Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: ločeni

1. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi  „ŽIVLJENJE PO LOČITVI“


Namen: Po besedah papeža Frančiška morajo ločeni in ponovno poročeni dobiti jasno sporočilo, da niso izobčeni iz Cerkve, da so sprejeti in da so del občestva. Dogodek bo priložnost za prepoznavanje potreb razvezanih v Cerkvi in spodbuda za nastajanje novih ali vključevanje v obstoječe skupine za samopomoč ( (npr. SRCE – Skupnost​ Razvezanih v CErkvi) ) ter informiranje o še drugih oblikah pomoči za premostitev travme razveze.
Datum srečanja: sobota 21. oktober.
Lokacija: Sv. Jožef v Ljubljani.
Nosilec srečanja je Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo SRCE.
 
Program: 
 
10:00 – sv. mašo bo daroval ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore
 
11:00 – predavanje dr. Karel Gržan “Življenje po ločitvi”
 
12.00 – podelitev vtisov po skupinah 
 
13:00 – kosilo
 
14:00 – ponudba različnih predavanj na aktualne teme in pričevanja 
15.00 – zaključek
Prosimo za prijavo udeležbe zaradi organizacije skupnega kosila.

PRIJAVA

KRIŽEV POT RAZVEZANIH

Križev pot razvezanih smo sestavili člani skupnosti Srce v duhovnih vajah na Murterju leta 2016. Izhaja iz naših osebnih izkušenj trpljenja ob ločitvi, ki jih pridružujemo Jezusovi odrešenjski, Ljubezenski daritvi.

/Oznake: V. – voditelj, O. – ostali, M. – moški, Ž. – ženska/

Križev pot razvezanih_2017

Uvod

V. »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu …, ki je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika … Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Prim. Flp 2,5–8)

M. ali Ž. Naj bo to križev pot za razvezane, za skupnost Srce, za katero Jezus še posebej skrbi, ravno zaradi razbitih družin. Vsi hodimo po svojem križevem potu, vsi smo ranjeni. Toda za nas je Jezus že daroval življenje in nas nosi na ramah. Prečiščuje nas in vabi k sebi.

  1. JEZUSA OBSODIJO NA SMRT

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan.« (Mr 15,15)

Ž. Moja družina je bila med ločitvijo tako kakor Jezus obsojena na smrt. Obsodila sem jo tudi jaz in s tem prevzela krivdo. Ko sem obsodila svojo družino, sem obenem obsodila sebe. Ko smo zaradi sodbe razčlovečeni, brez dostojanstva, v bolečini, je tukaj On, ki se je dal zaradi nas pribiti na križ. Zaradi Njega znova dobimo možnost, da počasi celimo rane, da počasi razumemo Njega in v Njem sebe ter začutimo, da smo ljubljeni in blizu našemu Očetu, s katerim je edino vredno imeti najgloblji odnos.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

2. JEZUS VZAME KRIŽ

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota.« (Jn 19,16b–17)

M. Nisem hotel sprejeti križa razveze, saj sem vedno hrepenel po dobrem zakonu in ljubeči družini. Zakaj ravno jaz? Podrlo se je vse najdragocenejše v mojem življenju. Zakaj? Da bi našel in se oklenil Njega, ki edini nosi vse moje bolečine, krivde, strahove, vse moje grehe in mojo bivšo partnerico. Jezus je že sprejel moj križ – vabi me, da ne bežim, ampak sprejmem ta križ tudi jaz. Dal mi bo moč, da ga bom lahko nosil.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

3. JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Zares, preizkusil si nas, o Bog, prečistil si nas, kakor prečistijo srebro. Pripeljal si nas v zanko, položil si breme na naša ledja. Ljudem si dopustil, da jezdijo po naših glavah.« (Ps 66,10–12a)

M. Jezus, hvala, ker poslušaš moje križe in sprejemaš mojo žalost. Naslanjaš glavo na moje strto in osramočeno srce, sprejemaš zgodbo slehernega izmed nas in vse zlo sveta. Samo ti poznaš grozljive prepade v mojem srcu, rane, v katere se zaprem, ter ranljivost za greh in strah sredi drame ločitve. Hvala ti, ker me sprejemaš in si mi naklonjen, ker sem ti dragocen vsak trenutek, tudi sredi vseh dram in težav, ki se nakopičijo. Hvala ti, ker lahko računam nate, ki me nosiš v svojih ranah in me ujameš, ko padem. Pobiraš me v prahu stiske in obupa, v prahu sramu in zamer, v prahu krivde in neodpuščanja. Hvala ti, ker lahko prepustim svoje rane tebi. Ti me ozdravljaš in pošiljaš, da tudi druge povabim, naj ti dovolijo nositi njihove rane in padce. Hvala ti, ker mi podarjaš svoje sočutje ter usmiljenje s seboj in bližnjimi. Hvala ti, ker mi z vsakim padcem odpuščaš moje padce in grehe.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

4. JEZUS SREČA SVOJO MATER

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Kaj naj ti rečem, kaj naj primerjam s tabo, hči jeruzalemska? Kaj naj vzporejam tebi, da te potolažim, devica, hči sionska? Zakaj velik kakor morje je tvoj polom; kdo bi te mogel ozdraviti?« (Žal 2,13)

»Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: ‘Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.’« (Lk 2,35)

Ž. Mami moja, še vedno vidim tvoje izsušeno telo, negibno in nemo. Tvoje velike oči, ki izžarevajo mir, ko počasi odhajaš. Prekmalu zame in za nas. Pozabila sem na svojo stisko, ko sem te gledala dobesedno pribito na križ. Ko si še lahko govorila in sem ti lahko povedala za svojo razvezo, preganjanje, bolečino, si me tolažila: »Lepa si!« Vedela si, da so to besede, ki jih potrebujem kot ženska, da bi lahko stopila iz primeža sramu, krivde in poraza v novo življenje. Lepa si – preprosta trditev, katere pomen razumem šele zdaj, ko te ni več. Eno leto si bila z mano bolj kakor kadar koli prej, v mojih željah, mislih, molitvah … Ko sem te lahko samo še božala in ti pela, so mi tvoje oči govorile: »Večna sem. Tudi ti. Ne boj se!« Moj Jezus, ti veš: težje je gledati trpljenje ljubljene osebe kakor nositi svoj križ. Naj se ob takih srečanjih zavemo svojega cilja: da smo ustvarjeni za večnost in da močnejša kakor smrt je ljubezen!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

5. SIMON POMAGA NOSITI KRIŽ

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in so mu naložil križ, da ga je nesel za Jezusom.« (Lk 23,26)

Ž. Ob bolezni prijateljice sem se znašla v stiski: koliko lahko zares pomagam, kako močne so moje omejitve! Počutila sem se slabo, ko nisem zmogla. Porajale so se mi misli, ki so me zapirale. Prosila sem Jezusa, naj mi pokaže pot, in izročala v njegove roke svojo stisko. Zaupala sem jo tudi prijateljici in je razumela. Najino prijateljstvo je dobilo novo vrednost. Zavedla sem se, da lahko na poti trpljenja stojim ob strani tudi drugače ter da moram sprejeti svoje omejitve in šibkosti. Križ nositi pomeni, da ga nosim sama, saj je namenjen meni. Nosim pa ga lažje, če me drugi čuti in mu je mar zame.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

6. VERONIKA IZKAŽE JEZUSU LJUBEZEN

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili.« (Iz 53,2b–3)

Ž. Jezus se je opotekal pod težo križa. Pot je zalival njegovo obličje in telo. Veronika, ki ga je skupaj z materjo Marijo in drugimi ženami spremljala, se je skozi kričečo množico prebila mimo vojakov in Jezusu z vso nežnostjo obrisala potno obličje. Želela mu je pokazati, da ga ima rada. Ljubezen je iznajdljiva in premaga vse ovire. Gospod, pomagaj mi, da bom zaupala v dobro, čeprav bom redko naletela na pravo sočutje in iskreno pomoč. Hvala za vse Veronike, ki so mi v stiski ob ločitvi podale svoj prt ljubečega usmiljenja in sočutno sprejele mojo ranjeno podobo.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

7. JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Moji smrtni sovražniki me obdajajo, svoje brezčutno srce so zaprli, njihova usta govorijo prevzetno. Našim korakom sledijo, zdaj me obkrožajo, svoje oči naprezajo, da bi me vrgli na tla.« (Ps 17,9b–11)

»Sunil si me, sunil, da bi padel, toda Gospod mi je pomagal. Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev.« (Ps 118,13–14)

Ž. Tudi jaz padem, se opraskam, ranim in zlomim. Ti me razumeš, ko sem na tleh. V teh trenutkih me sprejemaš še nežneje in še bolj ljubeče. Spoštuješ me in si mi naklonjen. Pomagaj mi, da ne bom obsojala tistih, ki me ranijo. Ne razumem vedno, zakaj je tako. Spomni se vseh, ki so na tej postaji, in jih sprejmi v svoje srce.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

8. JEZUSOVO SREČANJE Z ŽENAMI

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: ‘Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?’« (Lk 23,28.31)

Ž. Počutila sem se izdana, brezdomka. V roki sem držala potovalko in vrečko. Nisem vedela, kam naj grem. Bila sem pretresena in žalostna. Potrebovala sem tvojo pomoč, Jezus. In ti si me začel tolažiti tako, kakor si tolažil jeruzalemske žene. Obrisal si mi pot s čela in mi poslal pomoč. Tu se je začelo moje novo življenje. Danes se trudim tudi sama videti žene v stiski in potrebne pomoči. Pristopim in poslušam jih, njihova stiska se me zelo dotakne. Moj Jezus, usmili se me!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

9. JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Otresi si prah in vstani, ujetnica, Jeruzalem, odveži si vezi z vratu, ujetnica, hči sionska! Kajti tako govori Gospod: Zastonj ste bili prodani, brez denarja boste odkupljeni.« (Iz 52,2–3)

Ž. Težki križ premaga Jezusa, a se ne da in ga dvigne: križ človeštva in grehov. Nosi ga za našo odrešitev. Tako mi je dal moč, da kljub pogostim padcem zaradi Njega in z Njegovo močjo zmorem vstati in nadaljevati pot. Tudi moj križ je težak in me tako pritiska k tlom, da bi obupala in obležala v vlogi žrtve. Učim se izročati, in ko spustim bremena samopomilovanja, nezaupanja, nevere …, postane ta križ lahek, saj ga zame nosi Jezus. Potrebujem Odrešenika, sama ne zmorem.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

10. Z JEZUSA STRGAJO OBLEKO

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: ‘Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,’ da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali. In vojaki so to storili.« (Jn 19,23–24)

Ž. Vse sem izgubila. Družino, zakon, službo, stanovanje … Počutila sem se razgaljeno, nago, brez vsega, kar je do tedaj označevalo moje življenje in to, kdo sem. Nalepke, ki nas označujejo, so kakor obleka, ki skriva naš resnični jaz. Ko sem ostala gola kakor Eva, sem spet obrnila svoj pogled samo k Očetu, ki mi govori: »Dragocena si in ljubljena, moja si!« Prepoznala sem svoj resnični jaz, da sem Božja hči, in to vedno, ne glede na to, kaj se mi dogaja.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

11. JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »In križali so ga. Bila je tretja ura, ko so ga križali. In z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici.« (Mr 15,24a.25.27)

»Tako se je spolnilo pismo, ki pravi: In med hudodelce je bil prištet.« (Prim. Lk 22,37a)

M. Ločitev je zlo. Nisem se poročil, da bi se ločil, verjel sem, da nama bo zakon uspel. Vendar se je podrl, in ko nisem več mogel rešiti izgubljenega odnosa, so me pribili na križ med druge ločene. Vsem je vidna moja sramota in vsi lahko pljuvajo in sodijo o moji krivdi. Ne da se zbežati ali skriti, tu sem, da kričim po usmiljenju, pribit. Ostaja zavedanje, da edino Oče res pozna mojo zgodbo, da me ima rad in je usmiljen.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

12. JEZUS UMRJE NA KRIŽU

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jezus je govoril: ‘Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: ‘Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.’ In ko je to rekel, je izdihnil.« (Lk 23,34.44.46)

M. Z Božjo pomočjo se trudim odpustiti vsem, ki so me ob ločitvi izdali, ranili, zavrgli ali mi odklonili pomoč. Trudim se odpustiti tudi sam sebi, da nisem zmogel ravnati drugače, kakor sem. Oče odpusti nam, saj ne vemo, kaj delamo! V tem ozdravljanju od travme ločitve umiram sebi. Umirajo navezanosti, lažne gotovosti, lažna prepričanja … Gospod me vabi v novo življenje, v svobodo Božjega otroka. A najprej mora umreti stari človek.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

13. MRTVEGA JEZUSA POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sem in so to gledale.« (Lk 23,49)

»Potem je Jožef iz Arimateje (…) prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo.« (Jn 19,38)

M. Novo rojstvo je v materinem naročju. Zajeti moram iz materinske ljubezni, ki daje življenje, ki razkriva njegov smisel in lepoto. Moram se pustiti objeti v svoji ranjenosti, v svoji smrti. Le tako bom lahko pogledal na svoje preteklo življenje kot na mrtvo telo. Dragoceno in ljubljeno, pa vendar mrtvo. Ni ga več, počasi bo razpadlo, prepuščam ga Božjemu usmiljenju. Čaka me novo življenje, in da bi ga lahko živel, izročam truplo preteklosti, ki je ne morem več oživiti, v Marijine vseobjemajoče roke.«

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

14. JEZUSA POLOŽIJO V GROB

V.Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jožef iz Arimateje in Nikodem sta torej vzela Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati.« (Prim. Jn 19,40)

»… ter ga položila v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen.« (Prim. Lk 23,53)

Ž. Dragi Jezus, nasilna človeška roka je tvoje izmučeno telo položila v grob. Ta »kuga« nasilja razsaja še danes – v družinah, med narodi, v šolah, na vseh poteh … Ko pogovor med zakoncema onemi, bližina zamrzne in se zaupanje skrije, nastopi smrt odnosa. Zdi se, da je vsega konec, da življenja ni več, a kljub črni noči se prikrade žarek svetlobe, ki širi zaupanje in milost ter nagovarja vse grešnike tega sveta. V tej nežni slutnji srca sem tudi sama našla tisto nekaj, kar zadiši in daje upanje, da ni še vsega konec.                             In tako se življenje znova začne v Njegovem odrešujočem objemu, kajti le Njegova misel vodi naprej srce, ki ljubi, zaupa, veruje. Tako kakor je Marija zaupala Njegovi obljubi, tudi jaz verjamem, da je življenje po tem pomembnejše od minljivosti tega sveta. Hvaljena Jezus in Marija!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

Sklep

V. »Angela sta rekla ženam: Čemu iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal.« (Prim. Lk 24,5–6)

»Toda pojdite, povejte njegovim učencem in Petru, da pojde pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.« (Mr 16,7)

Ž. Jezus živi v meni in jaz v Njem. Nisem sama. Kljub temu da je padlo moje življenjsko poslanstvo poročene žene, ostajam mama in še vedno lahko veliko dam. Še vedno lahko oznanjam, kot ljubljena grešnica lahko pričujem o Božjem usmiljenju in ljubezni. Prek kalvarije ločitve, ki sem jo pretrpela, vstajam bolj živa, budna in ljubeča ter se vgrajujem v edinost vsega, kar biva in slavi Gospoda.

 

 

Srečanje skupine Srce ob srcu_Suha

V četrtek 19.1. 2017  ob 19 h se bo v župnišču na Suhi pri Škofji loki zopet srečala skupina Srce ob srcu_Suha, ki ima sedaj že 9 resnih članov poleg domačega duhovnika Matjaža Zupana in občasno tudi duhovnega asistenta skupine Srce – Tomaža Mikuša.

Novi člani ste še vedno dobrodošli! Prijavite se preko e-naslova razvezani.srce@gmail.com, kjer boste dobili tudi vse potrebne informacije in gradivo.

Pred srečanjem bo sv. maša ob 18 h v kapeli v župnišču.

Tokrat bo podelitev osebne izkušnje izhajala iz razmišljanja o žalosti, ki je pogosta spremljevalka ločitve in življenja po njej.

Smem biti žalosten_a, ni pa dobro, da se prepustim lažnemu egu, ki me hoče potopiti, odrezati od dialoga z Bogom.
Sprejemam žalost v zaupanju, da me Gospod tudi po njej preoblikuje in usposablja za dobro. Molitev in zahvaljevanje je zdravilo zoper vsako potrtost, daje tolažbo.
Pred žalostjo ali potrtostjo želimo zbežati preko spremembe, zato včasih prehitro sprejmemo nove odločitve, ki pa pogosto bolj rušijo kot pa gradijo novo življenje.
Ko si potrt in žalosten, nikoli ne sprejemaj novih odločitev in ne spreminjaj tistih, ki si jih naredil, ko si bil v miru in tolažbi. V potrtosti te zlo lahko premaga in dotolče po mislih, ki se jim prepuščaš. Zato se v potrtosti pogovarjaj z Bogom in njemu izročaj svoje občutke. (prosto po Ignaciju Lojolskem)

Sveta Fabiola Rimska

Sveta Fabiola Rimska

dobrodelnica (+ 399.)   God 27. decembra

Sveta Fabiola (Fabiola di Roma), ugledna rimska meščanka in zdravnica iz IV. stoletja, je zapustila neizbrisno sled s svojo dobrodelnostjo. Hči bogate in poznane rimske patricijske družine Fabia, se je razvezala od prvega moža, nasilneža, ki jo je tudi varal. Ker se je ponovno poročila, je povzročila velik škandal v tistih časih. V drugem zakonu je ostala vdova. Po opravljeni javni pokori (V Lateransko baziliko je prišla oblečena v vrečo) in podeljeni odvezi s strani papeža Siricija, je povsem spremenila svoj nekdanji način življenja in se vrnila v naročje Cerkve. Posvetila se je dobrodelnosti in s svojim velikim bogastvom pomagala cerkvam, siromašnim, bolnikom in ljudem v stiski. Bila je prijateljica svetega Hieronima, svete Pavle Rimske in svetega Pamahija. Osnovala je prvo javno krščansko bolnico na Zahodu in v njej osebno vsestransko skrbela za bolnike. Neutrudno jih je pobirala po rimskih ulicah, še posebej tiste, ki jih družba izločila.

Leta 395 je poromala v  Sveto deželo, obiskala svetega Hieronima in v Betlehemu delala kot gospodinja v tamkajšnjem gostišču svete Pavle. Pod Hieronimovim vodstvom je preučevala Sveto pismo in opravljala duhovne vaje. Želela je stopiti v samostan, ampak te namere ni uspela uresničiti. Sveti Hieronim je menil, da njena nemirna narava ni ustrezna za tiho samostansko življenje. Pregovoril jo je, da se vrne v Rim. Po vrnitvi v Rim je nadaljevala z dobrodelnostjo. S svetim Pamahijem, nekdanjim senatorjem,  je zgradila dom za siromake in romarje v stari, rimski luki Porte Romano ob ustju Tibere. O Fabiolinem življenju je pisal sveti Hieronim. Umrla je v Rimu 27. decembra leta 399. Njen pogreb je bil  prekrasna manifestacija hvaležnosti in spoštovanja prebivalcev Rima do te velike žene. Sveta Fabiola je priprošnjica razvezanih ljudi, vdovcev ter žrtev nasilja, prešuštev, nezvestobe in  v težavnih zakonih.  Zelo znan je Fabiolin portret s klasičnim rimskim profilom, delo francoskega slikarja Jean-Jacquesa Hennera.

3_Vera v usmiljenega Boga

13peccatricePravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?

Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

Srečanje skupine SRCE OB SRCU-SUHA

divVsi razvezani iz širše okolice Škofje Loke povabljeni na srečanje skupine , ki bo vsak tretji  četrtek ob 19.00 v župnišču na Suhi.

  • Skupina je osnovana na temelju službe poslušanja s pomočjo preizkušene metode v medsebojni podelitvi lastne izkušnje. Skozi izkušnje drugih nam govori Bog in nas utrjuje v hoji za Njim, ko nosimo svoj križ razveze. Med seboj  gojimo držo medsebojnega sprejemanja in zaupnosti.
  • Skupina je odprta za vse z izkušnjo razveze, ne glede na samskost ali ne in ne glede na časovno distanco, saj bolečina, ki je bila potlačena ne zastara.
  • Vernost ni pogoj, le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje.

http://www.zupnija-suha.net/

Odmev članice skupine:

Če delimo veselje, se to podvoji, če delimo bolečino, se zmanjša. Ločitev je zelo boleča izkušnja in v vsem času po njej sem čutila potrebo, da o njej govorim oziroma da dam bolečino iz sebe. Srečanja z ljudmi, ki so izkusili ali izkušajo podobno, so še bolj dragocena, ker te veliko bolj razumejo kot ljudje, ki te izkušnje nimajo. Zame so srečanja skupine na določen način odrešujoča, hkrati pa mi je v veselje, da po vseh teh letih lahko podelim tudi kakšno spodbudo tistim, ki so morda šele na začetku. Izkušnja ločitve mi je namreč prinesla tudi marsikaj dobrega, čeprav na začetku nisem verjela, da je to sploh lahko mogoče. Gospod deluje na mnogotere načine :). A.S.

LETAK:

letak_sp

letak_zd

Različnost v družini, cerkvi in družbi: blagoslov ali težava?

V torek, 27. septembra, je v Župnija Marijinega oznanjenja potekala okrogla miza na temo različnost v družini, cerkvi in družbi. Govorci so bili  Aleš Čerin (Družina in življenje), Štefan Kržišnik (Iskreni.net), Luka Mavrič (Urad za družino) in Karmen Kristan (SRCE / Skupina Razvezanih v CErkvi). Med njimi je bil tudi ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Pogovor sta vodila Tone Lesnik in Igor Bahovec.

»V vojni, kjer smo bili na preizkušnji ali znamo storiti tako, da bo za vse dobro, je del naroda nasilno vzel usodo vseh v svoje roke, nakar smo desetletja živeli v sistemu, kjer je bila vsaka različnost moteča. Kaj pa danes? Se sploh lahko odprto pogovarjamo o teh temah? Kako se pogovarjati s tistimi, ki imajo diametralno drugačno stališče, saj se običajno pogovarjamo samo znotraj kroga enako mislečih.« (Tone Lesnik)

Različnost obstaja zato, da jo spoštujemo. Tone Lesnik jo dojema kot dano od Boga, kot stvarnost, ki je večna. Nekaj jo prinesemo že na svet, nekaj različnosti pa ustvarjamo tekom življenja. Čeprav jo moramo razumeti kot bogastvo in veselje ter nekaj pozitivnega, nas je na okrogli mizi Tone Lesnik opozoril tudi na negativne plati različnosti. Če je ta nasilna in agresivna, neprijetna in nam nastavlja ogledalo, se z njo težko soočamo. Kljub neprestanem opominjanju, kako naj z različnostjo ravnamo, jo prepogosto zlorabljamo v škodljive namene, celo za nadvlado nad drugimi ljudmi. O slednjem dogajanju priča tudi zgodovina, s premnogimi vojnami in konflikti ter trpljenjem – tudi na naših tleh. Usodna razdeljenost našega naroda danes lahko razumemo kot posledico nasilne zgodovine.

»Smisel različnosti je dopolnjevanje, kar poudarja tudi papež Frančišek v okrožnici Radost ljubezni. Med ljudmi obstajajo tri velike, pomembne različnosti:  različnost med moškim in žensko, med generacijami (družina so tri generacije, ki se med sabo dopolnjujejo) in različnost stanov (samski, poročeni, posvečeni). Prav je, da pri sprejemanju pomembnih odločitev pridejo skupaj različni ljudje, saj vsak doprinese svojo izkušnjo.« (Igor Bahovec)

Igor Bahovec je na okrogli mizi izpostavil drugo tematsko vprašanje sinode, kako ravnati z družinami, ki v nekem pogledu niso popolne; so bodisi enostarševske, razvezane, ponovno poročene, brez otrok in nenazadnje kako ravnati s samskimi osebami, ki v življenju ne najdejo parterja. Sinoda nas vabi, da se te družine ali posameznike čim bolj vključijo v cerkvena občestva ter tako ustvarjajo čim bolj heterogena omrežja, med seboj komunicirajo in si pomagajo. Bahovec je izpostavil vprašanje kaj lahko družina (ožja oziroma širša) stori za to, da bi postala »kvas« sodobni družbi. Vprašanje predstavlja kot nalogo, ki se tiče vseh in je pomembna. Danes se namreč zdi, da tri generacije ne zmorejo več ustrezno komunicirati, kar je velik problem celotne družbe. Na okrogli mizi je Igor Bahovec povabil tudi h branju okrožnice »Radost ljubezni«, ki je dokument cerkve. Gre za precej drugačen dokument od preteklih, ki je tudi nastajal v drugačnih okoliščinah. Papež je namreč v času trajanja sinode sam dal zgled Cerkve, ki posluša, nato pa dogajanje zbral v besedilu okrožnice. Ko gre za pereče vprašanje ločenih zakoncev, sinoda ni dala enoznačnega, dokončnega odgovora ampak spodbuja, da se to vprašanje rešuje od primera do primera, za vsak zakon posebej, upoštevajoč vse okoliščine. Ob tem pa Papež poudarja integracijo, vključevanje in duhovno spremljanje teh posameznikov. Sinoda tudi tu prinaša veliko upanje.

Po tem uvodnem nagovoru obeh povezovalcev, je iz njune strani sledilo nekaj vprašanj za ostale udeležence okrogle mize. Lesnika ja najprej zanimalo, kako udeleženci kot posamezniki, v družbi dojemajo razdeljenost Slovenske družbe, ki se odraža skozi različno gledanje na zgodovino.

Štefan Kržišnik je kot odgovor na to vprašanje izpostavil situacijo srečanja s človekom, ki ima diametralno drugačen pogled na med- in povojno dogajanje. Pomembno se mu zdi ločevati med različnostjo po božjem izvirnem načrtu (ki je dobra) in različnostjo kot posledico padca, greha, ki je boleča. To različnost po padcu moramo znati živeti in zdraviti. Tukaj vidi tudi vzporednice s pastoralo v družini.  Aleš Čerin je kot odgovor povedal, da se v zakonskih skupinah Družina in življenje o tem vprašanju načeloma ne pogovarjajo. Opaža pa problem izgube velikega števila očetov med II. svetovno vojno in travmatiziranosti tistih, ki so vojno preživeli. Skrbi ga, da nas bo ta problem spremljal še desetletja. Ob tem Čerin poudarja tudi problem pomanjkanje moškega lika v slovenski družbi, zato v zakonskih skupinah še posebej spodbujajo vzgojo za moškost. Karmen Kristan vidi posledico razdeljenosti Slovenske družbe v destruktivnem vedenju, pogostnosti samomorov ipd. Poudarja, da gre za pomembne teme, o katerih bi moralo govoriti več. Luka Mavrič pri svojem delu opaža, da  ti dogodki močno vplivajo na življenje in težave sodobnih družin (npr. problem neslišanosti, potlačenih čustev ipd.). Vidi, da tudi danes še ne znamo živeti z različnostjo in se o njej izredno težko pogovarjamo. Je mnenja, da se zdi, kot bi različnost najrajši kar ukinili.

Igor Bahovec je z naslednjim vprašanjem želel izvedeti,  kako se sodelujoči soočajo z različnostjo v verovanju (od tradicionalne do globoke vere)?

Luka Mavrič je poudaril, da je vera legitimna odločitev in je del vsakega izmed nas. Zato, da bi morali biti kristjani danes bolj ponosni na svojo vero in si jo upati pokazati tudi takrat, ko poleg neverujoči. Karmen Kristan je odgovor povezala z raziskavo ki dokazuje, da se vernost pri razvezanih bistveno poglobi. Izpostavila je potrebo po večjem vključevanju razvezanih v Cerkev. Aleš Čerin je dejal, da se v zakonskih skupinah srečujejo z zelo različno globino vere – od tradicionalno vernih do iskalcev. Vse skupaj želijo voditi k Bogu, pri tem jim je zelo pomembna formacija voditeljskih parov. Štefan Križišnik je poudaril precejšno različnost skupin v cerkvi, ki se je odražala tudi na sinodi o družini. Prav večja zavest te različnosti pa nas, po njegovem mnenju, vodi k še bolj zavzetemu iskanju edinosti.

Sledilo je vprašanje kje so udeleženci, znotraj njihovega okolja delovanja, doživeli različnost, ki jih je osebno obogatila?

Čerin je povedal, da opaža, da bi posamezni voditelji zakonskih skupin želeli, da bi v skupinah sodelovali le cerkveno poročeni pari in bi vse ostale kar izločili, a se v njihovem gibanju zavzemajo za odprtost do vseh. Zanima jih le ključno vprašanje, ki se glasi »kdo je vaš odrešenik«? V naslednjem odgovoru je Karmen Kristan omenila metodo duhovnega spremljanja, ki temelji na tem, da znaš drugega ljubeče poslušati, saj je vsaka zgodba enkratna. Križišnik je izpostavil izkušnjo sodelovanja z redovnico kot primer soočenja med ženskim in moškim principom delovanja ter srečanjem pripadnikov dveh različnih stanov. Poudaril je, da bi si v Cerkvi želel tega še več.

Igor je ob koncu splošnih vprašanj zastavil še posamezna, najprej za Luko Mavriča in sicer, kako urad za družino zaznava različne tipe družin, kot so ločeni, neporočeni in posamezniki, ki ne vidijo smisla v poroki na primer? Mavrič bi si želel, da bi čisto vsak človek, ne glede na njegove življenjske okoliščine, ob stikih s Cerkvijo, doživel občutek sprejetosti. Drugi korak pa bi nato bil spremljanje tega človeka s strani duhovnika in tudi vernikov, da zaživi v občestvu s Kristusom in Cerkvijo. Naslednje vprašanje je bilo namenjeno Karmen Križišnik in sicer, kako v skupini Srce vidite prihodnje možnosti sodelovanja v Cerkvi? Karmen je povedala, da je bila pred kratkim ustanovljena nova skupina Srce ob srcu in da je tudi manjših skupin po Sloveniji vedno več. Aleš Čerin je dobil vprašanje kako v Sloveniji odpirati prostor za sprejemanje različnosti? Izpostavil je, da so njihove skupine prostor rasti, ki preko voditeljskih parov omogoča in neguje različnost, kot protiutež nekakšnemu »katoliškemu elitizmu«. Na koncu pa je Štefan izpostavil še raznolikost parov, ki se udeležujejo njihove priprave na zakon. Ta je za voditelje velik izziv – kako vsem dati občutek sprejetosti, jih potrditi v njihovi resničnosti obenem pa jim tudi predstaviti izziv verske poti, ki je za vsak zakonski par zelo pomembna.

Nadškof Zore je ob zaključku pudaril, da se ne smemo odpovedati idealom a moramo hkrati tudi sprejeti dejstvo, da idealnih družin ni. Pomembno se mu zdi, da papež izreče pohvalo vsem tistim, ki jim kljub težkim preizkušnjam uspeva. Posebej zahteven izziv se mu zdi vzgajanje celotnega cerkvenega občestva, da bo sposobno slediti izhodiščem sinode in se vključevati na različnih stopnjah. Pomembno je razlikovati med različnostjo, ki je rodovitna in različnostjo, ki je posledica greha in potrebuje spreobrnjenje.

Ob zaključku se je Nadškof Zore lepo zahvalil vsem tistim, ki delujejo na področjih, obravnavanih na okrogli mizi.

Predavanja za skupino SRCE in izven 2016/17

 

umivanje nogV letu 2016_17 smo spet povabljeni k obilju dobrih predavanj z izvrstnimi predavatelji. Hvala patrom jezuitom in ga. Geni Pupis. Predavanja bodo vsebinsko povezana z gradivi, ki jih bomo premišljevali in si spoznanja na podlagi osebne izkušnje podelili v skupinicah Srce ob srcu.

Predavanja bodo vsak 4. ponedeljek v mesecu ob 19.45 v Marijini kapeli pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani.

1. 26.9.2016: Zanikam ali sprejemam svoj križ razveze? (Zakaj ravno jaz? Kaj mi lahko pomaga, da ne zbežim v razne odvisnosti?) P. Viljem Lovše
2. 24.10.2016: Rane, prostor srečanja z Bogom (Kako sprejeti in v trpljenju ostati v njegovi Ljubezni? Zakaj molitev v stiski pomaga in kaj vse je molitev?) P. Tomaž Mikuš
3. 28.11.2016: »Kako veliko je Gospodovo usmiljenje, njegovo odpuščanje tistim, ki se obračajo nanj!« (Sir 17,29) (Božja pravičnost je usmiljenje. Sprejemam Božje odpuščanje?)   P. Jože Roblek
4. 19.12.2016: »Šel je ven in se bridko zjokal.«(Lk 22,62) (Kako do kesanja, da bi lahko odpustil sebi? Pogled na svoje življenje skozi Božje oči. Moč izgovorjene besede oz. zakaj je dobra podelitev v varnem krogu ljudi, ki te ljubeče poslušajo ali pa v pogovoru z duhovnim spremljevalcem?) P. Ivan Platovnjak
5. 30.1.2017: Kako naj odpustim? (Odpuščanje in sprava. Kako odpustiti partnerju-ci?) P. Ivan Bresciani
6. 20.2.2017: »Če hočeš, me moreš očistiti.«(Mr 1,40) (Česa? Vseh stisk, ki jih s seboj prinese razveza: npr. depresije, potlačene jeze, strahu, osamljenosti, občutka zavrženosti…) P. Franc Kejžar
7. 27.3.2017: Vsak dan vzemi svoj križ in hodi za menoj (Lk 9,23) (Razločevanje. Duhovni boj. Zahvaljevanje -zdravilo proti potrtosti.) P. Janez Poljanšek
8. 24.4.2017: Otroci v luči razveze (Na kaj moramo biti pozorni ob razvezi glede otrok in kako ostati dosledni tudi kasneje? (skrb, krivda, meje, rane…) Ga. Gena Pupis
9. 29.5.2017: »Glej, vse delam novo!«(Raz 21,5)  (Kako živeti samskost? Pa spolnost – kako do vzdržnosti? Hrepenenje po odnosu. Nova veza? Kdaj in s kom?) P. Damjan Ristić
10. 19.6.2017: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13) (Kako zaživeti novo življenje, katerega temelj je Kristus, v zaupanju, da On poskrbi in da novo poslanstvo?) P. Beno Lavrih

Skupina Srce ob srcu_Ljubljana

LOGOV svetu selfijev, potrošništva, nedosegljivih idealov popolnosti, osamljenosti ipd. zmanjkuje časa in prostora za usmiljenje, sočutje, za to, da srce ob srcu joka, za to, da bi bili slišani, sprejeti, razumljeni. Razveza je ena od najtežjih življenjskih izkušenj, je dejansko proces, ki lahko traja mnogo let. Bolečina, ki ni izpovedana, se zapiše v telo in zastruplja naše odnose. Nimamo se radi ker se oblagamo s krivdo. Ne sprejemamo drugih ker se primerjamo z njimi ali pa mislimo, da nas obsojajo. Bogu zamerimo ker nas je doletela ta preizkušnja, zato se raje smilimo sami sebi kot da bi sprejeli, da smo Zanj vedno ljubljeni in dragoceni.

Psihologija od trpljenja beži, duhovnost ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje in razodevanje božje moči v svojem življenju.

V septembru je  v Ljubljani začela z delovanjem skupina »Srce ob srcu« pod okriljem SRCA, Skupine Razvezanih v CErkvi.  Srečanja bodo vsak 4. ponedeljek v mesecu ob 16.45h  v Plečnikovi sobi v Ignacijevem domu duhovnosti. 

LETAK

Ob slikah lahko prisluhnete predstavitvi skupin za ločene SRCE OB SRCU. Posnetek je nastal v okviru oddaje Utrip Cerkve na Slovenskem. (20.9.2016) Pogovor s p. Vilijem Lovšetom in Karmen Kristan je vodila Mateja Subotičanec.

Gradivo za molitev, premišljevanje in podelitev v skupini bo vsak že predhodno prejel po e-pošti. Vsi zainteresirani se čimprej prijavite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com, da boste prejeli gradivo, dodatna pojasnila, vabilo na srečanje ipd. 

  • Skupina je osnovana na temelju službe poslušanja z medsebojno podelitvijo lastne izkušnje.
  • Metoda duhovnega poslušanja je sad večletne dobre prakse v duhovnih vajah v vsakdanjem življenju ter v skupinah oz. pri Odmikih za moške.
  • Skupina je odprta za vse z izkušnjo razveze, ne glede na samskost ali ne in ne glede na časovno distanco, saj bolečina, ki je bila potlačena ne zastara.
  • Vernost ni pogoj, le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje.

Namen skupine je podpora drug drugemu v vseh preizkušnjah v procesu razveze ali po njej ter spodbuda k osebni rasti s poglabljanjem svoje vere v osebnem, živem odnosu z Jezusom. V Bogu smo ljubljeni, nošeni, odpuščeni, sprejeti in le iz tega pogleda lahko  pomagamo drug drugemu. Cilj je vstopati v Resnico, ki nam jo napačne predstave in prepričanja (lažna vera) hitro ukradejo.

Metoda duhovnega poslušanja v skupini:

Razvezani si bomo pomagali tako, da bomo v okolju varnega prostora zaupanja drug z drugim pošteno in odkritosrčno delili osebno izkušnjo, po kateri Bog daje moč in usmiljenje. Skozi izkušnje drugih nam govori Bog in nas utrjuje v hoji za Njim, ko nosimo svoj križ razveze. Med seboj bomo gojili držo medsebojnega sprejemanja in zaupnosti.


Potek:

  • SKUPNA MOLITEV (Spoznavanje različnih oblik molitve v povezavi s temo.) – cca 15 min.
  • POSLUŠANJE V MAJHNIH SKUPINAH (do 7 oseb) – cca 1 uro in pol.
  1. a) PRVI KROG: Podelitev osebne izkušnje ob branju in premišljevanju prejetega gradiva. (do cca. 7 min. na osebo)
  2. b) DRUGI KROG: Vsakdo pove kot osebno izkušnjo, kar se ga je dotaknilo, ko je poslušal  druge. (do cca 3min. na osebo)
  3. c) TRETJI KROG: Kaj ob vsem izrečenem ostaja v meni in kam me to usmerja? (do cca 1 min. na osebo)

Po srečanjih  bodo ob 19.45 predavanja v Marijini kapeli ob cerkvi sv. Jožefa.

Člani skupine Srce in udeleženci predavanja lahko  brezplačno parkirajo na parkirišču za cerkvijo.

zemljevid