega dejanja in vsake misli, bomo prešli skozi ozka vrata, ki vodijo v kraljestvo življenja. Zato izbrati ponižnost in skesano srce pomeni izbrati Gospoda Jezusa, ki sam o sebi pravi takole: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.«

p. Vili Lovše

Božjega usmiljenja ni mogoče pogasiti

20. nedelja med letom

2V središču današnjega bogoslužja je 49. vrstica 12. poglavja Lukovega evangelija: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kako hrepenim, da bi se že vnel«. V luči te besede lahko dojameva tudi smisel Jezusovih besed o razdeljenostih med nami in o razumevanju znamenj časa.

V 5 Mz knjigi 4,24 je Bog imenovan »použivajoč ogenj«. Kaj to ime pomeni? Oglejva si tri odgovore:

Gregor Veliki prvi odgovarja: »Bog je imenovan ogenj zato, ker odstrani rjo grehov. O tem ognju pravi Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«.

V apokrifnem Tomaževem evangeliju je zapisan drugi odgovor, ki so ga antični cerkveni očetje in ga tudi današnji razlagalci pripisujejo Jezusu: »Kdor mi je blizu, je blizu ognju, in kdor je daleč od mene, je daleč od kraljestva.« Origen je te besede takole razložil: »Človek, ki po krstu ponovno greši, se mora, če hoče biti očiščen, približati Jezusu. Jezusova ljubezen vznemirja srce tega človeka, vse dokler z močjo svojega ognja ne stali vse, kar se upira njemu in bratom. Če pa bo človek zaradi svojega greha ostal zaprt v svojo sramoto ali domišljavost, bo daleč od Jezusa. Zanj bo Božje kraljestvo nedosegljivo. Ne bo našel niti svobode niti življenja.«

Tretji odgovor sta dojela dva učenca na poti v Emaus, ko sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga.

Kako pa, da Jezus na vse to pravi, da ni prišel, da prinese na zemljo mir, ampak delitev. Če Božji ogenj stopi naše notranje razdeljenosti, potem se nama ni treba več bati zunanjih razdeljenosti, čeprav so boleče in jih nismo sami hoteli. Srce čuti, da če hoče ostati trdno v najbolj bistvenem, te trdnosti ne more zapravljati v nebistvenih ali priložnostnih stvareh. Razklanosti in delitve med nami so zato neizogibne. Ljubezen, Ogenj, ki gori v prsih, namreč ni enako kot dobro razumevanje. Ljubezen je pripravljenost na mučeništvo. To je veljalo za Jezusa in velja tudi za nas. Razdeljenost, ki se bo zdela proti drugim, samo izrecno pokaže pripravljenost na žrtev iz ljubezni do drugih, ki so že deležni skrivnosti Božje ljubezni ali Božjega ognja.

Prepoznavanje znamenj časa pa je odkrivanje, da je naša osebna in skupna zgodovina del veliko večje svete Božje zgodovine. Razločevati znamenja časa pomeni, da v svoji zgodbi odkrijemo Božje delovanje. Če naju je oplazil Božji ogenj, skoraj ne bova mogla narediti drugače, kot da bova v vsakem dogodku življenja odkrivala uvod in odprtost v Božje vodenje.

p. Vili Lovše

Čuječi zaradi Božje usmiljene obljube

19. nedelja med letom

1Jezus naju s pomočjo prilik spodbuja k čuječnosti in skrbnosti. S tem nama pove veliko več, kot sva ti in jaz pripravljena verjeti. Dobrine so začasne in nestalne. Takšno je tudi naše življenje. Začasno in nestalno. Ali torej biti čuječ in buden pomeni, da svoje in naše začasnosti in nestalnosti nikdar ne izgubim iz zavesti? Ali pa čuječnost pomeni s strahom pričakovati prihod gospodarja, ki bo vsekakor prišel in bo svoje služabnike glede na njihovo vedenje nagradil ali kaznoval? Ne eno ne drugo ni evangeljsko.

Evangeljska čuječnost je povezana z nečim drugim. Temelji na izkustvu vere. Temelji na življenju iz Božje obljube, ki se je dotaknila srca. Ni na prvem mestu napor naše čuječnosti, ampak zaznavanje, da je Bog zvest svoji zavezi z vsakim izmed nas.

Čuječnost je mogoča samo zaradi Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Ti in jaz sva lahko čuječa zato, ker nama je Bog blizu. V Jezusu se je Božja bližina do tebe in mene dopolnila in se nenehno dopolnjuje. On nama daje čutiti Božjo brezpogojno zavezo. V Njegovi bližini je vir moči za najino čuječnost. On postane zaklad tvojega in mojega srca. V njem se osredotočijo Božje obljube in naša hrepenenja. Čuječnost je napor in prizadevanje, da se srce ne oddalji od resnice, od Njega, ki jo zaznavava.

Čuječnost ponazori evangeljska prilika o pričakovanju gospodarja, ki se vrača s svatbe in svojim strežnikom postreže. Podoba ni prav nič običajna. Na zemlji namreč ni gospodarja, ki bi stregel svojim služabnikom. Očitno je, da Jezus s priliko namiguje na svoje umivanje nog učencem med zadnjo večerjo. Naš Oče je sklenil, da nam da samega sebe in vse. Oče nama želi absolutno dobro. To je pokazal v Jezusu. Zato sva midva lahko čuječa in imava moč za vsak apostolski napor. Če nisva nikdar začutila Božje dobrohotnosti do sebe in drugih se ne bova mogla nikakor osvoboditi skrbi in beganja za dobrinami, ki jih potrebujeva za življenje. Svojega nestalnega življenja nikakor ne bova mogla z gotovostjo živeti. Če nisva zaznala Božje absolutne dobrohotnosti do sebe in drugih, se ne bova mogla upreti uporabi bratov in sester za lastne sebične namene, s katerimi hočeva zapolniti praznino nestalnosti, ki naju razjeda. Zato vse Sveto pismo in celotno izročilo Cerkve ves čas kliče: Ne pozabite, bodite pozorni, bodite budni, čujte!

V tem duhu dobi svoj poseben pomen še ena podrobnost iz evangelija. Zdi se, da se vse prilike o čuječnosti nanašajo na poslednje čase, ko se bo gospodar vrnil in noben izgovor ne bo več pomagal. V resnici pa ne gre za čas. Ne gre za večni čas po tem zgodovinskem času. Prilika govori o razsežnosti večnega časa, ki gre skozi naš zgodovinski čas in ga lahko živiva že danes. To pomeni, da je gospodar, ki prihaja, podoba razodetja, ki se zate in zame uresničuje v trenutku, ko se sredi vsakdanjega življenja odpreva skrivnosti Božjega kraljestva. Ne gre za to, da si danes z določenim načinom življenja tukaj zasluživa, da bova šla jutri tja gor. Božje kraljestvo je že tu. Lahko se razodene v vsakem trenutku našega vsakdanjega življenja. To nama želi Jezus povedati s tem, ko pravi, da gospodar streže svojim služabnikom. On se vsak hip lahko razodene tvojemu ali mojemu srcu in nama pokaže Božjo absolutno dobrohotnost do slehernega človeka. Če mu dovoliva to že danes in tukaj, korenito spremeni horizont najinega življenja. Postajava sposobna skupnosti.

p. Vili Lovše

Dragoceni Bogu

DSCI0006»Ločeni zakonci se na začetku zelo težko soočijo z bolečo preteklostjo in sedanjostjo,« pravi p. Viljem Lovše, ki duhovno spremlja skupino SRCE. »Potrebno si je vzeti vsaj pet let potrpežljivosti s samim seboj in drugimi. A treba je živeti naprej, še posebej, če moraš skrbeti za otroke. Otrokom sta še vedno oba starša, čeprav nista več partnerja. Zelo pomaga, če se učim zavedati resnice, ki ni odvisna od mojega počutja: da sem Bogu dragocen vsak hip, da me spoštuje in mi daje svojo moč tudi takrat, ko sem jezen ali doživljam krivdo in obup. Tudi v največjem grehu sem njegov. Lahko, če le želim in si upam, v sebi zajemam iz tega, kako je on do mene in do vseh, tudi do mojega bivšega partnerja, katerega odnos me tako zelo boli. Bolj ko si upam to sprejeti, prej sem sposoben sprave s svojo preteklostjo, življenja v sedanjosti in zaupanja za prihodnost.« Mnogi šele ob ločitvi zares začnejo živeti oseben odnos z Bogom, ga jemati resno in nanj računati, opaža p. Viljem.

V procesu žalovanja se razvezani zakonec najprej zave resničnosti, sledi boleče sprejemanje le te, nato poslavljanje od zamer in sprejemanje odpuščanja. »To traja ponavadi od pet do deset let, odvisno od tega, kakšna je človekova osebnostna struktura in značaj, pa tudi od razloga, zaradi katerega je prišlo do ločitve.« Razlogi za ločitev pa so zelo osebni, težko jih je posploševati. »Naj naštejem zgolj nekatere: osebnostna nezrelost, medsebojno nepoznavanje, slabo zgrajen ali zanemarjen vzajemni odnos, nesvoboda, potrošniški odnos do življenja, alkohol ali druge uničujoče odvisnosti, drugi notranji ali zunanji pritiski…«

Je ženskam v procesu ločitve težje kot moškim? »Težko rečem, ker ženske zdržijo večjo bolečino. Verjetno vsak, dokler se primerja z drugimi in verjame svoji predstavi, meni, da sam veliko bolj trpi kot drugi. Ob Jezusu Kristusu in njegovem trpljenju iz ljubezni do vsakega pa moja bolečina dobi popolnoma drugačno mesto. Postane vir moči in trdnosti tudi za druge. Zato je dobro brati svetnike, ki nam odprejo to pot sprejemanja in razumevanja bolečine (Janez od Križa, Terezija Avilska, Faustina Kowalska), pa tudi našo mistikinjo Magdaleno Gornik.«

V tej bolečini močno pomaga tudi skupnost. To so lahko sorodniki, prijatelji ali občestvo. »Nekdo, ki me upa poslušati in sprejeti v tej veliki preizkušnji. Potrebujem prostor in odnose, kjer lahko izrazim svojo bolečino in to, kar se dogaja.« V Sloveniji imamo tudi zelo dober program pomoči za razvezane, ki ga izvajajo Frančiškanski družinski centri. Nepogrešljive pa so skupine za samopomoč SRCE (http://srcerazvezani.si/) in SRCE OB SRCU ki sledijo navodilom Cerkve o pastoralni skrbi za razporočene. Gre za skupine, v katerih se enkrat mesečno zbirajo verni ločeni zakonci, ki se niso ponovno poročili. Dobivajo se pri sv. Jožefu v Ljubljani, v Novi Gorici in na Suhi pri Škofji Loki.  Tako med ločenimi kot tudi med njihovimi otroci pa se prijateljstva spletajo tudi na romanjih in duhovnih vajah, na počitnicah in izletih ter na delavnicah, kjer npr. skupaj spečejo pecivo.

Kaj pa sožupljani? Pomembno je, da razvezanih ne označujemo s pomilovalnimi izrazi, ampak da imamo z njimi normalen in spoštljiv odnos, kot ga mi pričakujemo od drugih. »Predvsem pa jim ne smemo dati čutiti, da so zaradi tega, kar se jim je zgodilo, sedaj izobčenci in nezaželeni med „pravičnimi“ in „dobrimi“ kristjani.« Občutljivost celotne Cerkve – ne zgolj duhovnikov, ampak še posebej poročenih kristjanov – do ločenih se počasi spreminja, opaža p. Viljem. Podobno, kot se je spreminjalo gledanje na zakonske skupine, potem ko je pred 40 leti z njimi začel p. Vital Vider. »Zaupam, da Bog močno dela v smer pomoči tem še bolj ranjenim bratom in sestram.«