Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: rane

Vse bo dobro

3. velikonočna, 30.4.2017, Lk 24,13-35

Velika noč je izhod – prehod od enega pogleda na Jezusove rane k drugemu, prehod od »Ecce homo!« (Glejte človek) k »Ecce Deus!« (Glejte Bog). Jezusove rane, videne iz dveh perspektiv, vzbudijo dve reakciji, odeti v dve besedi — »človek« in »Bog«. In ti besedi, označujoči nekaj tako radikalno drugačnega (a vendar globoko povezanega), se lahko nanašata na isto osebo. Kristus je križani in vstali. Na to opozarjajo Kristusove rane.

Iz vseh poročil o srečanju z Vstalim je očitno, da ga je njegova pot skozi »dolino sence smrti« radikalno spremenila. Niti učenca, ki sta potovala v Emavs, niti Marija Magdalena, ki mu je bila tako blizu, ga sprva sploh niso prepoznali. Evangeliji očitno želijo poudariti, daje misterij vstajenja od mrtvih radikalna sprememba, in ne zgolj oživetje mrliča (resuscitacija) ter vrnitev nazaj v ta svet in v to življenje. Marija Magdalena ga prepozna po glasu, učenca na poti v Emavs po kretnji, s katero je razlomil kruh, Tomaž po ranah. To, s čimer se Jezus legitimira najprej svojim učencem, zbranim za zaklenjenimi vrati, in potem najbolj jasno in najbolj silovito Tomažu, so njegove rane, anamnesis (spomin, spominjanje) križa. Jezus »vstopa skozi zaprta vrata«- presega prestrašeno zaklenjenost apostolov ter jim »kaže roke in stran«.

Tomaž pa pri pogledu na Jezusove rane lahko doživi uresničitev njegovih besed: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« Videl je Boga v Jezusu – in videl ga je skozi globel njegovih ran.

Morda pa je ne samo enovitost križanega in od mrtvih vstalega, ampak tudi tisto skrivnostno enovitost božanskosti in človeškosti – izraženo v kalcedonski dogmi (o Kristusovi božanskosti, o Jezusu kot pravem človeku in pravem Bogu), ki je za mnoge kamen spotike – mogoče zagledati skozi Jezusove rane.

Kdo tvori Jezusov »jaz«, kdo in kje je Jezus, ta edini Srednik med nami in Očetom. Tudi tebe in mene sprašuje: Kdo sem jaz? Na to vprašanje Jezus vendar odgovarja ravno s tisto izjavo »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili«. Ti najmanjši, ljudje na obrobju (tudi na obrobju cerkva), v stiski (ne samo socialni), ranjeni (ne samo fizično) so tista zanesljiva in enkratna pot k Očetu, ki je ni mogoče relativizirati, ki je ni mogoče zaobiti. Z njimi in v njih je tu Jezus sam kot pot, resnica in življenje. Teh je danes nešteto povsod – ločeni, zlorabljeni, bolni, ostareli, osamljeni, preganjani, begunci…

Vstali Kristus je povsod tam, kjer so ljudje v stiski – in povsod tam so (in On v njih) tu za nas kot »priložnost«, kot odprta vrata k Očetu. In kje Jezusa ni? Ni ga samo na enem mestu: namreč v tistih in s tistimi, ki imajo sami sebe za pravične, videče, ki izločajo druge in delajo iz Jezusovih besed zaporo na vratih, ki jih skrbno stražijo, sami skoznje ne vstopajo in drugim branijo vstopiti. Tako Vstalega Kristusa lahko sprejemamo v njegovi polnosti (z vsemi, skozi katere se nam razodeva in razdaja).

Emavška učenca nas zato vabita v veselje, humor in smeh, sad naše vere v vstajenje, zmago življenja nad smrtjo in zmago ljubezni nad sovraštvom. Jezusovi učenci so bili po njegovem vstajenju veseli. Doživljali so to kar je zapisala mistikinja blaženja Julijana iz Norwicha: »Vse bo dobro in vse se bo obrnilo v dobro.« S humorjem izražajmo zaupanje v Boga, ki bo nazadnje vse obrnil v dobro. Veselje naj izraža vero. Posmehujmo se Satanu, saj je bilo vstajenje njegov poraz.

P. Viljem Lovše, DJ

Prepoznati ga v ranah sveta

2. velikonočna, 23.4.2017, Jn 20,19-31

 

Običajno odlomek o nevernem Tomažu razlagamo takole: Jezus je s tem, da se mu je prikazal, skeptičnega učenca odrešil vseh dotedanjih dvomov o resničnosti svojega vstajenja: »neverni Tomaž« se je v hipu prelevil v verujočega. Je bil apostol Tomaž ob pogledu na Vstalega resnično enkrat za vselej rešen vseh svojih dvomov – ali pa mu je morda Jezus skozi svoje rane samo pokazal tisto edino mesto, kjer se iščoči in dvomeči resnično lahko dotakne Boga?

Tomaž je bil mož, odločen spremljati svojega Gospoda vse do grenke smrti; spomnimo se, kako reagira na Jezusove besede, da je treba iti k Lazarju: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« Resno je vzel križ – in vest o vstajenju se mu je morda zdela kot preveč cenen happy end pasijonskih dogodkov. Morda je zato okleval in se ni hotel pridružiti radosti ostalih apostolov in je hotel videti Jezusove rane. Hotel je videti, ali »vstajenje« ne izvotli križa, šele potem mu je lahko izrekel svoj »verujem«. Ni »neverni Tomaž« na koncu smisla velike noči razumel globlje kot ostali? »Tomaževa nevera je naši veri v večjo korist kakor vera vseh drugih apostolov,« je v pridigi na to besedilo evangelija zapisal sveti papež Gregor Veliki.

Jezus prihaja k Tomažu in mu kaže svoje rane: Glej, trpljenje (nobeno trpljenje) ni ceneno izbrisano in pozabljeno! Rane ostajajo rane. Toda tisti, ki je »nosil naše bolezni,« je zvesto šel tudi skozi vrata pekla in smrti: in še naprej je (nedoumljivo) tu z nami. Pokazal je, da »je ljubezen potrpežljiva«, »velike vode ne morejo pogasiti l|ubezni in reke je ne morejo preplaviti«, »močna kakor smrt je ljubezen«- celo močnejša od nje. Ljubezen je v luči tega dogodka vrednota, ki je ne smemo prepustiti na milost in nemilost sentimentalnosti: pomeni silo – edino silo, ki preživi samo smrt in s prebodenimi rokami podira njena vrata.

Vstajenje torej ni »happy end«, ampak povabilo in izziv: ni nam treba niti ne smemo kapitulirati pred ognjem trpljenja, tudi če ga zdaj še ne znamo pogasiti. Ne smemo se pred zlom obnašati tako, kot bi moralo imeti zadnjo besedo. Ne bojmo se »verovati v ljubezen« tudi tam, kjer po vseh kriterijih sveta izgublja. Imejmo pogum proti »modrosti tega sveta« staviti na norost križa!

Morda je Jezus Tomažu s tem, da je prebudil njegovo vero z dotikanjem ran, hotel povedati: tam, kjer se dotakneš človeškega trpljenja – in morda samo tam! – tam spoznaš, da sem jaz živ, da »sem jaz to«. Srečal me boš povsod tam, kjer ljudje trpijo. Ne izogni se mi pri nobenem od teh srečanj. Ne boj se! Ne bodi neveren, ampak veruj!

»Vrata za nevernega Tomaža«, so vrata ranjenih. Zame ni druge poti, drugih vrat k Njemu, kot so tista, ki jih odpirata ranjena roka in prebodeno srce. Ne morem zaklicati »moj Gospod in moj Bog«, če ne vidim rane, ki sega v srce. Če je »credere« (verovati) izpeljano iz »cor dare« (dati srce), potem moram izpovedati, da moje srce in moja vera pripadata samo tistemu Bogu, ki lahko pokaže svoje rane.

Moja vera je eno z mojo ljubeznijo in nihče mi ne more vzeti ljubezni do Križanega, ki je odgovor na njegovo ljubezen do mene: Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni. Od te ljubezni, ki se legitimira s svojimi ranami. Nisem zmožen izreči besed »moj Bog«, če ne vidim njegovih ran! Tudi pred še tako bleščečo versko vizijo – če bi ji manjkale »brazgotine od žebljev« – bi se kljub vsej naklonjenosti le težko znebil dvomov, ali ne gre morda za iluzijo, projekcijo mojih želja ali celo za Antikrista samega. Moj Bog je ranjeni Bog.

Moja vera je namreč zmožna odložiti breme dvomov ter izkusiti notranjo gotovost in mir doma samo tedaj, ko koraka po strmi »poti križa«, ko gre proti Bogu skozi ozka vrata Kristusovih ran. Vrata revnih, vrata ranjenih, skozi katera bogati, siti in samozavestni, vedoči in »videči«, »zdravi«, »pravični«, »modri in previdni« ne bodo stopili, tako kot ne more kamela skozi šivankino uho.

Nimam pravice častiti Boga, če ne jemljem resno bolečine svojih bližnjih. Vera, ki bi hotela zapirati oči pred trpljenjem ljudi, je samo iluzija ali opij; pri taki vrsti vere bi bila Freudova in Maorova kritika povsem upravičena!

Pa še ena stvar je zelo pomembna: pri zaznavanju bolečin sveta se ne smemo omejiti izključno na »socialne probleme«, čeprav ta vrsta trpljenja upravičeno kriči k vesti sveta in vsakega od nas in njen glas ne sme biti preslišan. Niti za trenutek pa si ne smemo misliti, da smo s to življenjsko nalogo »opravili«, če pošljemo prispevek za človekoljubne akcije v Afriki ali damo miloščino beraču ali svoj volilni glas političnim programom s socialnimi poudarki, čeprav je tudi to pomembno. Vendar to ni dovolj: še veliko drugih, skritih bolečin je v notranjosti ljudi okrog nas. Ne spreglejmo pa niti neozdravljenih ran v nas samih – tudi z njihovim priznavanjem in zdravljenjem prispevamo k »zdravljenju sveta«; to je marsikdaj neizogiben pogoj za to, da bi lahko občutljivo zaznavali bolečine drugih in jim pomagali.

Jezus se je identificiral z vsemi majhnimi in trpečimi – torej so vse boleče rane, vse bede sveta in človeštva »Kristusove rane«. Verovati v Kristusa, smeti zaklicati »moj Gospod in moj Bog« – to prikazanje lahko storim le, če se bom dotikal teh Njegovih ran, ki jih je tudi danes naš svet poln. Sicer samo v prazno in neučinkovito govorim: »Gospod, Gospod!«

Pred ranami sveta ne smemo bežati in jim obračati hrbta, moramo jih vsaj videti, se jih dotikati, pustiti, da nas prizadenejo. Če sem iz oči v oči z njimi ravnodušen, neprizadet, neranjen – kako potem lahko izpovedujem vero in ljubezen do Boga, ki ga ne vidim? Saj Ga potem resnično ne vidim!

P. Viljem Lovše, DJ

(povzeto po Tomaš Halik, Dotakni se ran: duhovnost neravnodušnosti, KUD Logos, 2010, 10-20).