Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: ljubezen

O LOČITVI V Mt 5,27-31 

Mt 5, 27: Ne prešuštvuj (2 Mz 20,14; Mz ,18). Zapoved velja moškemu, žena je del njegovega imetja. Prešuštvo je kraja zoper očeta, če je ženska samska, in zoper moža, če je poročena (smo v maskulistični kulturi! Seveda velja tudi obratno). Toda zakon, tudi v SZ, je precej več od tega: je medsebojna pripadnost ženske in moškega, ki iz dveh naredi eno samo meso, po Božji podobi. Zakonca pripadata drug drugemu, v vzajemnem podarjanju ljubezni. Zlomiti to zvezo pomeni prepoloviti osebo, razbiti podobo Boga, ki je enost ljubezni (1 Mz 1,27; 2,22 sl.).

Pravimo, da je zakonska ljubezen s svojo zvestobo in trdnostjo »civilizacijski dosežek«. Moški si, kot vsaka žival, poželi vsako žensko, da širi vrsto, medtem ko ženska poželi najboljšega moškega zaradi izbora. Monogamna ljubezen je mogoča tam, kjer je ob vprašanjih vrste osebek pojmovan kot absolutna in enkratna vrednota zato, ker je v odnosu z Absolutnim, in je medsebojna pripadnost v daru ljubezni videna kot uresničevanje Božje podobe.

je v srcu že prešuštvoval. Oko, ki želi, da bi posedovalo, je že prešuštvo. Jezus prenese pozornost z očesa na srce. Oko lovi in spušča v srce to, kar je zanimivo; srce pa zanima to, kar oko ujame in spusti vanj. Zvestoba, ki ni zvestoba očesa in srca, je pobeljeni grob.

Mt 5. 29 sl.: Če te desno oko, itd. Oko, ki želi, in roka, ki vzame, sta izvor vsakega dobrega in vsakega zla, ne le prešuštva. Da oko in roka ne bi bila za smrt, je potrebno od-ločiti (= rezati) to, kar ne vodi v življenje.

V starih časih so poznali nujnost zaščite čutov (opica s šestimi rokami!), nepogrešljive za zaščito srca. Če je srce tistega, ki ljubi, ograjen vrt, poln sladkosti (Vp 4,12), je nezavarovano srce poteptan vrt brez ograje: po njem se pase divjad (Ps 80,14).

Mt 5, 31 sl.: Kdor se loči, itd. Gre za ločitev, propad zveze. Postava predpostavlja zlo in skuša preprečiti najhujše. Jezus pa predlaga »evangelij«, dobro novico o zmagi nad zlom in možnosti najboljšega.

Pravica do ločitve je v maskulistični kulturi pripadala moškemu. Mojzes je postavil pravila, da bi zaščitil žensko pred samovoljo moškega (1 Mz 24,1). V Jezusovem času je bil lahko zadostni razlog za ločitev ali samo prešuštvo (Šamaj) ali pa kakršen koli vzrok, tudi najbolj malenkosten, ki lahko razkrije neko pomanjkanje ljubezni s strani žene (Hilel). Neločljivosti, ki jo predlaga Jezus, kot tudi preostalega dela govora, ne gre razumeti kot postave, temveč kot dar novega srca: ker smo zvesto in brezpogojno ljubljeni, lahko ljubimo z isto ljubeznijo, s katero smo ljubljeni. Propad odnosa moški/ženska je propad človekove globoke resnice, ki ga dela podobnega Bogu: sposobnosti ljubiti.

Kako vzgajati za ljubezen, kako jo ohranjati in spodbujati k rasti – če ne raste, upada! – je veliki pastoralni problem. Dejansko mnogo zakonov propade. Pa so bili pravi zakoni »v Gospodu«? In kaj storiti s ponovno poročenimi, ki so odgovorno zgradili trdno zvezo in se želijo vključiti v skupnost? Potrebno je razlikovanje, da ne bi rešili samo pravih načel, ampak predvsem ljudi, ki so vedno grešniki in jim je odpuščeno.

Nekoč je postava držala skupaj par, čeprav sta se na smrt sovražila. Izobraževanje, spremljanje, razumevanje in razlikovanje lahko danes storijo to, česar nobena postava ni sposobna narediti, ko vračajo zakon v njegovo izvorno čistost svobodnega daru ljubezni.

Gorje trdosrčnemu, legalističnemu in kaznovalnemu pastirju, ki ne pozna usmiljenja in pogasi tleči stenj. Razlikovati mora, tu in zdaj, kaj bolj pomaga šibkemu bratu, da raste v veri in ljubezni. Kdor misli, da pozna načela, ni nujno, da se je tudi naučil, kako jih je treba uporabljati (prim. 1 Kor 8,11).

Povzel po S. Fausti: p. Viljem Lovše

Samoobvladovanje je zaveznik ljubezni

6. velikonočna, 21.5.2017, Jn 14,14-21

Danes (21.5.9) izstopata dve močni podobi: postava in ljubezen. Jezus govori o obeh, ker ve, kako močno sta prepleteni (Jn 14,14-21).

Danes smo večinoma prepričani, da je postava sovražnik ljubezni. Prepričani smo, da sta naša svoboda in veselje samo sadova ljubezni. 

Za trenutek pomislite na ljudi ali projekte, ki jih imate radi in se jim z vsemi močmi posvečate. Za svoje velikodušno vedenje in delo pri tem ne potrebujemo nikakršnih pravilnikov. Presegamo klic dolžnosti, pa ne zaradi postave, ampak zaradi ljubezni. Jezus nas danes uči, da je poslušnost njegovim zapovedim predpostavka za naš ljubeč odnos z njim.

Poslušnost je pozorno poslušanje. Bolj smo poslušni Kristusovim zapovedim, bolj prisluškujemo klicu Duha v svojem življenju.

Katere pa so zapovedi, ki naj bi jim bili poslušni? Jezus pravi, da je celotno postavo in preroke mogoče povzeti z besedami: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem… Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37.39). Če se vam to zdi preveč splošno, nam sv. Pavel takoj pomaga k podrobnostim. Najprej nam pove, da se postava ljubezni ne kaže najprej v tem kar govorimo in čutimo, ampak v tem kar delamo in kako delamo. Krščanska ljubezen je skrajno praktična. Ko smo drug do drugega potrpežljivi, prijazni in dobrohotni, smo poslušni postavi ljubezni. Tudi takrat, kadar drug drugemu odpustimo, govorimo resnico in ostajamo zvesti.

Sv. Pavel med sadove krščanske ljubezni uvrsti tudi samoobvladanje. Tam kjer je postava ljubezni v polnosti izražena je vedno navzoče tudi veliko žrtve in samoobvladanja. Posvetna kultura nas nenehno prepričuje, da je izražanje samega sebe edina pot k sreči. Večina takoj zaznamo kako nerazumno ali neumno je takšno prepričanje. Če bi vsak lahko izražal svoja čustva in želje, kakor bi se mu zljubilo, se na svetu ne bi dalo več živeti. Včasih je najbolj ljubeče to, da ne naredimo ničesar. Če smo recimo zelo jezni na domače ali prijatelje, nam pri tem telesna ali ustna zloraba bližnjih ne bo prav nič pomagala. Če nas spolno privlači žena našega najboljšega prijatelja, se bo afera končala v solzah in morda ločitvi. Če smo pozorni na revščino drugih, nam žrtvovanje nekaj svojega v njihov blagor, ne bo vzelo prav ničesar. Samoobvladanje je zaveznik ljubezni. Pomaga nam pravilno ukrepati in v pravem času.

Pot do resnične sreče je v samoobvladanju. Težava je v tem, da samoobvladanja ni tako lahko doseči. V tej umetnosti se moramo kar veliko vaditi ter jo redno in vztrajno prakticirati. Najprej bomo doživeli njene sadove v manjših stvareh, šele potem bomo pripravljeni za večje pustolovščine. Če gojimo držo samoobvladanja, smo lahko gotovi, da jo bomo najbolj potrebovali pri obvladovanju svojega čustvenega življenja.

Naj evharistija spremeni naša srca. Naj objamemo žrtev in samoobvladanje, ki sta vrata v vse večje praktično izkustvo postave ljubezni Vstalega Kristusa.

P. Viljem Lovše

Ljubezen, ne maščevanje

19.02.2017: 7. Nedelja med letom: Mt 5,38-48

Na spletu lahko v angleščini najdete veliko stvari posvečenih maščevanju. Slovenskih še nisem našel. Dve najbolj popularni sta: revengeunlimited.com in thepayback.com. Ustvarjalci strani so strani postavili za šalo. Nista mišljeni, da bi jih vzeli resno. Promocija pravi: »Ali se ti godi krivica, te maltretirajo, dolgočasijo ali ignorirajo? Si pripravljen, da jim povrneš? Raziskuj našo stran in poišči predloge… Naša stran je prepričana, da obstajajo ljudje, ki obupno potrebujejo dobro dozo ponižnosti…« Ob strani nadalje priporočata dobre potegavščine in nenasilne izraze nestrinjanja in razočaranja. Čudno je, da maščevanje povezujeta s smehom in zabavo. Želim si, da bi se zares zmogli maščevati na tak šaljiv in humoren način.

Vprašajte policijo in povedala vam bo, da maščevanje povzroči večino nasilja v družini. Socialni delavci nam lahko povedo, kako izredno težko je spreminjati kulturo maščevanja različnih tolp in band v medsebojnem konfliktu. Maščevalnost sproži večino vojn in pri tem ni prav ničesar šaljivega in nikakršne potegavščine. Maščevanje je težek, zelo težek jarem in breme, ki močno stiska vse ljudi, povsod po svetu in na vseh ravneh.

Zaradi tega je današnji evangelij zelo izzivalen in pomemben. Palestina prvega stoletja je bila prostor nasilja. Rimljani so bili brutalni okupatorji. Sosedje so večkrat krivično napadali Izraelce in tudi znotraj Izraela je bilo maščevanje sprejeto kot ponovna vzpostavitev lastne časti.

Jezus navaja besede iz druge Mojzesove knjige (21,23-24), ki je uvedejo zakon povračila (oko za oko, zob za zob, življenje za življenje) in tako ustoličijo neskončno maščevanje, čeprav so ga v resnici poskušale omejiti (ne deset ali sto življenj za enega, kakor so komunisti, in njih učenci, nacisti in fašisti, počeli med vojno). V takratni družbi je bil to napredek in uspeh. Takrat je namreč nekdo lahko drugemu iz maščevanja za ukradeno ovco, zažgal hišo, ali pa je drugemu za uboj enega sorodnika pobil vso družino. Z zakonom povračila so poskušali omejiti maščevalno nasilje.

Jezus je to izročilo razumel, a z njim tudi jasno prekinil. Njegov evangelij je res trd in gre proti najbolj zapeljivi značilnosti naše narave: maščevanju. Njegove besede veljajo tako za naš odnos s sorodnikom, s katerim nočemo več govoriti, kakor tudi za odnos do bivšega zakonca proti komer ščuvamo in zastrupljamo najine otroke, kakor tudi za soseda, ki ga z užitkom opravljam in mu delam škodo, kakor za sodelavca, ki je napredoval jaz pa ne. To velja na bližnji in domači fronti.

Jezusove besede veljajo tudi za vse, ki naredijo zločin proti nam ali drugim, tudi sovražnikom naše države ali naroda. Zaradi tega je cerkev proti smrtni kazni in krivičnim vojnam. Skoraj vse vojne so namreč krivične, čeprav jih avtorji vedno zelo zvito in spretno zamaskirajo za neštete lažne razloge (tako v prejšnjem in zdajšnjem stoletju so javni razlogi za vsako vojno vedno čista in stoodstotna laž za zavajanje volilcev in medijsko opranih državljanov). Maščevanje in povračilo imata podoben učinek na vseh ravneh naših odnosov: družinski, narodni ali mednarodni ravni. Maščevanje ne reši prav ničesar, ampak nas le še bolj uničuje. Maščevanje nas lahko zadovolji le za nekaj trenutkov, potem pa zgolj poglablja trpljenje, nasprotje, jezo in iz nas dela zverine, za kar pa nas Bog ni ustvaril.

Jezus nas želi potegniti ven iz te teme in slepote samouničenja in zato govori in z vsako kapljico svoje krvi vpije, da je njegova postava odpuščanje, ljubezen in molitev. Drugega morda ne boš mogel spremeniti, lahko pa spremeniš sebe in svojo držo. Sprememba v tebi vodi do spremembe v vseh okrog tebe. Ponižnost je vse. Prosiva, da bi Sveti Duh premaga mojo/tvojo ošabnost, da bova lahko živela v večjem miru s seboj in potem opazovala, kako se daru odpuščanja bolj nalezeš, kakor pa naučiš.

P. Viljem Lovše, DJ

3_Vera v usmiljenega Boga

13peccatricePravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?

Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

6. srečanje: Ljubezen, usmiljenje, sočutje

good.samaritan1Smo v letu usmiljenja. Kaj to pomeni? Je usmiljenje isto kot ljubezen in sočutje? V čem je podobnost, dopolnjevanje ali razlika med ljubeznijo, usmiljenjem in sočutjem.

Predavatelj: p. Franc Kejžar, DJ

Kdaj: 22. 02. 2016 ob 19:45

Kje; V Cukaletovi dvorani v Duhovnem središču sv. Jožefa

( Vhod iz parkirišča za cerkvijo)