Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: otroci po ločitvi

Vloga očeta pri vzgoji po razvezi

Včasih pozabljamo, da ob mnogih ločitvah, ki jih doživljamo v Sloveniji, pot v prihodnost za nobenega člana bivše družine ni lahka. Velikokrat slišimo pogovor o materah, velikokrat o otrocih, o očetih pa je tako malo povedanega, kot da jih skoraj ne bi bilo. Razlogov za to je gotovo več, morda je najpomembnejši ta, da očetje ne znamo povedati tistega, kar bi morali: “Svoje otroke imamo radi!” Morda nas tega nihče ni naučil, morda nam tega nihče ni pokazal. Morda naša moška narava ne dopušča, da bi o tem spregovorili ali to pokazali. Toda dejstvo je: smo očetje in svoje otroke imamo radi.

Pot ločitve ni lahka

Pot ločitve ni lahka za nikogar. Le malo je parov, ki se razidejo v obojestransko zadovoljstvo; največkrat je ločitev povezana z negativnimi čustvi med nekdanjima partnerjema. Najhuje pri tem je to, da se negativna čustva pogosto prenesejo tudi na odnos do otrok. Otroci so prizadeti zaradi same ločitve, potem pa se pogosto dogaja, da jih mati ali oče dodatno obremenjujeta s tem, da jih poskušata navezati nase in v njih iščeta zaveznika proti drugi strani. To je prav gotovo največja krivica, ki se lahko zgodi otrokom, kajti ločujeta se mož in žena, ne pa oče in mati. Otroci niso v ničemer odgovorni za ločitev staršev.

Starševstvo po ločitvi

Če se vprašamo, kaj je bolje, družina brez enega izmed staršev ali družina z obema strašema, je odgovor jasen. Boljša je družina z obema staršema. Toda zakaj se zgodi, da po ločitvi, po vzpostavitvi enostarševske družine ne pride do sodelovanja med bivšima partnerjema vsaj na področju starševstva?

Kaj si želimo, ko razmišljamo o nadaljevanju starševstva po ločitvi:

  • sodelovanje pri vzgoji otrok se nadaljuje;
  • oče in mati sta se sposobna pogovoriti o vseh vzgojnih problemih.

Kakšna je najbolj pogosta realnost:

  • že prej ni bilo veliko sodelovanja pri vzgoji otrok;
  • otroke vzgaja vsak po svoje;
  • pri vzgoji ni sodelovanja.

Za bivša partnerja je prav gotovo najtežje to, kako ločiti dve vlogi, v kateri sta bila prej poenotena: v okviru enotne družine sta bila hkrati partner in starš, po ločitvi pa enotne družine ni več, partnerstvo je izginilo in žal marsikje izgine tudi starševstvo. Toda partnerstvo in starševstvo sta popolnoma različni vsebini. Če gre pri partnerstvu za odnos med dvema enakovrednima partnerjema, odraslima človekoma, ki sta sposobna poskrbeti zase, gre pri starševstvu za drugačen odnos, ki je bolj prvinski, gre za skrb odraslega za otroka, njegov blagor in preživetje.

Ne glede na to, kako je organizirano življenje po ločitvi, lahko vsak zase to ločnico jasno in razločno postavi – nisem več partner, starš ostanem do smrti.

Ponekod v ZDA ob ločitvi potekajo svetovanja prav na to temo, da partnerja spoznata in začutita razliko, uresničita to, da se ločujeta kot zakonca, ne ločujeta pa se od svojih otrok. Temu so dali večji poudarek predvsem zaradi tega, ker so raziskovali PAS (Parent alienation syndrom – sindrom starševske odtujenosti), pri čemer so spoznali, da se otroci pogosto poistovetijo z enim staršem (najpogosteje tistim, pri katerem živijo) tudi v odnosu do drugega starša, zato ga zavračajo in se izogibajo stikom z njim.

Danes je v enostarševskih družinah večja vloga namenjena materi, saj je po ločitvi v več kot 90 % otrok dodeljen njej. Toda oče ima še vedno možnost in dolžnost, da z otroki ohranja redne stike. Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Ne glede na to, kako redne stike ima oče z otroki, lahko izkoristi čas, ko je z njimi. In ne glede na to, ali otroci kažejo željo po preživljanju skupnega časa, jim lahko oče jasno pove in pokaže, da ima čas zanje.

Lahko sva dobra starša

Ko sem se v ločitvenem procesu odločal o načinu prihodnjega življenja, me je najbolj begalo prav to: ali je nujno, da odpoveva kot starša, če sva odpovedala kot zakonca? Globoko v meni je bil skrit odgovor, da je možno to razlikovati, vendar nisem našel poti, kako bi se to lahko zgodilo. Toda v skupini razporočenih, ki jo vodi pater Gostečnik, sem spoznal žensko, ki je preživela težjo ‘kalvarijo’ kot jaz. In kljub temu, da je bilo njeno življenje že od mladosti naprej zaznamovano z dogodki, ki pustijo težke posledice; kljub bolečini, ki jo je doživljala v zakonu in po ločitvi, je ohranila upanje. In meni je prinesla dar: idejo, kako v ločitvenem procesu razmejiti vlogo partnerja in starša.

Danes živijo otroci na istem naslovu kot prej, prej solastniška hiša se je lastniško razdelila, skrb za otroke si z bivšo ženo deliva: vsak en teden, od nedelje zvečer do naslednje nedelje zvečer. Takrat, ko skrbiva za otroke, živiva na istem naslovu kot otroci, ko pa ne skrbiva zanje, živiva drugje, saj sva si oba poiskala novo partnersko zvezo. Tako otroci ves čas živijo v istih sobah (ki so bile tudi prej že njihove, izjema je le pri najstarejšem), vsak drugi teden pa zamenjajo kuhinjo in starša, ki srbi in odgovarja za njih.

Oba veva, da sva kot zakonca odpovedala. Toda kot starša poskušava enakovredno opravljati svojo nalogo.

Seveda takšna pot ni lahka. Ne za naju, ne za najine otroke, ne za najine nove partnerje. Toda pomeni kompromis med željami in možnostmi, zame tudi pomembno spoznanje, da sva kljub ločitvi in vsem negativnim čustvom zaradi neuspelega partnerskega razmerja uspela to preseči in na starševski ravni ohraniti svoje dostojanstvo.

Moji otroci niso krivi niti odgovorni za to, da imajo takšne starše. Jaz sem izbral njihovo mater, ona je izbrala njihovega očeta. To je izključno najina odgovornost.

Zaključne misli

  • Trud, da bi otroci imeli tudi v enostarševski družini možnost, da sodelujejo z obema staršema, je zelo pomemben.
  • Otrok ne smemo priklepati nase, ker niso naša lastnina.
  • Bivšega sozakonca verjetno težko spoštujemo in sprejemamo kot partnerja, lahko pa ga spoštujemo in sprejemamo kot starša, in to pred otroki tudi pokažemo.
  • Otroci niso izbirali svojih staršev, zato tudi ne morejo izbirati, ali jih bodo imeli radi ali ne.
  • Otroci si želijo odnosa do obeh staršev, vendar je od staršev odvisno, koliko bodo to dopustili (primer: odtegovanje stikov).
  • Boljša sta dva slaba starša, ki sta otrokom vsaj včasih na voljo, kot eden dober, ki preprosto ne zmore vsega.

Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Vili Granda

 

Izzivi po ločitvi

Mojo zgodbo lahko razdelim na več delov. Čeprav se je ločitev zares zgodila šele v letošnjem letu, se je cel proces začel že tri leta prej, ko sem se začel zavedati, da ta odnos ne bo mogel iti tako v nedogled. Vsaj tako sem jaz videl zadevo, žena pa drugače.
To je bil za mene čas odločanja in preverjanja. Zelo sem si želel, da bi ta odnos obstal, zato sem bil odločen do določene mere res poizkusiti vse. Seveda vse v mejah zdravega obsega, kar je pomenilo, da sem bil pozoren nase in na svoje zdravje, ki se je proti koncu faze preverjanja že začelo precej krhati.
Zelo močno sem iskal povezavo z Bogom, saj sem vedno bolj dojemal, da nimam prav velikega vpliva na vse skupaj. Samo na sebe samega in na moje dojemanje in reagiranje. Zelo načrtno sem tudi začel prebirati knjige, v katerih sem našel še dodatna vprašanja in odgovore. V veliko pomoč mi je bilo tudi duhovno spremljanje, kjer sem lahko preko  zunanjega opazovalca preverjal stvari, dogodke, ki so se mi dogajalo. Opazil sem, kako globoko so bila v meni zakoreninjena nekatera dejstva, ki so se kasneje izkazala za napačna. Še vedno se spomnim zelo živo, ko mi je terapevtka rekla, da bom pa ob določenem reagiranju, katerega ne dovolim, poklical policijo. To je bilo čisto izven mojega tedanjega obsega razmišljanja in vse to je bilo potrebno, da sem lahko začel drugače gledati na vse skupaj.
Po odselitvi iz skupne hiše je najprej prišlo veliko olajšanje, umiritev, ki pa ni trajala, saj je bilo moje telo navajeno na prepire, dramo. Tako je minilo kar par mesecev, da sem počasi začel umirjeno živeti. Prišlo je tudi zavedanje da sem sedaj pa res sam, ob sebi nimam nikogar, ki bi ga lahko povprašal za nasvet, mu kaj potožil ali z njim delil srečo. Bil pa je tu Bog in molitev, ki je bila vedno na voljo in je tudi od tedaj moj bolj reden spremljevalec.
Ostajalo je nekaj jeze, zamer. Občutek imam, da sem precej tega že lahko ozavestil in razrešil v obdobju treh let, vendar sem se vseeno zavedal, da ne smem ostajati v teh občutjih. Tudi pri tem mi je pomagala individualna terapija, se mi pa zdi, da bo to še dolg proces in bom moral zavestno delati z jezo.
Eden od večjih ovir za odločitev odhoda od odnosa so bili otroci. Na vsak način sem si prav zaradi njiju želel, da bi odnos, četudi ne v obliki, kot sem si ga sam želel, vseeno obstal. To bi pomenilo, da bi bil z njima lahko veliko več kot pa sem sedaj. Sploh si nisem na začetku znal predstavljati, kako bi to lahko izgledalo. Potreben je bil čas, da je vse skupaj dozorelo in da sem spoznal, da bom lahko z otrokoma bolj pristen, ko bom sam z njima, da se jima želim kazati v taki luči in ne kot oče, ki je stalno v konfliktu in ki ni sproščen. Tako da zdaj še bolj cenim vse popoldneve in vikende, ko smo skupaj in se jima takrat posvetim v polni meri. Iščem tisti trenutek, ko se otrok umiri in ko pove stvari, sploh večeri so taki, res pa je, da se tako kot jaz oni še hitreje spreminjajo in kar je danes še pravilo pri njima, se lahko jutri že popolnoma spremeni in že spet iščem nov pristop.
Zelo se umirim v naravi in tja vodim tudi njiju, saj vidim, da tudi njiju nagovarja lepota narave.
Pod roke mi je kmalu po odhodu prišla knjiga Izzivi očetovstva po ločitvi. Zelo praktično so prikazane pasti nezdravega življenja, prehrane, spanja, prehitrih novih odnosov in še in še, priporočam. Zavedam se, da smo narejeni po pravilih fizike, zato skušam kot prvo poskrbeti za dovolj spanja in gibanje, zraven pa še molitev in prepuščanje, saj vedno znova pridem do točke, ko se spet zavem, da nisem vsemogočen.
Veliko mi pomeni ponovna povezava s primarno družino, nečaki. Tudi pevski zbor mi pomeni eno varno okolje, kjer se dobro počutim in sem sprejet. Zelo vesel sem bil tudi ustanovitve skupine za razvezane Srce ob srcu v mojem kraju, prav tako obiskujem tudi skupino za moške. Včasih se mi zazdi, da sem si mogoče naložil že skoraj preveč, in da se s tem izogibam tistemu srečanju s samim seboj, ko je včasih res težko biti sam. Prepuščam in bom videl, kaj je dobro in kaj je tisto, kar lahko mogoče malo počaka.
Če kaj, me je moja zgodba razpada zveze naučila veliko o prepoznavanju manipulacij in postavljanju meja. Na misel mi pride primer punce in fanta. Fantu je bila punca zelo všeč, vendar je na zmenek zamudila pol ure, brez obvestila ali opravičila. Fant zadeve ne komentira in zmenek je uspeh. Vendar tudi na naslednjem zmenku punca zamudi, zopet brez opravičila ali razlage. Fant izrazi, da ga to moti in ga zanima, zakaj tako ravnanje. Prosi jo, da naj mu naslednjič sporoči če bo zamudila. Tu pa se zgodi manipulacija, ko punca zgodbo obrne in namesto pričakovane razlage ali opravičila ost usmeri nazaj v fanta. Ga obtoži, če mu je sploh všeč in ali jo ima sploh kaj rad. Fant na to ni pripravljen, zato se avtomatsko začne zagovarjati in dokazovati, vendar ta odnos že od štarta nima zdrave podlage.
Malo me je presenetil odziv nekaterih prijateljev, ki so ob moji zgodbi odprli tudi svoje izkušnje in šokiran sem bil, koliko parov živi, na papirju, v odnosih, ki to sploh niso. Ob tem se zavedam, da je včasih potrebno zbrati ogromno moči in poguma, da si priznamo stvari, in da potem tudi upamo in zmoremo narediti korake naprej, četudi sami, brez pomoči partnerja.
Kaj dobrega potegnem ven iz vsega?
Se učim ponižnosti in prepuščanja in zaupanja v božjo voljo. Da četudi se mi zdi, da bom lahko vse naštudiral in bom imel stvari pod kontrolo, me bog lahko hitro postavi na trdna tla. Je pa res, da sem za nekatere stvari pa odgovoren tudi povsem sam in tam Bog želi, da sam delujem in sprejemam odločitve.
Vse to me spreminja, da sem drugačen, v odnosu do sebe, bližnjih, sodelavcev ali povsem naključnih ljudi, saj bolj jasno vem, kaj si želim, kaj dopuščam, česa pa absolutno ne in to tudi upam jasno povedati. In ja, strah je v večini primerov hujši kot sama posledica. In ko enkrat uspem premagati ta strah, potem se lahko zgodijo velike stvari.
Rudi Potočnik