Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: osamljenost

Srečanje skupine Srce ob srcu_Ljubljana

V ponedeljek  20 . februarja 2017  ob 16. 45 h se bo zopet srečala skupina Srce ob srcu_Ljubljana. Ob ljubečem poslušanju si bomo podelili osebno izkušnjo ob temi:

»Če hočeš, me moreš očistiti.«(Mr 1,40) Česa?  Jeze, žalosti, osamljenosti…

Če vsak dan ne gojim radikalne hvaležnosti, potem prevlada primerjanje in zamera. Če prosiš za vsakdanji kruh, veš, da ti je darovan. Če pa ne prosiš, začneš svoje lastne napore, potrebe, cilje in samega sebe jemati daleč preveč resno. Hvaležnost je zdravilna, po njej me Bog lahko ozdravlja.

Bog mi daje moč, da lahko nase gledam z mirom in sočutjem, brez neskončnega vrtanja, obsojanja in jeze, kar običajno čutim do svoje lastne nepopolnosti. To bo prebudilo zavest, kdo v resnici sem, Božja hči, Božji sin. Indijski jezuit de Mello je rad dejal: zavedanje, zavedanje, zavedanje… Ko enkrat svoje neločljivo notranje dostojanstvo jasno vidimo, se igra zla in odvisnosti začne podirati. Zlu uspe vedno zato, ker izhaja iz prikrivanja in nezavedanja. Zlo nas prisili v dvom o našem neločljivem dostojanstvu. Tako kot pri Jezusovih skušnjavah v puščavi, kjer satan začenja vsako skušnjavo z isto vrstico: »Če si Božji Sin.« (Mt 4,3.6). Ko enkrat dvomimo v svojo istovetnost in dostojanstvo, bomo zlahka zdrsnili v odvisnost in nezavedno. Zlahka bomo delali zlo in ga niti ne imeli za zlo, se predajali nehvaležnosti in primerjanju, obupavali in se smilili sami sebi.  Ko pa smo zasidrani v svojem neločljivem in resničnem dostojanstvu, v svoji resnični identiteti, nam tudi naše slabosti in grehi ne bodo jemali poguma. Ljudje, ki vedo, kdo so, zlahka vedo tudi, kdo niso.

(Parkirate lahko na dvorišču za cerkvijo.)

Povabljeni vsi z izkušnjo razveze, ki želite v svoji stiski vstopiti v proces duhovne rasti. Prijavo v skupino pošljite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com

VEČ INFORMACIJ O SKUPINI

Kdor lahko in zmore povabljen tudi k sveti maši, ki bo v Marijini kapeli ob 19h

in

potem še na predavanje:

Predavanje »Če hočeš, me moreš očistiti.«(Mr 1,40)

Predavatelj: P. Franc Kejžar, DJ

Kdaj: v ponedeljek 20. februarja ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

K Jezusu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« In ga je ozdravil. V podobni situaciji stiske, osamljenosti, zapuščenosti, žalosti, jeze… se lahko vsakdo znajde in se v svoji prošnji molitvi obrne na Jezusa. Jezus lahko pomaga, Jezus lahko ozdravi, ko se človek v veri obrne nanj. Lahko pa si pomagamo tudi sami in drugi nam pomagajo, ko se srce v zaupni molitvi in povezanosti z Jezusom osvobodi strahov, spon, zamer in zadiha bolj sproščeno. Govor bo o tem, kako nam Jezus sam lahko pomaga in kako si v povezanosti z Jezusom lahko pomagamo sami in kako nam lahko pomagajo drugi.

 

Srečanje skupine Srce ob srcu_Suha

V četrtek 16. 2. 2017  ob 19.30 h se bo v župnišču na Suhi pri Škofji loki zopet srečala skupina Srce ob srcu_Suha.

Novi člani ste še vedno dobrodošli! Prijavite se preko e-naslova razvezani.srce@gmail.com, kjer boste dobili tudi vse potrebne informacije in gradivo.

Pred srečanjem bo sv. maša ob 18 h v kapeli v župnišču.

Tokrat bo podelitev osebne izkušnje izhajala iz razmišljanja o osamljenosti, ki je pogosta spremljevalka ločitve in življenja po njej.

Praznina po odhodu partnerja-ice je resnična, odvisna v veliki meri od globine odnosa. Pojavi se osamljenost, ki je  včasih neznosna. Lahko pa postane način zbližanja z Bogom. Ko damo Bogu prostor, da vstopi v naše življenje, nas ozdravlja bolečine osamljenosti. In glejte: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta (Mt 28,20).

Boj proti osamljenosti:

Samouničevalni načini: deloholizem, materializem, razne odvisnosti, samopomilovanje…

Dobri načini:

  • Ustvarjalno izkoristi čas, naredi vse , da ti bo prijetno.
  • Zmanjšaj bolečino – pravilno ovrednoti njen pomen.
  • Bog je s teboj. Usmeri svoje misli k Njemu, pogovarjaj se z njim….moli.
  • Sočustvuj, usmeri svojo pozornost na druge ljudi, še posebej tiste, ki tudi trpijo.

Ljubezen je protistrup za osamljenost. Namesto, da čakamo, kdaj bomo postali ljubljeni, začnimo raje ljubiti. Tako se nam bo ljubezen v obilni meri povrnila.

Predavanje »Če hočeš, me moreš očistiti.«(Mr 1,40)

Predavatelj: P. Franc Kejžar, DJ

Kdaj: v ponedeljek 20. februarja ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

K Jezusu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« In ga je ozdravil. V podobni situaciji stiske, osamljenosti, zapuščenosti, žalosti, jeze… se lahko vsakdo znajde in se v svoji prošnji molitvi obrne na Jezusa. Jezus lahko pomaga, Jezus lahko ozdravi, ko se človek v veri obrne nanj. Lahko pa si pomagamo tudi sami in drugi nam pomagajo, ko se srce v zaupni molitvi in povezanosti z Jezusom osvobodi strahov, spon, zamer in zadiha bolj sproščeno. Govor bo o tem, kako nam Jezus sam lahko pomaga in kako si v povezanosti z Jezusom lahko pomagamo sami in kako nam lahko pomagajo drugi.

Samota – sreča enega

Loneliness-m-0313.jpg.653x0_q80_crop-smartNa tem svetu ni človeka, ki se ne bi kdaj srečal z osamljenostjo. Poročenega, razvezanega, ovdovelega ali samskega. In to je neizprosno res.

Osamljenost je – in je od nekdaj bila – osrednja in neizogibna izkušnja vsakega človeka, pravi T. Wolfe. Zakaj je tako? Predvsem ravno zato, ker se zavemo sebe praviloma šele ob prisotnosti drugega. Če ga ni, se nam zdi, kakor da bi se »izgubili«. Drug drugega potrebujemo, da se izrazimo, da podelimo doživetja, izkušnje, spoznanja in bolečine ali da pomnožimo radost in srečne trenutke v lastnem življenju. To je v človekovi naravi.

So trenutki in obdobja v življenju, ko se, čeprav obkroženi z množico ljudi na cesti, s sodelavci v službi ali celo z otroki, ko smo doma – počutimo neskončno sami, ker ob nas ni človeka, ki smo mu  zaupali, ki se je zaupal nam, čigar bližina je izpolnila naše srce in na katerega smo se lahko zanesli. Spoznanje o tem je dragoceno, saj je zavedanje, da je to, kar čutimo, osamljenost, prvi korak k temu, da se z njo spopademo, jo sprejmemo – in jo presežemo!

Veliko je poti in načinov, kako se lahko lotimo bolečine osamljenosti. Bolečina je dragocena, saj je to način, s katerim se sploh začnemo zavedati. Dokler nimate zvitega gležnja, niti ne pomislite, da ga sploh imate. Dokler vas ne boli zob, niti ne veste, kako dragocen je za žvečenje hrane. Da sploh ne omenjam glavobola.

Lahko se odločite, da boste bolečino osamljenosti prezrli. Lahko pa se spoprimete z njo in greste v akcijo: pokličete koga od znancev ali prijateljev in jih povprašate, kako se imajo (sploh vam ni treba govoriti o sebi, če tega ne želite!), povabite koga k sebi na obisk ali se dogovorite, da greste kam skupaj. Odpravite se na obisk k stari teti v dom starejših občanov, ki je že mesece niste obiskali… Lahko pa se uležete, spustite rolete in se jokate vse popoldne nad nepravičnostjo življenja in nad svojo težko usodo! Ja. Tudi to lahko izberete. Pripraviti se morate na to, da boste pri treh ali štirih klicih morda odklonjeni, da ne bo nobeden dvignil slušalke, da bo vaš klic sprožil plaz govorjenja o težavah – tistega, ki ste ga poklicali, da bi vam pomagal iz vaših težav! In morda je prav to priložnost, da ne glede na lastno bolečino lahko pomagate in ste potrebni drugemu. Pri tem pa boste morda spoznali, da je znanstva in prijateljstva treba hraniti in vzdrževati, da z njimi ni tako kakor z Bogom: da ga lahko pokličemo samo, ko ga potrebujemo. In se boste nekaj naučili in boste za občutek osamljenosti lahko hvaležni, ker vam je prinesel spoznanje!

Od tega trenutka boste lahko pozornejši in boste občasno, a redno koga poklicali – tudi ko ne boste v stiski. Ob gledanju kakšne oddaje po televiziji se boste spomnili, da bi morda koga od vaših znancev zanimala, in ga boste poklicali, da ga na njo opozorite. Morda boste v slaščičarni opazili marcipanovo torto, za katero veste, da je najljubša sladica vaše sodelavke, in jo boste naslednji dan po službi povabili na torto ali kaj podobnega.

Lahko se tudi odpravite v dom starejših občanov in povprašate, ali bi potrebovali koga, ki bi občasno peljal na sprehod kakšnega od stanovalcev brez svojcev, ali če je med oskrbovanci kdo, ki bi si želel, da bi mu občasno kdo prišel prebrat kaj iz časopisa ali kakšno knjigo. Lahko daste ponudbo v oglasnik, da čuvate malčke v večernih urah, ob praznikih – veliko mladih družin vam bo neskončno hvaležnih.

Spravite se v akcijo in se posvetite – drugim! Preprosto: pozabili boste nase in boste začeli bolj misliti na druge. Stara kitajska modrost pravi Sebe spoznaš, ko na sebe pozabiš! To pa vam bo prineslo še eno nepričakovano darilo: pri tem boste vedno bolj spoznavali – sebe! Ali ni to največ, kar lahko dosežemo v življenju? In prav osamljenost vam to lahko prinese.

Lahko začnete raziskovati, kaj vse vas spravi v dobro voljo in imate radi, kaj lahko sami naredite, brez drugih:

  • morda si zavrtite kakšen CD z vedro glasbo? (Vsekakor odpade romantična glasba, ki ste jo poslušali z»njo/njim«!)
  • Lahko si greste kupit križanke in se zabavate ob tem, da mnogo veste (ali da ste spretni pri iskanju gesel v ugankarskem slovarčku);
  • lahko greste v knjižnico in ugotovite, kaj najbolj berejo zadnje čase;
  • lahko se usedete za mizo in izlijete svojo bolečino v pismu neznanemu prijatelju – pismu, ki ga nikoli ne boste poslali, vendar vam bo prineslo zaupen pogovor in strpnega, razumevajočega, tihega poslušalca!
  • Lahko si tudi poiščete skupino, v katero bi se vključili, kjer bi lahko z drugimi delali tisto, kar vas veseli (ali vas je nekoč veselilo) – peli, plesali, slikali, se učili jezika ali igrati na glasbilo.

Nikoli ni prepozno in veliko je ponudb! Lahko pridete v skupino Srce in boste našli veliko prijateljev, s katerimi boste lahko šli na kavo ali na izlet. Lahko si izmenjate telefonske številke in se dogovorite, da se boste občasno poklicali – kar tako, da se slišite. In potem to resno tudi storite!

Vedno lahko dobite, kar potrebujete, če le NE vztrajate pri tem, da obstaja eno in edino zdravilo za vašo bolečino: on ali ona, ki ga ni več ob vas!

Če ste sami osamljeni, lahko razumete drugega ob vas, ki je osamljen, in ste lahko vi tisti, ki mu  pomagate in stopite do njega. Vendar ljudje velikokrat rečemo, »da se nočemo vtikati« ali »da ne želimo nadlegovati« ali (iz lastne zadrege) »da se ne bomo vsiljevali«… Vse to so prazni izgovori! Vsi si želimo, da se nas včasih drugi spomnijo – kar tako, da pokažejo pobudo in nas opazijo, da skrbijo za nas, da JIM JE MAR! Torej: »Storite drugim, kar si želite, da bi drugi storili vam!« In kakor po čudežu boste naenkrat tudi sami dobili veliko tega, kar si želite. Poskusite.

Odločite pa se lahko tudi, da bolečino zdržite in poglobite zavedanje o sebi samem. Se začnete spoprijateljevati s samim seboj. In v puščavi zapuščenosti naenkrat zagledate, da so se odprla vrata k Njemu, ki je vedno navzoč, še posebno takrat, ko je zelo hudo. In takrat je – trenutek! Prav takrat je največ možnosti, da ga resnično začutimo. To pa je največja milost, ki nas sploh lahko doleti!

In kaj boste, od vsega naštetega, vi naredili to poletje? Postali komu prijatelj?

ENA SAMA ROŽA LAHKO POSTANE MOJ VRT …EN SAM PRIJATELJ, MOJ VES SVET! (Leo Buscaglia)

Dušica GRGIČ