Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: gora Tabor

Strah je premagan

06.08.2017: Jezusovo spremenjenje na gori: Mt 17,1-9

Smisel Kristusovega spremenjenja je v tem, da učencem odpre oči in jim omogoči videti Kristusa v božji luči. V pravoslavnem izročilu je bil svetli oblak, ki je oblival učence na Taboru, Sveti Duh. On na gori Tabor preobrne to, kar je opisano v Prvi Mojzesovi knjigi: po grehu so se človeku odprle oči in videl je lastno goloto, se pravi telo iz pepela, iz oglja, telo, ki je ugaslo kot kos ožganega lesa; zdaj pa po zastonjskem Božjem daru oči apostolov vidijo prav to telo, ki je popolnoma podobno njihovim telesom, a se blešči v luči kot najsvetlejši diamant. Kristus Božji Sin, ki se učloveči kot Bog-človek, uresniči izmenjavo življenj: tragedijo človeške golote živi na Božji način in iz Božjega življenja. Kristus doživi goloto in je zavržen; v njem postane vidna ranljivost, uboštvo in nesreča – izraz tvoje in moje človeške golote. Toda on je tudi Gospod slave in luči, ki ne zaide, kar pomeni, da človeško smrt doživi v svoji osebi učlovečene Besede in da je zato njegova smrt že združena z vstajenjem. Neko besedilo pravoslavnega bogoslužja zato pravi, da je na binkošti »zaradi Svetega Duha ves svet prejel krst luči«.

V srcu Cerkve je zato sveto bogoslužje z zakramenti, ki izražajo to večno spremenjenje stvarstva in človeštva v Kristusovo telo. Pri evharistiji gre za spremenjenje – spremenjenje kruha in vina (našega življenja in tega kar mi ustvarjamo) v telo in kri vstalega Kristusa, ter za naše spremenjenje v Kristusovo telo. Če se malo po malo ne spreminjamo, vprašajmo Gospoda, kaj naj storimo, da bi odstranili ovire pri njegovem delu. Pri vsaki maši smo deležni dogodka spremenjenja, ki spreminja tudi naš razum in način mišljenja, spreminja vso našo notranjost, ker trajno okrepi našo pripadnost Kristusovemu telesu.

Kristus učencem fizično pokaže, da je telo poklicano v Božjo slavo. S trenutnim vnaprejšnjim prikazom vstajenja njim in nam želi podati smisel trpljenja, ki ni sámo sebi namen, ampak je za današnji raj, pri čemer se prehod od enega do drugega zgodi v dejanju daritve. Kristus pokaže, da je telo poklicano k radosti: le tako je lahko odprto za križ in nenavezano na nezdravo in sebično udobje.

Kristus pri vsaki evharistiji preobraža naš človeški strah pred smrtjo sredi vseh stisk. Njegovo spremenjenje nam sporoča naslednje: spremenjenje se zgodi v noči. Tam, kjer je najtemneje, sveti Božja luč najsvetleje. Kljub temu vedenju pa zapademo vedno znova v strah, če nas zasenči oblak, oblak bolezni, oblak ogroženosti zaradi izgube dela ali zaradi težkih okoliščin. Kakor učencem tudi nam ne preostane nič drugega kakor poslušati Božji glas. Ta oznanja, da je Jezus med nami sredi noči, četudi se zdi, da nam popolna tema jemlje pogled. Če sredi strahu poslušava njega, če sredi noči verujeva v njegov prihod, potem se bo tudi za naju spremenila tema v luč in stiska v odrešitev. Sredi strahu in stiske naj bi gledala. Potem bova spoznala Jezusa, ki prihaja prav v tem trenutku. On je ta, ki prihaja k nama vedno in nama obljublja rešitev. Ko pride, se zgodi odrešitev. Potem se razvežejo verige strahu in najino srce se širi. Odrešitev ni v odpravi vsega strahu, temveč v osvoboditvi iz ozkosti in slepote srca sredi strahu. »Ta je moj ljubljeni Sin, Njega poslušajte!« Ponavljam Očetove besede in dovolim, da postajam del vstalega telesa Kristusa, ki oživlja sleherno srce.

»Iz svoje slabosti moram kovati moč, prav to slabost moram izrabiti za Boga, se mu zahvaljevati za to bolečino, mu jo darovati … V tem žalostnem svetu imamo naposled srečo, ki je nimajo ne svetniki ne angeli, to namreč, da trpimo s svojim Ljubim.« (Charles de Foucauld). Spremenjenje pomeni, da postajam prosojen za Božje veličastvo.

Resnični junaki

2. postna, 12.3.2017, Mt 17,1-9

Današnja berila govorijo o treh slavnih glavnih junakih stare zaveze: o Abrahamu, o Mojzesu in o Eliji. O njih teče beseda v petih Mojzesovih knjigah na začetku SP. Latinska imena za te knjige so: Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri in Devteronomij. Nek otrok je pri verouku te knjige takole poimenoval: Guiness (vrsta Irskega piva), Eksodus, Laksativ (tablete za odvajanje), Devteronomij in Numeri. Spodaj pa pripisal razlago: »V Guinessu se je Bog naveličal ustvarjati svet zato si je po šestih dneh vzel prosto soboto. Mojzes je Jude peljal k Rdečemu morju, kjer so pekli kruh brez kvasa in dodatkov. Egipčani so bili vsi utopljeni v puščavi. Potem je šel Mojzes na goro Cianid, da bi dobil deset predlogov za spremembe. Prva je bila, ko je Eva rekla Adamu naj je jabolko. Peta je bila, da naj vedno zabavajo svojega očeta in mater. Sedma pa, da ne smejo dovoliti varanja.«

Tako se SP likov spominjamo danes. Judje, katerim je Matej pisal svoj evangelij, so na pamet poznali nešteto podrobnosti o Abrahamu, Mojzesu in Eliji. Zanje so bili to največji Judovski junaki. Prvi poslušalci pripovedi o Jezusovem spremenjenju na gori so vse tri junake takoj povezali z Jezusom. Vsi trije so doživeli izkustvo Boga na gori. Vsakemu od njih je srečanje z Božjo navzočnostjo spremenilo življenje in ga močno razsvetlilo. Vsakega od njih Bog pokliče, da izpolni posebno nalogo. Z gore so prišli z močjo, da so lahko opravljali svoje poslanstvo. Evangelista Mateja še posebej zanima Mojzes, saj hoče pokazati, da je Jezus novi Mojzes, izpolnitev Judovske postave in luč, ki razsvetljuje najtemnejšo noč človeškega srca. Še pomembnejše kot podobnosti med Mojzesom na gori Sinaj in Jezusom na gori Tabor, pa so razlike med njima. Prav razlike lahko močno osvetlijo našo pot posta.

Mojzes se vzpne na goro sam, Jezus vzame s seboj tovariše, ki so njegove priče in deležni njegove izkušnje. Božje obličje je Mojzesu zakrito, na gori Tabor pa nam je Jezus predstavljen kot Božje obličje za ta svet. Na Sinaju je Mojzes prejel postavo (zakonodajo) in mu je rečeno, naj zagotovi, da jo bodo ljudje spolnjevali. Na gori Tabor Jezus sprejme razglasitev Božje ljubezni in nam je naročeno naj Njega poslušamo. Medtem, ko se Mojzesovo obličje sveti, je Jezusovo celotno telo popolnoma preobraženo v luč. Mojzes gre z gore, da bi okrepil zakone, Jezus se spusti z gore, da bi umrl in bi zaradi njega mi lahko živeli.

Prav v trenutku, ko so nekateri med nami začeli razmišljati, da je post čas zatajevanjasvoje lastne sebičnosti, samovolje, samovšečnosti in samovsrkanja, nam cerkev predlaga zgodbo o Jezusovem spremenjenju in s tem pravkar omenjeno samozatajevanje osmišlja in utemeljuje. Edini razlog zaradi katerega se lahko odrečemo svoji sebičnosti ali pa se zavzemamo za dejanja služenja bližnjim, je globlja rast v ljubezni do Boga, ki nas po vsem življenju ljubi. Pokora ni mišljena zato, da bi napadla naše samospoštovanje. Pokora naj bi nam pomagala odkriti, kaj je zares pomembno. V našo življenjsko temo pokora zmore prinesti nekaj luči. Našo pozornost hoče usmeriti na odnose, ki nam na tem in drugem svetu edini dajejo smisel in cilj.

Bog iz gore spremenjenja hoče, da bi imel vsak izmed nas srce, ki zmore poslušati dobro novico ljubezni. Le tako nam je lahko podarjena moč preobražanja sveta sredi drobnih zatajevanj svoje sebičnosti v vsakdanjem življenju in v tem trenutku. Nedeljska maša je mišljena kot tedensko izkustvo spremenjenja na gori za nas: pri maši poslušamo in prejemamo Boga, ki vsakega izmed nas kliče po imenu in nam pove, da nas ljubi. V maši nas vstali Gospod okrepi in pošlje, da svetu prinašamo Njegovo luč vstajenja. V postu se je torej vredno potruditi za vse, kar nam pomaga odstraniti blokade zaradi katerih Bogu ne odgovorimo na njegovo Ljubezen v nas in med nami.