Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: maščevanje

Dar jezika odpuščanja

Binkošti, 4.6.2017, Jn 20,19-23

Ko je vstali, s smrtjo spremenjeni Jezus prvič prišel med svoje učence, ko jim je prvič pokazal svoje rane in se z njimi legitimiral kot z dokazom svoje identitete, je prišel, da bi jim prinesel velik dar: duha odpuščanja. »Janezovi binkošti«, kot nekateri imenujejo ta prizor predaje Duha v Janezovem evangeliju, ne ponujajo »daru jezikov« kot analogna scena v Apostolskih delih, ampak jezik odpuščanja. Tudi on pa je prav tako in predvsem instrument za razumevanje in sporazumevanje med ljudmi, ki bi nam sicer ostali tuji, celo sovražni.

Morda tisto, kar je učence na Vstalem najbolj šokiralo, ni bila ugotovitev, da ta, ki so ga imeli za mrtvega, živi. Morda tisto res radikalno novo na tem prihodu Mesije iz temin trpljenja in iz rok sovražnikov temelji predvsem na tem, da ne prihaja kot maščevalec, ampak kot Odpuščajoči – in kot tisti, ki poziva in daje moč za odpuščanje. Bog se ne maščuje. Jezus prinaša mir, Duha in odpuščanje. Njegova prebodena dlan je iztegnjena proti plamenu maščevanja in nasilja in pravi: Dovolj je! To so resnične Binkošti.

Če se učenci ne bi razbežali, če bi imeli pogum vztrajati pod križem kot ženske in Janez, bi slišali jasen znak tega konca zgodbe že s križa: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Jezus tu ne govori kot naivna vseopravičujoča dobričina, ki ne ve, kako črna je zloba tistih, ki so ga zelo zavestno in z jasnim ciljem spravili na križ. Oni vedo, kaj hočejo – pa se jim vendarle izmika poslednji smisel tega, kar delajo.

Jezus postavlja njihovo dejanje v kontekst, ki ga ne morejo videti oči, zaslepljene z zlobo. Vidi in uresničuje ga tisti, ki je nad njimi, v tistem janezovskem paradoksu poveličanja in ponižanja. Le s tiste boleče distance s križa in le iz perspektive, iz katere Sinovo žrtev opazuje Oče – ki se bo, kot že vemo, za trenutek tudi Sinu samemu zdel neskončno oddaljen je mogoče zagledati najgloblji smisel velikonočne drame. Ta smisel se akterjem križanja povsem izmuzne – da, vedo samo tisto, kar sami hočejo, ne vedo pa, kaj v resnici delajo. So nezavedni sodelavci pri nečem, česar ne morejo razumeti – pri dejanju, ki z močjo odpuščanja ustavlja mehanizem maščevanja in nasilja.

Jezusovi sovražniki in morilci tako prilivajo olje na ogenj, ki ne bo več žgal in uničeval, ampak bo nasprotno svetu ponudil svetlobo, s katero bo mogoče najti pot iz noči sovraštva. Na svetu je že dovolj grehov, ki neozdravljeni kličejo po maščevanju ter novem in novem nasilju. In zato vam jaz pravim nekaj, česar v tem svetu nasilja človeška ušesa še niso slišala in kar v človeško misel, zatemnjeno z željo po povračilu, še ni vstopilo. Neodložljivo vas kličem k delu zdravljenja, odpuščanja: Komur grehe odpustite, temu bodo odpuščeni. Komur jih ne odpustite, temu odpuščeni niso. Mar niste videli na križu, kako daleč lahko vodijo grehi, ki niso odpuščeni, zloba, ki ni ozdravljena, nasilje, ki ga ne ustavi moč tistega, ki udarec prejme, a ga ne pošlje naprej? Takšne besede podirajo vrata pekla. (Povzeto po Halik, Dotakni se ran, 93-95)

P. Viljem Lovše

Ljubezen, ne maščevanje

19.02.2017: 7. Nedelja med letom: Mt 5,38-48

Na spletu lahko v angleščini najdete veliko stvari posvečenih maščevanju. Slovenskih še nisem našel. Dve najbolj popularni sta: revengeunlimited.com in thepayback.com. Ustvarjalci strani so strani postavili za šalo. Nista mišljeni, da bi jih vzeli resno. Promocija pravi: »Ali se ti godi krivica, te maltretirajo, dolgočasijo ali ignorirajo? Si pripravljen, da jim povrneš? Raziskuj našo stran in poišči predloge… Naša stran je prepričana, da obstajajo ljudje, ki obupno potrebujejo dobro dozo ponižnosti…« Ob strani nadalje priporočata dobre potegavščine in nenasilne izraze nestrinjanja in razočaranja. Čudno je, da maščevanje povezujeta s smehom in zabavo. Želim si, da bi se zares zmogli maščevati na tak šaljiv in humoren način.

Vprašajte policijo in povedala vam bo, da maščevanje povzroči večino nasilja v družini. Socialni delavci nam lahko povedo, kako izredno težko je spreminjati kulturo maščevanja različnih tolp in band v medsebojnem konfliktu. Maščevalnost sproži večino vojn in pri tem ni prav ničesar šaljivega in nikakršne potegavščine. Maščevanje je težek, zelo težek jarem in breme, ki močno stiska vse ljudi, povsod po svetu in na vseh ravneh.

Zaradi tega je današnji evangelij zelo izzivalen in pomemben. Palestina prvega stoletja je bila prostor nasilja. Rimljani so bili brutalni okupatorji. Sosedje so večkrat krivično napadali Izraelce in tudi znotraj Izraela je bilo maščevanje sprejeto kot ponovna vzpostavitev lastne časti.

Jezus navaja besede iz druge Mojzesove knjige (21,23-24), ki je uvedejo zakon povračila (oko za oko, zob za zob, življenje za življenje) in tako ustoličijo neskončno maščevanje, čeprav so ga v resnici poskušale omejiti (ne deset ali sto življenj za enega, kakor so komunisti, in njih učenci, nacisti in fašisti, počeli med vojno). V takratni družbi je bil to napredek in uspeh. Takrat je namreč nekdo lahko drugemu iz maščevanja za ukradeno ovco, zažgal hišo, ali pa je drugemu za uboj enega sorodnika pobil vso družino. Z zakonom povračila so poskušali omejiti maščevalno nasilje.

Jezus je to izročilo razumel, a z njim tudi jasno prekinil. Njegov evangelij je res trd in gre proti najbolj zapeljivi značilnosti naše narave: maščevanju. Njegove besede veljajo tako za naš odnos s sorodnikom, s katerim nočemo več govoriti, kakor tudi za odnos do bivšega zakonca proti komer ščuvamo in zastrupljamo najine otroke, kakor tudi za soseda, ki ga z užitkom opravljam in mu delam škodo, kakor za sodelavca, ki je napredoval jaz pa ne. To velja na bližnji in domači fronti.

Jezusove besede veljajo tudi za vse, ki naredijo zločin proti nam ali drugim, tudi sovražnikom naše države ali naroda. Zaradi tega je cerkev proti smrtni kazni in krivičnim vojnam. Skoraj vse vojne so namreč krivične, čeprav jih avtorji vedno zelo zvito in spretno zamaskirajo za neštete lažne razloge (tako v prejšnjem in zdajšnjem stoletju so javni razlogi za vsako vojno vedno čista in stoodstotna laž za zavajanje volilcev in medijsko opranih državljanov). Maščevanje in povračilo imata podoben učinek na vseh ravneh naših odnosov: družinski, narodni ali mednarodni ravni. Maščevanje ne reši prav ničesar, ampak nas le še bolj uničuje. Maščevanje nas lahko zadovolji le za nekaj trenutkov, potem pa zgolj poglablja trpljenje, nasprotje, jezo in iz nas dela zverine, za kar pa nas Bog ni ustvaril.

Jezus nas želi potegniti ven iz te teme in slepote samouničenja in zato govori in z vsako kapljico svoje krvi vpije, da je njegova postava odpuščanje, ljubezen in molitev. Drugega morda ne boš mogel spremeniti, lahko pa spremeniš sebe in svojo držo. Sprememba v tebi vodi do spremembe v vseh okrog tebe. Ponižnost je vse. Prosiva, da bi Sveti Duh premaga mojo/tvojo ošabnost, da bova lahko živela v večjem miru s seboj in potem opazovala, kako se daru odpuščanja bolj nalezeš, kakor pa naučiš.

P. Viljem Lovše, DJ