Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: razvezani moški

Pričevanje razvezanega moškega

Rojen sem v začetku šestdesetih let dvajseta stoletja v delavski družini, kjer se je življenje odvijalo skozi delo in je to predstavljalo bistveno vrednoto človekovega življenja. Stari starši so bili kmetje, ker sta zemlja in posest omogočala eksistenco in preživetje. Nas otroke so vzgajali v poslušnosti in spoštovanju starejših, v duhu četrte božje zapovedi »spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel, in ti bo dobro na zemlji« in sedme zapovedi»ne kradi«. Avtoriteto so predstavljali učitelji, šolanje na osnovni šoli in izkustvo z učitelji sem doživljal kot travmatično. Tudi v odnosih s sošolci sem se držal ob strani, vedno nemočen, kot obtoženec, ki se ne zna braniti, zato je umik postal vzorec življenja, nevrotičnost pa strategija preživetja.

Pri mojih štiriindvajsetih letih, po neuspelem študiju, ki sem ga opustil, sem spoznal bodočo ženo. Neuspeh sem moral kompenzirati z nečim, česar tedaj nisem mogel niti v sanjah imenovati. Bil sem notranje prazen in počutil  sem se osamljenega ne da bi se tega zavedal, v ženski sem prepoznal odrešenika, ki bi lahko bila boginja. Zelo hitro sva prišla skupaj tudi intimno. Imela je že svoje stanovanje, zato sva zaživela »na koruzi«, čemur je nasprotoval bodoči tast. Pred poroko se sam nikdar nisem spraševal, kaj je družina, poroka, spolnost? Živel sem življenje, v liberalnem duhu seksualne revolucije sedemdesetih let, če malo poenostavim. V pripravi na zakon oz. cerkveno poroko sva obiskovala tečaj. Verjetno nisem doumel, kaj je govoril gospod, mislil sem, da bova midva premagala vse težave.

Po poroki je bilo lepo, rodila se nama je hči in nekako sem do njene šole tudi lepo skrbel za družino. Zamenjala sva stanovanje oziroma kupila sva pol hiše ter jo pričela obnavljati. Bilo je v začetku devetdesetih let, ko je razpadala nekdanja totalitarna država, oziroma je nastopila demokracija, nova država in oblast. Nakup in z njo povezana finančna konstrukcija pa je vnesla novo klavzulo, revalorizacije, kar pomeni, da »nihče na banki« ni znal predvideti višine naslednjega obroka.

Zdelo se mi je, da se mi je zopet zgodila velika krivica, in da sem postal žrtev. Terjatve so me skoraj psihično zlomile. Bil sem na robu, nisem vedel, ali bom zdržal ali bom umrl. Zaprl sem se vase in vegetiral na robu živčnega zloma. Bil sem zakrknjen, vame so se prikradli občutki tesnobe, kakor nekaj, kar tedaj sploh nisem mogel poimenovati. Neprijetna čutenja najprej v obliki strahu, zatem jeze do besa, ko bi lahko obračunal na kakršen koli način. Življenje je postalo nevarno, znotraj mene se je začel odvijati monolog in veliko zmedenosti. Kaj je resnično? Tudi v zunanjem stvarnem svetu je bilo težko. Novo nastala država Slovenija, za katero smo izglasovali neodvisnost in samostojnost, in katero tudi izborili z vojno, je zrcalila moje notranje razpoloženje. V psihi so se začeli pojavljati notranji sovražniki, vedno več jih je bilo, začel sem izgubljati zaveznike med svojimi bližnjimi. Ali sem se vrnil nazaj v obdobje hladne vojne? Tako se mi je zdelo, da živim notranje ujet v Katakombah.

V zakonu nisem zmogel funkcionirati. Žena je vložila tožbeni zahtevek za razvezo ter ga dobila z obrazložitvijo, da je prišlo do nevzdržnih razmer. Po letu 1994 sem si nekako opomogel in začel z opravljanjem samostojne dejavnosti. Živela pa sva skupaj, kot da se ni nič zgodilo, in naprej obnavljala hišo. Sicer mi o teh letih danes manjka del spomina in ne vem, kaj vse se je kronološko dogodilo.

V individualizmu ni bilo živega niti zdravega odnosa, zdelo se mi je, da sem preživel, vendar ne ozdravel, recimo z laično diagnozo, depresije. Nisem pa nikomur zaupal. Tako sva živela do leta 1999, ko je zopet začela govoriti, da ona ne more več tako živeti, in da naj odidem in jo pustim, da bo živela. Takrat, ko čustva preplavijo, ti možgani odpovedo. Neko soboto konec septembra je žena uresničila grožnje in mi spakirala stvari v kombi. Tedaj sem se moral soočiti z resnico, da najinega zakona ni več. Spraševal sem se ali je sploh kdaj bil? Vsaj tako danes razlagajo družinski psihoterapevti. Večkrat je omenila, da se počuti izdano, da sem jaz kriv za vse. Tega si nisem mogel takrat niti predstavljati, danes pa vem, da ima tudi sama čutenja, potlačena v nezavedno sfero. Ali sva midva le zunanja igralca nerazrešenega notranjega čustvenega konflikta, vsak pri sebi, vendar s podobno vsebino?

Kaj sem storil napak? Zakaj se je to meni zgodilo? Kam naj grem? Preveč je bilo kaotičnosti čustva so preplavila možgane in razuma ni bilo. V bližnji gozd pod smreko, ali pod most, kot brezdomec? Naenkrat sem začel doživljati ogromno sramu. Vsemu, čemur sem se moral odpovedati, da sva (ali sem) odplačala kredit in prenovila hišo, ki je kakor vreča brez dna. Da bi sedaj moral prodati hišo in deliti premoženje, po vsem tem, kar sem moral prestati. To je bilo zame nedopustno! Človek se čustveno naveže na dobrine, zato odnos propade.

Odšel sem nazaj domov, od koder sem pred petnajstimi leti odšel. Monolog samo odrešitve je bil »imam toliko moči in samozaupanja, da se postavim na svoje noge, si kaj privarčujem in kupim stanovanje, iz katerega me ne bo nihče vrgel ven.«

Do tedaj »nihče« ni vedel, da sva razvezana, živela  sva »sestrski« odnos skoraj sedem let. Prvo sem potožil prijateljem, s katerimi sem se že prej veliko družil. Ženske so sprva reagirale negativno, do mene so se obnašale, kakor da bi bil garjav. Da bom okužil njihove može. Naslednja njihova reakcija pa je bilo diametralno nasprotje. Povabile so me v družbo in sem z njimi hodil, kot »slamnati vdovec«, dokler se ni zgodilo. Dobri dve leti rehabilitacije po poškodbi mi je dalo spoznati svojo lastno nemoč. Leta 2003 sem se pridružil skupini Srce, ki se je ustanovila kot skupina za samopomoč. Imel sem ogromno težav in čustvenih blokad pri izpovedovanju, tako da so me morali včasih ustavljati. V meni pa se je začela prebujati jeza. Težko je bilo stopiti v pogovor z njo, ker je bila jeza, za njo pa prikrit afekt besa, ki vzbuja sovraštvo in maščevanje.

Duhovne vaje, študij na fakulteti, delo na sebi, je v meni zelo počasi preobražalo vse tisto, kar nikdar prej nisem mogel razumeti kot ambivalentna čutenja. Vse to trpljenje, od nedolžnosti do krivde, posledično do razpada zakonske zveze, se je morala zgoditi meni. Le kako premagati lastno trdosrčnost?

Dokler nisem uvidel, da sem se poročil s takšno žensko, kakršno sem si zaslužil, je bilo vse nesmiselno. Moja žena je ženska, ki sem jo prejel kot zastonjski dar v lastno spreobrnitev in v duhu hvaležnosti. V vsakem primeru, s kakršno koli drugo žensko bi ravnal enako. Formirana oseba se ne boji več sama sebe, odrešenje najde v odpuščanju, ker jo sicer zamere uničijo do konca.

Gotovost je v tem, da poleg človeške krhkosti obstaja nekaj več kot je on sam, pa ne samo zaradi grešnosti ali smrti same. Včasih sem se težko odločal, zato je bilo bolje sedeti, tako se mi je zdelo, na dveh stolčkih. V bistvu pa je pomenilo, da se še nisem mogel odločiti. Odločitev je samo ena sama, razumsko, racionalno, umevna, zato sem prepoznal ves smisel človeštva v monoteističnem verovanju. Tam človek edino preživi skladno z naravnimi zakoni, najprej kot posameznik, predvsem pa v občestvenem partnerskem zakonskem odnosu do družine.

Danes osmišljam v zavesti medčloveške odnose. Ravno v čutenjih se v notranjem dialogu srečujem z Gospodom, v Troedinosti Boga Očeta in Sina in Svetega duha, in jih izročam. V duhu časa in prostora sem bil vzgojen na temelju strahu. Manjkala mi je komponenta spoštovanja. Zato pa danes prepoznam zgodovino odrešenja, katere del sem tudi sam. Čeprav sem bil takrat nemočen, sem danes močan. Skozi izkustvo paradoksa nemoči sem postal danes močan, samospoštovanje in samozaupanje sta postale del mene.

Obstaja samo en izhod za trpljenje, da zdržiš! Bog ti nikoli ne bo naložil več, kot lahko nosiš. Torej, potrpežljivo nosi svoj križ in se veseli nagrade. Od Boga pričakujemo le moč, da vztrajamo in smo po prestani izkušnji zmagovalci. Kakršen koli je tvoj križ, kakršna koli je tvoja bolečina, vedno bosta prisotna sijaj in somrak. Mogoče se boš spotaknil, celo padel, vendar Bog je vedno pripravljen odgovoriti na tvoj poziv. Po dežju ti bo vedno poslal mavrico.

Tomaž Rozman