Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: razvezani

Prvo jesensko srečanje Skupnosti Srce pri sv. Jožefu

Prvo jesensko srečanje Skupnosti Srce pri sv. Jožefu bo v ponedeljek 25. septembra 2017.

Maša za pokojno Cvetko Lavrič (obletna maša) in druge pokojne v skupnosti Srce bo ob 19. uri v cerkvi sv. Jožefa.

Po maši sledi program:

  • Duhovna misel
  • Predstavitev programa 2017/18
  • Spoznavanje in pogovor
  • Zaključek, obvestila in Agape

Različnost v družini, cerkvi in družbi: blagoslov ali težava?

V torek, 27. septembra, je v Župnija Marijinega oznanjenja potekala okrogla miza na temo različnost v družini, cerkvi in družbi. Govorci so bili  Aleš Čerin (Družina in življenje), Štefan Kržišnik (Iskreni.net), Luka Mavrič (Urad za družino) in Karmen Kristan (SRCE / Skupina Razvezanih v CErkvi). Med njimi je bil tudi ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Pogovor sta vodila Tone Lesnik in Igor Bahovec.

»V vojni, kjer smo bili na preizkušnji ali znamo storiti tako, da bo za vse dobro, je del naroda nasilno vzel usodo vseh v svoje roke, nakar smo desetletja živeli v sistemu, kjer je bila vsaka različnost moteča. Kaj pa danes? Se sploh lahko odprto pogovarjamo o teh temah? Kako se pogovarjati s tistimi, ki imajo diametralno drugačno stališče, saj se običajno pogovarjamo samo znotraj kroga enako mislečih.« (Tone Lesnik)

Različnost obstaja zato, da jo spoštujemo. Tone Lesnik jo dojema kot dano od Boga, kot stvarnost, ki je večna. Nekaj jo prinesemo že na svet, nekaj različnosti pa ustvarjamo tekom življenja. Čeprav jo moramo razumeti kot bogastvo in veselje ter nekaj pozitivnega, nas je na okrogli mizi Tone Lesnik opozoril tudi na negativne plati različnosti. Če je ta nasilna in agresivna, neprijetna in nam nastavlja ogledalo, se z njo težko soočamo. Kljub neprestanem opominjanju, kako naj z različnostjo ravnamo, jo prepogosto zlorabljamo v škodljive namene, celo za nadvlado nad drugimi ljudmi. O slednjem dogajanju priča tudi zgodovina, s premnogimi vojnami in konflikti ter trpljenjem – tudi na naših tleh. Usodna razdeljenost našega naroda danes lahko razumemo kot posledico nasilne zgodovine.

»Smisel različnosti je dopolnjevanje, kar poudarja tudi papež Frančišek v okrožnici Radost ljubezni. Med ljudmi obstajajo tri velike, pomembne različnosti:  različnost med moškim in žensko, med generacijami (družina so tri generacije, ki se med sabo dopolnjujejo) in različnost stanov (samski, poročeni, posvečeni). Prav je, da pri sprejemanju pomembnih odločitev pridejo skupaj različni ljudje, saj vsak doprinese svojo izkušnjo.« (Igor Bahovec)

Igor Bahovec je na okrogli mizi izpostavil drugo tematsko vprašanje sinode, kako ravnati z družinami, ki v nekem pogledu niso popolne; so bodisi enostarševske, razvezane, ponovno poročene, brez otrok in nenazadnje kako ravnati s samskimi osebami, ki v življenju ne najdejo parterja. Sinoda nas vabi, da se te družine ali posameznike čim bolj vključijo v cerkvena občestva ter tako ustvarjajo čim bolj heterogena omrežja, med seboj komunicirajo in si pomagajo. Bahovec je izpostavil vprašanje kaj lahko družina (ožja oziroma širša) stori za to, da bi postala »kvas« sodobni družbi. Vprašanje predstavlja kot nalogo, ki se tiče vseh in je pomembna. Danes se namreč zdi, da tri generacije ne zmorejo več ustrezno komunicirati, kar je velik problem celotne družbe. Na okrogli mizi je Igor Bahovec povabil tudi h branju okrožnice »Radost ljubezni«, ki je dokument cerkve. Gre za precej drugačen dokument od preteklih, ki je tudi nastajal v drugačnih okoliščinah. Papež je namreč v času trajanja sinode sam dal zgled Cerkve, ki posluša, nato pa dogajanje zbral v besedilu okrožnice. Ko gre za pereče vprašanje ločenih zakoncev, sinoda ni dala enoznačnega, dokončnega odgovora ampak spodbuja, da se to vprašanje rešuje od primera do primera, za vsak zakon posebej, upoštevajoč vse okoliščine. Ob tem pa Papež poudarja integracijo, vključevanje in duhovno spremljanje teh posameznikov. Sinoda tudi tu prinaša veliko upanje.

Po tem uvodnem nagovoru obeh povezovalcev, je iz njune strani sledilo nekaj vprašanj za ostale udeležence okrogle mize. Lesnika ja najprej zanimalo, kako udeleženci kot posamezniki, v družbi dojemajo razdeljenost Slovenske družbe, ki se odraža skozi različno gledanje na zgodovino.

Štefan Kržišnik je kot odgovor na to vprašanje izpostavil situacijo srečanja s človekom, ki ima diametralno drugačen pogled na med- in povojno dogajanje. Pomembno se mu zdi ločevati med različnostjo po božjem izvirnem načrtu (ki je dobra) in različnostjo kot posledico padca, greha, ki je boleča. To različnost po padcu moramo znati živeti in zdraviti. Tukaj vidi tudi vzporednice s pastoralo v družini.  Aleš Čerin je kot odgovor povedal, da se v zakonskih skupinah Družina in življenje o tem vprašanju načeloma ne pogovarjajo. Opaža pa problem izgube velikega števila očetov med II. svetovno vojno in travmatiziranosti tistih, ki so vojno preživeli. Skrbi ga, da nas bo ta problem spremljal še desetletja. Ob tem Čerin poudarja tudi problem pomanjkanje moškega lika v slovenski družbi, zato v zakonskih skupinah še posebej spodbujajo vzgojo za moškost. Karmen Kristan vidi posledico razdeljenosti Slovenske družbe v destruktivnem vedenju, pogostnosti samomorov ipd. Poudarja, da gre za pomembne teme, o katerih bi moralo govoriti več. Luka Mavrič pri svojem delu opaža, da  ti dogodki močno vplivajo na življenje in težave sodobnih družin (npr. problem neslišanosti, potlačenih čustev ipd.). Vidi, da tudi danes še ne znamo živeti z različnostjo in se o njej izredno težko pogovarjamo. Je mnenja, da se zdi, kot bi različnost najrajši kar ukinili.

Igor Bahovec je z naslednjim vprašanjem želel izvedeti,  kako se sodelujoči soočajo z različnostjo v verovanju (od tradicionalne do globoke vere)?

Luka Mavrič je poudaril, da je vera legitimna odločitev in je del vsakega izmed nas. Zato, da bi morali biti kristjani danes bolj ponosni na svojo vero in si jo upati pokazati tudi takrat, ko poleg neverujoči. Karmen Kristan je odgovor povezala z raziskavo ki dokazuje, da se vernost pri razvezanih bistveno poglobi. Izpostavila je potrebo po večjem vključevanju razvezanih v Cerkev. Aleš Čerin je dejal, da se v zakonskih skupinah srečujejo z zelo različno globino vere – od tradicionalno vernih do iskalcev. Vse skupaj želijo voditi k Bogu, pri tem jim je zelo pomembna formacija voditeljskih parov. Štefan Križišnik je poudaril precejšno različnost skupin v cerkvi, ki se je odražala tudi na sinodi o družini. Prav večja zavest te različnosti pa nas, po njegovem mnenju, vodi k še bolj zavzetemu iskanju edinosti.

Sledilo je vprašanje kje so udeleženci, znotraj njihovega okolja delovanja, doživeli različnost, ki jih je osebno obogatila?

Čerin je povedal, da opaža, da bi posamezni voditelji zakonskih skupin želeli, da bi v skupinah sodelovali le cerkveno poročeni pari in bi vse ostale kar izločili, a se v njihovem gibanju zavzemajo za odprtost do vseh. Zanima jih le ključno vprašanje, ki se glasi »kdo je vaš odrešenik«? V naslednjem odgovoru je Karmen Kristan omenila metodo duhovnega spremljanja, ki temelji na tem, da znaš drugega ljubeče poslušati, saj je vsaka zgodba enkratna. Križišnik je izpostavil izkušnjo sodelovanja z redovnico kot primer soočenja med ženskim in moškim principom delovanja ter srečanjem pripadnikov dveh različnih stanov. Poudaril je, da bi si v Cerkvi želel tega še več.

Igor je ob koncu splošnih vprašanj zastavil še posamezna, najprej za Luko Mavriča in sicer, kako urad za družino zaznava različne tipe družin, kot so ločeni, neporočeni in posamezniki, ki ne vidijo smisla v poroki na primer? Mavrič bi si želel, da bi čisto vsak človek, ne glede na njegove življenjske okoliščine, ob stikih s Cerkvijo, doživel občutek sprejetosti. Drugi korak pa bi nato bil spremljanje tega človeka s strani duhovnika in tudi vernikov, da zaživi v občestvu s Kristusom in Cerkvijo. Naslednje vprašanje je bilo namenjeno Karmen Križišnik in sicer, kako v skupini Srce vidite prihodnje možnosti sodelovanja v Cerkvi? Karmen je povedala, da je bila pred kratkim ustanovljena nova skupina Srce ob srcu in da je tudi manjših skupin po Sloveniji vedno več. Aleš Čerin je dobil vprašanje kako v Sloveniji odpirati prostor za sprejemanje različnosti? Izpostavil je, da so njihove skupine prostor rasti, ki preko voditeljskih parov omogoča in neguje različnost, kot protiutež nekakšnemu »katoliškemu elitizmu«. Na koncu pa je Štefan izpostavil še raznolikost parov, ki se udeležujejo njihove priprave na zakon. Ta je za voditelje velik izziv – kako vsem dati občutek sprejetosti, jih potrditi v njihovi resničnosti obenem pa jim tudi predstaviti izziv verske poti, ki je za vsak zakonski par zelo pomembna.

Nadškof Zore je ob zaključku pudaril, da se ne smemo odpovedati idealom a moramo hkrati tudi sprejeti dejstvo, da idealnih družin ni. Pomembno se mu zdi, da papež izreče pohvalo vsem tistim, ki jim kljub težkim preizkušnjam uspeva. Posebej zahteven izziv se mu zdi vzgajanje celotnega cerkvenega občestva, da bo sposobno slediti izhodiščem sinode in se vključevati na različnih stopnjah. Pomembno je razlikovati med različnostjo, ki je rodovitna in različnostjo, ki je posledica greha in potrebuje spreobrnjenje.

Ob zaključku se je Nadškof Zore lepo zahvalil vsem tistim, ki delujejo na področjih, obravnavanih na okrogli mizi.

Predavanja za skupino SRCE in izven 2016/17

 

umivanje nogV letu 2016_17 smo spet povabljeni k obilju dobrih predavanj z izvrstnimi predavatelji. Hvala patrom jezuitom in ga. Geni Pupis. Predavanja bodo vsebinsko povezana z gradivi, ki jih bomo premišljevali in si spoznanja na podlagi osebne izkušnje podelili v skupinicah Srce ob srcu.

Predavanja bodo vsak 4. ponedeljek v mesecu ob 19.45 v Marijini kapeli pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani.

1. 26.9.2016: Zanikam ali sprejemam svoj križ razveze? (Zakaj ravno jaz? Kaj mi lahko pomaga, da ne zbežim v razne odvisnosti?) P. Viljem Lovše
2. 24.10.2016: Rane, prostor srečanja z Bogom (Kako sprejeti in v trpljenju ostati v njegovi Ljubezni? Zakaj molitev v stiski pomaga in kaj vse je molitev?) P. Tomaž Mikuš
3. 28.11.2016: »Kako veliko je Gospodovo usmiljenje, njegovo odpuščanje tistim, ki se obračajo nanj!« (Sir 17,29) (Božja pravičnost je usmiljenje. Sprejemam Božje odpuščanje?)   P. Jože Roblek
4. 19.12.2016: »Šel je ven in se bridko zjokal.«(Lk 22,62) (Kako do kesanja, da bi lahko odpustil sebi? Pogled na svoje življenje skozi Božje oči. Moč izgovorjene besede oz. zakaj je dobra podelitev v varnem krogu ljudi, ki te ljubeče poslušajo ali pa v pogovoru z duhovnim spremljevalcem?) P. Ivan Platovnjak
5. 30.1.2017: Kako naj odpustim? (Odpuščanje in sprava. Kako odpustiti partnerju-ci?) P. Ivan Bresciani
6. 20.2.2017: »Če hočeš, me moreš očistiti.«(Mr 1,40) (Česa? Vseh stisk, ki jih s seboj prinese razveza: npr. depresije, potlačene jeze, strahu, osamljenosti, občutka zavrženosti…) P. Franc Kejžar
7. 27.3.2017: Vsak dan vzemi svoj križ in hodi za menoj (Lk 9,23) (Razločevanje. Duhovni boj. Zahvaljevanje -zdravilo proti potrtosti.) P. Janez Poljanšek
8. 24.4.2017: Otroci v luči razveze (Na kaj moramo biti pozorni ob razvezi glede otrok in kako ostati dosledni tudi kasneje? (skrb, krivda, meje, rane…) Ga. Gena Pupis
9. 29.5.2017: »Glej, vse delam novo!«(Raz 21,5)  (Kako živeti samskost? Pa spolnost – kako do vzdržnosti? Hrepenenje po odnosu. Nova veza? Kdaj in s kom?) P. Damjan Ristić
10. 19.6.2017: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13) (Kako zaživeti novo življenje, katerega temelj je Kristus, v zaupanju, da On poskrbi in da novo poslanstvo?) P. Beno Lavrih

Skupina Srce ob srcu_Ljubljana

LOGOV svetu selfijev, potrošništva, nedosegljivih idealov popolnosti, osamljenosti ipd. zmanjkuje časa in prostora za usmiljenje, sočutje, za to, da srce ob srcu joka, za to, da bi bili slišani, sprejeti, razumljeni. Razveza je ena od najtežjih življenjskih izkušenj, je dejansko proces, ki lahko traja mnogo let. Bolečina, ki ni izpovedana, se zapiše v telo in zastruplja naše odnose. Nimamo se radi ker se oblagamo s krivdo. Ne sprejemamo drugih ker se primerjamo z njimi ali pa mislimo, da nas obsojajo. Bogu zamerimo ker nas je doletela ta preizkušnja, zato se raje smilimo sami sebi kot da bi sprejeli, da smo Zanj vedno ljubljeni in dragoceni.

Psihologija od trpljenja beži, duhovnost ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje in razodevanje božje moči v svojem življenju.

V septembru je  v Ljubljani začela z delovanjem skupina »Srce ob srcu« pod okriljem SRCA, Skupine Razvezanih v CErkvi.  Srečanja bodo vsak 4. ponedeljek v mesecu ob 16.45h  v Plečnikovi sobi v Ignacijevem domu duhovnosti. 

LETAK

Ob slikah lahko prisluhnete predstavitvi skupin za ločene SRCE OB SRCU. Posnetek je nastal v okviru oddaje Utrip Cerkve na Slovenskem. (20.9.2016) Pogovor s p. Vilijem Lovšetom in Karmen Kristan je vodila Mateja Subotičanec.

Gradivo za molitev, premišljevanje in podelitev v skupini bo vsak že predhodno prejel po e-pošti. Vsi zainteresirani se čimprej prijavite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com, da boste prejeli gradivo, dodatna pojasnila, vabilo na srečanje ipd. 

  • Skupina je osnovana na temelju službe poslušanja z medsebojno podelitvijo lastne izkušnje.
  • Metoda duhovnega poslušanja je sad večletne dobre prakse v duhovnih vajah v vsakdanjem življenju ter v skupinah oz. pri Odmikih za moške.
  • Skupina je odprta za vse z izkušnjo razveze, ne glede na samskost ali ne in ne glede na časovno distanco, saj bolečina, ki je bila potlačena ne zastara.
  • Vernost ni pogoj, le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje.

Namen skupine je podpora drug drugemu v vseh preizkušnjah v procesu razveze ali po njej ter spodbuda k osebni rasti s poglabljanjem svoje vere v osebnem, živem odnosu z Jezusom. V Bogu smo ljubljeni, nošeni, odpuščeni, sprejeti in le iz tega pogleda lahko  pomagamo drug drugemu. Cilj je vstopati v Resnico, ki nam jo napačne predstave in prepričanja (lažna vera) hitro ukradejo.

Metoda duhovnega poslušanja v skupini:

Razvezani si bomo pomagali tako, da bomo v okolju varnega prostora zaupanja drug z drugim pošteno in odkritosrčno delili osebno izkušnjo, po kateri Bog daje moč in usmiljenje. Skozi izkušnje drugih nam govori Bog in nas utrjuje v hoji za Njim, ko nosimo svoj križ razveze. Med seboj bomo gojili držo medsebojnega sprejemanja in zaupnosti.


Potek:

  • SKUPNA MOLITEV (Spoznavanje različnih oblik molitve v povezavi s temo.) – cca 15 min.
  • POSLUŠANJE V MAJHNIH SKUPINAH (do 7 oseb) – cca 1 uro in pol.
  1. a) PRVI KROG: Podelitev osebne izkušnje ob branju in premišljevanju prejetega gradiva. (do cca. 7 min. na osebo)
  2. b) DRUGI KROG: Vsakdo pove kot osebno izkušnjo, kar se ga je dotaknilo, ko je poslušal  druge. (do cca 3min. na osebo)
  3. c) TRETJI KROG: Kaj ob vsem izrečenem ostaja v meni in kam me to usmerja? (do cca 1 min. na osebo)

Po srečanjih  bodo ob 19.45 predavanja v Marijini kapeli ob cerkvi sv. Jožefa.

Člani skupine Srce in udeleženci predavanja lahko  brezplačno parkirajo na parkirišču za cerkvijo.

zemljevid

 

 

Dragoceni Bogu

DSCI0006»Ločeni zakonci se na začetku zelo težko soočijo z bolečo preteklostjo in sedanjostjo,« pravi p. Viljem Lovše, ki duhovno spremlja skupino SRCE. »Potrebno si je vzeti vsaj pet let potrpežljivosti s samim seboj in drugimi. A treba je živeti naprej, še posebej, če moraš skrbeti za otroke. Otrokom sta še vedno oba starša, čeprav nista več partnerja. Zelo pomaga, če se učim zavedati resnice, ki ni odvisna od mojega počutja: da sem Bogu dragocen vsak hip, da me spoštuje in mi daje svojo moč tudi takrat, ko sem jezen ali doživljam krivdo in obup. Tudi v največjem grehu sem njegov. Lahko, če le želim in si upam, v sebi zajemam iz tega, kako je on do mene in do vseh, tudi do mojega bivšega partnerja, katerega odnos me tako zelo boli. Bolj ko si upam to sprejeti, prej sem sposoben sprave s svojo preteklostjo, življenja v sedanjosti in zaupanja za prihodnost.« Mnogi šele ob ločitvi zares začnejo živeti oseben odnos z Bogom, ga jemati resno in nanj računati, opaža p. Viljem.

V procesu žalovanja se razvezani zakonec najprej zave resničnosti, sledi boleče sprejemanje le te, nato poslavljanje od zamer in sprejemanje odpuščanja. »To traja ponavadi od pet do deset let, odvisno od tega, kakšna je človekova osebnostna struktura in značaj, pa tudi od razloga, zaradi katerega je prišlo do ločitve.« Razlogi za ločitev pa so zelo osebni, težko jih je posploševati. »Naj naštejem zgolj nekatere: osebnostna nezrelost, medsebojno nepoznavanje, slabo zgrajen ali zanemarjen vzajemni odnos, nesvoboda, potrošniški odnos do življenja, alkohol ali druge uničujoče odvisnosti, drugi notranji ali zunanji pritiski…«

Je ženskam v procesu ločitve težje kot moškim? »Težko rečem, ker ženske zdržijo večjo bolečino. Verjetno vsak, dokler se primerja z drugimi in verjame svoji predstavi, meni, da sam veliko bolj trpi kot drugi. Ob Jezusu Kristusu in njegovem trpljenju iz ljubezni do vsakega pa moja bolečina dobi popolnoma drugačno mesto. Postane vir moči in trdnosti tudi za druge. Zato je dobro brati svetnike, ki nam odprejo to pot sprejemanja in razumevanja bolečine (Janez od Križa, Terezija Avilska, Faustina Kowalska), pa tudi našo mistikinjo Magdaleno Gornik.«

V tej bolečini močno pomaga tudi skupnost. To so lahko sorodniki, prijatelji ali občestvo. »Nekdo, ki me upa poslušati in sprejeti v tej veliki preizkušnji. Potrebujem prostor in odnose, kjer lahko izrazim svojo bolečino in to, kar se dogaja.« V Sloveniji imamo tudi zelo dober program pomoči za razvezane, ki ga izvajajo Frančiškanski družinski centri. Nepogrešljive pa so skupine za samopomoč SRCE (http://srcerazvezani.si/) in SRCE OB SRCU ki sledijo navodilom Cerkve o pastoralni skrbi za razporočene. Gre za skupine, v katerih se enkrat mesečno zbirajo verni ločeni zakonci, ki se niso ponovno poročili. Dobivajo se pri sv. Jožefu v Ljubljani, v Novi Gorici in na Suhi pri Škofji Loki.  Tako med ločenimi kot tudi med njihovimi otroci pa se prijateljstva spletajo tudi na romanjih in duhovnih vajah, na počitnicah in izletih ter na delavnicah, kjer npr. skupaj spečejo pecivo.

Kaj pa sožupljani? Pomembno je, da razvezanih ne označujemo s pomilovalnimi izrazi, ampak da imamo z njimi normalen in spoštljiv odnos, kot ga mi pričakujemo od drugih. »Predvsem pa jim ne smemo dati čutiti, da so zaradi tega, kar se jim je zgodilo, sedaj izobčenci in nezaželeni med „pravičnimi“ in „dobrimi“ kristjani.« Občutljivost celotne Cerkve – ne zgolj duhovnikov, ampak še posebej poročenih kristjanov – do ločenih se počasi spreminja, opaža p. Viljem. Podobno, kot se je spreminjalo gledanje na zakonske skupine, potem ko je pred 40 leti z njimi začel p. Vital Vider. »Zaupam, da Bog močno dela v smer pomoči tem še bolj ranjenim bratom in sestram.«

Apostolska spodbuda “Radost ljubezni” o razvezanih

Razločevanje tako imenovanih »nepravilnih primerov«[325]

al

  1. Sinoda je spregovorila o različnih primerih slabotnostih in nepopolnostih. V zvezi s tem bi tu rad spomnil na nekaj, kar sem hotel z vso jasnostjo predočiti vsej Cerkvi, da ne bi zgrešili poti: »Dve vrsti logike se vlečeta skozi celotno zgodovino Cerkve: izključiti in ponovno vključiti (…) Pot Cerkve je od jeruzalemskega koncila dalje vedno Jezusova pot; to je pot usmiljenja in vključevanja (…) Pot Cerkve je ta, da nikogar ne obsodi za zmeraj, da izliva Božje usmiljenje na vse ljudi, ki zanj prosijo z iskrenim srcem (…) Kajti resnična ljubezen je vedno nezaslužena, brezpogojna in brez zahteve po povračilu.«[326]»Zaradi tega se je treba izogibati sodbam, ki ne upoštevajo zapletenosti različnih primerov (situacij). Treba je biti pozoren na to, kako ljudje zaradi svojega stanja živijo in trpijo.«[327]
  1. Gre za to, da bi vključili vse ljudi; treba je pomagati vsakemu posamezniku, da najde svoj način, kako bo sodeloval v cerkveni skupnosti, da bi se čutil kot prejemnik »nezasluženega, brezpogojnega in zastonjskega« usmiljenja. Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju. Samo po sebi se razume, da tak človek, ki zagovarja objektiven greh, kot da bi bil del krščanske biti, ali ki hoče uveljaviti kaj, kar se razlikuje od nauka Cerkve, ne more pričakovati, da bo katehet ali da bo pridigal; v tem smislu obstaja nekaj, kar ga ločuje od skupnosti (prim. Mt 18,17). Ponovno mora prisluhniti oznanilu evangelija in povabilu k spreobrnitvi. Vendar mora biti tudi zanj kakšen način, po katerem je lahko udeležen v življenju občestva, bodisi na socialnem področju, pri molitvenih srečanjih ali na način, ki izvira iz njegove osebne pobude, usklajen z župnikovo presojo. Glede načina, kako ravnati z različnimi tako imenovanimi »nepravilnimi primeri«, so sinodalni očetje dosegli splošno soglasje, ki ga tu podpiram: »V skladu s svojim pastoralnim pristopom ima Cerkev nalogo, da tistim, ki so poročeni samo civilno ali so ločeni in ponovno poročeni ali preprosto živijo skupaj, pokaže Božjo pedagogiko milosti v njihovem življenju in jim pomaga doseči polnost Božjega načrta«,[328]kar je z močjo Svetega Duha vedno mogoče.
  1. Ločeni, ki živijo v novi zvezi, se lahko nahajajo v zelo različnih položajih; ne smemo jih katalogizirati ali jih zapreti v preveč toge okvirje, ne da bi presodili vsak primer posebej. Ena stvar je druga zveza, ki se je s časom utrdila z novimi otroki, preizkušeno zvestobo, velikodušno naklonjenostjo, krščansko zavzetostjo, ob zavedanju, da je to stanje nepravilno, in hkrati z zavestjo, kako težko bi bilo vrniti se nazaj, ne da bi človek v vesti čutil, da si tako nakoplje novo krivdo. Cerkev priznava primere, v katerih »mož in žena iz resnih razlogov – na primer zaradi vzgoje otrok – ne moreta izpolniti dolžnosti ločitve«.[329]Na drugi strani imamo primere tistih, ki so si zelo prizadevali, da bi rešili prvi zakon in so zaradi tega trpeli, ker so bili krivično zapuščeni, ali tistih, ki »so sklenili novo zvezo zaradi vzgoje otrok in so včasih subjektivno v vesti prepričani, da prejšnji zakon, ki je razdrt in se ga ne da več ozdraviti, nikakor ni bil veljaven«.[330]Nekaj drugega pa je nova zveza, ki jo je kdo sklenil kmalu po ločitvi, z vsemi posledicami trpljenja in zmede, ki prizadenejo otroke in celotne družine, ali primer človeka, ki je vedno znova odpovedal pri svojih družinskih obveznostih. Mora nam biti jasno, da to ni ideal, kakršnega pred nas postavlja evangelij glede zakona in družine. Sinodalni očetje so povedali, da morajo škofje pri oblikovanju svoje sodbe vedno »ustrezno razločevati«,[331] kar »zahteva jasno razlikovanje položajev«.[332] Vemo, da »idealnih receptov« ni.[333]
  1. Sprejemam pomisleke mnogih sinodalnih očetov, ki so hoteli opozoriti, da [moramo] »krščene, ki so ločeni in civilno ponovno poročeni na različne možne načine močneje vključiti v skupnost, pri čemer je treba preprečiti vzbujanje vsakega pohujšanja. Logika vključevanja je ključ za njihovo pastoralno spremljanje, tako da ne samo vedo, da pripadajo Kristusovemu telesu, ki je Cerkev, ampak to lahko doživljajo kot veselo in rodovitno izkustvo. Krščeni so, so bratje in sestre, Sveti Duh nanje izliva darove in karizme v blagor vseh. Angažirajo se lahko v različnih cerkvenih službah. Zato je treba razlikovati, katere od različnih oblik izključenosti, ki so ta čas v veljavi na bogoslužnem, pastoralnem, vzgojnem in institucionalnem področju, je mogoče odpraviti. Ni dovolj, da se počutijo kot neizobčeni, temveč da morejo živeti in zoreti kot živi udje Cerkve, ko jo občutijo kot mater, ki jih vedno sprejema, zanje ljubeče skrbi in jih spodbuja na poti življenja in evangelija. To vključevanje je tudi potrebno za skrb in krščansko vzgojo njihovih otrok, na katere je treba gledati kot na najpomembnejše.«[334]
  1. Če upoštevamo neštete razlike med konkretnimi primeri – kot so ti, ki smo jih že omenili –, je mogoče razumeti, da od sinode ali od tega pisma ne bi smeli pričakovati take splošne zakonske ureditve v kanoničnem (pravnem) smislu, ki bi bila uporabna v vseh primerih. Možno je le izraziti novo spodbudo k odgovornemu osebnemu in pastoralnemu razločevanju različnih primerov. In ker »stopnja odgovornosti (…) ni v vseh primerih enaka«,[335]bi moralo to razločevanje priznati, da ni nujno, da bi bile posledice ali učinki kake norme vedno isti.[336]Duhovniki imajo nalogo, da »prizadete ljudi na poti razločevanja spremljajo v skladu z naukom Cerkve in po škofovih smernicah. V tem procesu bo koristno v trenutkih premisleka in kesanja opraviti spraševanje vesti. Ponovno poročeni ločenci bi se morali vprašati, kako so ravnali v odnosu do svojih otrok, odkar je njihova zakonska zveza zašla v krizo; ali so se lotili kakega poskusa sprave; kakšen je položaj zapuščenega partnerja; kakšne posledice ima novi odnos za ostalo družino in skupnost vernikov; kakšen zgled daje mladim ljudem, ki se pripravljajo na zakon. Resen premislek lahko krepi zaupanje v Božje usmiljenje, ki se nikomur ne odreka.«[337] Gre za pot spremljanja in razločevanja, ki »te vernike naravnava k temu, da se zavedo svojega položaja pred Bogom. Pogovor z duhovnikom in foro interno (npr. pri spovedi, op. ur.) prispeva k oblikovanju prave presoje o tem, kaj ovira možnost polnejše udeležbe v življenju Cerkve, in lahko pomaga pri iskanju načina, kako te možnosti podpreti in pospešiti rast. Ker v samem zakonu (kot zapovedi, op. ur.) ni nobene postopnosti (prim. Apostolsko pismo O družini,34), to razločevanje ne bo nikoli mogoče brez upoštevanja zahtev evangeljske resnice in ljubezni, ki jih predlaga Cerkev. Da bi se to zgodilo, morajo pri iskrenem iskanju Božje volje in v hrepenenju po tem, da bi temu ustrezali na popolnejši način, zagotoviti nujne predpogoje ponižnosti, obzirnosti, ljubezni do Cerkve in njenega nauka.«[338] Te drže so temeljnega pomena, da bi preprečili veliko nevarnost napačne informacije, kakor je mnenje, da lahko vsak duhovnik hitro naredi »izjemo« ali da so ljudje, ki lahko v zameno za usluge dobijo zakramentalne privilegije. Če človek, ki se zaveda svoje odgovornosti in trezno razmišlja, ki ne namerava postavljati svojih želja nad splošni blagor Cerkve, naleti na pastirja, ki zna prepoznati resnost zadeve, s katero se ukvarja, ne bo tveganja, da bi kako razločevanje podpiralo prepričanje, da Cerkev zagovarja dvojno moralo.

Olajševalne okoliščine pri pastoralnem razločevanju

  1. Da bi pravilno razumeli, zakaj je v nekaterih tako imenovanih »nepravilnih primerih« možno in potrebno razlikovanje, imamo neko točko, ki jo moramo vedno upoštevati, da se nikoli ne bi pojavila misel, da nameravamo obiti zahteve evangelija. Cerkev poseduje trden premislek o olajševalnih pogojih in okoliščinah. Zato ni več mogoče trditi, da se vsi, ki živijo v kakršnem koli »nepravilnem primeru«, nahajajo v stanju smrtnega greha in so izgubili posvečujočo milost. Omejitve niso enostavno odvisne od nepoznavanja norme. Človek ima lahko, kljub temu da natančno pozna normo, velike težave »v razumevanju vrednot, za katere gre pri teh nravnih normah«,[339]ali se lahko nahaja v konkretnem položaju, ki mu ne dopušča, da bi ravnal drugače in se drugače odločal, ne da bi si nakopal novo krivdo. Kakor so se sinodalni očetje pravilno izjasnili, »lahko obstajajo dejavniki, ki omejujejo sposobnost odločanja«.[340]Že sv. Tomaž Akvinski je priznaval, da ima kdo lahko milost in ljubezen, pa vendar ni sposoben, da bi dobro izvrševal katero koli krepost,[341] tako da celo v primeru, ko poseduje vse moralne kreposti, ne razodeva jasno, da je v njem prisotna katera od njih, ker je praktično izvrševanje te kreposti oteženo: »Rečeno je, da nekateri svetniki določenih kreposti nimajo, ker občutijo težave pri njihovem udejanjanju, čeprav imajo navade vseh kreposti.«[342]
  1. Katekizem katoliške Cerkvev zvezi s temi pogojenostmi prepričljivo izjavlja: »Prištevnost in odgovornost za kako dejanje morejo zmanjšati ali celo odpraviti nevednost, nepazljivost, nasilje, strah, navade, čezmerna čustva in drugi psihični ali družbeni dejavniki.«[343] Drug odlomek se znova nanaša na okoliščine, ki zmanjšujejo moralno odgovornost, in zelo izčrpno omenja »čustveno nezrelost, moč navad, stanje tesnobe ali drugih psihičnih in socialnih dejavnikov«.[344] Iz tega razloga negativna sodba o objektivnem položaju ne vsebuje sodbe o prištevnosti ali krivdi prizadete osebe.[345] V kontekstu teh načel imam za zelo primerno, kar so hoteli ohraniti mnogi sinodalni očetje: »V določenih okoliščinah lahko za ljudi predstavlja veliko težavo, da bi ravnali drugače (…) Pastoralno prizadevanje za razločevanje duhov se mora tudi ob upoštevanju pravilno oblikovane človekove vesti, zavzeti za te primere. Tudi posledice izvršenih dejanj, niso v vseh primerih nujno iste.«[346]
  1. Zaradi spoznanja, kakšno težo imajo konkretne pogojenosti, lahko dodamo, da mora Cerkev bolj upoštevati človekovo vest pri obravnavi nekaterih primerov (položajev), ki objektivno ne ustrezajo našemu pojmovanju zakona. Samo po sebi se razume, da je potrebno opogumljati k zorenju razsvetljene, oblikovane vesti, kar naj spremlja odgovorno in resno razločevanje škofa, ter spodbujati k vedno večjemu zaupanju v milost. Vendar ta vest ne more spoznati samo tega, da neki položaj objektivno ne ustreza splošnim zahtevam evangelija, ampak lahko tudi iskreno in pošteno spozna, kako je možno v tej situaciji velikodušno odgovoriti Bogu, in z določeno moralno gotovostjo odkrije, da je to tista predanost, ki jo Bog zahteva celo sredi konkretne večplastnosti omejitev, četudi v polnosti še ne ustreza idealu. V vsakem primeru se moramo spomniti na to, da je to razločevanje dinamično in mora ostati vedno odprto za nove stopnje rasti in za nove odločitve, ki omogočajo uresničevanje ideala na popolnejši način.

Norme razločevanja

  1. Malenkostno je ustaviti se pri tehtanju tega, ali ravnanje kakega človeka ustreza moralnemu zakonu (zapovedi) ali splošni normi ali ne, kajti to ni dovolj, da bi v človekovem konkretnem življenju spoznali njegovo polno zvestobo v odnosu do Boga. Zavzeto prosim, da se spomnimo nečesa, kar uči sv. Tomaž Akvinski, in da se učimo to vključevati v pastoralno razločevanje: »Čeprav na področju splošnega obstaja določena potreba, se toliko prej prikrade napaka, kolikor bolj se kdo spušča na področje posebnega (…) Na praktičnem področju glede posebnega ne obstaja za vse ista praktična resnica ali pravilnost, ampak samo glede splošnega; in pri tistih, za katere glede posebnega obstaja ista pravilnost, ta ni vsem na enak način znana (…) Prihaja torej tem pogosteje do napak, kolikor bolj se kdo spušča v posameznosti.«[347]Res je, da splošne norme predstavljajo dobrino, na katero ne smemo nikoli pozabiti ali jo zanemariti, vendar v tem, kako so ubesedene, nikakor ne morejo zajeti vseh posebnih položajev. Obenem pa je treba reči, da prav iz tega razloga to, kar je spričo kakega posebnega položaja del praktičnega razločevanja, ne more biti povzdignjeno na stopnjo norme. To ne bi dalo samo povoda za neznosno kazuistiko, temveč bi spravilo v nevarnost vrednote, ki jih moramo posebno skrbno varovati.[348]
  1. Zaradi tega se škof ne sme zadovoljiti s tem, da bi v odnosu do tistih, ki živijo v »nepravilnih položajih«, uporabljal samo nravne norme, kakor da so kamni, ki naj jih vržejo na življenje ljudi. To je primer zaprtih src ljudi, ki se radi skrivajo za naukom Cerkve, »da bi se usedli na Mojzesovo stolico ter – včasih zviška in površno – sodili o težavnih primerih in ranjenih družinah.«[349]O tem se je izjasnila tudi Mednarodna teološka komisija: »Naravnega zakona torej ni mogoče predstaviti kot že izdelan sklop pravil, ki se a prioripostavljajo pred moralni subjekt, ampak je vir objektivnega navdiha za njegov proces odločanja, ki je eminentno oseben.«[350] Zaradi pogojenosti ali olajševalnih dejavnikov je mogoče, da lahko kdo sredi objektivnega položaja greha – ki ni subjektivno prišteven ali vsaj ne v polnosti – živi v Božji milosti, da lahko ljubi, da lahko tudi raste v življenju milosti in ljubezni, če mu pri tem Cerkev pomaga.[351] Razločevanje mora pomagati k temu, da se sredi omejitev najdejo možne poti za odgovor Bogu in za rast sredi omejitev. V prepričanju, da je vse belo ali črno, včasih zapiramo pot milosti in rasti ter vzamemo pogum in oviramo ljudi na poti k posvečevanju, ki poveličuje Boga. Spomnimo se na to, da »je majhen korak sredi velikih človeških omejenosti Bogu bolj všeč kakor na zunaj pravilno življenje človeka, ki preživlja svoje dni, ne da bi naletel na omembe vredne težave«.[352] Konkretno dušno pastirstvo nosilcev služb in občestev mora to dejstvo upoštevati.
  1. V vsakem primeru morajo tisti, ki imajo težave, kako v celoti udejanjiti Božjo zapoved, slišati povabilo, da je treba stopati po poti ljubezni(via caritatis). Ljubezen do bližnjega je prva zapoved (zakon) za kristjane (prim. Jn 15,12; Gal 5,14). Ne pozabimo, kaj obljublja Sveto pismo: »Predvsem imejte močno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokrije množico grehov« (1 Pt 4,8). »Zbriši svoje grehe s pravičnostjo in svoje krivice z usmiljenjem do bednih« (Dan 4,24). »Voda gasi plameneč ogenj in miloščina odpravlja grehe« (Sir 3,30). To uči tudi sv. Avguštin: »Kakor bi mi ob nevarnosti požara hiteli iskat vodo za gašenje (…), tako je tudi, kadar bi se iz naše slame vzdignil plamen greha in bi bili zaradi tega zmedeni. Če nam je potem dana priložnost, da opravimo delo usmiljenja, se veselimo tega dela, kot da je to izvir, ki nam je ponujen, da bi mogli pogasiti požar.«[353]

Logika pastoralnega usmiljenja

  1. Da bi preprečil vsakršno zgrešeno razlago, spominjam na to, da se Cerkev nikakor ne sme odpovedati temu, da postavlja pred nas ideal popolnega zakona kot Božji načrt v vsej njegovi veličini: »Mlade kristjane je treba spodbujati, naj ne oklevajo sprejeti bogastva, ki ga v njihove ljubezenske načrte prinaša zakrament zakona. Naj jih krepi pomoč Kristusove milosti in možnost, da se v celoti udeležujejo življenja Cerkve.«[354]Mlačnost, vsaka oblika relativizma ali pretirano sklicevanje na čas predložitve (ideala), bi pomenilo pomanjkanje zvestobe evangeliju in tudi pomanjkanje ljubezni Cerkve do samih mladih ljudi. Razumeti izredne okoliščine nikoli ne pomeni zastirati luči popolnejšega ideala in tudi ne pomeni, da s tem priporočamo manj kot to, kar Jezus ponuja človeku. Danes je važnejše kot dušno pastirstvo neuspelih zakonov, prizadevanje, da bi utrjevali zakonein tako preprečevali njihov razpad.
  1. Vendar iz našega zavedanja o teži olajševalnih okoliščin – psihološke, zgodovinske in celo biološke narave – sledi, da moramo, »ne da bi zmanjševali vrednost evangeljskega ideala, z usmiljenjem in potrpežljivostjo spremljati možne stopnje rasti ljudi, ki se gradijo dan za dnem«, in tako ustvariti »prostor Gospodove milosrčnosti, ki nas spodbuja, da storimo vse, kar moremo«.[355]Razumem tiste, ki imajo raje strožjo pastoralo, ki ne daje nobenega povoda za kakršno koli zmedo. Vendar iskreno mislim, da si je Jezus Kristus želel Cerkev, ki je pozorna na dobro, ki ga Sveti Duh razširja sredi slabosti in bolehnosti, mater, ki z jasnostjo izraža svoj objektivni nauk in se hkrati »ne odpove (…) možnemu dobremu, čeprav tvega, da se umaže s cestnim blatom«.[356]Pastirji, ki svojim vernikom polagajo na srce celoten ideal evangelija in nauka Cerkve, jim morajo tudi pomagati, da bi sprejeli logiko sočutja s slabotnimi in se izogibali preganjanjem ali pretrdim in nestrpnim sodbam. Sam evangelij od nas zahteva, naj niti ne sodimo niti obsojamo (prim. Mt 7,1; Lk 6,37). Jezus »pričakuje, da se odpovemo temu, da bi se kot posamezniki ali kot skupnost zatekali v zavetja, ki nam omogočajo obdržati varno razdaljo do jedra človeškega trpljenja; naj vstopimo v stik s stvarnim življenjem drugih in spoznamo moč nežnosti. Če storimo to, bo pot našega življenja res čudovita.«[357]
  1. Primerno je, da o tem razmišljamo v kontekstu svetega leta, ki je posvečeno usmiljenju, kajti spričo najrazličnejših položajev, ki prizadenejo družino, ima Cerkev »nalogo, da oznanja Božje usmiljenje, utripajoče srce evangelija, ki naj skozi srce doseže razum vsakega človeka. Kristusova nevesta sprejema držo Božjega Sina, ki gre naproti vsem in nikogar ne izključuje«.[358]Zelo dobro ve, da se Jezus predstavlja kot pastir stotih ovac in ne devetindevetdesetih. Vse hoče imeti. Zaradi te zavesti bo mogoče, da »vse, verne in oddaljene, doseže balzam usmiljenja kot znamenje Božjega kraljestva, ki je že navzoče med nami.«[359]
  1. Ne smemo pozabiti, »da usmiljenje ni samo v Očetovem delovanju, ampak postaja merilo za to, kdo so resnično njegovi otroci. Skratka, poklicani smo, da živimo od usmiljenja, ker je bilo nam najprej izkazano usmiljenje.«[360]To ni kak romantičen predlog ali šibek odgovor spričo Božje ljubezni, ki hoče vedno spodbujati človeka. Kajti usmiljenje je »nosilni steber, ki drži pokonci življenje Cerkve. Vse njeno pastoralno delovanje bi moralo biti ovito v nežnost, s katero naj se obrača na vernike; nič od njenega oznanila in njenega pričevanja svetu ne sme biti brez usmiljenja.«[361]Res, včasih se »obnašamo kakor nadzorniki milosti in ne kot njeni podeljevalci. Vendar Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega, še posebej za tistega s težkim življenjem.«[362]
  1. Učenje moralne teologije ne bi smelo prenehati iti v tej smeri, kajti čeprav drži, da je treba paziti na neokrnjeno celovitost moralnega nauka Cerkve, je treba posebno pozornost posvetiti poudarjanju in spodbujanju k najvišjim in najbolj središčnim vrednotam evangelija,[363]posebno k prvenstvu ljubezni kot odgovoru na zastonjsko pobudo Božje ljubezni. Včasih nam je v dušnem pastirstvu težko dati prostor brezpogojni Božji ljubezni.[364]Usmiljenju postavljamo toliko pogojev, da ga s tem izvotlimo in mu odvzamemo njegov konkreten smisel in njegov realen pomen. In to je najslabši način, tako zvodenimo evangelij. Res je na primer, da usmiljenje ne izključuje pravičnosti in resnice, predvsem pa moramo povedati, da je usmiljenje polnost pravičnosti in najsijajnejši izraz Božje resnice. Zato je treba vedno pomisliti, »da so neustrezni vsi teološki pojmi, ki postavljajo pod vprašaj sámo Božjo vsemogočnost in še posebej njegovo usmiljenje«.[365]
  1. To nam daje okvir in ozračje, ki nam branita, da bi pri govorjenju o najkočljivejših temah razvijali hladno pisarniško moralo, in nas nasprotno postavljata v kontekst pastoralnega razločevanja, polnega usmiljene ljubezni, ki se vedno nagiba k temu, da bi razumela, odpuščala, spremljala, upala in predvsem vključevala. To je logika, ki mora v Cerkvi prevladovati, da bomo »izkusili tudi, kako je mogoče odpreti srce tistim, ki živijo na najbolj obupnih obrobjih življenja«.[366]Vabim vernike, ki živijo v zapletenih položajih, da z zaupanjem pristopijo k pogovoru s svojim pastirjem ali z drugimi laiki, ki so življenje podarili Gospodu. Pri njih ne bodo vedno našli potrditve svojih lastnih predstav in želja, vendar bodo zanesljivo prejeli luč, ki jim bo pomagala, da bodo bolje razumeli svoj položaj in odkrili pot osebnega zorenja. In vabim pastirje, naj ljubeče in sproščeno prisluhnejo, z iskreno željo, da bi vstopili v središče drame ljudi in razumeli njihovo stališče, jim pomagali bolje živeti in spoznati, kakšno je njihovo mesto v Cerkvi.

Samota – sreča enega

Loneliness-m-0313.jpg.653x0_q80_crop-smartNa tem svetu ni človeka, ki se ne bi kdaj srečal z osamljenostjo. Poročenega, razvezanega, ovdovelega ali samskega. In to je neizprosno res.

Osamljenost je – in je od nekdaj bila – osrednja in neizogibna izkušnja vsakega človeka, pravi T. Wolfe. Zakaj je tako? Predvsem ravno zato, ker se zavemo sebe praviloma šele ob prisotnosti drugega. Če ga ni, se nam zdi, kakor da bi se »izgubili«. Drug drugega potrebujemo, da se izrazimo, da podelimo doživetja, izkušnje, spoznanja in bolečine ali da pomnožimo radost in srečne trenutke v lastnem življenju. To je v človekovi naravi.

So trenutki in obdobja v življenju, ko se, čeprav obkroženi z množico ljudi na cesti, s sodelavci v službi ali celo z otroki, ko smo doma – počutimo neskončno sami, ker ob nas ni človeka, ki smo mu  zaupali, ki se je zaupal nam, čigar bližina je izpolnila naše srce in na katerega smo se lahko zanesli. Spoznanje o tem je dragoceno, saj je zavedanje, da je to, kar čutimo, osamljenost, prvi korak k temu, da se z njo spopademo, jo sprejmemo – in jo presežemo!

Veliko je poti in načinov, kako se lahko lotimo bolečine osamljenosti. Bolečina je dragocena, saj je to način, s katerim se sploh začnemo zavedati. Dokler nimate zvitega gležnja, niti ne pomislite, da ga sploh imate. Dokler vas ne boli zob, niti ne veste, kako dragocen je za žvečenje hrane. Da sploh ne omenjam glavobola.

Lahko se odločite, da boste bolečino osamljenosti prezrli. Lahko pa se spoprimete z njo in greste v akcijo: pokličete koga od znancev ali prijateljev in jih povprašate, kako se imajo (sploh vam ni treba govoriti o sebi, če tega ne želite!), povabite koga k sebi na obisk ali se dogovorite, da greste kam skupaj. Odpravite se na obisk k stari teti v dom starejših občanov, ki je že mesece niste obiskali… Lahko pa se uležete, spustite rolete in se jokate vse popoldne nad nepravičnostjo življenja in nad svojo težko usodo! Ja. Tudi to lahko izberete. Pripraviti se morate na to, da boste pri treh ali štirih klicih morda odklonjeni, da ne bo nobeden dvignil slušalke, da bo vaš klic sprožil plaz govorjenja o težavah – tistega, ki ste ga poklicali, da bi vam pomagal iz vaših težav! In morda je prav to priložnost, da ne glede na lastno bolečino lahko pomagate in ste potrebni drugemu. Pri tem pa boste morda spoznali, da je znanstva in prijateljstva treba hraniti in vzdrževati, da z njimi ni tako kakor z Bogom: da ga lahko pokličemo samo, ko ga potrebujemo. In se boste nekaj naučili in boste za občutek osamljenosti lahko hvaležni, ker vam je prinesel spoznanje!

Od tega trenutka boste lahko pozornejši in boste občasno, a redno koga poklicali – tudi ko ne boste v stiski. Ob gledanju kakšne oddaje po televiziji se boste spomnili, da bi morda koga od vaših znancev zanimala, in ga boste poklicali, da ga na njo opozorite. Morda boste v slaščičarni opazili marcipanovo torto, za katero veste, da je najljubša sladica vaše sodelavke, in jo boste naslednji dan po službi povabili na torto ali kaj podobnega.

Lahko se tudi odpravite v dom starejših občanov in povprašate, ali bi potrebovali koga, ki bi občasno peljal na sprehod kakšnega od stanovalcev brez svojcev, ali če je med oskrbovanci kdo, ki bi si želel, da bi mu občasno kdo prišel prebrat kaj iz časopisa ali kakšno knjigo. Lahko daste ponudbo v oglasnik, da čuvate malčke v večernih urah, ob praznikih – veliko mladih družin vam bo neskončno hvaležnih.

Spravite se v akcijo in se posvetite – drugim! Preprosto: pozabili boste nase in boste začeli bolj misliti na druge. Stara kitajska modrost pravi Sebe spoznaš, ko na sebe pozabiš! To pa vam bo prineslo še eno nepričakovano darilo: pri tem boste vedno bolj spoznavali – sebe! Ali ni to največ, kar lahko dosežemo v življenju? In prav osamljenost vam to lahko prinese.

Lahko začnete raziskovati, kaj vse vas spravi v dobro voljo in imate radi, kaj lahko sami naredite, brez drugih:

  • morda si zavrtite kakšen CD z vedro glasbo? (Vsekakor odpade romantična glasba, ki ste jo poslušali z»njo/njim«!)
  • Lahko si greste kupit križanke in se zabavate ob tem, da mnogo veste (ali da ste spretni pri iskanju gesel v ugankarskem slovarčku);
  • lahko greste v knjižnico in ugotovite, kaj najbolj berejo zadnje čase;
  • lahko se usedete za mizo in izlijete svojo bolečino v pismu neznanemu prijatelju – pismu, ki ga nikoli ne boste poslali, vendar vam bo prineslo zaupen pogovor in strpnega, razumevajočega, tihega poslušalca!
  • Lahko si tudi poiščete skupino, v katero bi se vključili, kjer bi lahko z drugimi delali tisto, kar vas veseli (ali vas je nekoč veselilo) – peli, plesali, slikali, se učili jezika ali igrati na glasbilo.

Nikoli ni prepozno in veliko je ponudb! Lahko pridete v skupino Srce in boste našli veliko prijateljev, s katerimi boste lahko šli na kavo ali na izlet. Lahko si izmenjate telefonske številke in se dogovorite, da se boste občasno poklicali – kar tako, da se slišite. In potem to resno tudi storite!

Vedno lahko dobite, kar potrebujete, če le NE vztrajate pri tem, da obstaja eno in edino zdravilo za vašo bolečino: on ali ona, ki ga ni več ob vas!

Če ste sami osamljeni, lahko razumete drugega ob vas, ki je osamljen, in ste lahko vi tisti, ki mu  pomagate in stopite do njega. Vendar ljudje velikokrat rečemo, »da se nočemo vtikati« ali »da ne želimo nadlegovati« ali (iz lastne zadrege) »da se ne bomo vsiljevali«… Vse to so prazni izgovori! Vsi si želimo, da se nas včasih drugi spomnijo – kar tako, da pokažejo pobudo in nas opazijo, da skrbijo za nas, da JIM JE MAR! Torej: »Storite drugim, kar si želite, da bi drugi storili vam!« In kakor po čudežu boste naenkrat tudi sami dobili veliko tega, kar si želite. Poskusite.

Odločite pa se lahko tudi, da bolečino zdržite in poglobite zavedanje o sebi samem. Se začnete spoprijateljevati s samim seboj. In v puščavi zapuščenosti naenkrat zagledate, da so se odprla vrata k Njemu, ki je vedno navzoč, še posebno takrat, ko je zelo hudo. In takrat je – trenutek! Prav takrat je največ možnosti, da ga resnično začutimo. To pa je največja milost, ki nas sploh lahko doleti!

In kaj boste, od vsega naštetega, vi naredili to poletje? Postali komu prijatelj?

ENA SAMA ROŽA LAHKO POSTANE MOJ VRT …EN SAM PRIJATELJ, MOJ VES SVET! (Leo Buscaglia)

Dušica GRGIČ

Kdaj naj bi v nov odnos vpletli otroke?

nov partner“Nove osebe, s katero se dobivaš, ne predstavi takoj svojim otrokom,” svetuje Gary Richmond. Povej otrokom, da se dobivaš z nekom. Povej jim, da če bo odnos uspešen, jim boš osebo predstavil in se z njimi o tem še  pogovoril.  Tako  se  ne  bodo  bali neznanega. Če jim o svojem novem stiku ne boš več spregovoril, bodo vedeli, da se ni zgodilo nič resnega.

Kakor hitro boš otroke spoznal z novim človekom, s katerim se dobivaš, se bo med otroki in njim začel oblikovati odnos. Morda se tvoj novi prijatelj rad pogovarja s tvojimi otroki, jih preseneča, jim prinaša darove ali pa se z njimi igra njihove najljubše igre. Če se vajin odnos potem prekine, bodo otroci spet doživljali občutke zapuščenosti. To ni pošteno do njih.

Dr. Bob Barnes pravi, da ima roditelj v novem razmerju “privilegij, da otroke nauči, kako se sestajati z drugim, kako ostati čist in kako se ne prepustiti naglici”. Vsak trenutek vašega življenja je priložnost za poučevanje vaših otrok.

Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov! (5 Mz 4,9)

Zvesti Bog, daj mi pogum, da bom v trenutkih negotovosti storil prave odločitve, takšne, ki bi jih ti odobraval. Še bolj me pouči o tem, kar pravi tvoja Beseda. Amen.

Nov odnos s stališča otrok

Nov odnos lahko globoko vpliva na vaše otroke. Verjetno si ga vi želite, otroci pa si ga, razen v redkih primerih, ne želijo.

Otroci večinoma svojega roditelja ne želijo deliti z nikomer drugim. Nov odnos je zanje lahko   strašljiv,   zmede   jih   in   spravi   v nelagodje. Vaš pogled na novi odnos ni prav nič podoben pogledu, ki ga imajo nanj vaši otroci. Prisluhnite strahovom in skrbem svojih otrok ter jim zagotovite, koliko vam pomenijo in kako so vam dragoceni. Na njihova vprašanja  vedno  odgovorite  premišljeno.  Vi se morda o novem odnosu lahko šalite, vaš otrok pa je popolnoma resen in zaskrbljen.

“Nekateri otroci bodo svojega roditelja spodbujali v nov odnos. Pravijo, da hočejo novega očeta ali mamo,” pravi Linda Jacobs. “Vaši   otroci   opazijo,   kako   osamljeni   in nesrečni ste. Menijo, da boste ob novem partnerju lahko spet srečni. Zaradi ljubezni do vas se odpovedo svojim lastnim potrebam.”

Zato previdno premislite in preverite, iz kakšnih nagibov in razlogov si otrok želi, da bi dobili novega partnerja. V globini si po vsej verjetnosti tega ne želi zares.

Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih. (Mt 18,10)

Gospod Jezus, svoje otroke imam zelo rad. Kako dragocene darove si mi dal. Naj bodo besede, ki jih govorim svojim otrokom, polne ljubezni, spodbude in modrosti. Amen.

Posebne težave razvezanih katoličanov

body-of-christ-paintingCerkev kot Kristusovo telo ima v svojem izročilu določene načine odnosov v katerih doživlja samo sebe kot skupino ljudi, ki so skupaj v Kristusu. Tak način odnosov lahko posameznika pripelje do tega, da reče: »Jaz ljubim cerkev«. To lahko reče le tisti, ki ima rad odnose, izkustva, simbole in institucije, ki mu posredujejo Kristusovo življenje in vitalnost. Katoliško izkustvo vere svojim vernim prinaša posebno kombinacijo razumskega in čustvenega sprejemanja, ki lahko spremeni vernikov pogled na svet in se njegove duše zelo globoko dotakne.

To o čemer govorim tukaj bi lahko najboljše ponazorili z besedami duhovnika episkopalne cerkve, ki pravi: »Kaj  imate  vi  katoliki?  Po  45  letih  župnijskega  dela,  ko  sem se  ukvarjal  z  neštetimi ločenimi in ponovno poročenimi bivšimi katoliki, nisem bil nikoli sposoben nobenega prepričati naj se pridruži episkopalni Cerkvi. Zakaj bi vsi ti ljudje rajši umrli kot slabi katoliki, ne pa kot dobri epsikopalianci?«

Slavno – sensus fidelium – čutenje vernikov ali celota vernikov, ki se v stvareh vere ne more motiti (KKC 92), je dar cerkve, ki pa ločenim in ponovno poročenim lahko povzroči veliko bolečine in škode, če se prepusti predsodkom in  farizejskemu  kvasu.  Ločeni  doživljajo,  da  so  zavrnjeni, zavrženi, izgubijo samospoštovanje, doživljajo občutek polomije in nevrednosti. Če vzporejamo s telesno maltretiranimi otroci, so potem na duhovni ravni njihovo nasprotje duhovno maltretirani odrasli, ločeni in neveljavno poročeni katoličani.

Medtem, ko je veliko te odtujenosti od blizu povezane s težavo ločitve, jo lahko katoliško prizadevanje še poveča, če v to bolečino vnese težo vere. Kot katoliki se slabo soočamo s spodrsljajem ločitve. Le nekaj pastoralne pomoči imamo in malo mehanizmov. Zato naši ljudje odhajajo in od Cerkve večinoma ne dobijo tolažbe, niti zakramentov niti odpuščanja. Zaradi njih se tudi naše število manjša. Velika žalost je, da imamo kot cerkev ljudem v takšnem položaju tako malo ponuditi. Če cerkveno sodišče ne uspe zadovoljiti vseh potreb in v doglednem času ne more pravično rešiti težav, potem naši ljudje nimajo več kam iti. Le notranja rešitev je slaba tolažba za nekoga, ki še posluša Cerkev in želi ostati njen član. Ljudje prosijo za kruh usmiljenja in odpuščanja, v odgovor jim damo pa mnogokrat le molk. Tudi kot duhovniki imamo s tem veliko težavo. Želimo biti zvesti uslužbenci Cerkve. Kakršna koli oblika nepokorščine je za nas breme. Zagovarjamo vrednoto zakonske zvestobe, velikodušnosti in neločljivosti zakona. Zakaj lahko usmiljenje in tolažbo pogosto ponudimo le neuradno. Težko je prenašati, ko srečaš občutljive vesti, ki v Gospodu z veseljem sprejmejo vsako tvojo besedo, pa je ne morejo uresničiti.