Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: ločitev

Vloga očeta pri vzgoji po razvezi

Včasih pozabljamo, da ob mnogih ločitvah, ki jih doživljamo v Sloveniji, pot v prihodnost za nobenega člana bivše družine ni lahka. Velikokrat slišimo pogovor o materah, velikokrat o otrocih, o očetih pa je tako malo povedanega, kot da jih skoraj ne bi bilo. Razlogov za to je gotovo več, morda je najpomembnejši ta, da očetje ne znamo povedati tistega, kar bi morali: “Svoje otroke imamo radi!” Morda nas tega nihče ni naučil, morda nam tega nihče ni pokazal. Morda naša moška narava ne dopušča, da bi o tem spregovorili ali to pokazali. Toda dejstvo je: smo očetje in svoje otroke imamo radi.

Pot ločitve ni lahka

Pot ločitve ni lahka za nikogar. Le malo je parov, ki se razidejo v obojestransko zadovoljstvo; največkrat je ločitev povezana z negativnimi čustvi med nekdanjima partnerjema. Najhuje pri tem je to, da se negativna čustva pogosto prenesejo tudi na odnos do otrok. Otroci so prizadeti zaradi same ločitve, potem pa se pogosto dogaja, da jih mati ali oče dodatno obremenjujeta s tem, da jih poskušata navezati nase in v njih iščeta zaveznika proti drugi strani. To je prav gotovo največja krivica, ki se lahko zgodi otrokom, kajti ločujeta se mož in žena, ne pa oče in mati. Otroci niso v ničemer odgovorni za ločitev staršev.

Starševstvo po ločitvi

Če se vprašamo, kaj je bolje, družina brez enega izmed staršev ali družina z obema strašema, je odgovor jasen. Boljša je družina z obema staršema. Toda zakaj se zgodi, da po ločitvi, po vzpostavitvi enostarševske družine ne pride do sodelovanja med bivšima partnerjema vsaj na področju starševstva?

Kaj si želimo, ko razmišljamo o nadaljevanju starševstva po ločitvi:

  • sodelovanje pri vzgoji otrok se nadaljuje;
  • oče in mati sta se sposobna pogovoriti o vseh vzgojnih problemih.

Kakšna je najbolj pogosta realnost:

  • že prej ni bilo veliko sodelovanja pri vzgoji otrok;
  • otroke vzgaja vsak po svoje;
  • pri vzgoji ni sodelovanja.

Za bivša partnerja je prav gotovo najtežje to, kako ločiti dve vlogi, v kateri sta bila prej poenotena: v okviru enotne družine sta bila hkrati partner in starš, po ločitvi pa enotne družine ni več, partnerstvo je izginilo in žal marsikje izgine tudi starševstvo. Toda partnerstvo in starševstvo sta popolnoma različni vsebini. Če gre pri partnerstvu za odnos med dvema enakovrednima partnerjema, odraslima človekoma, ki sta sposobna poskrbeti zase, gre pri starševstvu za drugačen odnos, ki je bolj prvinski, gre za skrb odraslega za otroka, njegov blagor in preživetje.

Ne glede na to, kako je organizirano življenje po ločitvi, lahko vsak zase to ločnico jasno in razločno postavi – nisem več partner, starš ostanem do smrti.

Ponekod v ZDA ob ločitvi potekajo svetovanja prav na to temo, da partnerja spoznata in začutita razliko, uresničita to, da se ločujeta kot zakonca, ne ločujeta pa se od svojih otrok. Temu so dali večji poudarek predvsem zaradi tega, ker so raziskovali PAS (Parent alienation syndrom – sindrom starševske odtujenosti), pri čemer so spoznali, da se otroci pogosto poistovetijo z enim staršem (najpogosteje tistim, pri katerem živijo) tudi v odnosu do drugega starša, zato ga zavračajo in se izogibajo stikom z njim.

Danes je v enostarševskih družinah večja vloga namenjena materi, saj je po ločitvi v več kot 90 % otrok dodeljen njej. Toda oče ima še vedno možnost in dolžnost, da z otroki ohranja redne stike. Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Ne glede na to, kako redne stike ima oče z otroki, lahko izkoristi čas, ko je z njimi. In ne glede na to, ali otroci kažejo željo po preživljanju skupnega časa, jim lahko oče jasno pove in pokaže, da ima čas zanje.

Lahko sva dobra starša

Ko sem se v ločitvenem procesu odločal o načinu prihodnjega življenja, me je najbolj begalo prav to: ali je nujno, da odpoveva kot starša, če sva odpovedala kot zakonca? Globoko v meni je bil skrit odgovor, da je možno to razlikovati, vendar nisem našel poti, kako bi se to lahko zgodilo. Toda v skupini razporočenih, ki jo vodi pater Gostečnik, sem spoznal žensko, ki je preživela težjo ‘kalvarijo’ kot jaz. In kljub temu, da je bilo njeno življenje že od mladosti naprej zaznamovano z dogodki, ki pustijo težke posledice; kljub bolečini, ki jo je doživljala v zakonu in po ločitvi, je ohranila upanje. In meni je prinesla dar: idejo, kako v ločitvenem procesu razmejiti vlogo partnerja in starša.

Danes živijo otroci na istem naslovu kot prej, prej solastniška hiša se je lastniško razdelila, skrb za otroke si z bivšo ženo deliva: vsak en teden, od nedelje zvečer do naslednje nedelje zvečer. Takrat, ko skrbiva za otroke, živiva na istem naslovu kot otroci, ko pa ne skrbiva zanje, živiva drugje, saj sva si oba poiskala novo partnersko zvezo. Tako otroci ves čas živijo v istih sobah (ki so bile tudi prej že njihove, izjema je le pri najstarejšem), vsak drugi teden pa zamenjajo kuhinjo in starša, ki srbi in odgovarja za njih.

Oba veva, da sva kot zakonca odpovedala. Toda kot starša poskušava enakovredno opravljati svojo nalogo.

Seveda takšna pot ni lahka. Ne za naju, ne za najine otroke, ne za najine nove partnerje. Toda pomeni kompromis med željami in možnostmi, zame tudi pomembno spoznanje, da sva kljub ločitvi in vsem negativnim čustvom zaradi neuspelega partnerskega razmerja uspela to preseči in na starševski ravni ohraniti svoje dostojanstvo.

Moji otroci niso krivi niti odgovorni za to, da imajo takšne starše. Jaz sem izbral njihovo mater, ona je izbrala njihovega očeta. To je izključno najina odgovornost.

Zaključne misli

  • Trud, da bi otroci imeli tudi v enostarševski družini možnost, da sodelujejo z obema staršema, je zelo pomemben.
  • Otrok ne smemo priklepati nase, ker niso naša lastnina.
  • Bivšega sozakonca verjetno težko spoštujemo in sprejemamo kot partnerja, lahko pa ga spoštujemo in sprejemamo kot starša, in to pred otroki tudi pokažemo.
  • Otroci niso izbirali svojih staršev, zato tudi ne morejo izbirati, ali jih bodo imeli radi ali ne.
  • Otroci si želijo odnosa do obeh staršev, vendar je od staršev odvisno, koliko bodo to dopustili (primer: odtegovanje stikov).
  • Boljša sta dva slaba starša, ki sta otrokom vsaj včasih na voljo, kot eden dober, ki preprosto ne zmore vsega.

Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Vili Granda

 

O LOČITVI V Mt 5,27-31 

Mt 5, 27: Ne prešuštvuj (2 Mz 20,14; Mz ,18). Zapoved velja moškemu, žena je del njegovega imetja. Prešuštvo je kraja zoper očeta, če je ženska samska, in zoper moža, če je poročena (smo v maskulistični kulturi! Seveda velja tudi obratno). Toda zakon, tudi v SZ, je precej več od tega: je medsebojna pripadnost ženske in moškega, ki iz dveh naredi eno samo meso, po Božji podobi. Zakonca pripadata drug drugemu, v vzajemnem podarjanju ljubezni. Zlomiti to zvezo pomeni prepoloviti osebo, razbiti podobo Boga, ki je enost ljubezni (1 Mz 1,27; 2,22 sl.).

Pravimo, da je zakonska ljubezen s svojo zvestobo in trdnostjo »civilizacijski dosežek«. Moški si, kot vsaka žival, poželi vsako žensko, da širi vrsto, medtem ko ženska poželi najboljšega moškega zaradi izbora. Monogamna ljubezen je mogoča tam, kjer je ob vprašanjih vrste osebek pojmovan kot absolutna in enkratna vrednota zato, ker je v odnosu z Absolutnim, in je medsebojna pripadnost v daru ljubezni videna kot uresničevanje Božje podobe.

je v srcu že prešuštvoval. Oko, ki želi, da bi posedovalo, je že prešuštvo. Jezus prenese pozornost z očesa na srce. Oko lovi in spušča v srce to, kar je zanimivo; srce pa zanima to, kar oko ujame in spusti vanj. Zvestoba, ki ni zvestoba očesa in srca, je pobeljeni grob.

Mt 5. 29 sl.: Če te desno oko, itd. Oko, ki želi, in roka, ki vzame, sta izvor vsakega dobrega in vsakega zla, ne le prešuštva. Da oko in roka ne bi bila za smrt, je potrebno od-ločiti (= rezati) to, kar ne vodi v življenje.

V starih časih so poznali nujnost zaščite čutov (opica s šestimi rokami!), nepogrešljive za zaščito srca. Če je srce tistega, ki ljubi, ograjen vrt, poln sladkosti (Vp 4,12), je nezavarovano srce poteptan vrt brez ograje: po njem se pase divjad (Ps 80,14).

Mt 5, 31 sl.: Kdor se loči, itd. Gre za ločitev, propad zveze. Postava predpostavlja zlo in skuša preprečiti najhujše. Jezus pa predlaga »evangelij«, dobro novico o zmagi nad zlom in možnosti najboljšega.

Pravica do ločitve je v maskulistični kulturi pripadala moškemu. Mojzes je postavil pravila, da bi zaščitil žensko pred samovoljo moškega (1 Mz 24,1). V Jezusovem času je bil lahko zadostni razlog za ločitev ali samo prešuštvo (Šamaj) ali pa kakršen koli vzrok, tudi najbolj malenkosten, ki lahko razkrije neko pomanjkanje ljubezni s strani žene (Hilel). Neločljivosti, ki jo predlaga Jezus, kot tudi preostalega dela govora, ne gre razumeti kot postave, temveč kot dar novega srca: ker smo zvesto in brezpogojno ljubljeni, lahko ljubimo z isto ljubeznijo, s katero smo ljubljeni. Propad odnosa moški/ženska je propad človekove globoke resnice, ki ga dela podobnega Bogu: sposobnosti ljubiti.

Kako vzgajati za ljubezen, kako jo ohranjati in spodbujati k rasti – če ne raste, upada! – je veliki pastoralni problem. Dejansko mnogo zakonov propade. Pa so bili pravi zakoni »v Gospodu«? In kaj storiti s ponovno poročenimi, ki so odgovorno zgradili trdno zvezo in se želijo vključiti v skupnost? Potrebno je razlikovanje, da ne bi rešili samo pravih načel, ampak predvsem ljudi, ki so vedno grešniki in jim je odpuščeno.

Nekoč je postava držala skupaj par, čeprav sta se na smrt sovražila. Izobraževanje, spremljanje, razumevanje in razlikovanje lahko danes storijo to, česar nobena postava ni sposobna narediti, ko vračajo zakon v njegovo izvorno čistost svobodnega daru ljubezni.

Gorje trdosrčnemu, legalističnemu in kaznovalnemu pastirju, ki ne pozna usmiljenja in pogasi tleči stenj. Razlikovati mora, tu in zdaj, kaj bolj pomaga šibkemu bratu, da raste v veri in ljubezni. Kdor misli, da pozna načela, ni nujno, da se je tudi naučil, kako jih je treba uporabljati (prim. 1 Kor 8,11).

Povzel po S. Fausti: p. Viljem Lovše

Pogovor na temo: Izkušnja ločitve

Dan družin – Skupaj nam je lepo

 Se tudi vi kdaj znajdete v vrtincu, ki vas srka vase in se vam zdi, da ne najdete več mirnega trenutka zase in za svojo družino?

Čas se bo na Vrhniki ustavil 6. maja popoldne, ko pripravljamo dan družin z naslovom: Skupaj nam je lepo!

 In res nam bo lepo, saj bomo starši, babice, dedki, tete, strici, tisti, ki še iščemo zakonskega partnerja in vsi ostali našli prostor za našo osebno poglobitev, pa tudi za pogovor in podelitev izkušenj. Otroci pa bodo ustvarjali z njihovimi sovrstniki.

 Zbirati se bomo začeli ob 14.30 uri in nato ob 15.uri nadaljevali v župnijski cerkvi z

z molitvijo in igro dramskega igralca Gregorja Čušina.

 Zatem pa bomo lahko izbirali med zanimivimi predavanji:

– duhovnik mag. Branko Cestnik bo skupaj z zakoncema Sašo in Slavkom Štern spregovoril na temo: Stari starši in vnuki – zavezništvo brez meja ter o odhodu otrok od doma

– pogovor s p. Tomažem Mikušom in pričevalko Geno Pupis na temo: Izkušnja ločitve

– razmišljanje zakoncev Čušin za mlajše zakonske pare.

– med mlade prihajata Špela Rogelj (vrhunska smučarska skakalka) in Primož Jeralič (paraolimpijec – vrhunski ročni kolesar).

Predšolski otroci bodo v župnijskem vrtcu v spremstvu vzgojiteljic ustvarjali na delavnicah, šolski otroci bodo popoldan preživeli z animatorji, mlade pevke in pevci pa so vabljeni v otroški pevski zbor s pevsko delavnico.

To bo dan, ki bo naše družine povezal v poslanstvu ljubezni in življenja. Sklenili ga bomo s slovesnim bogoslužjem v župnijski cerkvi ob 18.uri ter druženjem na vrtu Župnijskega vrtca.

Predavanje “Otroci v luči razveze”

Predavateljica : ga. Gena Pupis

Kdaj: v ponedeljek 24. aprila ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

“Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.” Tako jih je tolažil in jim govoril na srce.  (1 Mz 50, 21)

Poskrbeti za otroke in jih vzgajati, ko po razvezi ostaneš sam(a), je vloga, katere si nisi nikoli želel(a) in se na njo nisi mogel(a) pripraviti. Je polna padcev in vzponov. Če se zmoreš osredotočati na otroke in z njimi gradiš ljubeč odnos, lahko kljub ranam, ki jih razveza pusti, odrastejo v čudovite, trdne odrasle. Bog brezpogojno ljubi starša in otroke in njegova ljubezen ne odpove!

Predavanje: Kako naj odpustim svojemu partnerju_ici?

Predavatelj: P. Ivan Bresciani, DJ

Kdaj: v ponedeljek 30. 01. 2017 ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani (Parkirate lahko na dvorišču za cerkvijo.)

Odpuščanje je božja stvar. Tisti, ki ima moč, da odpušča vse in vsakomur, je samo Bog. Mi nismo izvir odpuščanja in lahko odpuščamo samo, ko črpamo od izvira Ljubezni. Naučili smo se odpuščati v družini, ki je šola za odpuščanje. Če smo kdaj v življenju bili deležni odpuščanja, nosimo sedaj v sebi zaklad, ki nam bo v življenju zelo pomagal. Cerkveni Očetje pravijo, da če komu odpustiš, je kot da bi koga obudil od smrti. Zato kristjani nosimo v sebi dar s katerim se lahko vedno ponovno rodimo v novo življenje.

Duhovni vikend za ločene »Srce ob srcu«

Duhovni vikend za razvezane »Srce ob srcu« bo od 20. do 22. januarja v Domu Bratstva na Zaplani http://domzaplana.si/

Ta vikend je namenjen okrevanju od travme ločitve preko podelitve življenjske zgodbe, meditacij in pričevanj. Ko zmoremo, da z drugimi v varnem prostoru, pošteno in odkritosrčno delimo osebno izkušnjo svoje življenjske zgodbe, nam Bog daje moč in usmiljenje. Osvobaja nas bremen preteklosti in nas vabi v svobodo božjih otrok, v novo življenje.

Vikend bo vodil p. Tomaž Mikuš z ekipo (Karmen Kristan, Sonja Ramovš in Gena Pupis). Nastanitev bo v več posteljnih sobah. Sami bomo skrbeli za kuhanje in pospravljanje. Prispevek na posameznika bo zato samo 30 € za celoten vikend. Želimo, da je ta izkušnja dostopna vsakomur.

Tudi glede prevoza bo poskrbljeno, dobili se bomo pred Ignacijevim domom in se porazdelili po avtomobilih, ki bodo na voljo. Zato ob prijavi napišite, lahko peljem ali potrebujem prevoz.

Dobrodošli vsi z izkušnjo ločitve, (kar je tudi edini pogoj), ki bi se kasneje morda želeli pridružiti eni od skupin Srce ob srcu ali pa samo širši, matični skupini Srce. Sprejmemo vse, ki ste še v postopku ločitve ali tik po njej ali pa so od ločitve že minila leta. Živite samskost ali pa ste v novi vezi, morda tudi civilno poročeni, vsi dobrodošli. Prav tako vključujemo vse, ki niste bili cerkveno poročeni ali pa sploh niste bili poročeni in se vam je zgodila ločitev od partnerice-ja po daljši, resni vezi. Trpljenje, rane in stiske so podobne. Tudi vernost ni pogoj, le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje.

Dobrodošli vsi z izkušnjo ločitve, (kar je tudi edini pogoj), ki bi se kasneje morda želeli pridružiti eni od skupin Srce ob srcu ali pa samo širši, matični skupini Srce. Sprejmemo vse, ki ste še v postopku ločitve ali tik po njej ali pa so od ločitve že minila leta. Živite samskost ali pa ste v novi vezi, morda tudi civilno poročeni, vsi dobrodošli. Prav tako vključujemo vse, ki niste bili cerkveno poročeni ali pa sploh niste bili poročeni in se vam je zgodila ločitev od partnerice-ja po daljši, resni vezi. Trpljenje, rane in stiske so podobne. Tudi vernost ni pogoj, le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje.

Potrebne so predhodne prijave na razvezani.srce@gmail.com. Zelo je zaželjeno, da plačate vnaprej vsaj polovico zneska. Kako? Pokličite Karmen Kristan na tel.: 041 955 219 in se dogovorite kje in kdaj.

V primeru, da živite daleč od Ljubljane ipd. lahko plačate na dan prihoda. Prosimo pa za resnost glede prijav, ker vsaka odjava tik pred izvedbo pomeni za nas strošek, kajti vse bo treba plačati vnaprej (bivanje, hrana).

Prijavljeni boste pred odhodom prejeli navodila glede bivanja, skupnega prevoza, potrebnih stvari ipd.

Za vse dodatne informacije smo na voljo preko e-pošte:  razvezani.srce@gmail.com.

http://domzaplana.si/KjeSmo.html

Ničnost cerkvenega zakona

Katoliška cerkev predpostavlja, da je cerkveni zakon veljaven in zavezujoč za celo življenje (dosmrten in neločljiv). Če se par želi »ločiti«, cerkveno sodišče podrobno preuči njun zakon, da ugotovi, če morda že od začetka v odnosu manjka kakšen bistven element. Če je to dejstvo potrjeno, pomeni, da zakonska zveza ni bila veljavno sklenjena ter ju zato ne veže skupaj za vse življenje. Cerkev nato razglasi ničnost zakona, in tako so oba lahko ponovno cerkveno poročita.

NA KAKŠNI PODLAGI CERKEV RAZGLASI NIČNOST ZAKONA?

Da je cerkveni zakon veljavno sklenjen, morajo biti izpolnjeni trije sklopi pogojev:

  1. Odsotnost razdiralnih zadržkov. Med razdiralne zakonske zadržke se šteje, če je eden od zakoncev že veljavno cerkveno poročen, če sta zakonca v krvnem sorodstvu oziroma svaštvu, impotenca (pri ženskah frigidnost), ugrabitev žene (o ugrabitvi moža kanonsko pravo ne govori), redovniški status in nekateri drugi.
  2. Pravilna pravna oblika sklenitve zakona. Da je zakon pravno pravilno sklenjen, morajo biti ob sklenitvi prisotni uradni predstavnik cerkve in dve priči, zakonca pa morata vanj svobodno privoliti.
  3. Odsotnost hib v privolitvi. Na te razloge se zakonci najpogosteje sklicujejo. Zaročenca morata v zakon privoliti na pravilen način. Po cerkvenem pravu je namreč zakon doživljenjska skupnost, ki jo gradita drug za drugega, zakon pa skleneta v dobro sozakonca in otrok. Če se nekdo poroči zaradi bogastva, naziva, zaradi pritiskov ali prisile staršev, strahu ali ker je dekle zanosilo, je zakon neveljavno sklenjen. Enako velja, če se par poroči v prepričanju, da bosta skupaj, dokler bo šlo, saj s tem izključi eno od temeljnih razsežnosti zakona – dosmrtnost. Cerkveni zakon je treba skleniti brez pogojev.

Ostali razlogi so še: če eden od njiju ne more imeti otrok in to ve, pa partnerju (partnerki) to prikriva, če nekdo ne želi imeti otrok in to pred poroko jasno pove. Eden od temeljev cerkvenega zakona je tudi odprtost za novo življenje in ne le zasebni “posel” dveh.

Zakona ne more skleniti tudi nekdo, ki je psihično bolan, četudi se bolezen v času sklepanja zakona še ni pokazala, vendar lahko psihiatri potrdijo, da je bila bolezen prisotna že ob sklenitvi zakonske zveze.

Pogosto se zgodi, da par skoči v zakon zelo nepremišljeno in šele kasneje ugotovi, da odločitev ni bila pravilna. Velikokrat je vzrok tudi nezvestoba, ki je bila velikokrat prisotna že pred poroko, ali pa zasvojenost od drog ali alkohola, ki ji eden od zakoncev prinese v zakon.

KAKŠNE SO PREDNOSTI NIČNOSTI POROKE?

Ločitev je za zakonca kot nekakšna izkušnja smrti. Soočita se z občutki žalovanja, zanikanja, jeze, žalosti, pogajanja in sprejetja. Vendar lahko razveza vključuje tudi zavračanje in dvome vase. »Izigran« zakonec si postavlja vprašanja v smislu: »Zakaj ravno jaz?«, »Kaj sem naredil napačno?«, prav tako pa lahko čuti zamero do nekdanjega zakonca.

S poglobljenim razmišljanjem, pisanjem in pogovorom z osebami, vključenimi v proces ugotavljanja ničnosti, se ponovno odprejo boleča in občutljiva področja, ki pa v končni fazi pomagajo ozdraviti rane in zadevo pripeljejo do konca.

Na pretekli zakon lahko tako gledate v popolnoma novi luči, brez bolečin in dvomov, in tako vstopite v novo življenje veliko mirneje.

Po ugotovitvi ničnosti zakona imata oba »bivša« zakonca možnost, da se ponovno cerkveno poročita in prejmeta milost zakramenta svetega zakona.

( Maja Vovk, Iskreni.net)

Pogovor z dr. Stanislavom Slatinkom o knjigi “Zakon, ki ga ni bilo”

zakon-ki-ga-ni-bilo-s-slatinek-slomskova-zalozba-2005_565198b21846cAvtor dela dr. Stanislav Slatinek je docent za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani z oddelkom v Mariboru in sodnik na cerkvenem sodišču v Mariboru. Poklicno se že vrsto let srečuje z ljudmi, ki jim je zakon razpadel. Slatinkova bogata bibliografija kaže na njegovo zavzeto akademsko in znanstveno dejavnost, ki je v veliki meri posvečena zakramentu krščanskega zakona in vprašanju njegove (ne)veljavnosti.
Temeljni pogoj za veljavni krščanski zakon je, da si pravno sposobna zaročenca, ki sta prosta vsakega zadržka, zakonsko privolitev izrečeta svobodno in brezpogojno. Privolitev je dejanje volje, s katero se drug drugemu nepreklicno izročita in se sprejmeta za ustanovitev zakona. Pri tem morata poznati bistvene razsežnosti zakona, ki sta enost in nerazveznost. Vedeti morata, da gre za dosmrtno življenjsko skupnost, ki je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok. Če je vsaj eden od skleniteljev krščen, ne more biti veljavne zakonske pogodbe, ki ne bi bila hkrati tudi zakrament.  Po izvršitvi zakonskega dejanja zakon postane trden in ga ne more razvezati nobena človeška oblast.

Video posnetek pogovora

5_Usmiljeni kakor Oče

srce-ne-sodiGeslo svetega leta je Usmiljeni kakor Oče. Kako se srečujete z usmiljenjem do teh, ki so vas ali vas še prizadevajo? Kaj je tisto, kar nas lahko drži pokonci v usmiljenju do bližnjih tudi takrat, ko v nas poka od jeze in razočaranja?

Vsak dobi križ po svoji meri in glede na ljudi, ki vstopajo v njegovo življenje. Vsi imamo svobodno voljo in Bog dopusti, da poleg posledic hudega, ki ga delam sama, trpim tudi zaradi zla, ki pride po drugem in bo le ta enkrat v kesanju dobil priložnost, da sprejme Božje usmiljenje.  Nebeški oče ljubi vse svoje otroke. Kot mama razumem, da bi izgubljenega sina zaradi skrbi zanj, ljubila še bolj. Drža ljubljenega grešnika je zdravilo proti obsojanju drugih in s tem tudi možnost, da se odprem odpuščanju, da spustim, od-pustim drugemu. Če se ne zavedam, da je meni veliko odpuščeno, ne morem biti usmiljena. Sama vidim, kako zapletena je moja zgodba in da jo lahko podelim le po delčkih. Še sama ne razumem vsega, kako bo razumel drug človek. Le Bog je, ki vidi v moje srce in pozna tudi moje namene, vzroke za določena ravnanja, rane moje duše…skratka pozna me popolnoma. On edini je lahko pravični sodnik in njegova pravičnost je usmiljenje. Zato mi pri rasti v usmiljenju pomaga, da ponavljam za papežem misel, »Kdo sem, da bi sodila.« in da hodim za Jezusom in se od Njega učim. Njegovi odnosi z ljudmi so vedno v sočutju. Znamenja, ki jih dela, zlasti v odnosu z grešniki, ubogimi, bolniki in trpečimi, so poučevanje o usmiljenju, ki nikogar ne izključuje.  Sama tega ne zmorem, lahko pa v Njegovi ljubezni. Zato je zame prva stvar, da se vsak dan znova trudim ostati v Bogu, v živem osebnem odnosu z Njim, ki me preobraža po božji podobi, za kar sem ustvarjena in v to poklicana.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

2_Pogled na preteklost

battleV vaši izkušnji ste se srečevali z osebno stisko, iskanjem smisla in postavljanjem novih temeljev. Kako se je začela pot okrevanja po težki izkušnji? Kaj vam je pomagalo, da ste se začeli izvijati iz obroča zakajev, jeze, globokega razočaranja?

Vera in duhovno spremljanje. Na nek način, ko se vse razdeli; otroci, premoženje, prijatelji, ostaneš tudi sam nekako razdeljen ali razdrobljen. V tej svoji bedi ali temi sem še najbolj zaznavala, ljubečo prisotnost in podporo Boga, ki ne obtožuje, ne kara, ne grozi s kaznijo ipd., ampak je ena  sama Ljubezen in Usmiljenje. Če mi že pokaže na moje grehe, je to vedno na očetovski, ljubeč način. Npr. »Draga moja, skrbi me zate, poglej kaj delaš, škoduje ti.« Vse drugo, kar se ne da podpisati pod »ljubljena si in dragocena«, prihaja od hudega. Vsak dan je zame postal priložnost za učenje, komu dati besedo, kar se prepozna po sadovih. Npr. Bog mi daje moč, hudič mi jo jemlje. Bog me opogumlja, hudič pa straši. Bog mi daje tolažbo in mir, hudič pa obup in nemir.  Sliši se dokaj enostavno pa ni. Da lahko res svobodno vstopim v dialog z Bogom, je to garanje. Molitev, ki enkrat deluje, drugič ne prodre skozi temo stiske. Včasih se borim tako rekoč »do krvi«, ker je naval slabih misli tako močan. Molitev s telesom ob Božji besedi meni najbolj pomaga, ker celostno razbije blokade, ki me ovirajo pri povezanosti z Bogom.

Duhovno spremljanje je v vsaki močni stiski res velika pomoč, kajti biti slišan in imeti priložnost, da izrečeš, kar boli, je osvobajajoče. Pri duhovnem pogovoru gre v bistvu za to, da ti drugi pokaže zrcalo, da spregledaš, kje se vrtiš v krogu, ne vidiš pasti ali vlečeš za sabo nepotrebna bremena. Duhovni spremljevalec v molitvi sledi božjemu navdihu, da ti odmaši ušesa za tisto, kar nočeš slišati, pomaga spregovoriti o tem, kar boli, spodbudi k temu, da se rešiš gobavosti samopomilovanja in shodiš v novo življenje. Duhovni spremljevalec kaže na Boga, odpira vrata, ravna pot…da lažje sprejmeš Njega, ki te Edini lahko odreši, spremeni, prenovi, usposobi za novo poslanstvo.


(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

Vstopi v pogovor z resnico!

182-img_20161008_135232Kaj pomeni, da si srečen? Srečo bi lahko opisali kot občutek blaginje, dobro občutje življenja, drugih in sebe. Srečo lahko opišemo tudi kot odsotnost umske in čustvene bolečine in nelagodja. Sveto pismo srečnega imenuje blagoslovljen in blažen. Blažen in blagrovan je človek, »ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v GOSPODOVI postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči.« (Ps 1,1-2).

V svojih blagrih izrečenih pri govoru na gori Jezus blagruje tiste, ki duhovno cvetijo – uspevajo: živijo v stiku z Bogom Očetom z veseljem in zadovoljstvom zaradi Božje naklonjenosti in odrešenja, ne glede na zunanje okoliščine in pogoje (Prim. Mt 5,3).

Večina izmed nas želimo biti pošteni in dobrohotni ljudje, ki  življenje dobro upravlja in se dobro počuti  tudi sredi naraščajočega nasprotnega vetra. Številni pa pri tem uporabljamo napačne metode za dosego sreče, ki nas v resnici naredijo nesrečne. Delamo in borimo se za nekaj, kar ne moremo ujeti in obdržati.

Sprašujemo se in protestiramo: »Zakaj se tako nemogoče počutim in moram vse to doživljati?«, vpijemo sredi težav. Običajno hočemo krivdo za svoje dogajanje in stanje zvrniti na nekoga drugega: »Moja žena je kriva. Zaradi nje se tako katastrofalno počutim.« Ali: »Za vse je kriv moj mož.« »Moja služba me ne osrečuje!«, »Moji prijatelji so eno samo razočaranje.« Ali: »Moji otroci so vir mojih razočaranj.« Nekateri drugi za svoje težave krivijo Cerkev, družbo: kriv je duhovnik in neprijazni verniki. Vsi se jim zdijo veliki hinavci.

Dejstvo pa je, da ima vsak izmed nas v življenju nekaj, kar bi rad spremenil. Nihče ne živi v popolnih življenjskih okoliščinah. Kaj pa ti sami sebi govoriš o teh okoliščinah? Kriviš druge ali sebe?

Janez je dober možakar: kristjan z osebno vero v Boga večino svojega življenja. Petnajst let po poroki je prisiljen živeti sam, ločen od svoje družine in postavljen pred dejstvo razveze, ki je ni hotel. Podrl se mu je svet. Počuti se bedno. Vsak večer si poskuša lajšati to nevzdržno stanje s pijačo. Tako je nesrečen, da hoče umreti. Ne vidi več smisla in poti naprej v svojem življenju. Okoliščine se mu zdijo nevzdržne.

V obupu me pokliče in se odloči priti na pogovor. Po nekaj pogovorih odkrije, da mu svojega življenja ni treba končati. Njegova osebna vera znova raste. Boga začne odkrivati sredi svojega življenja in trenutnega dogajanja. Odkriva kaj vse Bog dela dobrega v tem, kar se dogaja.

Takole pravi: »Nekega večera, ko sem se spet prepustil samogovoru smiljenja samemu sebi, sem se začel zavedati misli, ki si jih govorim: ‘Pa saj nima smisla. Popolnoma sam sem. Nihče me nima rad in mu ni mar zame. Nihče noče biti z menoj. Zavržen sem in nekoristen.’« Začudil se je, kaj vse sam sebi govori. »Ali je to res, kar si govorim?«, se je vprašal. Kar naenkrat mu je postalo jasno, da ni depresiven zaradi razveze, ampak zaradi svojih samogovorov, zaradi tega, kar sam sebi govori.

Odločil se je, da bo spremenil notranji samogovor. Začela se je bitka za dialog, bitka za notranjo resnico. Ni bilo lahko. Še traja, ampak Janez se nič več ne pusti porušiti samouničevalnim samogovorom.

Namesto laži: Propadel sem. Sem ena velika polomija.

Vstopi v dialog z resnico: Zakon mi je propadel, toda ti Gospod mene in mojo bivšo ženo globoko ljubiš, nenehno in vsak hip. Zate sem pomemben.

Namesto laži: Obupno sam sem in beden.

Vstopi v dialog z resnico: Sam sem, a ne osamljen, saj si ti z menoj Gospod in jaz sem lahko s teboj.

Namesto laži: Ker sem ločen od družine zame ni več veselja na tem svetu. Vse je prazno.

Vstopi v dialog z resnico: Ločen sem od svoje družine in to resnično boli. Gospod ker sem v tebi lahko delam in živim naprej tudi s svojo bolečino in ranami.

Janez je prenehal piti. Uničujočim samogovorom se nič več ne prepušča. »Ker sem sam, še ne pomeni, da sem osamljen.« Vstopa v dvogovor z resnico in svoj položaj doživlja kot priložnost za zaupanje in slavljenje Boga. V tej težki situaciji se lahko veseli Božje navzočnosti Vstalega Kristusa v svojem življenju.

Zunanje okoliščine se niso spremenile. Odkril je, da je v svojih samogovorih sam sebi ponavljal od hudiča navdihnjene velike in uničujoče laži, si s tem uničeval življenje in se vedno bolj zapiral vase.

Povzetek

Trije koraki za notranji dialog, ki ti omogoča, da si to kar v resnici si in naj bi bil:

  1. Odkrij svoje uničujoče in zlagane samogovore (Janez je odkril, da laže sam sebi).
  2. Odločno se odreci vsem tem zlaganim samogovorom.
  3. Vstopi v dialog z resnico (Škodljivo je, da sam sebi ponavljaš laž, da nisi vreden ljubezni in da si nekoristen. Dobro je sprejeti resnico: »Gospod vesolja, ti si mi v Kristusu pokazal, da me ljubiš z večno ljubeznijo. Danes in tukaj. Sredi vsega tega, kar se mi dogaja tudi po moji krivdi. Ti si mi dal mnoge talente in darove. Neskončno sem ti dragocen.«)

Janez je odkril, da je samota lahko zelo vznemirljiva izkušnja bivanja v Božji navzočnosti. Če bi vztrajal v svojih lažnih in samouničevalnih samogovorih, bi že zdavnaj naredil samomor. Ker je odkril Gospodovo navzočnost in se odprl temu kar Bog dela zanj po vsem tem kar se dogaja, je spet začel živeti z veseljem. Nič več se ne bo prepuščal samouničevalnim samogovorom in tesnobam, ki so ga skoraj zadušile. Gospod ga uči gledati na samega sebe skozi Njegove oči. Zaradi Njega se lahko odreče lažem in se jih znebi. Nič več ga ne morejo uničevati.

P. Viljem Lovše