Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: odnos

Izzivi po ločitvi

Mojo zgodbo lahko razdelim na več delov. Čeprav se je ločitev zares zgodila šele v letošnjem letu, se je cel proces začel že tri leta prej, ko sem se začel zavedati, da ta odnos ne bo mogel iti tako v nedogled. Vsaj tako sem jaz videl zadevo, žena pa drugače.
To je bil za mene čas odločanja in preverjanja. Zelo sem si želel, da bi ta odnos obstal, zato sem bil odločen do določene mere res poizkusiti vse. Seveda vse v mejah zdravega obsega, kar je pomenilo, da sem bil pozoren nase in na svoje zdravje, ki se je proti koncu faze preverjanja že začelo precej krhati.
Zelo močno sem iskal povezavo z Bogom, saj sem vedno bolj dojemal, da nimam prav velikega vpliva na vse skupaj. Samo na sebe samega in na moje dojemanje in reagiranje. Zelo načrtno sem tudi začel prebirati knjige, v katerih sem našel še dodatna vprašanja in odgovore. V veliko pomoč mi je bilo tudi duhovno spremljanje, kjer sem lahko preko  zunanjega opazovalca preverjal stvari, dogodke, ki so se mi dogajalo. Opazil sem, kako globoko so bila v meni zakoreninjena nekatera dejstva, ki so se kasneje izkazala za napačna. Še vedno se spomnim zelo živo, ko mi je terapevtka rekla, da bom pa ob določenem reagiranju, katerega ne dovolim, poklical policijo. To je bilo čisto izven mojega tedanjega obsega razmišljanja in vse to je bilo potrebno, da sem lahko začel drugače gledati na vse skupaj.
Po odselitvi iz skupne hiše je najprej prišlo veliko olajšanje, umiritev, ki pa ni trajala, saj je bilo moje telo navajeno na prepire, dramo. Tako je minilo kar par mesecev, da sem počasi začel umirjeno živeti. Prišlo je tudi zavedanje da sem sedaj pa res sam, ob sebi nimam nikogar, ki bi ga lahko povprašal za nasvet, mu kaj potožil ali z njim delil srečo. Bil pa je tu Bog in molitev, ki je bila vedno na voljo in je tudi od tedaj moj bolj reden spremljevalec.
Ostajalo je nekaj jeze, zamer. Občutek imam, da sem precej tega že lahko ozavestil in razrešil v obdobju treh let, vendar sem se vseeno zavedal, da ne smem ostajati v teh občutjih. Tudi pri tem mi je pomagala individualna terapija, se mi pa zdi, da bo to še dolg proces in bom moral zavestno delati z jezo.
Eden od večjih ovir za odločitev odhoda od odnosa so bili otroci. Na vsak način sem si prav zaradi njiju želel, da bi odnos, četudi ne v obliki, kot sem si ga sam želel, vseeno obstal. To bi pomenilo, da bi bil z njima lahko veliko več kot pa sem sedaj. Sploh si nisem na začetku znal predstavljati, kako bi to lahko izgledalo. Potreben je bil čas, da je vse skupaj dozorelo in da sem spoznal, da bom lahko z otrokoma bolj pristen, ko bom sam z njima, da se jima želim kazati v taki luči in ne kot oče, ki je stalno v konfliktu in ki ni sproščen. Tako da zdaj še bolj cenim vse popoldneve in vikende, ko smo skupaj in se jima takrat posvetim v polni meri. Iščem tisti trenutek, ko se otrok umiri in ko pove stvari, sploh večeri so taki, res pa je, da se tako kot jaz oni še hitreje spreminjajo in kar je danes še pravilo pri njima, se lahko jutri že popolnoma spremeni in že spet iščem nov pristop.
Zelo se umirim v naravi in tja vodim tudi njiju, saj vidim, da tudi njiju nagovarja lepota narave.
Pod roke mi je kmalu po odhodu prišla knjiga Izzivi očetovstva po ločitvi. Zelo praktično so prikazane pasti nezdravega življenja, prehrane, spanja, prehitrih novih odnosov in še in še, priporočam. Zavedam se, da smo narejeni po pravilih fizike, zato skušam kot prvo poskrbeti za dovolj spanja in gibanje, zraven pa še molitev in prepuščanje, saj vedno znova pridem do točke, ko se spet zavem, da nisem vsemogočen.
Veliko mi pomeni ponovna povezava s primarno družino, nečaki. Tudi pevski zbor mi pomeni eno varno okolje, kjer se dobro počutim in sem sprejet. Zelo vesel sem bil tudi ustanovitve skupine za razvezane Srce ob srcu v mojem kraju, prav tako obiskujem tudi skupino za moške. Včasih se mi zazdi, da sem si mogoče naložil že skoraj preveč, in da se s tem izogibam tistemu srečanju s samim seboj, ko je včasih res težko biti sam. Prepuščam in bom videl, kaj je dobro in kaj je tisto, kar lahko mogoče malo počaka.
Če kaj, me je moja zgodba razpada zveze naučila veliko o prepoznavanju manipulacij in postavljanju meja. Na misel mi pride primer punce in fanta. Fantu je bila punca zelo všeč, vendar je na zmenek zamudila pol ure, brez obvestila ali opravičila. Fant zadeve ne komentira in zmenek je uspeh. Vendar tudi na naslednjem zmenku punca zamudi, zopet brez opravičila ali razlage. Fant izrazi, da ga to moti in ga zanima, zakaj tako ravnanje. Prosi jo, da naj mu naslednjič sporoči če bo zamudila. Tu pa se zgodi manipulacija, ko punca zgodbo obrne in namesto pričakovane razlage ali opravičila ost usmeri nazaj v fanta. Ga obtoži, če mu je sploh všeč in ali jo ima sploh kaj rad. Fant na to ni pripravljen, zato se avtomatsko začne zagovarjati in dokazovati, vendar ta odnos že od štarta nima zdrave podlage.
Malo me je presenetil odziv nekaterih prijateljev, ki so ob moji zgodbi odprli tudi svoje izkušnje in šokiran sem bil, koliko parov živi, na papirju, v odnosih, ki to sploh niso. Ob tem se zavedam, da je včasih potrebno zbrati ogromno moči in poguma, da si priznamo stvari, in da potem tudi upamo in zmoremo narediti korake naprej, četudi sami, brez pomoči partnerja.
Kaj dobrega potegnem ven iz vsega?
Se učim ponižnosti in prepuščanja in zaupanja v božjo voljo. Da četudi se mi zdi, da bom lahko vse naštudiral in bom imel stvari pod kontrolo, me bog lahko hitro postavi na trdna tla. Je pa res, da sem za nekatere stvari pa odgovoren tudi povsem sam in tam Bog želi, da sam delujem in sprejemam odločitve.
Vse to me spreminja, da sem drugačen, v odnosu do sebe, bližnjih, sodelavcev ali povsem naključnih ljudi, saj bolj jasno vem, kaj si želim, kaj dopuščam, česa pa absolutno ne in to tudi upam jasno povedati. In ja, strah je v večini primerov hujši kot sama posledica. In ko enkrat uspem premagati ta strah, potem se lahko zgodijo velike stvari.
Rudi Potočnik