Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: dr. Stanislav Slatinek

Ničnost cerkvenega zakona

Katoliška cerkev predpostavlja, da je cerkveni zakon veljaven in zavezujoč za celo življenje (dosmrten in neločljiv). Če se par želi »ločiti«, cerkveno sodišče podrobno preuči njun zakon, da ugotovi, če morda že od začetka v odnosu manjka kakšen bistven element. Če je to dejstvo potrjeno, pomeni, da zakonska zveza ni bila veljavno sklenjena ter ju zato ne veže skupaj za vse življenje. Cerkev nato razglasi ničnost zakona, in tako so oba lahko ponovno cerkveno poročita.

NA KAKŠNI PODLAGI CERKEV RAZGLASI NIČNOST ZAKONA?

Da je cerkveni zakon veljavno sklenjen, morajo biti izpolnjeni trije sklopi pogojev:

  1. Odsotnost razdiralnih zadržkov. Med razdiralne zakonske zadržke se šteje, če je eden od zakoncev že veljavno cerkveno poročen, če sta zakonca v krvnem sorodstvu oziroma svaštvu, impotenca (pri ženskah frigidnost), ugrabitev žene (o ugrabitvi moža kanonsko pravo ne govori), redovniški status in nekateri drugi.
  2. Pravilna pravna oblika sklenitve zakona. Da je zakon pravno pravilno sklenjen, morajo biti ob sklenitvi prisotni uradni predstavnik cerkve in dve priči, zakonca pa morata vanj svobodno privoliti.
  3. Odsotnost hib v privolitvi. Na te razloge se zakonci najpogosteje sklicujejo. Zaročenca morata v zakon privoliti na pravilen način. Po cerkvenem pravu je namreč zakon doživljenjska skupnost, ki jo gradita drug za drugega, zakon pa skleneta v dobro sozakonca in otrok. Če se nekdo poroči zaradi bogastva, naziva, zaradi pritiskov ali prisile staršev, strahu ali ker je dekle zanosilo, je zakon neveljavno sklenjen. Enako velja, če se par poroči v prepričanju, da bosta skupaj, dokler bo šlo, saj s tem izključi eno od temeljnih razsežnosti zakona – dosmrtnost. Cerkveni zakon je treba skleniti brez pogojev.

Ostali razlogi so še: če eden od njiju ne more imeti otrok in to ve, pa partnerju (partnerki) to prikriva, če nekdo ne želi imeti otrok in to pred poroko jasno pove. Eden od temeljev cerkvenega zakona je tudi odprtost za novo življenje in ne le zasebni “posel” dveh.

Zakona ne more skleniti tudi nekdo, ki je psihično bolan, četudi se bolezen v času sklepanja zakona še ni pokazala, vendar lahko psihiatri potrdijo, da je bila bolezen prisotna že ob sklenitvi zakonske zveze.

Pogosto se zgodi, da par skoči v zakon zelo nepremišljeno in šele kasneje ugotovi, da odločitev ni bila pravilna. Velikokrat je vzrok tudi nezvestoba, ki je bila velikokrat prisotna že pred poroko, ali pa zasvojenost od drog ali alkohola, ki ji eden od zakoncev prinese v zakon.

KAKŠNE SO PREDNOSTI NIČNOSTI POROKE?

Ločitev je za zakonca kot nekakšna izkušnja smrti. Soočita se z občutki žalovanja, zanikanja, jeze, žalosti, pogajanja in sprejetja. Vendar lahko razveza vključuje tudi zavračanje in dvome vase. »Izigran« zakonec si postavlja vprašanja v smislu: »Zakaj ravno jaz?«, »Kaj sem naredil napačno?«, prav tako pa lahko čuti zamero do nekdanjega zakonca.

S poglobljenim razmišljanjem, pisanjem in pogovorom z osebami, vključenimi v proces ugotavljanja ničnosti, se ponovno odprejo boleča in občutljiva področja, ki pa v končni fazi pomagajo ozdraviti rane in zadevo pripeljejo do konca.

Na pretekli zakon lahko tako gledate v popolnoma novi luči, brez bolečin in dvomov, in tako vstopite v novo življenje veliko mirneje.

Po ugotovitvi ničnosti zakona imata oba »bivša« zakonca možnost, da se ponovno cerkveno poročita in prejmeta milost zakramenta svetega zakona.

( Maja Vovk, Iskreni.net)

Pogovor z dr. Stanislavom Slatinkom o knjigi “Zakon, ki ga ni bilo”

zakon-ki-ga-ni-bilo-s-slatinek-slomskova-zalozba-2005_565198b21846cAvtor dela dr. Stanislav Slatinek je docent za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani z oddelkom v Mariboru in sodnik na cerkvenem sodišču v Mariboru. Poklicno se že vrsto let srečuje z ljudmi, ki jim je zakon razpadel. Slatinkova bogata bibliografija kaže na njegovo zavzeto akademsko in znanstveno dejavnost, ki je v veliki meri posvečena zakramentu krščanskega zakona in vprašanju njegove (ne)veljavnosti.
Temeljni pogoj za veljavni krščanski zakon je, da si pravno sposobna zaročenca, ki sta prosta vsakega zadržka, zakonsko privolitev izrečeta svobodno in brezpogojno. Privolitev je dejanje volje, s katero se drug drugemu nepreklicno izročita in se sprejmeta za ustanovitev zakona. Pri tem morata poznati bistvene razsežnosti zakona, ki sta enost in nerazveznost. Vedeti morata, da gre za dosmrtno življenjsko skupnost, ki je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok. Če je vsaj eden od skleniteljev krščen, ne more biti veljavne zakonske pogodbe, ki ne bi bila hkrati tudi zakrament.  Po izvršitvi zakonskega dejanja zakon postane trden in ga ne more razvezati nobena človeška oblast.

Video posnetek pogovora