Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: socialni teden

Različnost v družini, cerkvi in družbi: blagoslov ali težava?

V torek, 27. septembra, je v Župnija Marijinega oznanjenja potekala okrogla miza na temo različnost v družini, cerkvi in družbi. Govorci so bili  Aleš Čerin (Družina in življenje), Štefan Kržišnik (Iskreni.net), Luka Mavrič (Urad za družino) in Karmen Kristan (SRCE / Skupina Razvezanih v CErkvi). Med njimi je bil tudi ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Pogovor sta vodila Tone Lesnik in Igor Bahovec.

»V vojni, kjer smo bili na preizkušnji ali znamo storiti tako, da bo za vse dobro, je del naroda nasilno vzel usodo vseh v svoje roke, nakar smo desetletja živeli v sistemu, kjer je bila vsaka različnost moteča. Kaj pa danes? Se sploh lahko odprto pogovarjamo o teh temah? Kako se pogovarjati s tistimi, ki imajo diametralno drugačno stališče, saj se običajno pogovarjamo samo znotraj kroga enako mislečih.« (Tone Lesnik)

Različnost obstaja zato, da jo spoštujemo. Tone Lesnik jo dojema kot dano od Boga, kot stvarnost, ki je večna. Nekaj jo prinesemo že na svet, nekaj različnosti pa ustvarjamo tekom življenja. Čeprav jo moramo razumeti kot bogastvo in veselje ter nekaj pozitivnega, nas je na okrogli mizi Tone Lesnik opozoril tudi na negativne plati različnosti. Če je ta nasilna in agresivna, neprijetna in nam nastavlja ogledalo, se z njo težko soočamo. Kljub neprestanem opominjanju, kako naj z različnostjo ravnamo, jo prepogosto zlorabljamo v škodljive namene, celo za nadvlado nad drugimi ljudmi. O slednjem dogajanju priča tudi zgodovina, s premnogimi vojnami in konflikti ter trpljenjem – tudi na naših tleh. Usodna razdeljenost našega naroda danes lahko razumemo kot posledico nasilne zgodovine.

»Smisel različnosti je dopolnjevanje, kar poudarja tudi papež Frančišek v okrožnici Radost ljubezni. Med ljudmi obstajajo tri velike, pomembne različnosti:  različnost med moškim in žensko, med generacijami (družina so tri generacije, ki se med sabo dopolnjujejo) in različnost stanov (samski, poročeni, posvečeni). Prav je, da pri sprejemanju pomembnih odločitev pridejo skupaj različni ljudje, saj vsak doprinese svojo izkušnjo.« (Igor Bahovec)

Igor Bahovec je na okrogli mizi izpostavil drugo tematsko vprašanje sinode, kako ravnati z družinami, ki v nekem pogledu niso popolne; so bodisi enostarševske, razvezane, ponovno poročene, brez otrok in nenazadnje kako ravnati s samskimi osebami, ki v življenju ne najdejo parterja. Sinoda nas vabi, da se te družine ali posameznike čim bolj vključijo v cerkvena občestva ter tako ustvarjajo čim bolj heterogena omrežja, med seboj komunicirajo in si pomagajo. Bahovec je izpostavil vprašanje kaj lahko družina (ožja oziroma širša) stori za to, da bi postala »kvas« sodobni družbi. Vprašanje predstavlja kot nalogo, ki se tiče vseh in je pomembna. Danes se namreč zdi, da tri generacije ne zmorejo več ustrezno komunicirati, kar je velik problem celotne družbe. Na okrogli mizi je Igor Bahovec povabil tudi h branju okrožnice »Radost ljubezni«, ki je dokument cerkve. Gre za precej drugačen dokument od preteklih, ki je tudi nastajal v drugačnih okoliščinah. Papež je namreč v času trajanja sinode sam dal zgled Cerkve, ki posluša, nato pa dogajanje zbral v besedilu okrožnice. Ko gre za pereče vprašanje ločenih zakoncev, sinoda ni dala enoznačnega, dokončnega odgovora ampak spodbuja, da se to vprašanje rešuje od primera do primera, za vsak zakon posebej, upoštevajoč vse okoliščine. Ob tem pa Papež poudarja integracijo, vključevanje in duhovno spremljanje teh posameznikov. Sinoda tudi tu prinaša veliko upanje.

Po tem uvodnem nagovoru obeh povezovalcev, je iz njune strani sledilo nekaj vprašanj za ostale udeležence okrogle mize. Lesnika ja najprej zanimalo, kako udeleženci kot posamezniki, v družbi dojemajo razdeljenost Slovenske družbe, ki se odraža skozi različno gledanje na zgodovino.

Štefan Kržišnik je kot odgovor na to vprašanje izpostavil situacijo srečanja s človekom, ki ima diametralno drugačen pogled na med- in povojno dogajanje. Pomembno se mu zdi ločevati med različnostjo po božjem izvirnem načrtu (ki je dobra) in različnostjo kot posledico padca, greha, ki je boleča. To različnost po padcu moramo znati živeti in zdraviti. Tukaj vidi tudi vzporednice s pastoralo v družini.  Aleš Čerin je kot odgovor povedal, da se v zakonskih skupinah Družina in življenje o tem vprašanju načeloma ne pogovarjajo. Opaža pa problem izgube velikega števila očetov med II. svetovno vojno in travmatiziranosti tistih, ki so vojno preživeli. Skrbi ga, da nas bo ta problem spremljal še desetletja. Ob tem Čerin poudarja tudi problem pomanjkanje moškega lika v slovenski družbi, zato v zakonskih skupinah še posebej spodbujajo vzgojo za moškost. Karmen Kristan vidi posledico razdeljenosti Slovenske družbe v destruktivnem vedenju, pogostnosti samomorov ipd. Poudarja, da gre za pomembne teme, o katerih bi moralo govoriti več. Luka Mavrič pri svojem delu opaža, da  ti dogodki močno vplivajo na življenje in težave sodobnih družin (npr. problem neslišanosti, potlačenih čustev ipd.). Vidi, da tudi danes še ne znamo živeti z različnostjo in se o njej izredno težko pogovarjamo. Je mnenja, da se zdi, kot bi različnost najrajši kar ukinili.

Igor Bahovec je z naslednjim vprašanjem želel izvedeti,  kako se sodelujoči soočajo z različnostjo v verovanju (od tradicionalne do globoke vere)?

Luka Mavrič je poudaril, da je vera legitimna odločitev in je del vsakega izmed nas. Zato, da bi morali biti kristjani danes bolj ponosni na svojo vero in si jo upati pokazati tudi takrat, ko poleg neverujoči. Karmen Kristan je odgovor povezala z raziskavo ki dokazuje, da se vernost pri razvezanih bistveno poglobi. Izpostavila je potrebo po večjem vključevanju razvezanih v Cerkev. Aleš Čerin je dejal, da se v zakonskih skupinah srečujejo z zelo različno globino vere – od tradicionalno vernih do iskalcev. Vse skupaj želijo voditi k Bogu, pri tem jim je zelo pomembna formacija voditeljskih parov. Štefan Križišnik je poudaril precejšno različnost skupin v cerkvi, ki se je odražala tudi na sinodi o družini. Prav večja zavest te različnosti pa nas, po njegovem mnenju, vodi k še bolj zavzetemu iskanju edinosti.

Sledilo je vprašanje kje so udeleženci, znotraj njihovega okolja delovanja, doživeli različnost, ki jih je osebno obogatila?

Čerin je povedal, da opaža, da bi posamezni voditelji zakonskih skupin želeli, da bi v skupinah sodelovali le cerkveno poročeni pari in bi vse ostale kar izločili, a se v njihovem gibanju zavzemajo za odprtost do vseh. Zanima jih le ključno vprašanje, ki se glasi »kdo je vaš odrešenik«? V naslednjem odgovoru je Karmen Kristan omenila metodo duhovnega spremljanja, ki temelji na tem, da znaš drugega ljubeče poslušati, saj je vsaka zgodba enkratna. Križišnik je izpostavil izkušnjo sodelovanja z redovnico kot primer soočenja med ženskim in moškim principom delovanja ter srečanjem pripadnikov dveh različnih stanov. Poudaril je, da bi si v Cerkvi želel tega še več.

Igor je ob koncu splošnih vprašanj zastavil še posamezna, najprej za Luko Mavriča in sicer, kako urad za družino zaznava različne tipe družin, kot so ločeni, neporočeni in posamezniki, ki ne vidijo smisla v poroki na primer? Mavrič bi si želel, da bi čisto vsak človek, ne glede na njegove življenjske okoliščine, ob stikih s Cerkvijo, doživel občutek sprejetosti. Drugi korak pa bi nato bil spremljanje tega človeka s strani duhovnika in tudi vernikov, da zaživi v občestvu s Kristusom in Cerkvijo. Naslednje vprašanje je bilo namenjeno Karmen Križišnik in sicer, kako v skupini Srce vidite prihodnje možnosti sodelovanja v Cerkvi? Karmen je povedala, da je bila pred kratkim ustanovljena nova skupina Srce ob srcu in da je tudi manjših skupin po Sloveniji vedno več. Aleš Čerin je dobil vprašanje kako v Sloveniji odpirati prostor za sprejemanje različnosti? Izpostavil je, da so njihove skupine prostor rasti, ki preko voditeljskih parov omogoča in neguje različnost, kot protiutež nekakšnemu »katoliškemu elitizmu«. Na koncu pa je Štefan izpostavil še raznolikost parov, ki se udeležujejo njihove priprave na zakon. Ta je za voditelje velik izziv – kako vsem dati občutek sprejetosti, jih potrditi v njihovi resničnosti obenem pa jim tudi predstaviti izziv verske poti, ki je za vsak zakonski par zelo pomembna.

Nadškof Zore je ob zaključku pudaril, da se ne smemo odpovedati idealom a moramo hkrati tudi sprejeti dejstvo, da idealnih družin ni. Pomembno se mu zdi, da papež izreče pohvalo vsem tistim, ki jim kljub težkim preizkušnjam uspeva. Posebej zahteven izziv se mu zdi vzgajanje celotnega cerkvenega občestva, da bo sposobno slediti izhodiščem sinode in se vključevati na različnih stopnjah. Pomembno je razlikovati med različnostjo, ki je rodovitna in različnostjo, ki je posledica greha in potrebuje spreobrnjenje.

Ob zaključku se je Nadškof Zore lepo zahvalil vsem tistim, ki delujejo na področjih, obravnavanih na okrogli mizi.