Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: drevo

Molitev k usmiljenemu Očetu

Razlaga simbola:

Oblikovanje: Karmen Kristan

Ločenost je kot dve ločeni polovici srca, nekoč ljubeči odnos se razkolje. Rdeča barva srca pove, da gre za življenje, za nekaj temeljnega.
V tej razklanosti se  razkrije križ kot odrešenjski, dinamični element ali sredstvo preko katerega Bog  povezuje, zdravi in rojeva novo življenje, ki raste kot vzbrstelo drevo. Križ v odrešenjski dimenziji postane drevo življenja.
Križa v dveh barvah nakazujeta dvojnost pogleda na to življenjsko  preizkušnjo:  v ospredju je zeleni križ; z očmi sveta je ločitev neuspeh in najde tolažbo le v upanju  (zelena je barva upanja),  da bo Bog tudi  to spremenil v dobro. Zadaj je križ v rjavi barvi rodovitne zemlje, v katerem je kal novega življenja še skrita v  bolečini, rani, ker mora seme starega umreti, da se trpljenje použije za duhovno rast in vzkali novo življenje. Ta dvojnost uspeha v neuspehu je lastnost vsake težje življenjske preizkušnje kar ločitev brez dvoma je. Rumeno ozadje spominja na zlato barvo, ki je  simbol Božjega delovanja, ki vse preobraža, nenehno spreminja in vse dela novo.

Molitev za razvezane:

Usmiljeni in zvesti Oče, hvala ti, ker si nas ustvaril po podobi svoje ljubezni
in smo v Svetem Duhu živi udje občestva tvojega od mrtvih vstalega Sina.
Izročamo ti bolečino ločitve in se ti zahvaljujemo, da nas brezpogojno ljubiš
in sprejemaš kot svoje dragocene sinove in hčere v Sinu.
Gospod Jezus, tvoje odpuščanje nas osvobaja, da tudi mi lahko odpustimo sebi in bližnjemu.
Hvaležni smo ti, da si trpljenje nas in naših otrok že odrešil in zajel v svojo ljubečo
in brezpogojno izročitev Očetu in vsakomur izmed nas.
Pošiljaš nas, da smo apostoli tvojega sočutja in usmiljenja do vsakega človeka.
Mati Marija, prosi za nas.

Podobica_molitev za razvezane


Jezusova hiša usmiljenja

31. nedelja med letom, Lk 19,1-10

drevoSveti Irenej je zapisal: »Božja slava je človek, poln življenja. Človekovo življenje pa je v gledanju Boga.« Božja slava ni človek že samo zato, ker je živ, ampak zato, ker živi za Boga. Tudi Božji sinovi in hčere niso preprosto tisti, ki jih je Bog ustvaril, ampak so ljudje, ki odgovorijo na klic, naj okušajo razodevanje samega Boga. Božja hči in sin sva takrat, kadar sprejmeva povabilo, da gledava obličje Boga, ki je v Jezusu Kristusu pokazal, da je najin Oče.

Sin je dan tebi in meni, da bi midva lahko spoznala Božje obličje in odkrila vso Božjo ljubezen do vsakega človeka. Bog naju vabi, da se nasitiva Sinove lepote in ljubezni, prav v trenutku, ko nama razodeva, da je Oče tako blizu vsakemu izmed nas. S svojim Duhom nama omogoča, da živiva bratstvo z ljudmi kot prostor, v katerem doživljava Boga kot Očeta, in to ob nama lahko zaznajo tudi drugi.

In prav to je zaznal in odkril Zahej iz evangelija. Bil je majhen, zato ni mogel videti Jezusa. Zaradi sovražne množice ni mogel priti bližje, da bi Jezusa sam videl. Če dobro pogledava, vidiva, da niti Zahej niti množica niso sposobni videti Jezusa kot Odrešenika. Vsak ga seveda ne vidi zaradi svojih razlogov.

Zahej, načelnik cestninarjev in bogat človek, je ob Jezusu odkril, da ne more ostati tam, kjer je bil. Bogastvo, s katerim se je delal močnega pred drugimi in so se ga zaradi tega bali, ne more potešiti hrepenenja njegovega srca. Hoče videti, kdo naj bi bil Jezus. Kar se je odprlo v njegovem srcu, bo zato kmalu potešeno. A tudi množica, ki Jezusa zastira, ne zna jasno videti, kdo v resnici je. Ni sposobna sprejeti skrivnosti Boga, ki nam prihaja naproti. Ta množica sva tudi ti in jaz, kadar hočeva delati dobro, a to dobro ne prinaša želenih sadov. Najbolj zaželeni sad je spoznanje Gospoda ter občestvo čutenja in hrepenenja z našim Bogom. Dobro, ki ga delava kot del množice, je vsiljeno, se razkazuje in zahteva zase. Ko sva del množice, nimava zaupnosti z Bogom. Dobro, ki ga delava sebi, nama prav nič ne pomaga k zaupnosti z Bogom.

Lahko pa ga prosiva, naj dopolni in izpolni najino hotenje in hrepenenje po dobrem. Prosiva ga, naj nama pomaga, da bo dobrota, ki jo bova živela in delala, nam in drugim pomagala h gledanju Njega. Moje prizadevanje, da bi delal dobro, še ni resnično dobro. Resnično dobro delam takrat, kadar ga delam na tak način, da se tvojemu in mojemu srcu pokaže Božje obličje.

Ko Jezus prispe do drevesa, na katerem je bil Zahej, povzdigne pogled in ga povabi dol, ker bi danes rad ostal v njegovi hiši. V resnici ne gre Jezus v Zahejevo hišo, ampak Zahej v Jezusovo. Vesel je, da je v Jezusovi hiši. Kaj je Jezusova hiša? Je skrivnost bratstva in sestrstva, ki vsem ljudem kaže pravo Božje obličje. Dobrota, ki jo v Jezusovi hiši lahko živiva, ni več razkazovanje, nič ne zahteva zase, nič ne izsiljuje. Je preprosta posledica domačnosti z Bogom v Jezusu. Zahej je to domačnost spet odkril in našel, zato lahko zaupa.

Jezus pa Zaheju in s tem tudi tebi in meni zagotavlja: »Danes moram ostati v tvoji hiši.« Reči hoče, da je vsak trenutek naše zgodovine primeren, da postane sveta zgodovina. Takšna postane takoj, ko v srcu odpreva pot hrepenenju, da bi videla, kdo je Jezus. V vsakem položaju, v vsaki okoliščini in v vsakem grehu lahko slišiva »hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši«. Gospoda nič ne more odvrniti od tega, da bi tebe in mene povabil v svojo hišo ter naju razvezal, da bova končno lahko zaživela bratstvo in sestrstvo, ki tudi drugim kaže Božje obličje.

p. Vili Lovše