Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: hvaležnost

Srečanje skupine Srce ob srcu_Ljubljana

V ponedeljek  20 . februarja 2017  ob 16. 45 h se bo zopet srečala skupina Srce ob srcu_Ljubljana. Ob ljubečem poslušanju si bomo podelili osebno izkušnjo ob temi:

»Če hočeš, me moreš očistiti.«(Mr 1,40) Česa?  Jeze, žalosti, osamljenosti…

Če vsak dan ne gojim radikalne hvaležnosti, potem prevlada primerjanje in zamera. Če prosiš za vsakdanji kruh, veš, da ti je darovan. Če pa ne prosiš, začneš svoje lastne napore, potrebe, cilje in samega sebe jemati daleč preveč resno. Hvaležnost je zdravilna, po njej me Bog lahko ozdravlja.

Bog mi daje moč, da lahko nase gledam z mirom in sočutjem, brez neskončnega vrtanja, obsojanja in jeze, kar običajno čutim do svoje lastne nepopolnosti. To bo prebudilo zavest, kdo v resnici sem, Božja hči, Božji sin. Indijski jezuit de Mello je rad dejal: zavedanje, zavedanje, zavedanje… Ko enkrat svoje neločljivo notranje dostojanstvo jasno vidimo, se igra zla in odvisnosti začne podirati. Zlu uspe vedno zato, ker izhaja iz prikrivanja in nezavedanja. Zlo nas prisili v dvom o našem neločljivem dostojanstvu. Tako kot pri Jezusovih skušnjavah v puščavi, kjer satan začenja vsako skušnjavo z isto vrstico: »Če si Božji Sin.« (Mt 4,3.6). Ko enkrat dvomimo v svojo istovetnost in dostojanstvo, bomo zlahka zdrsnili v odvisnost in nezavedno. Zlahka bomo delali zlo in ga niti ne imeli za zlo, se predajali nehvaležnosti in primerjanju, obupavali in se smilili sami sebi.  Ko pa smo zasidrani v svojem neločljivem in resničnem dostojanstvu, v svoji resnični identiteti, nam tudi naše slabosti in grehi ne bodo jemali poguma. Ljudje, ki vedo, kdo so, zlahka vedo tudi, kdo niso.

(Parkirate lahko na dvorišču za cerkvijo.)

Povabljeni vsi z izkušnjo razveze, ki želite v svoji stiski vstopiti v proces duhovne rasti. Prijavo v skupino pošljite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com

VEČ INFORMACIJ O SKUPINI

Kdor lahko in zmore povabljen tudi k sveti maši, ki bo v Marijini kapeli ob 19h

in

potem še na predavanje:

Predavanje »Če hočeš, me moreš očistiti.«(Mr 1,40)

Predavatelj: P. Franc Kejžar, DJ

Kdaj: v ponedeljek 20. februarja ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

K Jezusu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« In ga je ozdravil. V podobni situaciji stiske, osamljenosti, zapuščenosti, žalosti, jeze… se lahko vsakdo znajde in se v svoji prošnji molitvi obrne na Jezusa. Jezus lahko pomaga, Jezus lahko ozdravi, ko se človek v veri obrne nanj. Lahko pa si pomagamo tudi sami in drugi nam pomagajo, ko se srce v zaupni molitvi in povezanosti z Jezusom osvobodi strahov, spon, zamer in zadiha bolj sproščeno. Govor bo o tem, kako nam Jezus sam lahko pomaga in kako si v povezanosti z Jezusom lahko pomagamo sami in kako nam lahko pomagajo drugi.

 

Usmiljenje človeka uresniči

28. nedelja med letom

gobEvangelist Luka nama govori o ozdravitvi desetih gobavcev, od katerih se je le eden vrnil in se Jezusu zahvaljeval. Gobavce je mučila bolezen, zaradi katere so bili izključeni iz skupnosti. Ko so od daleč videli Jezusa, so se ustavili in začeli vpiti. Izlili so mu vso svojo muko in ga prosili, naj jih ozdravi. Iskreno in resnično. Vseh deset zaupa Jezusu in verjame njegovi besedi. Po njegovem naročilu se gredo pokazat duhovnikom in so po poti ozdravljeni. Njihovo zaupanje je nagrajeno. Ozdravijo. Devet jih nadaljuje svojo pot k duhovnikom, kakor jim je Jezus naročil. Le eden se vrne, da bi se Jezusu zahvalil za ozdravitev. Tu pripoved razkrije svoj resnični domet. Ne gre za pripoved o čudežu, ampak za razodetje, ki mu sledi. Devetih se več ne omenja. Zadovoljni so s tem, kar so prejeli. Samo eden, tujec, Samarijan, se vrne. Znova hoče videti Njega, čigar besede so bile tako močne, da so ga ozdravile.

Bog ne skopari s svojimi darovi, čeprav ti in jaz njegove darove pogosto razlagava in razumeva kot nekaj, kar nama je dolžan: »Če je Bog res Bog, zakaj mi ne more dati tega ali onega? Mora mi dati. To mi pripada!« Kolikokrat Boga tožimo in obsojamo zaradi vsega, kar se dogaja v našem življenju. Oba pa tudi veva, da je takšna drža popolnoma neplodna in da je Bog ne hvali. Zakaj? Zato, ker je za vsem, kar prejemamo in imamo, za vsemi Božjimi darovi, skrit namen. Bog poziva tvoje in moje srce. Jezusov očitek devetim ozdravljenim gobavcem pove, kako smo za Jezusov poziv večinoma vsi gluhi. Slepi smo in ne dojemamo Božjega skritega namena. Dar, ki ga prejmemo, nas tako zmede, da se zapremo vase. Ostanemo gluhi in ne vidimo, za kaj je v resnici šlo.

Če pa se v nama prebudi in pride na dan slavljenje in hvaležnost, pomeni, da je srce zaznalo poziv in začutilo skriti Božji namen. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga/…/ in se mu zahvaljeval«. Srečanje med ozdravljenim Samarijanom in Jezusom pokaže, da ne gre več le za neko omejeno potrebo po zdravju, ampak da je v igri celotno človekovo srce in življenje. Jezus ga spodbudi: »Vstani in pojdi! Tvoja vere te je rešila.« Samarijan odkrije, da se ga je Jezus v resnici v srcu dotaknil in mu omogoča, da vse stvari dojema, čuti in doživlja drugače. Lahko gre in postane Jezusov učenec. Odslej naprej njegova vera v Odrešenika postane gotova pot, na kateri postaja odprt, solidaren in preobražen človek. Postaja uresničen človek. Da ga je rešila njegova vera, pa pomeni, da lahko sedaj živi iz srečanja z Odrešenikom, ki bo razsvetlilo vse življenje zato, ker se je dotaknilo srčnih globin in korenin. Vera omogoča vstop v Božje skrivnosti. Bog nama prihaja na pomoč. Uvaja naju v svoje kraljestvo, ki se razodeva v Jezusu.

Jezus pravi, da je samo Samarijan počastil Boga. »Počastil« pomeni »govoril resnico«. Pogosto govoriva resnične stvari, ne da bi govorila resnico. Ali če povem drugače. Praviva, da sva iskrena, a pogosto nisva resnična. Iskren sem, ko povem, kar čutim. Resnica pa je povezana s tem, kar sem, in ne s tem, kar čutim. Ko se zahvaliva za prejeti dar, s tem ne izraziva samo svoje hvaležnosti, ampak se dobro zavedava dobrote Njega, ki nam daje bivanje. Govoriti resnico vedno pomeni, da sva pred Njim odgovorna za svoje bitje. Prav te odgovornosti je devetim ozdravljenim gobavcem, ki se niso vrnili, manjkalo. Za Samarijanovo spreobrnjenje pa je bila prav njegova odgovornost za svoje življenje odločilnega pomena.

p. Vili Lovše

UTRINKI UDELEŽENCEV IZ SKUPNIH POČITNIC NA MURTERJU

IMG_20160815_094720[1] »Lepo mesto Tisno, dobra hrana, super vzdušje, veliko duševne hrane. Dotaknila se me je molitev pri Marijini cerkvi, v meni je prebudila novo veselje, odpihnila je vse skrbi. Domov odhajam z novimi spoznanji in velikim veseljem.” (J.)


»Prvič sem se udeležil počitnic s Srčki. Sem zelo zadovoljen. Tudi molitve in premišljevanja so me zelo obogatile. Posebno bi se zahvalil patru Viliju. Njegove maše in pridige dajejo človeku nov polet. Hvala tudi vsem damam, ki so pripravljale enkratne obroke in skrbno delale v kuhinji.« (R.P.)


»Učila sem se živeti v skupini, preverjala svojo strpnost in ljubezen do bližnjega. Preko gradiv sem razmišljala o Božji besedi in mojih omejitvah. Vesela sem, da sem lahko poglobila svojo vero. Dragoceni so mi bili tudi trenutki, ko smo si izmenjali svoje zgodbe, ko je med nami raslo sočutje in smo se znašli v prostoru enakosti in razumevanja. Skupne maše, refleksije, križev pot, skupna v drug za drugega ob cerkvici sv. Konstancija, je krepila nIMG_20160814_193319[1]ašo pripmoliteadnost. Hvaležna sem, da sem se s partnerjem lahko udeležila našega Murterja, saj sem si odgovorila, da najina »ločenost« nikoli ne bo prešla. Bogu hvala za vse in vsakega posebej, še posebej za našega patra, ki nas vodi z Božjo ljubeznijo! (G.P.)


»Bivanje na morju je bilo razgibano – na zunaj in znotraj. Jedilniki so bili univerzalni in so pokazali ustvarjalnost v barvah, oblikah in vonjih. Veselili smo se enkratnosti vsakega kuharskega para. Vsak je iskal svoj prostor pod soncem – na skalah, pod bori, na hribu, v zalivčkih. Pač glede na razpoloženje. Tudi znotraj se je dogajalo. Vstopanje v svojo notranjost in skrivnost drugih je rojevalo globoke misli in besede, sprejemanje in spoštovanje, pa tudi odpore in strahove. Učili smo se sprejemanja različnosti. Vse skupaj nas je spreminjalo in povezovalo. Hvala vsem.«


»Srčki so pa zares pravi zlati srčki.« (L.J.)

»Sonce je veselo, srce je zapelo, da bi tebe objelo!«


IMG_20160811_145902[3]»Na Murterju sem tretjič. Vsakokrat sem doživljala drugače. Prvič, nas je bilo zelo veliko in sem začela s strahom, ki se je prelevil v premagovanje sebe in sočutje do drugih. V moči Gospoda in svetih maš! Drugič nas je bilo malo. Kot malo večja družina in resnično eno. Odprto srce in sočutje do drugih in do sebe. Po tretji izkušnji sem pa kar malo utrujena. Prebudilo se je veliko stvari, ki se jih moram še lotiti in dovoliti, da jih Gospod prečisti in vstopi v moje srce. Osebno so me krepile maše: dragocena v majhnosti in enkratnosti. Veliko medsebojnih pogovorov in zaupanja. Hvala vsem pridnim kuharicam za prečudovito okusno hrano. Hvala Gospodu za Murter 2016!«


»Bilo je veliko lepih trenutkov. Najbolj srečna pa sem bila, ko so me obiskali moji domači, ki letujejo blizu. Vnuki so tekali okoli mene, z enim sva plavala do boj. Ko so odhajali, mi je bilo tako hudo, da bi šla najraje kar z njimi.«


»Počitnice skupine SRCE, ki so bile letos devete zapored, so kraj srečanja in edinstvena priložnost, kjer vztrajno padajo maske. Vsak po svoje smo doživljali sebe in drugega skozi stike. Jedilnica je bila tudi oltar, ker smo drug drugemu darovali svoja čutenja v podeljevanju osebnega izkustva, kuhinja pa spovednica, kjer so ta čutenja dobila svoje ime. Hvaležen sem IMG_20160817_194152[1]Gospodu, da se nam je tokrat spet pridružil p. Vili ter nas duhovno spremljal. Jutranje maše, gradiva za premišljevanja in večerna izmenjava duhovnih doživetij. Vsake počitnice so po svoji vsebini enkratne in neponovljive. Letošnje so minile tudi v znamenju kulinaričnih dobrot, okusov, slasti. Hvala vsem s katerimi sem lahko bil. Bog vam povrni!« (T.R.)


»Duhovne vaje na Murterju so bile zdravilne zame. Prilagajanje, učenje ljubiti drug drugega kljub antipatiji… biti v bližini našega Očeta, biti v njem in spoznati, da brez njega ne zmorem preseči svojega boksanja s sencami.« (N.S.)


IMG_20160818_094441[1]

“Milostni čas. Kakšno obilje, da sem bila povabljena v lepoti morske idile premišljevati Božjo besedo in razmišljanja ob njej. Počutim se obdarjeno, da sem imela čas na tak način razmišljati o sebi, svoji zgodbi, odnosih…Skupne svete maše so vabile k povezanosti, da bi enodušno vstopali v občestvo, da bi postajali družina. Ni prisile, kdor hoče…Gospod je neizmerno nežen; vabi, čaka, trka, kljuka vrat mojega srca pa je le na moji strani. Ostaja mi lepota preko katere se Bog razodeva vsem.”(K.K.)

 

Prijateljstvo s svojim telesom lahko spremeni tvoje življenje

women_and_nature6Spoštovati svoje telo. Se z njim spraviti, ga ceniti, mu zaupati in ga ljubiti. Ali si ne želiš tega tudi ti, prijatelj-ica moj-a? Živeti, kakor da moje telo ni nekaj zunaj mene, ampak ljubljeni del mene, nerazdružljivo povezan z vsem, kar mislim, delam in doživljam. Naše zahodnjaško razmišljanje nas je razdelilo na tisoč nepovezanih koščkov, delitev pa je vedno boleča in škodljiva. Velikonočni čas nas bo povabil, da ponovno poskušamo zaživeti večjo edinost v samem sebi. To bomo lahko posredovali družini in družbi. Večja je poenotenost mojega bitja, večja bo moja življenjska moč in ustvarjalnost. To velja za posameznika in za skupino. Dediščina stoletij je materijo in duha spremenila v sovražnika. Spremlja ju učinkovito in potuhnjeno prepričanje, da je materija slaba in duh dober. Ponesrečeni prevod materije in duha sta telo in duša. Naše telo imamo za vir vsega zla in vseh razvad. Gnostiki smo in manihejci, nas učijo stari učbeniki. V dobri veri so nam vse to vtepli v glavo in kri. Pri verouku smo se učili, da so sovražniki duše trije: svet, hudobni duh in meso. Sovražniki, s katerimi smo v nenehni vojni. Svet so bili vsi tisti, ki okrog nas živijo površinsko in ogrožajo našo duhovnost. Hudi duh je imel roge in rep. Meso pa je bilo naše telo. Telo, ki ga je Bog ustvaril z neskončno ljubeznijo in umetniškim navdihom. Telo, brat moje duše in sopotnik mojega bivanja. Ves ta čudež čutov, funkcij in življenja je bil moj sovražnik. Žalostna izdaja. Vtihotapljanje pete kolone. Večno nezaupanje do neizogibnega sovražnika. Slaba družba na moji življenjski poti. Večinoma imamo zahodnjaki res malomaren in slab odnos do svojega telesa. Da bi bili duhovni, ga moramo vkleniti v verige. Bratomorna vojna. Beseda zatajevanje v lat. je mortem facere (ubiti). Sv. Benedikt se je ovijal z robidami, sv. Frančišek Asiški drgnil s snegom, sv. Frančišek Ksaverij je skakal v ledeno reko ipd. Trpinčenje telesa v namišljeno dobro duše najdemo v vsej zgodovini. Še danes nas nekje čudno grize vest, če dobro poskrbimo za svoje telo. Telo pa ni bilo razvrednoteno le iz asketskih razlogov. K temu sta močno pripomogla intelektualizem in racionalizem. Eden najgenialnejših izumiteljev vseh časov Thomas Edison (uradno potrjenih 1097 njegovih izumov) je izjavil: “Moje telo nima druge vloge kakor podpirati možgane.” Telo je veliko več kakor to. Vsak telesni del je prav tako dragocen in pomemben kakor možgani. Primerjanje ni dobro. Gre za to, da v sebi zaživim bivanjsko držo priznavanja, sprejemanja in prijateljstva do vsega, kar sem. Če vse zaobjamem v veseli hvaležnosti, imam možnost, da spet dosežem svojo temeljno poenotenost in organsko celovitost. Za večni blagor mojega življenja in moje naloge v tem svetu. Tudi svet ni sovražnik, ampak delo ljubečega Očeta ter družina bratov in sester, z motnjami, nerazumevanjem in odpori. Zavedajmo se skupnega izvora in cilja, ki ga imamo. Sprejmimo polnost, za katero Bog od vedno želi, da bi jo živeli. Vzhodnjaki večinoma živijo veliko bliže zemlji kakor mi zahodnjaki. Zato imajo bolj neposreden smisel za celovitost človeškega bitja. Npr.: ko gremo molit, ni dovolj imeti le “čisto dušo”, ampak tudi telo. Ko molim, molim ves, celotna oseba, ne le z dušo. V molitvi stopi v sožitje z Bogom tudi telo in nagonsko čuti Stvarnikovo moč in ljubezen, ki me ta hip ustvarja. Zato ne moremo moliti umazani in premočeni. Tudi telo potrebuje svojo nedolžnost v vseh porah kože. Ko se zjutraj umijem z mrzlo vodo, me osveži, me spomni na odrešujoče znamenje krsta, ki me umije od zunaj zato, da bi to počasi zaživel tudi s srcem. Telo ima pri molitvi pomembno vlogo: drža, dihanje, mir čutov, stik z okoljem in edinost s celotnim stvarstvom. Bog ni abstrakten, ni ideja. Lahko se vprašam še, kako skrbim za telo pri študiju, pri delu ipd. Tudi hrana je sveta, zato ker je telo tempelj Svetega Duha. Potemtakem je pravi odnos do hrane hvaležnost in spoštovanje. Enako je obed obred češčenja. Prehranjevanje je molitev. Telo je intimni in nenehni spremljevalec vseh naših dejanj. Če si pridobimo njegovo zaupanje v pomembnih trenutkih, lahko vsak korak spremenimo v psalm, vsak gib v liturgijo in vsak vdih v dejanje ljubezni. Kako diham? Ali sem prijatelj svojega dihanja? Evropejci pridemo na plažo otovorjeni z radiem, revijami, hrano in igrami, da bi nam čas hitreje minil. Načelno smo na plaži zato, da bi se naužili objema sonca, vode in peska. Če se nenadoma ulije ploha, se plaža takoj sprazni. Toda, ali se nismo prišli namočit? Odidemo zato, ker dežja ni bilo v načrtu. Nismo blizu naravi, ki jo lahko užijemo v valovih ali nevihti. Ujeti smo v svoje abstraktne ceremonije. Zavrnemo vodo, čeprav smo prišli na plažo zaradi vode in stika z naravo. Dan je pokvarjen. Naše telo želi biti blizu naravi, je njen sorodnik. Dobrodošle plohe. Popestrijo dan.
Podarite si odličen priročnik: Ivan Platovnjak in Jože Roblek, Moliti s telesom, dušo in duhom: molitveni priročnik, Župnijski zavod Dravlje, 2005 ali pa se udeležite duhovnih vaj s postenjem, ki vas bodo pripeljale bližje k prijateljstvu s svojim telesom.
Pripravil: p. Viljem LOVŠE