Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: ločeni

Srečanje Srce ob srcu – Ljubljana

 

 

Srečanje bo v sredo 29. 11. ob 19.45 h Dobimo se pred novo cerkvijo.

Povabljeni tudi k sv. maši ob 19 h v novi cerkvi.

Dobrodošli stari in novi člani.

Vsi zainteresirani se za prejem gradiva prijavite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com.

ali  preko tel.: 041 955 219  (Karmen Kristan)

 

Srečanja so vsako 4. sredo v mesecu ob 19. 30 uri, v župniji Dravlje(učilnica nad garažo)

Termini srečanj:

OKTOBER 2017

25.10.2017

NOVEMBER 2017

29.11.2017

DECEMBER 2017

20.12.2017

JANUAR 2018

24.1.2018

FEBRUAR 2018

28.2.2018

MAREC 2018

28.3.2017

APRIL 2018

18.4.2017

MAJ 2018

23.5.2017

JUNIJ 2018

20.6.2017

1. Vseslovensko srečanje ločenih v Cerkvi

Cerkev je poročene, ki so se ločili, od nekdaj obravnavala kot izobčene. Kakšne so konkretne izkušnje ločenih v Cerkvi? Ali je Cerkev danes spremenila svoj odnos do ločenih? O tem podrobneje v oddaji, ki jo pripravljata Marko Rozman in Robert Kralj.

https://ars.rtvslo.si/2017/10/vseslovensko-srecanje-locenih-v-cerkvi/

Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na 1. vseslovenskem srečanju ločenih

V cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani je včeraj potekalo vseslovensko srečanje ločenih. Tovrstno srečanje je sad zadnje sinode o družini, kjer so škofje začutili, da je potrebno ljudem, ki so se srečali z bolečinami, ki jih s seboj prinese ločitev, stopiti naproti. Papež to povzame v svoji spodbudi Radost ljubezni: “Sinodalni očetje opozarjajo: ‘Posebno sposobnost razlikovanja je treba posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih.’” (AL 242) Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM je vodil sveto mašo in pri njej nagovoril zbrane.


Spoštovani bratje in sestre, dragi bratje duhovniki, spoštovane sestre redovnice. Zbrali smo se v romarskem svetišču Svetega Jožefa, da bi uresničili željo in pobudo papeža Frančiška, ki jo je izrazil v posinodalni apostolski spodbudi Amoris Laetitia, kjer pravi: „Posebno sposobnost razlikovanja je treba posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih“ (AL 242). V svetišču svetega Jožefa, ki je steber družin, smo se zbrali zato, da bi ob priprošnji in zgledu njega, ki večkrat v življenju ni vedel, kaj naj stori, kako naj se odloči in kako naj ravna, da bi bilo najbolj prav. V tej negotovosti pa mu je vedno znova naproti prihajalo razodetje Božje volje, ki jo je sprejel, čeprav je bila zahtevna, jo živel in tako postal mož Marije, »iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus“ (Mt 1,16).

         V tem trenutku sem v določeni zadregi, saj govorim ljudem z izkušnjo, ki je sam ne poznam in nikoli ne bo moja izkušnja. Nisem šel skozi stiske in negotovosti, skozi katere ste šli vi. Nisem doživljal zavrženosti in izdanosti, ki ste jo doživljali vi. Nisem sprejemal udarcev in nisem bežal pred nasiljem, kakor ste prejemali udarce in bežali pred nasiljem nekateri izmed vas. Nisem doživljal osamljenosti in praznine, ki je postala del življenja nekaterih izmed vas. V sebi tudi nisem nosil jeze in zamere, ki ste jo do svojega nezvestega življenjskega sopotnika ali sopotnice v sebi morebiti nosili vi. Nisem razmišljal o maščevanju in pravičnem povračilu za to, kar vam je prizadel človek, ki vam je bil najbližji v življenju, ki je poznal vaše dihanje in vaše najgloblje občutke. Vse to ni bilo del moje poti, zato stojim pred vami poln spoštovanja do vaših ran, pred vami pa stojim tudi z vsemi prošnjami in molitvami, ki jih Gospodu Jezusu, ki je naš brat in odrešenik, izrekam vsak dan za vse tiste, ki jim je zakon razpadel. Posebej namreč prosim za tiste, ki bi se radi poročili, posebej za tiste, ki se borijo za svoj zakon, in posebej za tiste, ki jim je zakon razpadel. Z vsemi temi molitvami danes stojim pred vami in vam želim spregovoriti besede upanja.

         Ko rečem, da bi vam rad spregovoril besede upanja, ne pomeni, da bom govoril besede, ki bi jih morda radi slišali. Ne bom rekel, da v vašem življenju in v vaših odnosih ni nobenih težav, nobenih problemov, nobenih ovir. Če bi govoril na ta način, ne bi bil pošten ne do vas in ne do Kristusove Cerkve. Besede upanja vam želim spregovoriti v smislu, da Bog čez nikogar od vas ni naredil znamenja križa in se obrnil proč. To je za nas, ljudi, neverjetna in nedoumljiva ljubezen našega Boga. Ko mi doživimo razočaranje, ko smo deležni izdajstva – kako blizu nam je vse to – takrat pogosto podremo mostove. Ker si takšen ali takšna, zaradi tega tvojega dejanja, zaradi takšnega odnosa, te ne poznam več. Obrnemo se proč in nočemo nič več slišati ali karkoli vedeti o tistem, ki nas je prizadel. Bog pa ne ravna tako. On nas je ustvaril. Naš Oče je. Oče pa, ki v resnici ostaja oče, nikoli ne neha biti oče. Nikoli se ne odpove očetovstvu in nikoli se ne odpove ljubezni. Zato lahko mi naredimo kar koli, Bog nas ne neha ljubiti. Bog ne neha biti naš oče in ne neha ostajati v naši bližini. Res je, da Božja bližina velikokrat pomeni tudi bolečino, saj nam Božja bližina razodeva tudi naš greh, našo nezvestobo, naš delež odgovornosti za stanje, v katerem živimo, istočasno pa nas želi prijeti za roko in nas popeljati naprej, v nov korak, v novo prihodnost, v življenje. Na ta način se uresničuje povabilo posinodalne spodbude Radost ljubezni, da čutimo, da smo del Cerkve, da nikakor nismo izobčeni in na nas tudi nihče ne gleda kot na izobčene, čeprav je res, da si bomo morali za takšno sprejemanje drug drugega še dolgo prizadevati (prim. Al 243).

         Besedo upanja pa bi vam rad spregovoril tudi zaradi Kristusove navzočnosti med nami, ki jo vse prevečkrat pojmujemo in sprejemamo neverjetno zoženo.

         Večkrat sem že slišal in morda tudi vi v sebi nosite to misel, da Cerkev prepoveduje dostop do evharistije tistim, ki so se ločili. Dogaja se, da nekdo doživi ločitev svojega zakona in misli, da zaradi tega ne more več v polnosti sodelovati pri sveti maši. Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo, ki jo je obljubil ob poroki in zato ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo. Seveda pa mora preveriti, če je odpustil to, kar se mu je zgodilo. Njegovo srce mora biti vedro in čisto, brez zamer, brez sovraštva, brez maščevalnih misli. To mora biti srce, ki se ga je v svoji usmiljeni ljubezni dotaknil Gospod in ga očistil. Takšni ljudje lahko v polnosti sodelujejo pri sveti maši in prejemajo tudi sveto obhajilo.

         Težje je vprašanje za tiste, ki so po ločitvi stopili v novo zvezo in jo živijo v vseh njenih razsežnostih. Ti imajo največkrat občutek, da jim Cerkev onemogoča življenje s Kristusom v evharistiji, čeprav pri tem mislijo na obhajilo – ne morejo prejemati zakramentalnega obhajila.

         Najprej mora biti jasno, da gre pri tem razmišljanju za hudo zoženje evharistije. Kaj pravzaprav je evharistija? Naj vam to ponazorim s primerom, ki se je zgodil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji, kjer je zagrizen nasprotnik Cerkve in Boga zaradi bolezni pripeljal ženo v Lurd. Žena je šla v kopeli in dogovorila sta se, da se bosta dobila v cerkvi. Šel je v cerkev in tam je bila ravno takrat sveta maša. Prvič v življenju je zašel slediti dogajanju pri maši. Sam opisuje svoje razmišljanje ob posameznih delih maše. Ko je prišlo povzdigovanje in je duhovnik nad hostijo izgovoril Jezusove besede: To je moje telo, je ta človek z vso jasnostjo spoznal: To je Jezus. Kruh na oltarju je postal Jezusova navzočnost v lurškem svetišču. Takoj po maši je sledil duhovniku v zakristijo in prosil za krst.

         To je Jezus. Sveta maša, med katero se po Božji volji zgodi veliki čudež spremenjenja, je evharistija v polnem pomenu besede. Brez svete maše bi bili naši tabernaklji prazni, brez svete maše naši bolniki ne bi mogli prejemati obhajila, brez svete maše sploh ne bi bilo nobenega obhajila. Maša je torej čudoviti dogodek, kateremu smo lahko priče vsi kristjani, pri katerem lahko sodelujemo vsi kristjani in ki lahko napolnjuje z vero in čudenjem vse verujoče. Biti z vero in ljubeznijo pri sveti maši torej pomeni biti deležen čudeža Jezusove ljubezni, njegovega prihajanja med nas. Zato, dragi bratje in sestre, ki ne morete prejemati zakramentalnega obhajila, prosite za močno vero v čudež, ki se zgodi pri maši. Ta čudež je največ, kar je Bog naredil, in tudi največ, kar dela na naši zemlji.

         Kaj pa takrat, ko vas morebiti nekaj vleče, da bi pristopili k obhajilu, sami v sebi pa čutite, da bi to ne bilo prav. Kardinal Ouellet pravi, da v tistem trenutku lahko postanete vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z oltarnim občestvom, z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko se drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: „Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi? Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov, mašnikov, za zvestobo in zavzetost. Ko bo namreč duhovnik videl, da ste ostali v klopi, se bo moral tudi sam vprašati, kako je z njim in njegovo duhovniško zvestobo: „Ali sem jaz, ki v tem trenutku delim zakrament Jezusove navzočnosti, res v polnosti pripravljen na to poslanstvo? Verjamem, da bo moral marsikdo zmoliti kesanje za svoje ravnanje, čeprav mu formalno nihče ne more nič očitati.

         Vedno večkrat se, hvala Bogu, tudi dogaja, da ljudje, ki se ne morejo udeležiti zakramentalnega obhajila, ne ostanejo v klopi, ampak se med obhajilom postavijo v vrsto, ko pa pridejo pred duhovnika, s prstom na ustih ali z rokami, prekrižanimi na prsih, pokažejo, da so prišli prosit blagoslova – kakor otroci, ki še niso bili pri prvem obhajilu. V tej gesti se razodevata ponižnost in prošnja, ponižnost, ki se zaveda svojih meja, in prošnja za blagoslov, ki ga Bog nikomur ne odreka.

         S tem je povezano tudi stalno iskanje svojega mesta v cerkvenem občestvu. Pred človeka, ki je ločen in je zaživel ponovno zvezo, postavlja izziv, kaj bo sedaj storil s svojo vero: jo bo skušal živeti v okviru možnosti, ki jih ima, ali pa se bo povsem odvrnil od občestva. Po drugi strani pa je to tudi spodbuda za občestvo, da za takšne pare postane kot Jezus na poti v Emavs. Jezus se je na tisti poti pridružil učencema, čeprav sta se oddaljevala od Jeruzalema in bežala od občestva, ki je bilo njun dom skozi tri leta. Ni ju zaustavil na poti, ampak je hodil z njima, dokler ga v Emavsu nista spoznala. Tudi krščansko občestvo mora hoditi s takimi pari in jim pomagati do spoznanja tistega poslanstva, ki ga v danem trenutku lahko živijo znotraj cerkvenega občestva, znotraj župnije. Cerkev je namreč več kot obhajilo in življenje v Cerkvi je več kot samo udeležba pri obredih.

         V evangeliju smo slišali Jezusovo priliko o vinski trti in o vinogradniku. Beseda je tekla o očiščevanju in o obilnejšem sadu. Podobe te prilike so zgovorno pomenljive tudi za nas. Čeprav vse mladike rastejo iz iste trte, nimajo vse istega mesta na trti. Vse pa živijo iz sokov, ki tečejo po trti in iz teh sokov tudi postajajo rodovitne. A vsaka na svojem mestu.

         Jezus govori tudi o očiščevanju. Ne bi bilo prav, če bi na tem mestu spregovoril o različnih vrstah očiščevanja. Prosimo Svetega Duha za razsvetljenje, da bi vsak izmed nas na svojem mestu in ob priznavanju svojih grehov prišel do spoznanja, na kakšen način ga v konkretnih življenjskih razmerah Bog očiščuje. Sveti Duh naj nam tudi pomaga do spoznanja, da to očiščevanje, ki je včasih boleče in se nam lahko zdi nesmiselno, ne pomeni nič drugega, kot uresničevanje Božje volje, da bi vsak izmed nas obrodil še več sadov. Bog lahko tudi tiste, ki so doživeli razpad svojega zakona in vstopili v nov odnos, očiščuje, da bi ob svojem času – tega pozna samo Bog sam – obrodili še več sadu.

         Naj nam tudi današnje srečanje pomaga, da bomo odkrivali neomajno zvestobo Božje ljubezni in tisto rodovitnost svojega življenja, ki nam jo lahko podari samo Bog. Marija, Mati Cerkve. Prosi za nas. Sv. Jožef, varuh svete Cerkve, prosi za nas. Amen.

 

VIR: http://www.nadskofija-ljubljana.si/vseslovensko-srecanje-locenih/?platform=hootsuite

SKUPINE SRCE OB SRCU – Ljubljana, Suha pri Škofji Loki, Nova Gorica, Radlje

Skupine Srce ob srcu za samopomoč in oporo ob ločitvi nudijo možnost podelitve svoje stiske z ignacijansko, duhovno  metodo in s tem pot k okrevanju od travme ločitve.  V te skupine se je lansko leto  vključilo že več kot 70 ljudi.

Vsak član prejema gradivo ob katerem premišljuje in moli ter si ob tem oblikuje svoje izhodišče za podelitev osebne izkušnje. Ker nas druži podobna izkušnja ločitve je zaupanje hitro pridobljeno in empatija lažje dosežena. Drug z drugim v malih skupinah pošteno in odkritosrčno delimo osebno izkušnjo, svoje izzive in spodbude iz vsakdanjega življenja. Vsak lahko v okolju varnega prostora zaupanja prispeva svojo edinstveno izkušnjo, po kateri Bog daje moč in usmiljenje. Zavedamo se, da nam skozi izkušnje drugih govori Bog in nas utrjuje v hoji za Njim, ko nosimo svoj križ ločitve.

Skupine so odprte za vse z izkušnjo ločitve, tudi če dolgoletna partnerska veza ni bila zakonska ali če so sedaj v novi vezi. Dobrodošli so vsi, ki so še v postopkih ločevanja, v prvih letih samskega življenja, pa tudi, če je od razveze minilo že precej let. Ne glede na to, koliko časa je že minilo, bolečina, ki je bila potlačena, ne zastara in stiska ne mine. Bolečina, ki ni izpovedana, se zapiše v telo in zastruplja naše odnose. Nimamo se radi ker se oblagamo s krivdo. Ne sprejemamo drugih ker se primerjamo z njimi ali pa mislimo, da nas obsojajo. Bogu zamerimo ker nas je doletela ta preizkušnja, zato se raje smilimo sami sebi kot da bi sprejeli, da smo Zanj vedno ljubljeni in dragoceni.

Vernost ni pogoj, le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje. Psihologija od trpljenja večinoma beži, duhovnost ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje in razodevanje božje moči v svojem življenju. Naše dostojanstvo in naša prava identiteta je v tem, da nas Bog vedno spoštuje, sprejema in nam je naklonjen, njegov Duh deluje tudi v naši slabotnosti.

Namen skupine je podpora drug drugemu v vseh preizkušnjah v procesu razveze in po njej ter spodbuda k osebni rasti s poglabljanjem svoje vere v osebnem, živem odnosu z Jezusom.

Gradivo za molitev, premišljevanje in podelitev v skupini se prejema po e-pošti in natisnjeno na srečanju.

 

Kraji srečanj in kontakti:

 Srce ob srcu – Ljubljana

 

Srečanja so vsako 4. sredo v mesecu ob 19. 30 uri, v župniji Dravlje(učilnica nad garažo)

Povabljeni tudi k sv. maši ob 19 h v novi cerkvi.

Dobrodošli stari in novi člani.

Vsi zainteresirani se prijavite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com.

ali  preko tel.: 041 955 219  (Karmen Kristan)

 

Srce ob srcu – Suha     

 

 

Srečanja so  vsak 3. četrtek v mesecu v župnišču. 

Kontakt: razvezani.srce@gmail.com

Žpk Matjaž Zupan Tel.: 041 926 898

 

 

Srce ob srcu – Nova Gorica  

 

Srečanja so vsak 3. torek v mesecu v župnišču. 

Kontakt: žpk Kržišnik Tel.: 041 596147

 

 

 

Srce ob srcu – Radlje ob Dravi 

 

 

Srečanja so vsak drugi ponedeljek v mesecu v župnišču.

Kontakt: p. dr. Viljem Lovše, 

viljem.lovse@rkc.si
Tel.: 041 632 626

Romanje VZEMI SRCE MOJE

Vabljeni na romanje ob začetku novega programskega leta skupnosti Srce, dne 10. septembra 2017.
Dobrodošli tudi vsi, ki niste člani Srca, imate pa izkušnjo ločitve.
Naslov romanja VZEMI SRCE MOJE nas že vabi v držo izročitve svojega življenja in delovanja skupnosti Srce v Božje roke.
Med samim romanjem bomo to držo poglabljali tudi s pomočjo zahvalne molitve, nagovora p. Vilija Lovšeta DJ, osebnega premišljevanja, naše romarske svete maše darovane v  ta namen, meditacije pred mozaikom p. Rupnika v Grozdetovi kapeli na Zaplazu ter prijateljskega druženja na tej romarski poti v dotiku z lepoto narave.
 Spoznali bomo dve življenjski poti osebne izročitve,
duhovnika in zdravilca Jurija Humarja, ki je lepo zapisal:
“Ves svet gori v ognju trpljenja, ljubezen pa ga gasi. Naš namen naj bo: iz ljubezni ogenj trpljenja gasiti. Ljubezen do Boga se razodeva v ljubezni do bližnjega.”
»Sem mislil,
da sem sam sredi teh valov,
na sredi teh vrtov
in nisem vedel kam.
 
In vendar, Ti si bil,
mogočni moj Gospod,
z menoj prav vsepovsod,
kjer jaz sem boje bíl.
 
Podal si mi roko,
me dvignil iz nizkosti,
pokazal pot h kreposti,
pokazal pot v nebo.« (bl. Alojzij Grozde)

Zanimivost: Ne vemo, zakaj so na Primskovi gori na Dolenjskem postavili kar tri cerkve, med katerimi se bohoti vsaj pol tisočletja stara lipa … Tisočletja pred tem, okoli 3000 let pred Kristusom, je tam že stala prazgodovinska naselbina, ostanke katere so našli v bližini lipe. Na tem hribu so imeli dokaj varno zatočišče tudi Slovenci, ko so jih v 15. in 16. stoletju napadali Turki.

OKVIRNI PROGRAM:

8.00 – odhod  z avtobusom iz Ljubljane izpred cerkve Svetega Jožefa
8.45 – 9.15 – prihod na Zaplaz, kavica in zajtrk iz nahrbtnika
9.15 – 10.00  – nagovor p. Vilija Lovšeta, DJ
10.00 – 11.30 – romarska peš pot (cca 1 ura in pol). Pot je nezahtevna, v dolžini cca 5 km.
11.30 – 12.00 – prihod na Primskovo, pozdrav župnika Hauptmana s kratko razlago o samem romarskem kraju in duhovniku, zdravilcu in kulturniku Juriju Humarju, ki je tu tudi pokopan.
12.00 – 13.00 – sveta maša
13.00 – 13.30 – druženje po maši
13.30 – 15.00 – peš pot nazaj (cca 1 ura in pol) 
15.00 – 16.00 – kosilo

16.00 – 17.00 – ogled Marijinega svetišča na Zaplazu  in kratka meditacija v Grozdetovi kapeli.

17.00 – odhod v Ljubljano

Za prijavo klikni na :

PRIJAVA

zapiši svoje ime in klikni spodaj na gumb POŠLJI.

V primeru, da ti spletna prijava ne bi uspela, se prijavi preko e-naslova:

razvezani.srce@gmail.com

ali na tel. 041 955 219 (Karmen).

 

V primeru obilnega dežja bo program malce spremenjen ali romanje prestavljeno. 

1. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi  „ŽIVLJENJE PO LOČITVI“


Namen: Po besedah papeža Frančiška morajo ločeni in ponovno poročeni dobiti jasno sporočilo, da niso izobčeni iz Cerkve, da so sprejeti in da so del občestva. Dogodek bo priložnost za prepoznavanje potreb razvezanih v Cerkvi in spodbuda za nastajanje novih ali vključevanje v obstoječe skupine za samopomoč ( (npr. SRCE – Skupnost​ Razvezanih v CErkvi) ) ter informiranje o še drugih oblikah pomoči za premostitev travme razveze.
Datum srečanja: sobota 21. oktober.
Lokacija: Sv. Jožef v Ljubljani.
Nosilec srečanja je Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo SRCE.
 
Program: 
 
10.00 – sv. maša (nadškof Stanislav Zore)

11.00 – predavanje: p. dr. Karel Gržan

11.45 – predstavitev metode skupin Srce ob srcu: p. dr. Viljem Lovše, DJ

12.15 – pogovori po skupinah

13.15 – kosilo

14.00 – sočasna pričevanja in predavanja
– predavanje za starše (dr. Nataša Rijavec Klobučar)
– predavanje o ničnosti zakona (dr. Andrej Saje)
– pričevanja (Rudi Potočnik, Mari Omahen, Jolanda Goričan)

15.00 – zaključek

 

Za kosilo bo poskrbljeno, prav tako tudi za varstvo otrok, za tiste starše, ki nimajo drugih možnosti.

Parkirate lahko brezplačno na parkirišču za cerkvijo.

Prosimo za prijavo udeležbe zaradi organizacije skupnega kosila.

PRIJAVA

O ločenih in srečanju (utrip 2017 10 03 od 32. minute dalje)

Utrip Cerkve na Slovenskem · 2017   

(mag. Luka Mavrič, p. dr. Viljem Lovše, dr. Drago Jerebic, ga. Karmen Kristan)

Drugi del pogovora   –  O ločenih in srečanju od 9.40 minute dalje…

 

KRIŽEV POT RAZVEZANIH

Križev pot razvezanih smo sestavili člani skupnosti Srce v duhovnih vajah na Murterju leta 2016. Izhaja iz naših osebnih izkušenj trpljenja ob ločitvi, ki jih pridružujemo Jezusovi odrešenjski, Ljubezenski daritvi.

/Oznake: V. – voditelj, O. – ostali, M. – moški, Ž. – ženska/

Križev pot razvezanih_2017

Uvod

V. »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu …, ki je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika … Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Prim. Flp 2,5–8)

M. ali Ž. Naj bo to križev pot za razvezane, za skupnost Srce, za katero Jezus še posebej skrbi, ravno zaradi razbitih družin. Vsi hodimo po svojem križevem potu, vsi smo ranjeni. Toda za nas je Jezus že daroval življenje in nas nosi na ramah. Prečiščuje nas in vabi k sebi.

  1. JEZUSA OBSODIJO NA SMRT

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan.« (Mr 15,15)

Ž. Moja družina je bila med ločitvijo tako kakor Jezus obsojena na smrt. Obsodila sem jo tudi jaz in s tem prevzela krivdo. Ko sem obsodila svojo družino, sem obenem obsodila sebe. Ko smo zaradi sodbe razčlovečeni, brez dostojanstva, v bolečini, je tukaj On, ki se je dal zaradi nas pribiti na križ. Zaradi Njega znova dobimo možnost, da počasi celimo rane, da počasi razumemo Njega in v Njem sebe ter začutimo, da smo ljubljeni in blizu našemu Očetu, s katerim je edino vredno imeti najgloblji odnos.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

2. JEZUS VZAME KRIŽ

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota.« (Jn 19,16b–17)

M. Nisem hotel sprejeti križa razveze, saj sem vedno hrepenel po dobrem zakonu in ljubeči družini. Zakaj ravno jaz? Podrlo se je vse najdragocenejše v mojem življenju. Zakaj? Da bi našel in se oklenil Njega, ki edini nosi vse moje bolečine, krivde, strahove, vse moje grehe in mojo bivšo partnerico. Jezus je že sprejel moj križ – vabi me, da ne bežim, ampak sprejmem ta križ tudi jaz. Dal mi bo moč, da ga bom lahko nosil.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

3. JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Zares, preizkusil si nas, o Bog, prečistil si nas, kakor prečistijo srebro. Pripeljal si nas v zanko, položil si breme na naša ledja. Ljudem si dopustil, da jezdijo po naših glavah.« (Ps 66,10–12a)

M. Jezus, hvala, ker poslušaš moje križe in sprejemaš mojo žalost. Naslanjaš glavo na moje strto in osramočeno srce, sprejemaš zgodbo slehernega izmed nas in vse zlo sveta. Samo ti poznaš grozljive prepade v mojem srcu, rane, v katere se zaprem, ter ranljivost za greh in strah sredi drame ločitve. Hvala ti, ker me sprejemaš in si mi naklonjen, ker sem ti dragocen vsak trenutek, tudi sredi vseh dram in težav, ki se nakopičijo. Hvala ti, ker lahko računam nate, ki me nosiš v svojih ranah in me ujameš, ko padem. Pobiraš me v prahu stiske in obupa, v prahu sramu in zamer, v prahu krivde in neodpuščanja. Hvala ti, ker lahko prepustim svoje rane tebi. Ti me ozdravljaš in pošiljaš, da tudi druge povabim, naj ti dovolijo nositi njihove rane in padce. Hvala ti, ker mi podarjaš svoje sočutje ter usmiljenje s seboj in bližnjimi. Hvala ti, ker mi z vsakim padcem odpuščaš moje padce in grehe.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

4. JEZUS SREČA SVOJO MATER

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Kaj naj ti rečem, kaj naj primerjam s tabo, hči jeruzalemska? Kaj naj vzporejam tebi, da te potolažim, devica, hči sionska? Zakaj velik kakor morje je tvoj polom; kdo bi te mogel ozdraviti?« (Žal 2,13)

»Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: ‘Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.’« (Lk 2,35)

Ž. Mami moja, še vedno vidim tvoje izsušeno telo, negibno in nemo. Tvoje velike oči, ki izžarevajo mir, ko počasi odhajaš. Prekmalu zame in za nas. Pozabila sem na svojo stisko, ko sem te gledala dobesedno pribito na križ. Ko si še lahko govorila in sem ti lahko povedala za svojo razvezo, preganjanje, bolečino, si me tolažila: »Lepa si!« Vedela si, da so to besede, ki jih potrebujem kot ženska, da bi lahko stopila iz primeža sramu, krivde in poraza v novo življenje. Lepa si – preprosta trditev, katere pomen razumem šele zdaj, ko te ni več. Eno leto si bila z mano bolj kakor kadar koli prej, v mojih željah, mislih, molitvah … Ko sem te lahko samo še božala in ti pela, so mi tvoje oči govorile: »Večna sem. Tudi ti. Ne boj se!« Moj Jezus, ti veš: težje je gledati trpljenje ljubljene osebe kakor nositi svoj križ. Naj se ob takih srečanjih zavemo svojega cilja: da smo ustvarjeni za večnost in da močnejša kakor smrt je ljubezen!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

5. SIMON POMAGA NOSITI KRIŽ

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in so mu naložil križ, da ga je nesel za Jezusom.« (Lk 23,26)

Ž. Ob bolezni prijateljice sem se znašla v stiski: koliko lahko zares pomagam, kako močne so moje omejitve! Počutila sem se slabo, ko nisem zmogla. Porajale so se mi misli, ki so me zapirale. Prosila sem Jezusa, naj mi pokaže pot, in izročala v njegove roke svojo stisko. Zaupala sem jo tudi prijateljici in je razumela. Najino prijateljstvo je dobilo novo vrednost. Zavedla sem se, da lahko na poti trpljenja stojim ob strani tudi drugače ter da moram sprejeti svoje omejitve in šibkosti. Križ nositi pomeni, da ga nosim sama, saj je namenjen meni. Nosim pa ga lažje, če me drugi čuti in mu je mar zame.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

6. VERONIKA IZKAŽE JEZUSU LJUBEZEN

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili.« (Iz 53,2b–3)

Ž. Jezus se je opotekal pod težo križa. Pot je zalival njegovo obličje in telo. Veronika, ki ga je skupaj z materjo Marijo in drugimi ženami spremljala, se je skozi kričečo množico prebila mimo vojakov in Jezusu z vso nežnostjo obrisala potno obličje. Želela mu je pokazati, da ga ima rada. Ljubezen je iznajdljiva in premaga vse ovire. Gospod, pomagaj mi, da bom zaupala v dobro, čeprav bom redko naletela na pravo sočutje in iskreno pomoč. Hvala za vse Veronike, ki so mi v stiski ob ločitvi podale svoj prt ljubečega usmiljenja in sočutno sprejele mojo ranjeno podobo.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

7. JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Moji smrtni sovražniki me obdajajo, svoje brezčutno srce so zaprli, njihova usta govorijo prevzetno. Našim korakom sledijo, zdaj me obkrožajo, svoje oči naprezajo, da bi me vrgli na tla.« (Ps 17,9b–11)

»Sunil si me, sunil, da bi padel, toda Gospod mi je pomagal. Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev.« (Ps 118,13–14)

Ž. Tudi jaz padem, se opraskam, ranim in zlomim. Ti me razumeš, ko sem na tleh. V teh trenutkih me sprejemaš še nežneje in še bolj ljubeče. Spoštuješ me in si mi naklonjen. Pomagaj mi, da ne bom obsojala tistih, ki me ranijo. Ne razumem vedno, zakaj je tako. Spomni se vseh, ki so na tej postaji, in jih sprejmi v svoje srce.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

8. JEZUSOVO SREČANJE Z ŽENAMI

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: ‘Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?’« (Lk 23,28.31)

Ž. Počutila sem se izdana, brezdomka. V roki sem držala potovalko in vrečko. Nisem vedela, kam naj grem. Bila sem pretresena in žalostna. Potrebovala sem tvojo pomoč, Jezus. In ti si me začel tolažiti tako, kakor si tolažil jeruzalemske žene. Obrisal si mi pot s čela in mi poslal pomoč. Tu se je začelo moje novo življenje. Danes se trudim tudi sama videti žene v stiski in potrebne pomoči. Pristopim in poslušam jih, njihova stiska se me zelo dotakne. Moj Jezus, usmili se me!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

9. JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Otresi si prah in vstani, ujetnica, Jeruzalem, odveži si vezi z vratu, ujetnica, hči sionska! Kajti tako govori Gospod: Zastonj ste bili prodani, brez denarja boste odkupljeni.« (Iz 52,2–3)

Ž. Težki križ premaga Jezusa, a se ne da in ga dvigne: križ človeštva in grehov. Nosi ga za našo odrešitev. Tako mi je dal moč, da kljub pogostim padcem zaradi Njega in z Njegovo močjo zmorem vstati in nadaljevati pot. Tudi moj križ je težak in me tako pritiska k tlom, da bi obupala in obležala v vlogi žrtve. Učim se izročati, in ko spustim bremena samopomilovanja, nezaupanja, nevere …, postane ta križ lahek, saj ga zame nosi Jezus. Potrebujem Odrešenika, sama ne zmorem.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

10. Z JEZUSA STRGAJO OBLEKO

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: ‘Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,’ da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali. In vojaki so to storili.« (Jn 19,23–24)

Ž. Vse sem izgubila. Družino, zakon, službo, stanovanje … Počutila sem se razgaljeno, nago, brez vsega, kar je do tedaj označevalo moje življenje in to, kdo sem. Nalepke, ki nas označujejo, so kakor obleka, ki skriva naš resnični jaz. Ko sem ostala gola kakor Eva, sem spet obrnila svoj pogled samo k Očetu, ki mi govori: »Dragocena si in ljubljena, moja si!« Prepoznala sem svoj resnični jaz, da sem Božja hči, in to vedno, ne glede na to, kaj se mi dogaja.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

11. JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »In križali so ga. Bila je tretja ura, ko so ga križali. In z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici.« (Mr 15,24a.25.27)

»Tako se je spolnilo pismo, ki pravi: In med hudodelce je bil prištet.« (Prim. Lk 22,37a)

M. Ločitev je zlo. Nisem se poročil, da bi se ločil, verjel sem, da nama bo zakon uspel. Vendar se je podrl, in ko nisem več mogel rešiti izgubljenega odnosa, so me pribili na križ med druge ločene. Vsem je vidna moja sramota in vsi lahko pljuvajo in sodijo o moji krivdi. Ne da se zbežati ali skriti, tu sem, da kričim po usmiljenju, pribit. Ostaja zavedanje, da edino Oče res pozna mojo zgodbo, da me ima rad in je usmiljen.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

12. JEZUS UMRJE NA KRIŽU

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jezus je govoril: ‘Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: ‘Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.’ In ko je to rekel, je izdihnil.« (Lk 23,34.44.46)

M. Z Božjo pomočjo se trudim odpustiti vsem, ki so me ob ločitvi izdali, ranili, zavrgli ali mi odklonili pomoč. Trudim se odpustiti tudi sam sebi, da nisem zmogel ravnati drugače, kakor sem. Oče odpusti nam, saj ne vemo, kaj delamo! V tem ozdravljanju od travme ločitve umiram sebi. Umirajo navezanosti, lažne gotovosti, lažna prepričanja … Gospod me vabi v novo življenje, v svobodo Božjega otroka. A najprej mora umreti stari človek.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

13. MRTVEGA JEZUSA POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sem in so to gledale.« (Lk 23,49)

»Potem je Jožef iz Arimateje (…) prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo.« (Jn 19,38)

M. Novo rojstvo je v materinem naročju. Zajeti moram iz materinske ljubezni, ki daje življenje, ki razkriva njegov smisel in lepoto. Moram se pustiti objeti v svoji ranjenosti, v svoji smrti. Le tako bom lahko pogledal na svoje preteklo življenje kot na mrtvo telo. Dragoceno in ljubljeno, pa vendar mrtvo. Ni ga več, počasi bo razpadlo, prepuščam ga Božjemu usmiljenju. Čaka me novo življenje, in da bi ga lahko živel, izročam truplo preteklosti, ki je ne morem več oživiti, v Marijine vseobjemajoče roke.«

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

14. JEZUSA POLOŽIJO V GROB

V.Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jožef iz Arimateje in Nikodem sta torej vzela Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati.« (Prim. Jn 19,40)

»… ter ga položila v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen.« (Prim. Lk 23,53)

Ž. Dragi Jezus, nasilna človeška roka je tvoje izmučeno telo položila v grob. Ta »kuga« nasilja razsaja še danes – v družinah, med narodi, v šolah, na vseh poteh … Ko pogovor med zakoncema onemi, bližina zamrzne in se zaupanje skrije, nastopi smrt odnosa. Zdi se, da je vsega konec, da življenja ni več, a kljub črni noči se prikrade žarek svetlobe, ki širi zaupanje in milost ter nagovarja vse grešnike tega sveta. V tej nežni slutnji srca sem tudi sama našla tisto nekaj, kar zadiši in daje upanje, da ni še vsega konec.                             In tako se življenje znova začne v Njegovem odrešujočem objemu, kajti le Njegova misel vodi naprej srce, ki ljubi, zaupa, veruje. Tako kakor je Marija zaupala Njegovi obljubi, tudi jaz verjamem, da je življenje po tem pomembnejše od minljivosti tega sveta. Hvaljena Jezus in Marija!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

Sklep

V. »Angela sta rekla ženam: Čemu iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal.« (Prim. Lk 24,5–6)

»Toda pojdite, povejte njegovim učencem in Petru, da pojde pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.« (Mr 16,7)

Ž. Jezus živi v meni in jaz v Njem. Nisem sama. Kljub temu da je padlo moje življenjsko poslanstvo poročene žene, ostajam mama in še vedno lahko veliko dam. Še vedno lahko oznanjam, kot ljubljena grešnica lahko pričujem o Božjem usmiljenju in ljubezni. Prek kalvarije ločitve, ki sem jo pretrpela, vstajam bolj živa, budna in ljubeča ter se vgrajujem v edinost vsega, kar biva in slavi Gospoda.

 

 

Srečanje skupine Srce ob srcu_Suha

V četrtek 19.1. 2017  ob 19 h se bo v župnišču na Suhi pri Škofji loki zopet srečala skupina Srce ob srcu_Suha, ki ima sedaj že 9 resnih članov poleg domačega duhovnika Matjaža Zupana in občasno tudi duhovnega asistenta skupine Srce – Tomaža Mikuša.

Novi člani ste še vedno dobrodošli! Prijavite se preko e-naslova razvezani.srce@gmail.com, kjer boste dobili tudi vse potrebne informacije in gradivo.

Pred srečanjem bo sv. maša ob 18 h v kapeli v župnišču.

Tokrat bo podelitev osebne izkušnje izhajala iz razmišljanja o žalosti, ki je pogosta spremljevalka ločitve in življenja po njej.

Smem biti žalosten_a, ni pa dobro, da se prepustim lažnemu egu, ki me hoče potopiti, odrezati od dialoga z Bogom.
Sprejemam žalost v zaupanju, da me Gospod tudi po njej preoblikuje in usposablja za dobro. Molitev in zahvaljevanje je zdravilo zoper vsako potrtost, daje tolažbo.
Pred žalostjo ali potrtostjo želimo zbežati preko spremembe, zato včasih prehitro sprejmemo nove odločitve, ki pa pogosto bolj rušijo kot pa gradijo novo življenje.
Ko si potrt in žalosten, nikoli ne sprejemaj novih odločitev in ne spreminjaj tistih, ki si jih naredil, ko si bil v miru in tolažbi. V potrtosti te zlo lahko premaga in dotolče po mislih, ki se jim prepuščaš. Zato se v potrtosti pogovarjaj z Bogom in njemu izročaj svoje občutke. (prosto po Ignaciju Lojolskem)

Sveta Fabiola Rimska

Sveta Fabiola Rimska

dobrodelnica (+ 399.)   God 27. decembra

Sveta Fabiola (Fabiola di Roma), ugledna rimska meščanka in zdravnica iz IV. stoletja, je zapustila neizbrisno sled s svojo dobrodelnostjo. Hči bogate in poznane rimske patricijske družine Fabia, se je razvezala od prvega moža, nasilneža, ki jo je tudi varal. Ker se je ponovno poročila, je povzročila velik škandal v tistih časih. V drugem zakonu je ostala vdova. Po opravljeni javni pokori (V Lateransko baziliko je prišla oblečena v vrečo) in podeljeni odvezi s strani papeža Siricija, je povsem spremenila svoj nekdanji način življenja in se vrnila v naročje Cerkve. Posvetila se je dobrodelnosti in s svojim velikim bogastvom pomagala cerkvam, siromašnim, bolnikom in ljudem v stiski. Bila je prijateljica svetega Hieronima, svete Pavle Rimske in svetega Pamahija. Osnovala je prvo javno krščansko bolnico na Zahodu in v njej osebno vsestransko skrbela za bolnike. Neutrudno jih je pobirala po rimskih ulicah, še posebej tiste, ki jih družba izločila.

Leta 395 je poromala v  Sveto deželo, obiskala svetega Hieronima in v Betlehemu delala kot gospodinja v tamkajšnjem gostišču svete Pavle. Pod Hieronimovim vodstvom je preučevala Sveto pismo in opravljala duhovne vaje. Želela je stopiti v samostan, ampak te namere ni uspela uresničiti. Sveti Hieronim je menil, da njena nemirna narava ni ustrezna za tiho samostansko življenje. Pregovoril jo je, da se vrne v Rim. Po vrnitvi v Rim je nadaljevala z dobrodelnostjo. S svetim Pamahijem, nekdanjim senatorjem,  je zgradila dom za siromake in romarje v stari, rimski luki Porte Romano ob ustju Tibere. O Fabiolinem življenju je pisal sveti Hieronim. Umrla je v Rimu 27. decembra leta 399. Njen pogreb je bil  prekrasna manifestacija hvaležnosti in spoštovanja prebivalcev Rima do te velike žene. Sveta Fabiola je priprošnjica razvezanih ljudi, vdovcev ter žrtev nasilja, prešuštev, nezvestobe in  v težavnih zakonih.  Zelo znan je Fabiolin portret s klasičnim rimskim profilom, delo francoskega slikarja Jean-Jacquesa Hennera.