Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: odpuščanje

Podoba Boga – premišljevanje po duhovnem vikendu “Srce ob srcu”

Duhovne vaje Zaplana od 20. do 22. januarja 2017

 Po zadnjih letih duhovne suhote, preizkušenj, dvomov sem skoraj »že obupal«. Čeprav duhovne vaje sicer že dlje časa prakticiram, pa se kaj hitro zgodi da se znova ujamem v »stare« pasti. Skušnjava se kaj hitro prikrade v misli, da zame odrešitve ni. Če le zgolj sam predelujem svojo življenjsko zgodbo, pa naj pod različnimi vidiki osmišljam kot tiste sence, zaradi katerih sem na koncu vedno osamljen. Izkustvo lahko osmišljam na spoznavnem področju, vendar se učim z »kilometrino«, da vaja dela mojstra in mojster vajo.

Skušnjava  je zato morda za tiste, ki se že dalj časa soočamo z razvezo kot življenjskim neuspehom, da doživljamo sebe na nivoju čutenj kot grešne, v smislu zaradi lastne podobe Boga. Člani Skupine sicer ne živimo več v partnerskih odnosih, pa vendar smo si lahko med seboj zrcalo, v različnih priložnostih, ko se sprašujemo, kdo izmed nas je pravičen?

 Ko sem pred časom imel nekaj možnosti raziskovanja na področju duhovnosti, sem se zdrznil. Vsaj meni se je zdelo, sicer po mojem prepričanju, zelo »problematična« podoba Boga, ki je zasidrana med nami. Podoba Boga, ki še vedno »dobro plačuje in hudo kaznuje«, v smislu, da je dobro, oziroma hudo, pridevnik. Tukaj je izhodišče za slehernega, da vsak pri sebi odkrije Boga, »dobrega in usmiljenega Očeta«, ki grešnika odreši, na način, da se ne počuti »izobčenega« kot osebnost, čeprav zadoščevanje za greh ostaja.

Pri sebi sem to prepoznal v izkustvu kot otrok z lastnim očetom. Kaznoval me je, sicer za neko moje dejanje, ki ga nisem storil v zavesti, le v nemoči, da bi se tretjemu uprl. Po drugi strani pa sem bil kot otrok priča razprtij, ki so se odvijale zaradi posedovanja dobrin, in nenazadnje dediščine, pri sorodnikih in sosedih. Prepir in obračunavanje sta bili življenjsko vedenjski vzorec medčloveških odnosov in splošnega občevanja. Bil sem jezen, seveda na očeta , ki me je kaznoval, pa tudi na druge, ki so se mi zdeli kot hinavci. Ali pa primer z osnovne šole, kjer so učitelji, ki so raziskovali primer kraje, delovali na način, da Bog vse vidi in vse ve. Policijske metode na način zasliševanj, ustrahovanj, maltretiranja, sicer večjega števila možnih storilcev so pustile sliko na vzgojnem področju. Grešnika so odkrili, tistim, ki »nismo« bili osumljenci, se nikdar nihče ni opravičil. To je ostalo v otroški psihi na nezavednem področju. Vzgoja je temeljila na paradigmi, da je kazen vzgojna v realnem življenju, plačilo pa bomo deležni šele v nebesih. Teologije kot same, in kot take, na nek način ne morem obiti v kontekstu časa in kraja, ter dinamike njenega razvoja.

Jaz sem to izkustvo potlačil, nikdar ga nisem in ne bom pozabil. To je bilo leglo, sicer pri meni za vse tiste zamere, ki se jih gojil do drugih, bile so bolečina in trpljenje. Nihče mi tega ni razložil. Kot otrok sem bil podvrženi vzgoji, da bi bili ljudje pravični, in da bi to ponotranjili kot vrednoto. To doživetje sem okusil kot trpko izkustvo. Bolečina, ki se vrača v obliki »flash backa« je »bila« ovira mojega neodpuščanja. Danes moram to razumeti, če želim odpustiti, ovrednotiti sicer to mojo osebno izkustvo. Danes sem lahko v skušnjavi, če se prepuščam samogovorom, ko v svoji nemoči gojim jezo do vseh, ki so bili, in so še danes po hierarhični lestvici pri meni »nad menoj« oziroma predstavljajo« avtoriteto. Poznamo primere iz svetovne zgodovine, kaj so jeza, zamere, krivice in maščevanje. Tukaj lahko prosim usmiljenega Boga odpuščanja, v novi zavesti, oziroma novi podobi Boga. Tedaj Bog oživi, vstane iz groba in je zato vstajanje samo.

Skušnjava pride pred grehom največkrat v zvijači sami, kot je opisano v svetopisemski podobi v primeru Adama in Eve, »V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in hứdo« (1Mz 3,5), in njunem izgonom iz raja.

Tomaž Rozman

Zakaj je odpuščanje samemu sebi tako pomembno?

peter-zatajiKo se nam zgodi krivica, je povsem naravno, da nas to notranje prizadene, da nas zaboli. To je podobno, kot če se npr. ranimo z nožem ali se udarimo itd. Ne bi bilo naravno, če bi ničesar ne čutili. Če je koža zdrava, potem zelo hitro začutimo bolečine. Če ne bi čutili bolečine, potem bi to pokazalo, da naša koža ni zdrava. Če smo torej duševno zdravi, je povsem normalno, da odreagira na krivico in da ob tem začutimo najrazličnejša čustva, kot so npr.: jeza, razočaranje, žalost, prizadetost, strah, negotovost, sovraštvo, (samo)pomilovanje, zagrenjenost, maščevanje … Teh čustev je lahko zelo veliko in večkrat se jih niti ne zavedamo in si jih niti ne ubesedimo. Če ravnamo tako, jih potisnemo v podzavest. Tako imajo potem še večjo moč nad nami, saj jih ne moremo kontrolirati in usmerjati.

S psihološkega vidika nam lahko ta čustva, v kolikor zavračamo odpuščanje, zagrenijo življenje, še posebej če prevlada v nas želja po maščevanju. Iskanje možnosti, kako bi se maščevali, ohranja v nas stalen spomin na to, kar se je zgodilo, in tudi neprestano odprto rano, ki nam je bila zadana. Zapre nas v same sebe, v preteklost, in nas zveže z občutkom zamere, ki začne prevladovati, in nas napravi odvisne od njega in želje po maščevanju. Včasih se to spremeni tudi v stalne nočne more. Na ta način postanemo popolnoma nesvobodni in sami sebe obsodimo na počasno smrt. Stari orientalski pregovor pravi: »Če iščeš maščevanje, moraš izkopati dva grobova: enega za drugega in enega zase.« (Mifsud 2009, 106−107)

Zato je s psihološkega vidika odpuščanje drugim predvsem največji dar nam samim. S tem se osvobodimo vsega tistega, s čimer nas lahko neodpuščanje postopoma uniči. Torej, kdor ima rad sebe in si želi dobro, bo naredil vse, kar je mogoče, da bo lahko drugim odpustil.

Iz verskega vidika pa je razlog za odpuščanje v zavedanju, da tudi sami živimo samo zaradi tega, ker smo vedno znova deležni brezpogojnega Božjega odpuščanja. Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas usposobi, da se lahko odločimo za odpuščanje in se odpremo Božjemu daru odpuščanja (Ef 4,32; Kol 3,13). Če se tega ne zavedamo, pademo še v večje stiske (Mt 18, 21−35).

Še posebej pa je pomembno, da se zavedamo, da je za odpuščanje drugim potrebno najprej odpustiti sebi. To pomeni, da smo sposobni sprejeti samega sebe z vsem, kar smo (naše dobre in slabe strani, naše sposobnosti in nesposobnosti) in kar se je zgodilo v našem življenju. To nam s psihološkega vidika pomaga, da lahko gremo naprej in presežemo vse, kar nas hoče zapreti v samega sebe in pred drugimi.

Največja ovira odpuščanju samemu sebi je pogosto perfekcionizem. Takšen človek se podzavestno zapre pred tem, da bi sprejel svoje človeške omejenosti. Ne more sprejeti dejstva, da je ustvarjen, da njegove želje ne morejo biti nikoli povsem potešene z ničemer na tem svetu, temveč le v Bogu. Ne more verjeti, da Bog ne zahteva od njega tiste popolnosti, ki jo ima pred očmi. Ne more sprejeti, da je že Božja podoba in da Bog želi samo to, da bi sprejel sebe kot Božjega otroka, ki lahko živi polnost življenja le v tesni povezanosti z njim kot mladika s trto. Bog ne zahteva od njega, da bi bil trta (Jn 15).

Toda takšen človek se zapre v svoj model popolnosti in s tem tudi pred drugimi ljudmi in tudi pred Bogom. Zapre se v svoj super-ego in vedno znova pada v velike občutke krivde in samo-zaničevanja, ker ne more odgovoriti na njegove zahteve. Počasi ga vedno bolj paralizira sram in samo-obtoževanje ter občutek, da je slab.

Resnično sprejemanje samega sebe je temeljno za vero in duhovno življenje. Beg od Boga se začenja z begom od sebe. Kdor zavrne samega sebe, z lahkoto zavrne tudi Boga (Mifsud 2009, 107). Kdor je stalno nezadovoljen s samim seboj in svojimi dejanji, zelo težko najde vrednost svojega življenja. Ne zmore se videti kot Božji dar in odgovoriti nanj s hvaležnostjo. Perfekcionist podzavestno zavrača, da ga Bog brezpogojno sprejema. Zelo težko doživlja svoje življenje kot dar, ker je prepričan, da je vse sad le njegovega prizadevanja in uspehov. Zelo enostavno pade v greh farizejev, ki mislijo, da si zaslužijo Božjo milost. Takšna oseba verjame, da mora biti odrešenje zasluženo skozi dobra dela in da ni enostavno nezaslužen dar. Kolikor bolj živi iz tega prepričanja, več je pri njem strahu pred neuspehom, saj je prepričan, da je vsa njegova vrednost odvisna samo od njegovega uspeha. Prav tako je vedno manj prostora za d(D)rugega in brezpogojno ljubezen.

Popolnost je pogosto definirana z odsotnostjo vseh napak. To pa je za človeka nemogoče. Kdor ne bi napravil nobene napake, ne bi potreboval tudi odrešenja. Večkrat si takšen človek povsem napačno razlaga Jezusove besede: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5, 49) Toda Očetova popolnost je v brezpogojni in vseobsegajoči ljubezni, ki daje, da sije sonce pravičnim in krivičnim in da so vsi deležni dežja. Krščanska popolnost je v deleženju ljubezni, ki nikoli ne preneha z iskanjem drugega in se nenehno uči, kako odpuščati tako, kot Bog odpušča, in ljubiti, kot on ljubi.

Srce krščanske svetosti ni v usmerjenosti vase, temveč v nenehni rasti sposobnosti ljubiti druge. Drugače se lahko zgodi, da kristjan postane odvisen od skrbi za lastno osebno rast, brez povezanosti z Bogom in drugimi. Takšno iskanje popolnosti ga vodi, da daje več pozornosti na osebno darovanje in služenje (na samega sebe), kot pa na tiste, ki to potrebujejo (na druge).

Največjo priložnost za duhovno rast daje prav učenje, kako sprejeti svoje slabost in ne jemati samega sebe preveč resno. Učenje nas uči preko padcev. Ponižnosti se učimo z zavedanjem, kako zelo potrebujemo pomoč drugih. S tem pa se tudi učimo večjega razumevanja omejitev drugih. Bolj ko sprejemamo same sebe v vseh svojih omejitvah, bolj zavestno stopamo v osebni odnos z Bogom in rastemo v zaupanju v njegovo brezpogojno milost. Prav zaupanje v brezpogojno Očetovo ljubezen nas osvobaja prizadevanja za lastno popolnost in nas napolnjuje s prepričanjem, da je dovolj Božja milost. Bog nam podarja odpuščanje in nas brezpogojno sprejema, zakaj ne bi to sprejeli in zaživeli v miru s seboj in njim in drugimi? Ko smo pripravljeni sprejeti brezpogojno odpuščanje, kot ga je sprejela javna grešnica (Jn 8), lahko preoblikujemo svoje življenje in naredimo načrte brez občutka, da smo obsojeni zaradi nečesa, kar se je zgodil v naši preteklosti.

Seveda pa odpuščanje samemu sebi ne pomeni, da se ne zavedamo ali pa da pozabimo na zlo, ki smo ga naredili, temveč da se tega zavedamo, to obžalujemo, poskušamo popraviti, kar je mogoče, in začnemo znova živeti v svobodi, ki nam jo je dalo odpuščanje. Odpuščanje samemu sebi zahteva od nas pogum, da smo pripravljeni povedati resnico o tem, kar se je zgodilo, in ponižnost, da sledimo novi poti v zaupanju v Božjo moč. Kot pravi sv. Pavel: »ko sem slaboten, sem močna« (2 Kor 12, 10). Prva preko človeške slabotnosti pride do izraza Božja moč in popolnost (Mifsud 2009, 109).

Svetost ni toliko v tem, kar zmoremo narediti dobrega, kot v veri v to, da lahko Bog naredi v nas in po nas velike stvari, kljub našim slabostim, če smo pripravljeni vedno znova sodelovati z njegovo brezpogojno milostjo. Zaupanje v njegovo moč nam omogoča, da gremo preko samega sebe in svojih lastnih omejenosti. Prav to zelo dobro pove apostol Pavel: »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno.« (1 Kor 1, 27) In drugje: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (2 Kor 4,7)

Ko se sami naučimo odpuščati sebi, postajamo sposobni odpuščati tudi drugim, kajti takrat zmoremo deliti z drugimi svojo lastno izkušnjo daru odpuščanja.

Nujno potrebujemo osebno izkušnjo, da si odpuščanja samemu sebi ne moremo zaslužiti ali ga sebi dati sami. Odpuščanje ni sad oz. posledica naših dobrih del, našega spremenjenega življenja, naših popravljenih krivic, naših zadostitev za grehe zoper sebe in druge, naše odločitve, da si hočemo odpustiti itd. Odpuščanje je čisti dar brezpogojne in usmiljene ljubezni Boga, ki nam znova pokloni življenje, kot nam ga je na začetku, ko nas je ustvaril (Ps 139) in kakor nam ga poklanja vsak trenutek znova, pa čeprav se tega niti ne zavedamo.

Žal se tega pogosto ne zavedamo tako dolgo, dokler ne uporabimo vseh poti odpuščanja sebi, ki se nam zdijo logične in pravične. Šele ko si že prav dolgo prizadevamo in se res trudimo na vse možne načine, da bi si odpustili, pa vedno znova spoznamo , da si še nismo in že skoraj obupamo, se lahko zgodi resnično odpuščanje. Nam je podarjeno odpuščanje in novo življenje v notranjem miru, veselju, hvaležnosti, sprejemanju samega sebe v vseh svojih razsežnostih in v vsem, kar se je zgodilo po lastni krivdi ali krivdi drugih.

Šele ko odkrijemo, da si nismo sami zaslužili odpuščanja, temveč da nam je bilo podarjeno brezplačno, zastonj, iz čiste, nesebične ljubezni Boga, smo pripravljeni sprejeti to, da si tudi drugi ne more na noben način zaslužiti odpuščanja. Takrat smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da tako kot sami živimo od milosti, zastonjskega daru, in ne po pravičnem zasluženju, tako tudi drugi ob nas živijo na isti način. Ko to izkustveno spoznamo skozi vse neuspelo prizadevanje, da bi si zaslužili odpuščanje, smo pripravljeni sprejeti druge zastonj in jim pokloniti odpuščanje, čeprav si ga po našem mnenju ne zaslužijo.

Izkustvo zastonjskega odpuščanja nas napravi podobne usmiljenemu Očetu. Tako kot on, začenjamo tudi mi biti zastonjski. Hkrati se zavedamo, da tudi mi sami ne moremo zgolj iz svoje moči odpustiti drugim, temveč da je tudi to Božji dar. Lahko se le odpiramo temu daru in prosimo za milost, da se zgodi v drugem človeku, človeku, ki mu želimo in hočemo odpustiti. Ne moremo mu tega daru dati sami, lahko pa odpiramo vrata temu daru in gledamo, kako se zgodi v nas in v drugih resnično odpuščanje, ki je zastonjski dar Božjega odpuščanja in neizmernega usmiljenja.

Ivan Platovnjak DJ

Predavanje na to temo bo:

Šel je ven in se bridko zjokal. (Lk 22,62)

Predavatelj: P. Ivan Platovnjak, DJ

Kdaj: v ponedeljek 19. 12. ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

Srečanje skupine Srce ob srcu_Suha_ 17. novembra ob temi “Kako odpustiti bivšemu partnerju?”

v-procesu-razveze

Vsi razvezani iz širše okolice Škofje Loke povabljeni na srečanje skupine, ki bo jutri 17.11. ob 19h tako kot vsak tretji  četrtek ob 19.00 v župnišču na Suhi.

Tokratna tema bo: Kako odpustiti bivšemu partnerju?

  • Skupina je osnovana na temelju službe poslušanja s pomočjo preizkušene metode v medsebojni podelitvi lastne izkušnje. Skozi izkušnje drugih nam govori Bog in nas utrjuje v hoji za Njim, ko nosimo svoj križ razveze. Med seboj  gojimo držo medsebojnega sprejemanja in zaupnosti.
  • Skupina je odprta za vse z izkušnjo razveze, ne glede na samskost ali ne in ne glede na časovno distanco, saj bolečina, ki je bila potlačena ne zastara.
  • Vernost ni pogoj, le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje.

Odmev članice skupine:

Če delimo veselje, se to podvoji, če delimo bolečino, se zmanjša. Ločitev je zelo boleča izkušnja in v vsem času po njej sem čutila potrebo, da o njej govorim oziroma da dam bolečino iz sebe. Srečanja z ljudmi, ki so izkusili ali izkušajo podobno, so še bolj dragocena, ker te veliko bolj razumejo kot ljudje, ki te izkušnje nimajo. Zame so srečanja skupine na določen način odrešujoča, hkrati pa mi je v veselje, da po vseh teh letih lahko podelim tudi kakšno spodbudo tistim, ki so morda šele na začetku. Izkušnja ločitve mi je namreč prinesla tudi marsikaj dobrega, čeprav na začetku nisem verjela, da je to sploh lahko mogoče. Gospod deluje na mnogotere načine :). A.S.

Usmiljenje je vir življenja

img_20160722_10071833. nedelja med letom, Lk 21,5-19

Vsako življenje in tudi celotna zgodovina imajo svoj cilj ali konec. Jezus izreče še zadnje besede, preden ga zgrabijo in vstopi v trpljenje. Njihov ton je preroški in apokaliptičen. Zgodovino razlaga in razume na podlagi tega, kar se mu bo zgodilo. Jeruzalem ga ni sprejel, zato bo uničen. Sin človekov, ki bo sprejel smrt, se bo ob sodbi vrnil. V vmesnem času pa bo zgodovina razodela vso dramo in tragedijo, ki zaznamuje slepo in iztirjeno človeštvo. Kakor je Sin človekov lepo pričeval, tako bodo vsi, ki verujejo Vanj, sredi preganjanj poklicani k enakemu pričevanju.

Luka poveže napoved uničenja Jeruzalema z znamenji konca in neizogibnimi preganjanji. Čudno pa je, da nama z vsem tem ne zbuja strahu, ampak vliva zaupanje. Pravi nama: ne dovolita, da velikost in navidezna stabilnost stvari preveč vpliva na vas. Stvari nimajo lastne trdnosti. Ne dajta se prestrašiti mukam, ki zaznamujejo človeško zgodovino. Ne verjemita prerokom nesreče. Želje in bitke ljudi, drame in tragedije, ki dajejo zgodovini neizogibno težo, so zgolj okolje, znotraj katerega se odigrava neko drugo dogajanje, ki je drugačne narave. Na koncu se odpre novo obzorje, nov prostor. Odpre se večni čas, zaradi katerega ima vse, kar danes živiva, smisel. Za tistega, ki veruje v Kristusa, je vsa sovražnost časa in zgodovine, najsi bo osebne ali skupne, zgolj priložnost, da lahko pričuje. Jezus bo pred Očetom prepoznal vse, ki so njega prepoznali in priznali pred ljudmi. V preganjanjih lahko zajameva iz nepremagljive gotovosti, ki nam jo daje srečanje s Kristusom, ki je umrl in vstal. Preganjanje je vse, kar nasprotuje gotovosti tvojega in mojega srečanja s Kristusom, ki daje smisel vsakemu trenutku, ki ga živiva. Zakoreninjenost v Njem spreminja naše življenje in delovanje. Ne glede na to, kaj ali kdo zunanje ali notranje preganjanje povzroča, nama ne more pasti niti las z glave. Ta trditev ti verjetno zveni ironično. V njej je skrita vsa skrivnost neomajnega zaupanja!

Jezusu muke niso bile odvzete in smrt mu ni bila prihranjena. Uslišan pa je bil zato, ker je ohranil poslušnost Očetu in ljudem pričeval o Očetovi neskončni ljubezni do nas. Zaradi tega je dobil v dediščino večno življenje, ki se ga smrtna senca ne more več dotakniti. Nič se ne zgodi, ne da bi Bog hotel. Če verujem, da niti en las z moje glave ne bo padel, pomeni, da živim v popolnem zaupanju v Boga. Živim predan Božjemu duhu, ki ne dovoli, da bi nas karkoli iztrgalo iz zaupnosti s Kristusom. Duh ne prenese, da bi živela ločena od bratov in sester. Najini svobodi ne da dovoljenja, da bi živela zunaj ljubezni in svobode, ki jo je zaslužil Kristus.

Zato pravi Luka: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,19). Stanovitnost črpa iz modrosti, s katero znava varovati zaklad in vztrajati z Njim v globini srca, kjer naju nič in nihče ne more ogroziti. Je ena od značilnih lastnosti Jezusovega učenca, ki je najprej ubog, ker se zaradi Jezusa odpove vsemu, kar ima. Zato je sposoben odpuščanja in je potrpežljiv v preizkušnjah. Potrpežljiv je kakor seme, ki pade v dobro zemljo in obrodi sad. Jezus pravi, da so seme v dobri zemlji tisti, »ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad« (Lk 8,15). Zemlja sta tvoje in moje srce, ki sta dobra zemlja takrat, ko potrpežljivo prenašava preizkušnje in si ne pustiva iztrgati Besede, ki sva jo sprejela. Želim nama, da bi rasla v stanovitnosti.

p. Vili Lovše

5_Usmiljeni kakor Oče

srce-ne-sodiGeslo svetega leta je Usmiljeni kakor Oče. Kako se srečujete z usmiljenjem do teh, ki so vas ali vas še prizadevajo? Kaj je tisto, kar nas lahko drži pokonci v usmiljenju do bližnjih tudi takrat, ko v nas poka od jeze in razočaranja?

Vsak dobi križ po svoji meri in glede na ljudi, ki vstopajo v njegovo življenje. Vsi imamo svobodno voljo in Bog dopusti, da poleg posledic hudega, ki ga delam sama, trpim tudi zaradi zla, ki pride po drugem in bo le ta enkrat v kesanju dobil priložnost, da sprejme Božje usmiljenje.  Nebeški oče ljubi vse svoje otroke. Kot mama razumem, da bi izgubljenega sina zaradi skrbi zanj, ljubila še bolj. Drža ljubljenega grešnika je zdravilo proti obsojanju drugih in s tem tudi možnost, da se odprem odpuščanju, da spustim, od-pustim drugemu. Če se ne zavedam, da je meni veliko odpuščeno, ne morem biti usmiljena. Sama vidim, kako zapletena je moja zgodba in da jo lahko podelim le po delčkih. Še sama ne razumem vsega, kako bo razumel drug človek. Le Bog je, ki vidi v moje srce in pozna tudi moje namene, vzroke za določena ravnanja, rane moje duše…skratka pozna me popolnoma. On edini je lahko pravični sodnik in njegova pravičnost je usmiljenje. Zato mi pri rasti v usmiljenju pomaga, da ponavljam za papežem misel, »Kdo sem, da bi sodila.« in da hodim za Jezusom in se od Njega učim. Njegovi odnosi z ljudmi so vedno v sočutju. Znamenja, ki jih dela, zlasti v odnosu z grešniki, ubogimi, bolniki in trpečimi, so poučevanje o usmiljenju, ki nikogar ne izključuje.  Sama tega ne zmorem, lahko pa v Njegovi ljubezni. Zato je zame prva stvar, da se vsak dan znova trudim ostati v Bogu, v živem osebnem odnosu z Njim, ki me preobraža po božji podobi, za kar sem ustvarjena in v to poklicana.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

Skrivnost sprave je usmiljenje

img_20161009_10200832. nedelja med letom, Lk 20,27-38

Jezus pravi, da je on vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, vekomaj ne bo umrl (prim. Jn 11,25–26).

Bog je Bog živih. Pomen te resnice je dobro osvetlil Origen v svoji razlagi k Jozuetovi knjigi: »O ko bi bila tudi meni dana dediščina Abrahama, Izaka, Jakoba in bi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, Bog postal moj na enak način, kakor je postal Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba« (Pridiga, XVIII, 3).

Povabljena sva, da sprejmeva dediščino in postaneva Kristusova sodediča (Rim 8,17). On je vstal. Smrt nad njim nima več moči. Najina dediščina je, da tudi ti in jaz postaneva sinova vstajenja. To v resnici sva.

Jezusov odgovor saducejem se ne nanaša zgolj na resnico, da bodo ob koncu časov mrtvi vstali. Njegov odgovor kaže na moč Božjega daru. S svojo močjo nama omogoča, da sprejmeva resnico, da sva sinova vstajenja in to hočeva tudi postajati. Kaj torej pomeni sinova vstajenja?

V blagrih pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci« (Mt 5,9). Jezus pravi, da so sinovi vstajenja Božji sinovi. Sinovi vstajenja so tisti, ki delajo za mir. Živijo v miru in soglasju, ki ga je Jezus podaril v Svetem Duhu. Pavel osvetljuje to temo v Ef 4,32: »Bog vam je odpustil v Kristusu«. Grški glagol bi morali prevesti takole: Bog vam je podaril samega sebe v Kristusu.

Prav globoko izkustvo njegovega odpuščanja, v katerem nama podarja samega sebe, naju usposablja, da sva v moči njegove ljubezni tudi midva sposobna podariti samega sebe vsem bratom in sestram. Prav to usposabljanje je glavno delo Svetega Duha. Tega je Jezus na križu izročil Očetu, da bi ga Oče podaril nam. V evharistični molitvi prosimo Svetega Duha, da iz nas naredi eno telo in enega duha, da bo končno Bog vse v vseh. Božji sinovi so torej tisti, ki jih vodi Sveti Duh. Tisti, ki delujejo pod vodstvom Svetega Duha. Edina popolnost, ki si naj bi jo ti in jaz zares želela je ta, da se do obisti pustiva prežeti Bogu, ki se nama in vsem v moči Svetega Duha podarja po Kristusu. Zato naj bi od vsega na svetu najbolj hrepenela po Gospodovem Duhu in njegovem svetem delovanju.

Ker sva Božja otroka, otroka vstajenja, pomeni, da se najinega življenja ne dotika smrt. Nič več naju ne zastruplja strup delitev in ločevanja. Lahko namreč živiva iz tega, da se nama je Bog podaril v Kristusu in se v njem tudi midva lahko podariva vsem. Greh je odpor in upor, da bi v celoti živela bratstvo in sestrstvo, ki ga uresničuje Božji Duh. Zato greh prinaša smrt. Zastira in zakriva nama Božje obličje in onemogoča, da bi Boga spoznala kot svojega Očeta.

Besede »Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl« torej pomenijo naslednje: kdor živi v meni, kogar vodi moj Duh, ne bo dal niti najmanjšega prostora sovraštvu in žalosti do kogarkoli. Kdor bo vedno znova hote uresničeval skrivnost sprave, ki se dogaja v zgodovini, in odgovarjal na Božji klic, da bi živeli v sožitju z ljudmi, ne bo nikdar izpadel iz življenja, tistega življenja, ki izhaja iz Boga. Bog, ki mu podarja to življenje, bo postal njegov Bog. Na enak način, kakor je tudi Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.

p. Vili Lovše

Predavanje “Šel je ven in se bridko zjokal.”(Lk 22,62)

peter-zatajiPredavatelj: P. Ivan Platovnjak, DJ

Kdaj: v ponedeljek 19. 12. ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

Ko se nam zgodi krivica, je povsem naravno, da nas to notranje prizadene, da nas zaboli. To je podobno, kot če se npr. ranimo z nožem ali se udarimo itd. Ne bi bilo naravno, če bi ničesar ne čutili. Če je koža zdrava, potem zelo hitro začutimo bolečine. Če ne bi čutili bolečine, potem bi to pokazalo, da naša koža ni zdrava. Če smo torej duševno zdravi, je povsem normalno, da odreagira na krivico in da ob tem začutimo najrazličnejša čustva, kot so npr.: jeza, razočaranje, žalost, prizadetost, strah, negotovost, sovraštvo, (samo)pomilovanje, zagrenjenost, maščevanje … Teh čustev je lahko zelo veliko in večkrat se jih niti ne zavedamo in si jih niti ne ubesedimo. Če ravnamo tako, jih potisnemo v podzavest. Tako imajo potem še večjo moč nad nami, saj jih ne moremo kontrolirati in usmerjati.

Več na: http://srcerazvezani.si/2016/12/08/zakaj-je-odpuscanje-samemu-sebi-tako-pomembno/

»Kako veliko je Gospodovo usmiljenje…”

bu»Kako veliko je Gospodovo usmiljenje, njegovo odpuščanje tistim, ki se obračajo nanj!« (Sir 17,29)

Božja pravičnost je usmiljenje. Sprejemam Božje odpuščanje?

Kakšno podobo imam o Bogu, kako gledam nase, na drugega. na svet? Kakšno podobo ima Bog o meni, o človeku, o svetu?

Kašno podobo o Bogu imajo farizeji,pismouki ? Kakšnega Boga oznanja Jezus Kristus?

Kaj pomeni, da je Bog usmiljen? Kako Jezus razodeva Božje usmiljenje?

Kaj je bistvo evangelija?

Predavatelj: P. Jože Roblek, DJ

Kdaj: v ponedeljek 28. 11. ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

Neusmiljeni služabniki so nekoristni

27. nedelja med letom

gorcicno-zrno

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,5-10)

In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa je rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi tej murvi lahko rekli: ‚Izruj se s korenino in se presádi v morje‘ in bila bi vam poslušna. Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ‚Pridi brž in sédi k mizi‘? Ali mu ne bo marveč rekel: ‚Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‘ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar mu je bilo zapovedano? Pač ne. 10 Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‚Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‘«

Apostoli so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!«, ker niso bili sposobni odpuščati. Jezus pri svojem oznanjevanju veliko in na nov način vztraja pri božji zapovedi odpuščanja bratu ali sestri. Iz izkušnje oba dobro veva, da nisva sposobna odpuščati. Hkrati pa nama je jasno, da izgubljene nedolžnosti ne bova dobila nazaj drugače kakor s spravo, tako da bova odpustila in odpuščanje sprejela. Vedno znova. Od tega je odvisno, ali bova izkustveno Boga doživela ali ne. Doživljava, da ne moreva zares ljubiti, dokler nama Bog ne nasuje v naročje svoje nežnosti, ki ne gleda na lastne zasluge in pravice. Edino, kar od naju zahteva, je odkritosrčnost in preprostost, da priznava svoje grehe in ne iščeva izgovorov. S tem kaževa, da se ga nič več ne bojiva.

A naloga odpuščanja in življenja v spravi ni tako preprosta. Po eni strani zahteva od naju živo zavest, da sva grešnika, po drugi strani pa izkušnjo zaupnosti z Bogom. Težava je, da se nimava tako zlahka za grešnika. Zakaj? Zato, ker naju muči strah, da bova zavrnjena. Pa tudi strahu pred Bogom se ne moreva kar otresti.

Zato apostoli prosijo za vero. Ne za veliko ali malo vero. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno« pomeni: Dovolj je vera, ki jo imate, samo da je pristna in živa kakor seme, ki čeprav je zelo majhno, potem zraste v veliko rastlino. Cerkveni očetje razlagajo, da so ptice, ki gnezdijo na vejah, vse naše misli, ki jih Božje beseda privlači in v njej najdejo počitek. Božja beseda je bila namreč vsajena v tvoje in moje srce. Na koncu bo prežela vse, kar smo, in nas oplodila s svojo Božjo in neuničljivo močjo, ki jo nosi v sebi. Od nas se ne zahteva veliko ali malo, ampak iskrenost, preprostost in resnico.

To je edino, kar potrebuje služabnik iz Jezusove prilike, ki smo jo brali v evangeliju. Vendar lahko hitro opaziva, kako zlahka pademo v zahtevanje svojih pravic, tega, kar je pravično in bi morali imeti ter so nam drugi ali Bog dolžni dati ali narediti. V veri bi težko našli še kakšno bolj napačno držo od te! Življenje ni na strani tistih, ki ves čas nekaj domišljavo zahtevajo zase. Tudi Gospod čaka na vratih najinega srca, da se naučiva preprosto prositi in ne zahtevati, preprosto dajati in si ne domišljati, preprosto narediti in ne čakati, da nama drugi naredijo. To bova zmogla, ko se bova zavedala, da ni vredno iskati nekaj, ampak le Nekoga. Še več. Tega bova sposobna, ko bova sprejela, da naju je On že našel in nama služi. Le v milosti Njega, ki naju ljubi, spet odkrijeva, da sva lepa. Našla sva domačnost z Njim, ki naju je prvi ljubil in naju ljubi. On naju od znotraj navdušuje, da tudi sama ljubiva. Resnični služabnik je namreč Jezus, ki v popolni domačnosti in zaupnosti z Očetom služi vsem, da bi vse osvojil in pridobil za isto domačnost in zaupanje z Očetom, kot ju živi sam. On dobiva moč za svojo ljubezen iz domačnosti z Očetom. Enako velja tudi zate in zame, če sva njegova učenca ali nekoristna služabnika. Nekoristna pa nisva zato, ker bi nič ne storila. Nekoristna sva zato, ker ne glede na to, kaj in koliko delava, na noben način ne moreva zaslužiti spoštovanja in ljubezni Boga, ki je v priliki imenovan gospodar. Tudi k njegovemu bogastvu ne moreva ničesar dodati, ne glede na to, kako se trudiva. Nekoristni pomeni ubogi, preprosti služabniki in nič več. Prav v tem je najin resničen časten naziv: nočeva biti ali imeti ničesar drugega kot, kar za nas hoče Gospodova ljubezen.

p. Vili Lovše

8. srečanje: Rahelin vinograd

rvRahelin vinograd je prostor sprave. Udeleženci, ki pogosto doživljajo globoko jezo nase ali na druge, izkusijo odpuščanje. Najdejo mir. Življenje je obnovljeno. Občutek smisla in pomena za prihodnost je odkrit.

Rahelin vinograd Vam lahko pomaga izkusiti Božjo ljubezen in sočutje v globini. Ustvarja prostor, kjer lahko moški in ženske delijo, navadno prvič, svoja najgloblja čustva o splavu.

Kaj pomeni »Rahelin vinograd?«

Ime »Rahela« izhaja iz Stare zaveze Svetega pisma. O njej piše tudi prerok Jeremija: »Tako govori GOSPOD: Glas žalovanja se sliši v Rami, bridko jokanje. Rahela objokuje svoje otroke, ne dá se potolažiti zaradi otrok, ker jih ni več. 

Zakaj vinograd?

Podoba vinograda prinese mnogo predstav. To je prostor, kjer trte rastejo, so obrezane, privezane in očiščene, da morejo dajati obilnejši pridelek.

Predavatelj: p. Tomaž Mikuš, DJ

Kdaj: 25. 04. 2016 ob 19:45

Kje; V Arupejevi dvorani v Duhovnem središču sv. Jožefa

( Vhod iz parkirišča za cerkvijo)