Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: načrt

Moja pot ločitve

Sem Jaka, star 43 let, imam 3 otroke.

Z bivšo ženo sva precej različna. Jaz izobražen, ambiciozen, deloven… ona pa večna študentka, z zaključeno srednjo šolo, nikdar ni bila zaposlena, čeprav smo jo vzpodbujali in ji nudili različne možnosti in priložnosti za zaposlitev.

Da bi se kot družina gmotno premaknili naprej, sem opravljal 2 službi, in najina različnost se je še poglobila. Po 5 letih se nama je najavil prvi otrok, in nosečnost sva sprejela z veseljem in upanjem, da bova našla več harmonije. Danes imava 3 otroke: stari so 6, 9  in 12 let. Kasnejša gradnja hiše ni pomagala pri najinem odnosu, prezaposlenost obeh je samo še poglobila odtujenost med nama.

Vsak izmed naju je s seboj prinesel prtljago: jaz hiperaktivnost ona pa hči in vnukinja alkoholika. Te prtljage se ob poroki nisva zavedala, in je globoko otežila najin odnos, strokovnjaki bi rekli da sva zapadla v «odnosnostno odvisnost», saj sva ponavljala določene vzorce, ki sva jih v sebi nosila iz časov predenj sva se spoznala.

Na otrokovo hiperaktivnost nisem najbolje odreagiral, saj mi je držal ogledalo. Šele takrat sem se zavedel, da sem sam hiperaktiven, kar so pokazale tudi kasnejše raziskave in lastna analiza dogodkov iz preteklosti, ki jih v luči te bolezni lažje razumem in sprejmem. Nato grem raziskovat po prejšnjih rodovih in ugotovim, da so verjetno predniki tudi bolehali za isto boleznijo, vendar hiperaktivnosti pred stoletji niso poznali, in so jo nezavedno kanalizirali v različne druge vrste odvisnosti (alkoholizerm…)

Sem se dovolj potrudil za najin boljši odnos?

  • Predlagal sem obisk zakonske terapije, ki ga žena ni hotela nadaljevati
  • Veliko ljudi je molilo za najin zakon, celo obiskovalo devetdnevnice…

Ko pride kriza:

Ko se sesuje najvišji ideal: družina, se vprašam: je to res najvišja vrednota? A ni nasprotno, morda najvišji ideal BOG?

Na koncu, ko sem naredil res vse, kar sem mislil da je koristno za odnos, sem se znašel pred dvema možnostima:

  • Da se strt zaprem v kletko dosmrtne jeze, zamere, razočaranja, zagrenjenosti, sramu…
  • Da se odprem Bogu, in Ga poslušam: Kaj je njegova volja? Očitno je ločitev Njegova volja, s tem mi On hoče nekaj povedati.

Že v poslovnem svetu so nas učili: Slabič med podjetniki bo po prvem večjem porazu zaprl podjetje, odpustil delavce, odšel v tujo deželo in poskusil pozabiti del svojega življenja. Zrel človek se bo po vsakem porazu vprašal: «kaj sem se iz te zgodbe naučil?» in šel naprej močnejši.

KO SEM NAJBOLJ RANJEN, SEM NAJBOLJ ODPRT ZA BOGA

Postavil sem si nekaj ključnih vprašanj:

  • Kje lahko postanem boljši, srečnejši?
  • Se znam sprejemati? Kdo me popolnoma sprejema takega kakršen sem?

Odgovor je BOG. On verjame vame. On zna umiriti mojo hiperaktivnost. Že psalmist pravi: Le v Bogu se lahko umiri moje srce.

Moje dnevno delo

 Poskusil sem si narediti sistematični vodnik, kako preživeti dan:

  • Delam na sebi, na moji osebni rasti, na mojem odnosu z Bogom. Na mojem očetovstvu, ki je pri večih poklicih, za katere sem izšolan in sem jih opravljal, najbolj odgovoren in najbolj naporen poklic. Spremenim lahko sebe.
  • Vsak dan poskušam na skrivaj nekomu narediti nekaj dobrega – če on/ona izve za moje dejanje, usluga ne šteje. Če mi skromna domišlija ne da ideje, zmolim za nekoga, ki mi je prizadejal bolečino.
  • Vsak dan naredim najmanj eno stvar, ki je ne maram početi – zgolj za vajo
  • Svoje čustvene prizadetosti ne prikazujem vsevprek – morda je kak dan precejšnja, vendar se trudim, da je danes ne pokažem (izjema je duhovna skupina, kjer vlada dosledna zaupnost).
  • Poskusim prijetno delovat na ljudi, saj smo drug drugemu dar, kajne?
  • Sistematičnost: Program prioritet in del. Prava mera zmernosti, preudarnosti, in odločnosti; NE prenagljenosti in NE omahovanju.
  • Vsak dan Božja beseda, pa naj bo še tako kratka. V najhujših dneh ločitve mi je strašno ustrezala Jobova knjiga.
  • Poskusim živeti BREZ STRAHU, ki je zajemal generacije moje družine, in ki jo potrošniška družba (farmacija, zavarovalnice…) tako uspešno prodajajo zahodbemu človeku. Poskusim uživati v tistem, kar je lepo.

Vrline, ki jih «treniram» ob stiku z ljudmi, zlasti ko mi razodenejo svoje rane (bodisi na skupini, bodisi ob naključnem srečanju):

  • Sprejemanje
  • Sočutje
  • Poslušanje
  • Opogumljanje

ZAHVALJEVANJE je najboljša terapija:

HVALEŽNOST odrešuje. Za vse, kar se mi je zgodilo. Čeprav se npr. z mojo gmotno situacijo (finančna negotovost in izčrpanost …) po človeški plati sploh ne strinjam. Vendar. očitno Bog ve, kaj še zmorem nositi.

Dnevna zahvaljevanja, ki jih opravljam:

  • Hvala, dragi Bog, za vse, kar sem se danes naučil
  • Hvala za to, da sem vsaj za 1 milimeter postal boljši kot sem bil včeraj
  • Hvala, ker sem lahko užival v življenju, ker sem si pustil svobodo.

Zahvaljevanja na življenjski ravni:

  • Hvala za lepe spomine na otrostvo, za vsak drobec le-teh. Marsikatero situacijo, ki se mi je v mladosti kazila srečo tistega trenutka, se mi je zdela dramatična, krivična… lahko vidim danes v drugi luči, morda kot splet komičnih dogodkov, ki se jim danes nasmejim.
  • Hvala za vsaj kanček samoironije, humorja na lasten račun. Tako sem manj zagrenjen, vse lahko vidim manj črno – nenazadnje, Bog ima smisel za humor, kajne? J
  • Obkrožen sem z ljudmi, ki so duhovno bogati. Čeprav v duhovni ali terapevtski skupini čutim veliko še ne pozdravljene zagrenjenosti, žalosti, jeze… so to ljudje, ki so ravno zato bogati, ker so (za razliko od otopelih množic, ki jih prav zato niti ne opazimo), prišli v stik z lastnimi čustvi. Hvala Bogu za vsako dušo, ki se odpre in izpove na duhovni skupini.

KAKO VEM, DA JE VSE TO DEL BOŽJEGA NAČRTA?

  • Veliko molim, in to me pomirja, Komunikacija z Bogom mi daje trdnost, stabilnost, zanesljivost.
  • Od ločitve naprej sem veliko bolj organiziran in skrben oče. Prej je bilo »vse narobe» kar sem počel, z materjo otrok sva bila zelo različnih mnenj o stilu vzgoje… vzgoja sedaj je na nek način lažja, si pa z bivšo ženo včasih prišepneva namige kako ukrotiti kako muho otrok.
  • Na različne opazke sočutnih sorodnikov, znancev, prijateljev, ki z namenom, da izrazijo sočutje z mojo situacijo, vendarle pokažejo veliko jeze in zamere «Jaka, oropali so te!» ali pa «vse premoženje so ti uplenili!»… zmorem mirno odgovoriti: moje srce je mirno, jaz vsaj nimam slabe vesti.
  • Še bodo borbe na sodiščih: za nižjo preživnino, za pol hiše, ki sva jo skupaj zgradila… vendar, to ne sme poškodovati mojega srca. Pravde gor ali dol, zavoljo otrok, ki niso nič krivi, bo moj odnos do njihove matere, kar se da korekten in spoštljiv.
  • Svojo duhovno pot vidim v naslednjih stopnjah:
    • Občutenje Božjega miru
    • Zahvaljevanje, občudovanje Stvarstva in vsega lepega
    • Čim bolj polno veselje do življenja, z vso hiperaktivno energijo, ki jo premorem J