Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: odnosi

Hočem ti povedati, da te imam rad!

Sveta Družina, 31.12.2017, Lk 2,22-40

Pred več desetletji sem bral knjige jezuitskega patra Johna Powella. V eni izmed njih je zapisal: »Tega sveta naj ne bi zapustili preden tistim, ki jih imamo radi to tudi povemo!« Običajno si ne povemo, da se imamo radi in tudi ne objemamo se kaj dosti. Večina. Lahko pa si v tem času omenjen stavek vzamemo za osebno spodbudo in izziv.

Svojim staršem, otrokom, bratom ali sestram in drugim lahko napišemo pismo in jim povemo, da jih imamo radi. Verjetno ne bomo dobili odgovora. Ali pač.

Spomnim se svoje matere, ki je umrla zvečer na moji novi maši. Vsaj štirinajst dni pred mašo je vodila in nadzorovala vse priprave. Bila je šibkega zdravja. Zadnji teden jo je močno bolela glava. Z zadnjimi dnevi svojega življenja mi je pokazala, da me ima rada. V tistih dneh je praznovala tudi svoj rojstni dan in jaz sem ji pozabil čestitati in ji povedati, da jo imam rad. 

Mojemu sobratu pa je to uspelo. Prišel je k mami, ki je gledala televizijo. Oče je bil že pokojni. Rekel ji je: »Mama, nekaj zelo važnega ti moram povedati!« Ni odvrnila pogleda do televizijskih poročil. »Ja, kar povej,« je odvrnila. »Mama, tega ti še nisem nikdar povedal in ti moram nocoj povedati.« Počasi se je obrnila proti njemu in ga pogledala. Čutil je dve srci, ki močno utripata. Zdelo se mu je, da bitje odmeva po sobi. Zbral je ves pogum in naravnost rekel: »Mama, hočem ti povedati, da te imam rad!« Mama si je oddahnila in rekla: »Me veseli!« Nato pa je hitro nadaljevala z gledanjem televizije. Nič objema in poljubov ni bilo. Nič ni komentirala, kako dolgo že čaka, da bi se kakšen od njenih otrok spomnil in ji povedal kako jo ima rad. Ko je sobrat stopal ven iz dnevne sobe v kateri je mama mirno naprej gledala Tv mu je prihajala misel, da tega Powellovega nasveta ne bo nikdar več uporabil.

Njegov brat in sestra sta materi pisala in jo spraševala, kaj je narobe z njim. Zaključili so, da gre skozi težke čase. Upal, je da mu ne bo več potrebno skozi takšna doživetja.

Na svetek svete Družine se veselimo in praznujemo zvesto Božjo in človeško ljubezen, ki skrbi za najbolj pomembne ljudi v našem življenju. Vemo, da prepiri, zamere, sovraštva in zagrenjenosti lahko pokvarijo družine za več rodov vnaprej. Današnji praznik tudi ni namenjen temu, da bi stokali, kako težko je v današnjih časi družinsko življenje. Na današnji praznik hočemo znova potrditi, da so odpuščanje, sočutje in prijaznost Boga do nas, in posledično nas med seboj, tista skala ali temelj na katerem lahko zgradimo krščansko družino. Brez tega družinsko življenje hira in dejansko ni mogoče.

Ob smrtni postelji ljudje večkrat omenimo tisto, kar še nismo storili pa bi radi. Nihče še ni rekel, da bi si želel več časa preživeti v službi ali pri delu. Nihče še ni rekel, da bi si želel zaslužiti več denarja. Mnogi pa so rekli, da si želijo vsem, ki jih imajo radi to tudi povedati. Žal jim je, da niso več časa namenili in posvetili svojim najdražjim. Mi kar mislimo, da družinski člani vedo, da jih imamo radi, ne da bi jim to kadar koli resnično izrekli in povedali. Če znamo to pokazati, naj bi bili sposobni to tudi izreči. Zato te povabim, napiši pismo, pokliči ali pa pojdi na obisk. Povej svojim najbližjim, da jih imaš rad. Ko smo enkrat mrtvi je prepozno.

Ko izpovemo svojo ljubezen in se D(d)rugemu zahvalimo zanjo, smo vedno deležni veselega pogleda, ki ga prinaša svetost.

P. Viljem Lovše

Predavanje “Otroci v luči razveze”

Predavateljica : ga. Gena Pupis

Kdaj: v ponedeljek 24. aprila ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

“Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.” Tako jih je tolažil in jim govoril na srce.  (1 Mz 50, 21)

Poskrbeti za otroke in jih vzgajati, ko po razvezi ostaneš sam(a), je vloga, katere si nisi nikoli želel(a) in se na njo nisi mogel(a) pripraviti. Je polna padcev in vzponov. Če se zmoreš osredotočati na otroke in z njimi gradiš ljubeč odnos, lahko kljub ranam, ki jih razveza pusti, odrastejo v čudovite, trdne odrasle. Bog brezpogojno ljubi starša in otroke in njegova ljubezen ne odpove!

UTRINKI UDELEŽENCEV IZ SKUPNIH POČITNIC NA MURTERJU

IMG_20160815_094720[1] »Lepo mesto Tisno, dobra hrana, super vzdušje, veliko duševne hrane. Dotaknila se me je molitev pri Marijini cerkvi, v meni je prebudila novo veselje, odpihnila je vse skrbi. Domov odhajam z novimi spoznanji in velikim veseljem.” (J.)


»Prvič sem se udeležil počitnic s Srčki. Sem zelo zadovoljen. Tudi molitve in premišljevanja so me zelo obogatile. Posebno bi se zahvalil patru Viliju. Njegove maše in pridige dajejo človeku nov polet. Hvala tudi vsem damam, ki so pripravljale enkratne obroke in skrbno delale v kuhinji.« (R.P.)


»Učila sem se živeti v skupini, preverjala svojo strpnost in ljubezen do bližnjega. Preko gradiv sem razmišljala o Božji besedi in mojih omejitvah. Vesela sem, da sem lahko poglobila svojo vero. Dragoceni so mi bili tudi trenutki, ko smo si izmenjali svoje zgodbe, ko je med nami raslo sočutje in smo se znašli v prostoru enakosti in razumevanja. Skupne maše, refleksije, križev pot, skupna v drug za drugega ob cerkvici sv. Konstancija, je krepila nIMG_20160814_193319[1]ašo pripmoliteadnost. Hvaležna sem, da sem se s partnerjem lahko udeležila našega Murterja, saj sem si odgovorila, da najina »ločenost« nikoli ne bo prešla. Bogu hvala za vse in vsakega posebej, še posebej za našega patra, ki nas vodi z Božjo ljubeznijo! (G.P.)


»Bivanje na morju je bilo razgibano – na zunaj in znotraj. Jedilniki so bili univerzalni in so pokazali ustvarjalnost v barvah, oblikah in vonjih. Veselili smo se enkratnosti vsakega kuharskega para. Vsak je iskal svoj prostor pod soncem – na skalah, pod bori, na hribu, v zalivčkih. Pač glede na razpoloženje. Tudi znotraj se je dogajalo. Vstopanje v svojo notranjost in skrivnost drugih je rojevalo globoke misli in besede, sprejemanje in spoštovanje, pa tudi odpore in strahove. Učili smo se sprejemanja različnosti. Vse skupaj nas je spreminjalo in povezovalo. Hvala vsem.«


»Srčki so pa zares pravi zlati srčki.« (L.J.)

»Sonce je veselo, srce je zapelo, da bi tebe objelo!«


IMG_20160811_145902[3]»Na Murterju sem tretjič. Vsakokrat sem doživljala drugače. Prvič, nas je bilo zelo veliko in sem začela s strahom, ki se je prelevil v premagovanje sebe in sočutje do drugih. V moči Gospoda in svetih maš! Drugič nas je bilo malo. Kot malo večja družina in resnično eno. Odprto srce in sočutje do drugih in do sebe. Po tretji izkušnji sem pa kar malo utrujena. Prebudilo se je veliko stvari, ki se jih moram še lotiti in dovoliti, da jih Gospod prečisti in vstopi v moje srce. Osebno so me krepile maše: dragocena v majhnosti in enkratnosti. Veliko medsebojnih pogovorov in zaupanja. Hvala vsem pridnim kuharicam za prečudovito okusno hrano. Hvala Gospodu za Murter 2016!«


»Bilo je veliko lepih trenutkov. Najbolj srečna pa sem bila, ko so me obiskali moji domači, ki letujejo blizu. Vnuki so tekali okoli mene, z enim sva plavala do boj. Ko so odhajali, mi je bilo tako hudo, da bi šla najraje kar z njimi.«


»Počitnice skupine SRCE, ki so bile letos devete zapored, so kraj srečanja in edinstvena priložnost, kjer vztrajno padajo maske. Vsak po svoje smo doživljali sebe in drugega skozi stike. Jedilnica je bila tudi oltar, ker smo drug drugemu darovali svoja čutenja v podeljevanju osebnega izkustva, kuhinja pa spovednica, kjer so ta čutenja dobila svoje ime. Hvaležen sem IMG_20160817_194152[1]Gospodu, da se nam je tokrat spet pridružil p. Vili ter nas duhovno spremljal. Jutranje maše, gradiva za premišljevanja in večerna izmenjava duhovnih doživetij. Vsake počitnice so po svoji vsebini enkratne in neponovljive. Letošnje so minile tudi v znamenju kulinaričnih dobrot, okusov, slasti. Hvala vsem s katerimi sem lahko bil. Bog vam povrni!« (T.R.)


»Duhovne vaje na Murterju so bile zdravilne zame. Prilagajanje, učenje ljubiti drug drugega kljub antipatiji… biti v bližini našega Očeta, biti v njem in spoznati, da brez njega ne zmorem preseči svojega boksanja s sencami.« (N.S.)


IMG_20160818_094441[1]

“Milostni čas. Kakšno obilje, da sem bila povabljena v lepoti morske idile premišljevati Božjo besedo in razmišljanja ob njej. Počutim se obdarjeno, da sem imela čas na tak način razmišljati o sebi, svoji zgodbi, odnosih…Skupne svete maše so vabile k povezanosti, da bi enodušno vstopali v občestvo, da bi postajali družina. Ni prisile, kdor hoče…Gospod je neizmerno nežen; vabi, čaka, trka, kljuka vrat mojega srca pa je le na moji strani. Ostaja mi lepota preko katere se Bog razodeva vsem.”(K.K.)