Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: resnica

Jaz sem pot, resnica in življenje

5. velikonočna, 14.5.2017, Jn 14,1-12

Vrniti se domov za mnoge ljudi pomeni vrnitev v lagodje in gotovost. V najboljših domovih otrok ni strah. Vedo, da so obvarovani pred ostrimi zadevami zunaj doma. Kot odrasli še vedno nosimo v sebi to globoko željo po varnosti. S seboj jo nosimo v vse domove v katerih živimo.

Ko premišljujemo o domovih svojega otroštva, mnogi lahko rečemo, da je zanje najbolj značilno prav to, kar v današnjem evangeliju Jezus pravi samo o sebi: “Jaz sem pot, resnica in življenje!”

Prvi kristjani so se imenovali ljudje na poti. Krščanstvo ni ideja, ampak način življenja, pot po kateri je treba hoditi in ji slediti.

Naš dom je tudi prostor, kjer nam je bila največkrat povedana »resnica«. Včasih je prizadela naše sebične jaze. Poslušati smo morali stvari, ki jih rajši ne bi slišali. Vendar sta to resnico največkrat spremljala ugodje in ljubezen. Izrečena je bila namreč v kontekstu ljubečih odnosov in vzajemne skrbi.

Mnogi odrasli se svojih domov iz otroštva spominjamo zelo živo. Življenje se je odvijalo v šoli in doma, srečevali smo se s prijatelji in sorodniki. Živeli smo organiziran kaos kjer smo zahtevali prostor zase in branili svoj položaj. Vedno smo doživljali tudi manjše drame in živeli na polno.

V evangeliju je izrečena podoba Jezusa, ki nam pripravlja dom in je pot, resnica in življenje. Povabljeni smo, da svoj dom zgradimo v Njem, tako kakor je on doma pri nas. Čudovita podoba intimnosti, ki jo Kristus deli z nami in mi z njim.

Najboljši domovi pa svojim prebivalcem ne nudijo večne varnosti in lagodja. Dom je le sredstvo za dosego cilja. Cilj doma je trdnost in zdravje, ki ju potrebujemo, da gremo v svet izven doma. Naše prebivanje v skupnem domu z Jezusom po veri, nas nenehno usposablja, da gremo ven, v večkrat sovražne okoliščine in z drugimi delimo Pot, Resnico in Življenje, ki nas hrani in drži pokonci. Na svetu več kot 70% ljudi nima primernih domov, na miljone pa jih mora bežati in si ustvarjati dom tam kjer so.

Naša Pot je pot pravičnosti, razvoja in miru za vse ljudi, kjerkoli in povsod, ne le za nekaj izbrancev, ki si lahko zgradijo največje hiše. Povabljeni smo, da še naprej govorimo Resnico, čeprav bomo zaradi tega nepriljubljeni, drugačni in nas večina ne bo marala. Še naprej moramo živeti Življenje, ki nam daje največje veselje prav s proslavljanjem človeškega dostojanstva, tukaj in vsepovsod.

Povabljeni smo živeti Njega, kot Pot, Resnico in Življenje. V njegovi moči bomo lahko opravljali večja dela od njega. Ta izziv lahko vzamemo s seboj v teden, ki je pred nami.

P. Viljem Lovše, DJ

Vstopi v pogovor z resnico!

182-img_20161008_135232Kaj pomeni, da si srečen? Srečo bi lahko opisali kot občutek blaginje, dobro občutje življenja, drugih in sebe. Srečo lahko opišemo tudi kot odsotnost umske in čustvene bolečine in nelagodja. Sveto pismo srečnega imenuje blagoslovljen in blažen. Blažen in blagrovan je človek, »ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v GOSPODOVI postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči.« (Ps 1,1-2).

V svojih blagrih izrečenih pri govoru na gori Jezus blagruje tiste, ki duhovno cvetijo – uspevajo: živijo v stiku z Bogom Očetom z veseljem in zadovoljstvom zaradi Božje naklonjenosti in odrešenja, ne glede na zunanje okoliščine in pogoje (Prim. Mt 5,3).

Večina izmed nas želimo biti pošteni in dobrohotni ljudje, ki  življenje dobro upravlja in se dobro počuti  tudi sredi naraščajočega nasprotnega vetra. Številni pa pri tem uporabljamo napačne metode za dosego sreče, ki nas v resnici naredijo nesrečne. Delamo in borimo se za nekaj, kar ne moremo ujeti in obdržati.

Sprašujemo se in protestiramo: »Zakaj se tako nemogoče počutim in moram vse to doživljati?«, vpijemo sredi težav. Običajno hočemo krivdo za svoje dogajanje in stanje zvrniti na nekoga drugega: »Moja žena je kriva. Zaradi nje se tako katastrofalno počutim.« Ali: »Za vse je kriv moj mož.« »Moja služba me ne osrečuje!«, »Moji prijatelji so eno samo razočaranje.« Ali: »Moji otroci so vir mojih razočaranj.« Nekateri drugi za svoje težave krivijo Cerkev, družbo: kriv je duhovnik in neprijazni verniki. Vsi se jim zdijo veliki hinavci.

Dejstvo pa je, da ima vsak izmed nas v življenju nekaj, kar bi rad spremenil. Nihče ne živi v popolnih življenjskih okoliščinah. Kaj pa ti sami sebi govoriš o teh okoliščinah? Kriviš druge ali sebe?

Janez je dober možakar: kristjan z osebno vero v Boga večino svojega življenja. Petnajst let po poroki je prisiljen živeti sam, ločen od svoje družine in postavljen pred dejstvo razveze, ki je ni hotel. Podrl se mu je svet. Počuti se bedno. Vsak večer si poskuša lajšati to nevzdržno stanje s pijačo. Tako je nesrečen, da hoče umreti. Ne vidi več smisla in poti naprej v svojem življenju. Okoliščine se mu zdijo nevzdržne.

V obupu me pokliče in se odloči priti na pogovor. Po nekaj pogovorih odkrije, da mu svojega življenja ni treba končati. Njegova osebna vera znova raste. Boga začne odkrivati sredi svojega življenja in trenutnega dogajanja. Odkriva kaj vse Bog dela dobrega v tem, kar se dogaja.

Takole pravi: »Nekega večera, ko sem se spet prepustil samogovoru smiljenja samemu sebi, sem se začel zavedati misli, ki si jih govorim: ‘Pa saj nima smisla. Popolnoma sam sem. Nihče me nima rad in mu ni mar zame. Nihče noče biti z menoj. Zavržen sem in nekoristen.’« Začudil se je, kaj vse sam sebi govori. »Ali je to res, kar si govorim?«, se je vprašal. Kar naenkrat mu je postalo jasno, da ni depresiven zaradi razveze, ampak zaradi svojih samogovorov, zaradi tega, kar sam sebi govori.

Odločil se je, da bo spremenil notranji samogovor. Začela se je bitka za dialog, bitka za notranjo resnico. Ni bilo lahko. Še traja, ampak Janez se nič več ne pusti porušiti samouničevalnim samogovorom.

Namesto laži: Propadel sem. Sem ena velika polomija.

Vstopi v dialog z resnico: Zakon mi je propadel, toda ti Gospod mene in mojo bivšo ženo globoko ljubiš, nenehno in vsak hip. Zate sem pomemben.

Namesto laži: Obupno sam sem in beden.

Vstopi v dialog z resnico: Sam sem, a ne osamljen, saj si ti z menoj Gospod in jaz sem lahko s teboj.

Namesto laži: Ker sem ločen od družine zame ni več veselja na tem svetu. Vse je prazno.

Vstopi v dialog z resnico: Ločen sem od svoje družine in to resnično boli. Gospod ker sem v tebi lahko delam in živim naprej tudi s svojo bolečino in ranami.

Janez je prenehal piti. Uničujočim samogovorom se nič več ne prepušča. »Ker sem sam, še ne pomeni, da sem osamljen.« Vstopa v dvogovor z resnico in svoj položaj doživlja kot priložnost za zaupanje in slavljenje Boga. V tej težki situaciji se lahko veseli Božje navzočnosti Vstalega Kristusa v svojem življenju.

Zunanje okoliščine se niso spremenile. Odkril je, da je v svojih samogovorih sam sebi ponavljal od hudiča navdihnjene velike in uničujoče laži, si s tem uničeval življenje in se vedno bolj zapiral vase.

Povzetek

Trije koraki za notranji dialog, ki ti omogoča, da si to kar v resnici si in naj bi bil:

  1. Odkrij svoje uničujoče in zlagane samogovore (Janez je odkril, da laže sam sebi).
  2. Odločno se odreci vsem tem zlaganim samogovorom.
  3. Vstopi v dialog z resnico (Škodljivo je, da sam sebi ponavljaš laž, da nisi vreden ljubezni in da si nekoristen. Dobro je sprejeti resnico: »Gospod vesolja, ti si mi v Kristusu pokazal, da me ljubiš z večno ljubeznijo. Danes in tukaj. Sredi vsega tega, kar se mi dogaja tudi po moji krivdi. Ti si mi dal mnoge talente in darove. Neskončno sem ti dragocen.«)

Janez je odkril, da je samota lahko zelo vznemirljiva izkušnja bivanja v Božji navzočnosti. Če bi vztrajal v svojih lažnih in samouničevalnih samogovorih, bi že zdavnaj naredil samomor. Ker je odkril Gospodovo navzočnost in se odprl temu kar Bog dela zanj po vsem tem kar se dogaja, je spet začel živeti z veseljem. Nič več se ne bo prepuščal samouničevalnim samogovorom in tesnobam, ki so ga skoraj zadušile. Gospod ga uči gledati na samega sebe skozi Njegove oči. Zaradi Njega se lahko odreče lažem in se jih znebi. Nič več ga ne morejo uničevati.

P. Viljem Lovše

Božjega usmiljenja ni mogoče pogasiti

20. nedelja med letom

2V središču današnjega bogoslužja je 49. vrstica 12. poglavja Lukovega evangelija: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kako hrepenim, da bi se že vnel«. V luči te besede lahko dojameva tudi smisel Jezusovih besed o razdeljenostih med nami in o razumevanju znamenj časa.

V 5 Mz knjigi 4,24 je Bog imenovan »použivajoč ogenj«. Kaj to ime pomeni? Oglejva si tri odgovore:

Gregor Veliki prvi odgovarja: »Bog je imenovan ogenj zato, ker odstrani rjo grehov. O tem ognju pravi Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«.

V apokrifnem Tomaževem evangeliju je zapisan drugi odgovor, ki so ga antični cerkveni očetje in ga tudi današnji razlagalci pripisujejo Jezusu: »Kdor mi je blizu, je blizu ognju, in kdor je daleč od mene, je daleč od kraljestva.« Origen je te besede takole razložil: »Človek, ki po krstu ponovno greši, se mora, če hoče biti očiščen, približati Jezusu. Jezusova ljubezen vznemirja srce tega človeka, vse dokler z močjo svojega ognja ne stali vse, kar se upira njemu in bratom. Če pa bo človek zaradi svojega greha ostal zaprt v svojo sramoto ali domišljavost, bo daleč od Jezusa. Zanj bo Božje kraljestvo nedosegljivo. Ne bo našel niti svobode niti življenja.«

Tretji odgovor sta dojela dva učenca na poti v Emaus, ko sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga.

Kako pa, da Jezus na vse to pravi, da ni prišel, da prinese na zemljo mir, ampak delitev. Če Božji ogenj stopi naše notranje razdeljenosti, potem se nama ni treba več bati zunanjih razdeljenosti, čeprav so boleče in jih nismo sami hoteli. Srce čuti, da če hoče ostati trdno v najbolj bistvenem, te trdnosti ne more zapravljati v nebistvenih ali priložnostnih stvareh. Razklanosti in delitve med nami so zato neizogibne. Ljubezen, Ogenj, ki gori v prsih, namreč ni enako kot dobro razumevanje. Ljubezen je pripravljenost na mučeništvo. To je veljalo za Jezusa in velja tudi za nas. Razdeljenost, ki se bo zdela proti drugim, samo izrecno pokaže pripravljenost na žrtev iz ljubezni do drugih, ki so že deležni skrivnosti Božje ljubezni ali Božjega ognja.

Prepoznavanje znamenj časa pa je odkrivanje, da je naša osebna in skupna zgodovina del veliko večje svete Božje zgodovine. Razločevati znamenja časa pomeni, da v svoji zgodbi odkrijemo Božje delovanje. Če naju je oplazil Božji ogenj, skoraj ne bova mogla narediti drugače, kot da bova v vsakem dogodku življenja odkrivala uvod in odprtost v Božje vodenje.

p. Vili Lovše