Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: ločitev

Predavanje s pričevanji »Ločitev – priložnost?«

V življenju najbolj dozorevamo in se spreminjamo prav preko dogodkov in preizkušenj, ki jih sami nismo načrtovali, ampak se nam zgodijo. Vsaka preizkušnja je priložnost, da se odpremo svojim resničnim globinam in tudi druge odkrijemo v novi luči. Še globlje se zavemo, kaj je resnično pomembno in dragoceno. Če si med seboj upamo izmenjati svoje izkušnje si lahko ogromno pomagamo. Poslušanje in sprejemanje drug drugega nas poveže v tem, kar v resnici smo. Dobimo moč in svobodo. Rane se celijo, preplavi nas svoboda odpuščanja. V sebi odkrijemo trdnost, ki nam je bila prej neznana. Vemo, da je ne moremo izgubiti.

Dobrodošli vsi z izkušnjo ločitve in tudi tisti, ki vas ta tema zanima, ker imate med svojimi prijatelji ali v sorodstvu koga, ki ima to izkušnjo ter ga želite globlje razumeti v njegovi stiski.

Povabljeni tudi k sveti maši ob 18.30 h.

Prosim delite, da doseže obvestilo o predavanju čim več trpečih po ločitvi. Dobrodošli vsi iz širše okolice Celja. Pridite in povabite še koga!
Kdor lahko, naj prosim letak sprinta in s privoljenjem domačega župnika obesi na primerno mesto.

PDF LETAK

Predavanja za ločene v Slovenj Gradcu, Celju in Mariboru

  • Slovenj Gradec  2. februar “Nisem se poročil, da bi se ločil” PDF LETAK 

  • Celje 6. februar “Ločen/a – kaj pa zdaj?” PDF LETAK

  • Maribor 8. februar “Ločitev – priložnost? PDF LETAK

Predavanja so organizirana na željo ljudi, da bi še v teh krajih nastale skupine za samopomoč Srce ob srcu, za razvezane v Cerkvi.

Najpomembnejše je, da sočloveka, ki je doživel ločitev, človeško sprejmemo, ga spoštujemo in mu pomagamo, da se zave, da je še vedno dragocen, da Bog nanj računa in da je ta preizkušnja zanj priložnost za rast in dozorevanje, duhovno in človeško. Papež Frančišek še posebej poudarja, da je vsak človek v procesu in počasi raste v ljubezni. Zato od njega ne moremo najprej zahtevati, da se drži pravil, ampak mu pomagati, da znova zaživi svojo dragocenost in vrednost, ki mu je noben neuspeh ali greh ne more vzeti.

Dandanašnji se na Slovenskem razdre vsak tretji zakon. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila tudi cerkveno ali samo civilno, so posledice ločitve zelo podobne: pade življenjsko poslanstvo, mnogi so deležni velikih izgub na finančnem in čustvenem področju, način življenja se bistveno spremeni. Psihologija uvršča ločitev v sam vrh glede na jakost stresa, ki pogosto postane kroničen in povzroči tudi težke odvisnosti ali bolezen.

Skupine delujejo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki temelji na podelitvi osebne izkušnje in empatičnem poslušanju brez komentarjev, nasvetov ali teoretičnih mnenj. Vsak pride do besede in vsak je mojster svoje izkušnje. Po načelu: “Če res poslušamo, nam Bog lahko govori po drugem človeku, nam daje moč in nas spreminja.”
Skupine so odprte za vse z izkušnjo razveze partnerskega odnosa, ne glede na to, če so bili poročeni ali ne, če so še v postopkih ločevanja, če se nahajajo v prvih letih samskega življenja ali pa je od razveze minilo že precej let in so sedaj morda že v novi partnerski zvezi. Ne glede na to, koliko časa je preteklo od razveze, bolečina, ki je bila potlačena, neozaveščena in ne izpovedana, ne zastara, ampak se zapiše v duha in telo in zastruplja odnose.
Za sodelovanje v skupinah vernost ni pogoj, pomembna je le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje. Psihologija od trpljenja večinoma beži, duhovnost pa ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje ter razodevanje božje moči v človekovem življenju.

Prosim delite, da doseže obvestilo o predavanju čim več trpečih po ločitvi. Pridite in povabite še koga! Kdor lahko, naj prosim letak sprinta in s privoljenjem domačega župnika obesi na primerno mesto.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Predavanje: »LOČEN/A – KAJ PA ZDAJ?«

Predavanje bo v kapucinskem samostanu, Breg 18, Celje, v torek, 6. februarja 2018 ob 19 h. Predaval bo: p. dr. Viljem Lovše.

Krhki smo. Nihče ob poroki ne misli, da se bo ločil. Pa se vendar zgodi. Kaj pa zdaj? Skušnjava me sili v obup, v zapiranje vase. Najslabše je, če se zaprem. Tudi beg ne pomaga. Moški to rešujemo na svoj način, ženske pa tudi. Tvegaj in se pridruži skupini tistih, ki so šli skozi enako preizkušnjo. Povabim te, da prisluhneš pričevanjem in premisliš. Pot se nadaljuje. Nisi sam. Naprej gremo skupaj. Odkrijemo, da blagoslova in lepote ni konec. Skupaj odkrijemo priložnost za rast in dozorevanje v Ljubezni.

Dobrodošli vsi z izkušnjo ločitve in tudi tisti, ki vas ta tema zanima, ker imate med svojimi prijatelji ali v sorodstvu koga, ki ima to izkušnjo ter ga želite globlje razumeti v njegovi stiski.

Povabljeni tudi k sveti maši ob 18 h v cerkev Sv. Cecilije.

Prosim delite, da doseže obvestilo o predavanju čim več trpečih po ločitvi. Dobrodošli vsi iz širše okolice Celja. Pridite in povabite še koga!
Kdor lahko, naj prosim letak sprinta in s privoljenjem domačega župnika obesi na primerno mesto.

Pdf LETAK

 

 

Članek v Nedeljskih novicah”Ločitev ni neodpustljivi greh”

Novi pogledi Katoliške cerkve na razvezane

Dandanašnji se na Slovenskem razdre vsak tretji zakon. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila tudi cerkveno ali samo civilno, so posledice ločitve zelo podobne: pade življenjsko poslanstvo, mnogi so deležni velikih izgub na finančnem in čustvenem področju, način življenja se bistveno spremeni. Psihologija uvršča ločitev v sam vrh glede na jakost stresa, ki pogosto postane kroničen in povzroči tudi težke odvisnosti ali bolezen.

Spremembe za premike

Kot navaja Statistični urad Republike Slovenije v poročilu za Eurostat, je število razvez zakonskih zvez v obdobju po drugi svetovni vojni iz leta v leto raslo. Od približno 700 razvez v prvi polovici petdesetih let je do leta 1985 naraslo na 2.500. Po tem letu je sledilo desetletno obdobje zniževanja števila razvez zakonskih zvez, ko jih je bilo najmanj leta 1995: tisto leto je bilo razvezanih 1.585 zakonskih zvez. Odtlej se število razvez spet vztrajno vzpenja.
Razvezane zakonske zveze so pred razvezo trajale povprečno 14,1 leta. V zadnjih dvajsetih letih se je najbolj povečalo število tistih parov, ki so se ločili po več kot 15 letih zakona (polovica razvez v letu 2014). Zelo malo je bilo razvez zakonskih zvez, ki so trajale manj kot eno leto (v 2014 manj kot odstotek).
Demografska podoba Slovenije se ujema s splošnim tokom v razvitih državah. Med institucijami, ki naj bi se na spremembe odzivale, je tudi Katoliška cerkev. Ob tem pater Tomaž Mikuš, sicer duhovni spremljevalec skupnosti Srce, ki povezuje razvezane v Cerkvi, pove: “Razveza oziroma ločitev ni neodpustljivi greh in razvezani niso na vekomaj obsojeni grešniki. Nihče, še posebej kristjan, se ne poroči z namenom, da se bo kasneje ločil. Kakorkoli je že boleča ločitev za vse, ki so vključeni, in srce parajoča za vse, ki so z njo soočeni, ne da bi si jo želeli, se Bog lahko dotakne zlomljenih src in življenj ter jih ponovno obnovi.”
Dopolnjuje ga pater Viljem Lovše, duhovni spremljevalec skupin Srce ob srcu: »Najpomembnejše je, da sočloveka, ki je doživel ločitev, človeško sprejmemo, ga spoštujemo in mu pomagamo, da se zave, da je še vedno dragocen, da Bog nanj računa in da je ta preizkušnja zanj priložnost za rast in dozorevanje, duhovno in človeško. Papež Frančišek še posebej poudarja, da je vsak človek v procesu in počasi raste v ljubezni. Zato od njega ne moremo najprej zahtevati, da se drži pravil, ampak mu pomagati, da znova zaživi svojo dragocenost in vrednost, ki mu je noben neuspeh ali greh ne more vzeti. Prav zaradi te usmiljene drže je papež med sinodo doživljal tudi trenutke potrtosti zaradi skušnjave nekaterih, ‘da bi spremenili kruh v kamen, da bi ga metali v grešnike, v šibke in bolne’.”
Sinoda o družini, kot tedanji predsednik Slovenske škofovske konference je na njej sodeloval novomeški škof Andrej Glavan, je o delu z ločenimi med drugim rekla: “Predvsem je treba sprejeti in spoštovati trpljenje tistih, ki so po krivici utrpeli ločitev ali razvezo ali zapuščenost, ali pa so bili zaradi nasilja sozakonca prisiljeni prekiniti skupno življenje. Ni preprosto odpustiti prizadejano krivico, vendar milost omogoča tudi to. Iz tega sledi nujnost dušnega pastirstva sprave in posredovanja (mediacije), tudi v posebnih ustanovah za pogovor, ki naj jih ustanovijo škofije. Prav tako je treba nenehno poudarjati, da je nujno iskreno in ustvarjalno blažiti posledice ločitve ali razveze pri otrocih, ki so v vsakem primeru nedolžne žrtve. Otroci ne smejo postati ‘predmet prepira’. Namesto tega je treba najti najboljše načine za premagovanje travm ločitve staršev in jim omogočiti čim bolj neobremenjeno odraščanje.”
Karmen Kristan, ki se razvezanim v Cerkvi poglobljeno posveča in tudi sama deli to izkušnjo, ob že navedenem dodaja: “Posinodalna spodbuda papeža Frančiška z naslovom Radost ljubezni postavlja človeka na prvo mesto, pred vsa pravila, zakone, zapovedi. Vse to naj namreč človeku služi za rast v ljubezni, ne pa kot sredstvo za izločanje ali obsojanje. Za to je potrebno usmiljenje, ki ne obsoja, ne kaznuje, ne prepoveduje, ampak sprejema v ljubezni ter s tem omogoča spreobrnjenje. Papež spodbudi k novemu pastoralnemu pristopu do razvezanih, da se nas sprejema in spremlja v naši edinstveni zgodbi, razločuje, kaj bi nam v naši težki situaciji in na poti v novo življenje najbolj pomagalo, tudi z ljubečim vključevanjem v življenje Cerkve, katere del smo. V tem duhu je tudi odločitev glede prejemanja zakramentov vezana na posameznika in njegovo situacijo znotraj njegove družine in občestva vernih.”

Skupnost in skupine razvezanih

Skupina Srce je bila ustanovljena leta 2003 na pobudo dveh razvezanih žena, Helene Reščič in Vilme Modrc, ter ob podpori jezuitov, ki so skupini nudili prostor in duhovno spremljanje ob zavzemanju patra Viljema Lovšeta. Skupina si je zastavila cilj, da pomaga tistim razvezanim, ki so že preboleli akutno stanje po razvezi in jim ponudi možnost dejavnejšega vključevanja v življenje Cerkve. Pri duhovni rasti članom zelo pomaga medsebojna podpora, ki jo živijo predvsem na neformalnih srečanjih (izleti, letovanja, praznovanja). V zadnjem letu je skupina zrasla v skupnost, ki se srečuje vsak četrti ponedeljek v mesecu pri večerni maši in predavanju pri sv. Jožefu v Ljubljani. Zaradi potrebe ločenih po močnejši podpori skupine pri okrevanju po razvezi so v zadnjih dveh letih nastale še skupine za samopomoč Srce ob srcu. Te se sestajajo na Suhi pri Škofji Loki (vsak tretji četrtek ob 19.30 v župnišču), v Ljubljani (vsako četrto sredo ob 19.30 v župniji Dravlje) in Novi Gorici (vsak tretji torek v župniji Kristusa Odrešenika). Skupine delujejo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki temelji na podelitvi osebne izkušnje in empatičnem poslušanju brez komentarjev, nasvetov ali teoretičnih mnenj. Vsak pride do besede in vsak je mojster svoje izkušnje. Po načelu: “Če res poslušamo, nam Bog lahko govori po drugem človeku, nam daje moč in nas spreminja.”
Skupine so odprte za vse z izkušnjo razveze partnerskega odnosa, ne glede na to, če so bili poročeni ali ne, če so še v postopkih ločevanja, če se nahajajo v prvih letih samskega življenja ali pa je od razveze minilo že precej let in so sedaj morda že v novi partnerski zvezi. Ne glede na to, koliko časa je preteklo od razveze, bolečina, ki je bila potlačena, neozaveščena in ne izpovedana, ne zastara, ampak se zapiše v duha in telo in zastruplja odnose.
Za sodelovanje v skupinah vernost ni pogoj, pomembna je le “pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje”. Kot ugotavljajo, psihologija od trpljenja večinoma beži, duhovnost pa ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje ter razodevanje božje moči v človekovem življenju.
V ustanavljanju so nove skupine v Ajdovščini, Celju, Radljah ob Dravi, Postojni, Mariboru, Brežicah in Kopru. Na novo je v okviru Skupnosti Srce nastala še Skupina za okrevanje po razvezi SR, ki se tedensko srečuje pri sv. Jožefu v Ljubljani in sledi duhovnem programu dvanajstih korakov Anonimnih alkoholikov. Več o skupnosti Srce, srečanjih skupin in dogodkih najdete na spletni strani:http://srcerazvezani.si/.
Karmen Kristan iz upravnega odbora skupnosti Srce ob tej priložnosti izreka prijazno povabilo: “Vsi, ki bi želeli ustanoviti skupino za ločene v svojem kraju, prejmete vso našo podporo z gradivom, uvajanjem v metodo, možnostjo promocije na družbenih omrežjih, uvodnim predavanjem s pričevanji. Za več informacij me lahko pokličete na mobilni telefon 041 955 219.”

Vseslovensko srečanje
Skupnost Srce je v sodelovanju z Medškofijskim odborom za družino lani oktobra pripravila prvo vseslovensko srečanje ločenih z naslovom Življenje po ločitvi. Sledili so papeževi pobudi, da morajo razvezani in tudi ponovno poročeni dobiti jasno sporočilo, da niso izločeni iz Cerkve, da so sprejeti in da ostajajo del občestva. Pri tem jih navdihuje stavek iz 8. poglavja apostolske spodbude Radost ljubezni, ki se glasi: »Cerkev mora skrbno spremljati svoje najslabotnejše otroke, ki trpijo zaradi ranjene ali izgubljene ljubezni in jim vlivati upanje in zaupanje.« Srečanje je pomagalo k prepoznavanju potreb razvezanih v Cerkvi z močno spodbudo za vključevanje v obstoječe skupine samopomoči in nastajanje novih. Med mašo je približno sto udeležencev iz vse Slovenije prisluhnilo priložnostnemu nagovoru ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta.

Obhajilo da ali ne
Nadškof Stanislav Zore pri maši na prvem vseslovenskem srečanju ločenih: “Večkrat sem že slišal in morda tudi vi v sebi nosite to misel, da Cerkev prepoveduje dostop do evharistije tistim, ki so se ločili. Dogaja se, da nekdo doživi ločitev svojega zakona in misli, da zaradi tega ne more več v polnosti sodelovati pri sveti maši. Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo, ki jo je obljubil ob poroki in zato ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo. Seveda pa mora preveriti, če je odpustil to, kar se mu je zgodilo. Njegovo srce mora biti vedro in čisto, brez zamer, brez sovraštva, brez maščevalnih misli. To mora biti srce, ki se ga je v svoji usmiljeni ljubezni dotaknil Gospod in ga očistil. Takšni ljudje lahko v polnosti sodelujejo pri sveti maši in prejemajo tudi sveto obhajilo.”

Vladimir Jerman

Vir: http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/v-tiskani-izdaji-nedeljskih-novic-preberite-za-vsako-rojstvo-280-evrov

Predavanje »Nisem se poročil, da bi se ločil”

Predavanje bo v župnišču v Slovenj Gradcu, Trg svobode 5, 2380 Slovenj Gradec
v petek, 02. 02. 2018 ob 19.30 h.
Vse težave, preizkušnje in stiske našega življenja niso tragedija, ampak priložnost. Tako tudi ločitev. Razlogov za ločitev se nikdar ne zavedamo v celoti, gotovo pa je eno: Bog nas po vsem  tem vabi, da sprejmemo Njegovo brezpogojno ljubezen in  sodelujemo pri Njegovi ljubezni do nas samih,  naših bližnjih in življenja v celoti. 
Predaval bo: p. dr. Viljem Lovše, DJ
Predavanje bo obogateno s tremi kratkimi pričevanji razvezanih. Karmen, Andrej in Jolanda bodo podelili svojo osebno izkušnjo, ob svoji zgodbi razveze s poudarkom na tem, kako so se soočili  s težo te življenjske spremembe.
Dobrodošli vsi z izkušnjo ločitve in tudi tisti, ki vas ta tema zanima, ker imate med svojimi prijatelji ali v sorodstvu koga, ki ima to izkušnjo ter ga želite globlje razumeti v njegovi stiski.

Prosim delite, da doseže obvestilo o predavanju čim več trpečih po ločitvi. Dobrodošli vsi iz širše okolice Slovenj Gradca, iz Velenja, Šoštanja, Dravograda, Radelj in še dlje naokrog! Pridite in povabite še koga!
Kdor lahko, naj prosim letak sprinta in s privoljenjem domačega župnika obesi na primerno mesto.

PDF LETAK

Moja pot ločitve

Sem Jaka, star 43 let, imam 3 otroke.

Z bivšo ženo sva precej različna. Jaz izobražen, ambiciozen, deloven… ona pa večna študentka, z zaključeno srednjo šolo, nikdar ni bila zaposlena, čeprav smo jo vzpodbujali in ji nudili različne možnosti in priložnosti za zaposlitev.

Da bi se kot družina gmotno premaknili naprej, sem opravljal 2 službi, in najina različnost se je še poglobila. Po 5 letih se nama je najavil prvi otrok, in nosečnost sva sprejela z veseljem in upanjem, da bova našla več harmonije. Danes imava 3 otroke: stari so 6, 9  in 12 let. Kasnejša gradnja hiše ni pomagala pri najinem odnosu, prezaposlenost obeh je samo še poglobila odtujenost med nama.

Vsak izmed naju je s seboj prinesel prtljago: jaz hiperaktivnost ona pa hči in vnukinja alkoholika. Te prtljage se ob poroki nisva zavedala, in je globoko otežila najin odnos, strokovnjaki bi rekli da sva zapadla v «odnosnostno odvisnost», saj sva ponavljala določene vzorce, ki sva jih v sebi nosila iz časov predenj sva se spoznala.

Na otrokovo hiperaktivnost nisem najbolje odreagiral, saj mi je držal ogledalo. Šele takrat sem se zavedel, da sem sam hiperaktiven, kar so pokazale tudi kasnejše raziskave in lastna analiza dogodkov iz preteklosti, ki jih v luči te bolezni lažje razumem in sprejmem. Nato grem raziskovat po prejšnjih rodovih in ugotovim, da so verjetno predniki tudi bolehali za isto boleznijo, vendar hiperaktivnosti pred stoletji niso poznali, in so jo nezavedno kanalizirali v različne druge vrste odvisnosti (alkoholizerm…)

Sem se dovolj potrudil za najin boljši odnos?

  • Predlagal sem obisk zakonske terapije, ki ga žena ni hotela nadaljevati
  • Veliko ljudi je molilo za najin zakon, celo obiskovalo devetdnevnice…

Ko pride kriza:

Ko se sesuje najvišji ideal: družina, se vprašam: je to res najvišja vrednota? A ni nasprotno, morda najvišji ideal BOG?

Na koncu, ko sem naredil res vse, kar sem mislil da je koristno za odnos, sem se znašel pred dvema možnostima:

  • Da se strt zaprem v kletko dosmrtne jeze, zamere, razočaranja, zagrenjenosti, sramu…
  • Da se odprem Bogu, in Ga poslušam: Kaj je njegova volja? Očitno je ločitev Njegova volja, s tem mi On hoče nekaj povedati.

Že v poslovnem svetu so nas učili: Slabič med podjetniki bo po prvem večjem porazu zaprl podjetje, odpustil delavce, odšel v tujo deželo in poskusil pozabiti del svojega življenja. Zrel človek se bo po vsakem porazu vprašal: «kaj sem se iz te zgodbe naučil?» in šel naprej močnejši.

KO SEM NAJBOLJ RANJEN, SEM NAJBOLJ ODPRT ZA BOGA

Postavil sem si nekaj ključnih vprašanj:

  • Kje lahko postanem boljši, srečnejši?
  • Se znam sprejemati? Kdo me popolnoma sprejema takega kakršen sem?

Odgovor je BOG. On verjame vame. On zna umiriti mojo hiperaktivnost. Že psalmist pravi: Le v Bogu se lahko umiri moje srce.

Moje dnevno delo

 Poskusil sem si narediti sistematični vodnik, kako preživeti dan:

  • Delam na sebi, na moji osebni rasti, na mojem odnosu z Bogom. Na mojem očetovstvu, ki je pri večih poklicih, za katere sem izšolan in sem jih opravljal, najbolj odgovoren in najbolj naporen poklic. Spremenim lahko sebe.
  • Vsak dan poskušam na skrivaj nekomu narediti nekaj dobrega – če on/ona izve za moje dejanje, usluga ne šteje. Če mi skromna domišlija ne da ideje, zmolim za nekoga, ki mi je prizadejal bolečino.
  • Vsak dan naredim najmanj eno stvar, ki je ne maram početi – zgolj za vajo
  • Svoje čustvene prizadetosti ne prikazujem vsevprek – morda je kak dan precejšnja, vendar se trudim, da je danes ne pokažem (izjema je duhovna skupina, kjer vlada dosledna zaupnost).
  • Poskusim prijetno delovat na ljudi, saj smo drug drugemu dar, kajne?
  • Sistematičnost: Program prioritet in del. Prava mera zmernosti, preudarnosti, in odločnosti; NE prenagljenosti in NE omahovanju.
  • Vsak dan Božja beseda, pa naj bo še tako kratka. V najhujših dneh ločitve mi je strašno ustrezala Jobova knjiga.
  • Poskusim živeti BREZ STRAHU, ki je zajemal generacije moje družine, in ki jo potrošniška družba (farmacija, zavarovalnice…) tako uspešno prodajajo zahodbemu človeku. Poskusim uživati v tistem, kar je lepo.

Vrline, ki jih «treniram» ob stiku z ljudmi, zlasti ko mi razodenejo svoje rane (bodisi na skupini, bodisi ob naključnem srečanju):

  • Sprejemanje
  • Sočutje
  • Poslušanje
  • Opogumljanje

ZAHVALJEVANJE je najboljša terapija:

HVALEŽNOST odrešuje. Za vse, kar se mi je zgodilo. Čeprav se npr. z mojo gmotno situacijo (finančna negotovost in izčrpanost …) po človeški plati sploh ne strinjam. Vendar. očitno Bog ve, kaj še zmorem nositi.

Dnevna zahvaljevanja, ki jih opravljam:

  • Hvala, dragi Bog, za vse, kar sem se danes naučil
  • Hvala za to, da sem vsaj za 1 milimeter postal boljši kot sem bil včeraj
  • Hvala, ker sem lahko užival v življenju, ker sem si pustil svobodo.

Zahvaljevanja na življenjski ravni:

  • Hvala za lepe spomine na otrostvo, za vsak drobec le-teh. Marsikatero situacijo, ki se mi je v mladosti kazila srečo tistega trenutka, se mi je zdela dramatična, krivična… lahko vidim danes v drugi luči, morda kot splet komičnih dogodkov, ki se jim danes nasmejim.
  • Hvala za vsaj kanček samoironije, humorja na lasten račun. Tako sem manj zagrenjen, vse lahko vidim manj črno – nenazadnje, Bog ima smisel za humor, kajne? J
  • Obkrožen sem z ljudmi, ki so duhovno bogati. Čeprav v duhovni ali terapevtski skupini čutim veliko še ne pozdravljene zagrenjenosti, žalosti, jeze… so to ljudje, ki so ravno zato bogati, ker so (za razliko od otopelih množic, ki jih prav zato niti ne opazimo), prišli v stik z lastnimi čustvi. Hvala Bogu za vsako dušo, ki se odpre in izpove na duhovni skupini.

KAKO VEM, DA JE VSE TO DEL BOŽJEGA NAČRTA?

  • Veliko molim, in to me pomirja, Komunikacija z Bogom mi daje trdnost, stabilnost, zanesljivost.
  • Od ločitve naprej sem veliko bolj organiziran in skrben oče. Prej je bilo »vse narobe» kar sem počel, z materjo otrok sva bila zelo različnih mnenj o stilu vzgoje… vzgoja sedaj je na nek način lažja, si pa z bivšo ženo včasih prišepneva namige kako ukrotiti kako muho otrok.
  • Na različne opazke sočutnih sorodnikov, znancev, prijateljev, ki z namenom, da izrazijo sočutje z mojo situacijo, vendarle pokažejo veliko jeze in zamere «Jaka, oropali so te!» ali pa «vse premoženje so ti uplenili!»… zmorem mirno odgovoriti: moje srce je mirno, jaz vsaj nimam slabe vesti.
  • Še bodo borbe na sodiščih: za nižjo preživnino, za pol hiše, ki sva jo skupaj zgradila… vendar, to ne sme poškodovati mojega srca. Pravde gor ali dol, zavoljo otrok, ki niso nič krivi, bo moj odnos do njihove matere, kar se da korekten in spoštljiv.
  • Svojo duhovno pot vidim v naslednjih stopnjah:
    • Občutenje Božjega miru
    • Zahvaljevanje, občudovanje Stvarstva in vsega lepega
    • Čim bolj polno veselje do življenja, z vso hiperaktivno energijo, ki jo premorem J

Vloga očeta pri vzgoji po razvezi

Včasih pozabljamo, da ob mnogih ločitvah, ki jih doživljamo v Sloveniji, pot v prihodnost za nobenega člana bivše družine ni lahka. Velikokrat slišimo pogovor o materah, velikokrat o otrocih, o očetih pa je tako malo povedanega, kot da jih skoraj ne bi bilo. Razlogov za to je gotovo več, morda je najpomembnejši ta, da očetje ne znamo povedati tistega, kar bi morali: “Svoje otroke imamo radi!” Morda nas tega nihče ni naučil, morda nam tega nihče ni pokazal. Morda naša moška narava ne dopušča, da bi o tem spregovorili ali to pokazali. Toda dejstvo je: smo očetje in svoje otroke imamo radi.

Pot ločitve ni lahka

Pot ločitve ni lahka za nikogar. Le malo je parov, ki se razidejo v obojestransko zadovoljstvo; največkrat je ločitev povezana z negativnimi čustvi med nekdanjima partnerjema. Najhuje pri tem je to, da se negativna čustva pogosto prenesejo tudi na odnos do otrok. Otroci so prizadeti zaradi same ločitve, potem pa se pogosto dogaja, da jih mati ali oče dodatno obremenjujeta s tem, da jih poskušata navezati nase in v njih iščeta zaveznika proti drugi strani. To je prav gotovo največja krivica, ki se lahko zgodi otrokom, kajti ločujeta se mož in žena, ne pa oče in mati. Otroci niso v ničemer odgovorni za ločitev staršev.

Starševstvo po ločitvi

Če se vprašamo, kaj je bolje, družina brez enega izmed staršev ali družina z obema strašema, je odgovor jasen. Boljša je družina z obema staršema. Toda zakaj se zgodi, da po ločitvi, po vzpostavitvi enostarševske družine ne pride do sodelovanja med bivšima partnerjema vsaj na področju starševstva?

Kaj si želimo, ko razmišljamo o nadaljevanju starševstva po ločitvi:

  • sodelovanje pri vzgoji otrok se nadaljuje;
  • oče in mati sta se sposobna pogovoriti o vseh vzgojnih problemih.

Kakšna je najbolj pogosta realnost:

  • že prej ni bilo veliko sodelovanja pri vzgoji otrok;
  • otroke vzgaja vsak po svoje;
  • pri vzgoji ni sodelovanja.

Za bivša partnerja je prav gotovo najtežje to, kako ločiti dve vlogi, v kateri sta bila prej poenotena: v okviru enotne družine sta bila hkrati partner in starš, po ločitvi pa enotne družine ni več, partnerstvo je izginilo in žal marsikje izgine tudi starševstvo. Toda partnerstvo in starševstvo sta popolnoma različni vsebini. Če gre pri partnerstvu za odnos med dvema enakovrednima partnerjema, odraslima človekoma, ki sta sposobna poskrbeti zase, gre pri starševstvu za drugačen odnos, ki je bolj prvinski, gre za skrb odraslega za otroka, njegov blagor in preživetje.

Ne glede na to, kako je organizirano življenje po ločitvi, lahko vsak zase to ločnico jasno in razločno postavi – nisem več partner, starš ostanem do smrti.

Ponekod v ZDA ob ločitvi potekajo svetovanja prav na to temo, da partnerja spoznata in začutita razliko, uresničita to, da se ločujeta kot zakonca, ne ločujeta pa se od svojih otrok. Temu so dali večji poudarek predvsem zaradi tega, ker so raziskovali PAS (Parent alienation syndrom – sindrom starševske odtujenosti), pri čemer so spoznali, da se otroci pogosto poistovetijo z enim staršem (najpogosteje tistim, pri katerem živijo) tudi v odnosu do drugega starša, zato ga zavračajo in se izogibajo stikom z njim.

Danes je v enostarševskih družinah večja vloga namenjena materi, saj je po ločitvi v več kot 90 % otrok dodeljen njej. Toda oče ima še vedno možnost in dolžnost, da z otroki ohranja redne stike. Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Ne glede na to, kako redne stike ima oče z otroki, lahko izkoristi čas, ko je z njimi. In ne glede na to, ali otroci kažejo željo po preživljanju skupnega časa, jim lahko oče jasno pove in pokaže, da ima čas zanje.

Lahko sva dobra starša

Ko sem se v ločitvenem procesu odločal o načinu prihodnjega življenja, me je najbolj begalo prav to: ali je nujno, da odpoveva kot starša, če sva odpovedala kot zakonca? Globoko v meni je bil skrit odgovor, da je možno to razlikovati, vendar nisem našel poti, kako bi se to lahko zgodilo. Toda v skupini razporočenih, ki jo vodi pater Gostečnik, sem spoznal žensko, ki je preživela težjo ‘kalvarijo’ kot jaz. In kljub temu, da je bilo njeno življenje že od mladosti naprej zaznamovano z dogodki, ki pustijo težke posledice; kljub bolečini, ki jo je doživljala v zakonu in po ločitvi, je ohranila upanje. In meni je prinesla dar: idejo, kako v ločitvenem procesu razmejiti vlogo partnerja in starša.

Danes živijo otroci na istem naslovu kot prej, prej solastniška hiša se je lastniško razdelila, skrb za otroke si z bivšo ženo deliva: vsak en teden, od nedelje zvečer do naslednje nedelje zvečer. Takrat, ko skrbiva za otroke, živiva na istem naslovu kot otroci, ko pa ne skrbiva zanje, živiva drugje, saj sva si oba poiskala novo partnersko zvezo. Tako otroci ves čas živijo v istih sobah (ki so bile tudi prej že njihove, izjema je le pri najstarejšem), vsak drugi teden pa zamenjajo kuhinjo in starša, ki srbi in odgovarja za njih.

Oba veva, da sva kot zakonca odpovedala. Toda kot starša poskušava enakovredno opravljati svojo nalogo.

Seveda takšna pot ni lahka. Ne za naju, ne za najine otroke, ne za najine nove partnerje. Toda pomeni kompromis med željami in možnostmi, zame tudi pomembno spoznanje, da sva kljub ločitvi in vsem negativnim čustvom zaradi neuspelega partnerskega razmerja uspela to preseči in na starševski ravni ohraniti svoje dostojanstvo.

Moji otroci niso krivi niti odgovorni za to, da imajo takšne starše. Jaz sem izbral njihovo mater, ona je izbrala njihovega očeta. To je izključno najina odgovornost.

Zaključne misli

  • Trud, da bi otroci imeli tudi v enostarševski družini možnost, da sodelujejo z obema staršema, je zelo pomemben.
  • Otrok ne smemo priklepati nase, ker niso naša lastnina.
  • Bivšega sozakonca verjetno težko spoštujemo in sprejemamo kot partnerja, lahko pa ga spoštujemo in sprejemamo kot starša, in to pred otroki tudi pokažemo.
  • Otroci niso izbirali svojih staršev, zato tudi ne morejo izbirati, ali jih bodo imeli radi ali ne.
  • Otroci si želijo odnosa do obeh staršev, vendar je od staršev odvisno, koliko bodo to dopustili (primer: odtegovanje stikov).
  • Boljša sta dva slaba starša, ki sta otrokom vsaj včasih na voljo, kot eden dober, ki preprosto ne zmore vsega.

Vsak oče lahko podari svojim otrokom čas za:

  • pogovor z otroki;
  • opažanje, kaj se dogaja z njimi;
  • skupno druženje;
  • skupne aktivnosti;
  • šolo;
  • prevoze;
  • prehranjevanje;

Vili Granda

 

O LOČITVI V Mt 5,27-31 

Mt 5, 27: Ne prešuštvuj (2 Mz 20,14; Mz ,18). Zapoved velja moškemu, žena je del njegovega imetja. Prešuštvo je kraja zoper očeta, če je ženska samska, in zoper moža, če je poročena (smo v maskulistični kulturi! Seveda velja tudi obratno). Toda zakon, tudi v SZ, je precej več od tega: je medsebojna pripadnost ženske in moškega, ki iz dveh naredi eno samo meso, po Božji podobi. Zakonca pripadata drug drugemu, v vzajemnem podarjanju ljubezni. Zlomiti to zvezo pomeni prepoloviti osebo, razbiti podobo Boga, ki je enost ljubezni (1 Mz 1,27; 2,22 sl.).

Pravimo, da je zakonska ljubezen s svojo zvestobo in trdnostjo »civilizacijski dosežek«. Moški si, kot vsaka žival, poželi vsako žensko, da širi vrsto, medtem ko ženska poželi najboljšega moškega zaradi izbora. Monogamna ljubezen je mogoča tam, kjer je ob vprašanjih vrste osebek pojmovan kot absolutna in enkratna vrednota zato, ker je v odnosu z Absolutnim, in je medsebojna pripadnost v daru ljubezni videna kot uresničevanje Božje podobe.

je v srcu že prešuštvoval. Oko, ki želi, da bi posedovalo, je že prešuštvo. Jezus prenese pozornost z očesa na srce. Oko lovi in spušča v srce to, kar je zanimivo; srce pa zanima to, kar oko ujame in spusti vanj. Zvestoba, ki ni zvestoba očesa in srca, je pobeljeni grob.

Mt 5. 29 sl.: Če te desno oko, itd. Oko, ki želi, in roka, ki vzame, sta izvor vsakega dobrega in vsakega zla, ne le prešuštva. Da oko in roka ne bi bila za smrt, je potrebno od-ločiti (= rezati) to, kar ne vodi v življenje.

V starih časih so poznali nujnost zaščite čutov (opica s šestimi rokami!), nepogrešljive za zaščito srca. Če je srce tistega, ki ljubi, ograjen vrt, poln sladkosti (Vp 4,12), je nezavarovano srce poteptan vrt brez ograje: po njem se pase divjad (Ps 80,14).

Mt 5, 31 sl.: Kdor se loči, itd. Gre za ločitev, propad zveze. Postava predpostavlja zlo in skuša preprečiti najhujše. Jezus pa predlaga »evangelij«, dobro novico o zmagi nad zlom in možnosti najboljšega.

Pravica do ločitve je v maskulistični kulturi pripadala moškemu. Mojzes je postavil pravila, da bi zaščitil žensko pred samovoljo moškega (1 Mz 24,1). V Jezusovem času je bil lahko zadostni razlog za ločitev ali samo prešuštvo (Šamaj) ali pa kakršen koli vzrok, tudi najbolj malenkosten, ki lahko razkrije neko pomanjkanje ljubezni s strani žene (Hilel). Neločljivosti, ki jo predlaga Jezus, kot tudi preostalega dela govora, ne gre razumeti kot postave, temveč kot dar novega srca: ker smo zvesto in brezpogojno ljubljeni, lahko ljubimo z isto ljubeznijo, s katero smo ljubljeni. Propad odnosa moški/ženska je propad človekove globoke resnice, ki ga dela podobnega Bogu: sposobnosti ljubiti.

Kako vzgajati za ljubezen, kako jo ohranjati in spodbujati k rasti – če ne raste, upada! – je veliki pastoralni problem. Dejansko mnogo zakonov propade. Pa so bili pravi zakoni »v Gospodu«? In kaj storiti s ponovno poročenimi, ki so odgovorno zgradili trdno zvezo in se želijo vključiti v skupnost? Potrebno je razlikovanje, da ne bi rešili samo pravih načel, ampak predvsem ljudi, ki so vedno grešniki in jim je odpuščeno.

Nekoč je postava držala skupaj par, čeprav sta se na smrt sovražila. Izobraževanje, spremljanje, razumevanje in razlikovanje lahko danes storijo to, česar nobena postava ni sposobna narediti, ko vračajo zakon v njegovo izvorno čistost svobodnega daru ljubezni.

Gorje trdosrčnemu, legalističnemu in kaznovalnemu pastirju, ki ne pozna usmiljenja in pogasi tleči stenj. Razlikovati mora, tu in zdaj, kaj bolj pomaga šibkemu bratu, da raste v veri in ljubezni. Kdor misli, da pozna načela, ni nujno, da se je tudi naučil, kako jih je treba uporabljati (prim. 1 Kor 8,11).

Povzel po S. Fausti: p. Viljem Lovše

Pogovor na temo: Izkušnja ločitve

Dan družin – Skupaj nam je lepo

 Se tudi vi kdaj znajdete v vrtincu, ki vas srka vase in se vam zdi, da ne najdete več mirnega trenutka zase in za svojo družino?

Čas se bo na Vrhniki ustavil 6. maja popoldne, ko pripravljamo dan družin z naslovom: Skupaj nam je lepo!

 In res nam bo lepo, saj bomo starši, babice, dedki, tete, strici, tisti, ki še iščemo zakonskega partnerja in vsi ostali našli prostor za našo osebno poglobitev, pa tudi za pogovor in podelitev izkušenj. Otroci pa bodo ustvarjali z njihovimi sovrstniki.

 Zbirati se bomo začeli ob 14.30 uri in nato ob 15.uri nadaljevali v župnijski cerkvi z

z molitvijo in igro dramskega igralca Gregorja Čušina.

 Zatem pa bomo lahko izbirali med zanimivimi predavanji:

– duhovnik mag. Branko Cestnik bo skupaj z zakoncema Sašo in Slavkom Štern spregovoril na temo: Stari starši in vnuki – zavezništvo brez meja ter o odhodu otrok od doma

– pogovor s p. Tomažem Mikušom in pričevalko Geno Pupis na temo: Izkušnja ločitve

– razmišljanje zakoncev Čušin za mlajše zakonske pare.

– med mlade prihajata Špela Rogelj (vrhunska smučarska skakalka) in Primož Jeralič (paraolimpijec – vrhunski ročni kolesar).

Predšolski otroci bodo v župnijskem vrtcu v spremstvu vzgojiteljic ustvarjali na delavnicah, šolski otroci bodo popoldan preživeli z animatorji, mlade pevke in pevci pa so vabljeni v otroški pevski zbor s pevsko delavnico.

To bo dan, ki bo naše družine povezal v poslanstvu ljubezni in življenja. Sklenili ga bomo s slovesnim bogoslužjem v župnijski cerkvi ob 18.uri ter druženjem na vrtu Župnijskega vrtca.

Predavanje “Otroci v luči razveze”

Predavateljica : ga. Gena Pupis

Kdaj: v ponedeljek 24. aprila ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

“Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.” Tako jih je tolažil in jim govoril na srce.  (1 Mz 50, 21)

Poskrbeti za otroke in jih vzgajati, ko po razvezi ostaneš sam(a), je vloga, katere si nisi nikoli želel(a) in se na njo nisi mogel(a) pripraviti. Je polna padcev in vzponov. Če se zmoreš osredotočati na otroke in z njimi gradiš ljubeč odnos, lahko kljub ranam, ki jih razveza pusti, odrastejo v čudovite, trdne odrasle. Bog brezpogojno ljubi starša in otroke in njegova ljubezen ne odpove!