Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: dar

Sejem PODARIM-DOBIM

V želji, da okrepimo medsebojno pomoč in podporo med člani skupnosti Srce za več veselja, bomo letos prvič organizirali sejem Podarim-Dobim.

Ob začetku adventa smo še toliko bolj povabljeni k darežljivosti, saj le to kar podariš ohraniš za vedno. Vse kar storimo v Ljubezni ima že svoje mesto v Božjem spominu. Tudi na ta način pripravljamo prostor Gospodu v svojem srcu.

Kdaj: 27. novembra od 17h – 19h

Kje: Ksaverijeva dvorana pri sv. Jožefu na Poljanah,

Sejem bo priložnost za druženje in izmenjavo ali dar drugemu iz našega premoženja.

V  ponedeljek od 15 – 17 h zbiramo darove v Ksaverijevi dvorani:

  • oblačila in čevlje za odrasle in otroke
  • gospodinjske aparate
  • dekorativne predmete
  • knjige
  • manjše kose pohištva
  • hrano
  • rože – lončnice
  • posteljnino, brisače idr. gospodinjski tekstil
  • izdelke za nego telesa
  • čistila
  •  in še kaj po vaši presoji

Prav tako lahko darove pripeljete k sv. Jožefu v nedeljo ob zbiranju za  izlet na Sv. Katarino ali v ponedeljek do 15. ure in jih izročite p. Tomažu (Tel.: 064 178014).

Želeno je, da darove, če je možno,  primerno zapakirate, aranžirate, zložite ipd. v spoštovanju do tistega, ki bo dar sprejel.

Da bo naše druženje bolj veselo vsi povabljeni, da prinesete kaj za pod zob in za na jezik.

Kdor nima nič primernega za dar lahko to nadomesti s prostovoljnim prispevkom v škatlico
za razne stroške skupnosti Srce.

V primeru, da je kdo v hudi finančni stiski, naj samo prejme kar materialnega potrebuje in podari svojo molitev za vse trpeče razvezanebrate in sestre v Kristusu.

Kar bo ostalo bomo podarili Centru ponovne uporabe.

Sejem bomo zaključili s sveto mašo ob 19 h v Marijini kapeli ter potem nadaljevali, kdor lahko, s pričevanjskim večerom, ki ga bodo pripravili razvezani možakarji naše skupnosti Srce pod naslovom “Ločen sem, kaj pa zdaj?”

Dodatne informacije:

Parkirate lahko brezplačno na velikem parkirišču za cerkvijo. Od tam je tudi vhod v Ksaverijevo dvorano, ki bo označen.

Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta.

15.01.2017: 2. nedelja med letom: Jn 1,29-34

Evangelist Janez za Jezusa uporabi prispodobo žrtvenega jagnjeta. Z njo želi v nas bralcih prebuditi podobno sočustvovanja. Ovčke so čiste, bele, mehke in ranljive. Zahtevajo nego. Zdi se, da podobno kot njihovi starši, niso sposobne dovolj hitro zaslutiti nevarnosti. Sledijo kamor so vodene, celo v smrt.

Z žrtvovanjem jagnjeta so kmečki Judje iz Jezusovih časov pokazali kako resno mislijo z odkupitvijo svojih grehov. Njihova postava je narekovala, da mora biti jagnje žrtvovano za grehe vsaj enkrat na leto ob veliki noči. Takšno žrtvovanje je pastirja stalo veliko denarja in časa. Jagenjčki so bili plačilno sredstvo.

Ko Janez izreče, da je Jezus Božje jagnje, s tem na kratko pove dvoje:

Prvič: Jezus je najdragocenejši Božji dar, Bog sam se nam daje, da bi dojeli kako resno misli glede nas. Bog nam ne more dati ničesar bolj dragocenega kakor je Jezus. Zaradi njegovega nedolžnega trpljenja in smrti ni več potrebno bogoslužno žrtvovanje nobenih živih bitij. To sporočilo bi morali kar naprej poslušati, kajti nekateri kristjani se tako močno ujamemo v poveličevanje Jezusovega trpljenja, da ostanemo zaprti v svet svojih lastnih bolečin. Jezus ni nikoli iskal trpljenja. Sprejel je, kar je prišlo. Mi smo povabljeni v enako držo. Ni mišljeno, da bi morali biti kristjani smejoči mazohisti.

Drugič: Janez je vedel, da aramejska beseda za ovco (talya) ista kakor beseda za služabnika. Prvi poslušalci njegovega evangelija so to tudi vedeli. Jezus je torej služabnik, ki nam vrača resnico, ki jo potrebujemo za življenje. Resnico, ki odgovarja na naša najgloblja hrepenenja po smislu in cilju svojega življenja. On nam in za nas odpre večno življenje znotraj tega življenja. V njem ni več joka ali žalosti.

Jezus nam pokaže, da smo krščeni v njegovo smrt. Ko vstopimo v njegovo službo ali služenje, postanemo deležni tudi njegovega vstajenja in slave, kajti on si je naložil in nese s seboj vso težo naših grehov (nezaupanja do Boga, nesprejemanja sebe in drugih, sovraštva do narave).

P. Viljem Lovše , DJ

1. adventna nedelja

1. adventna nedelja: Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Mt 24,37-44

imagesV današnjih berilih je veliko nasprotij. Na eni strani je Bog, ki s potopom odplakne velik del človeštva. Bog, ki človeštvo opozarja in svari, da je 50% možnosti, da jim v poslednjih dne ne bo uspelo. Skozi Izaija nam isti Bog pove, da bodo meči spremenjeni v pluge in naj se vsi ljudje usmerijo h Gospodovi gori. Tam ne bo več vojne. Če to še ni dovolj, nam kliče naj bomo pripravljeni, ker bo poslal svojega Sina, da nas reši.

Matej pa nam kliče: »Bodite budni!« S temi besedami začenjamo novo cerkveno leto. Za nas raztresene, prezaposlene in utrujene so zelo primerne. Morda telesno niti ne spimo, a vseeno nas ta močni klic lahko duhovno prebudi. Zaradi neštetih dejavnosti, tekmovalnosti, primerjanja, napetosti in informacij so naše duše otrple in duhovi utrujeni. Matej nas vabi naj se ustavimo in se začnemo zavedati. Rad bi nas prebudil. Ustavite se in poslušajte. Naučite se Gospodovih poti in načinov. Povzpnite se na Gospodovo goro, hodite po njegovi poti. Pripravite se…

Na koncu tudi za vsakega izmed nas nastopi potop, ker smo umrljivi. Kar smo gradili na Bogu = Ljubezni bo ostalo. Kar pa smo gradili na svoji nespameti, se poruši in vodovje odplakne. Na koncu se bo dogajalo tisto, kar se dogaja zdaj: vsako stvar lahko živimo kot dar ali kot posest, kot ljubezen ali kot nasilje. S tem sodelujemo, ali pa ne, pri Božjem delu v stvarstvu. Z načinom svojega dela in ravnanja sredi vsakdanjega dela uresničujemo ali pa izgubljamo svojo resnično istovetnost sinov in hčera. Med delom in življenjem se dogaja razločevanje: ali smo skupaj z Gospodom ali pa smo sami, ali smo vzeti ali puščeni, ali smo rešeni ali izgubljeni. Pomembno je kako delamo. Zato nam Matej kliče, naj bomo budni. Danes gradimo svoje večno bivališče.

Pripravljen sem, če se zavedam, da nisem gospodar in lastnik svojega življenja, dela in dobrin, ampak le oskrbnik. V to preudarnost me vabi adventni čas. Služiti življenju drugega tako, da delam to, kar bližnjemu v današnjem trenutku koristi. Gospod obvaruj me nespameti, da bi se šel gospodarja sebi in bližnjim in tako zgrešil Tebe, ki po drugih neprestano prihajaš na obisk k meni.

Kako se boš ti pripravljal/a v tem adventu? Morda se boš ustavil/a in prisluhnil/a njegovi Besedi? Morda boš storil/a kaj takega, kar bo pomagalo spremeniti meče v pluge? Morda boš našel/a kakšen način, da vsaj pri sebi zaustaviš norost s katero naša kultura praznuje Božič? Z zapravljanjem in begom v nakupovanje, stran od smisla in stran od bistva. Stran od sebe in stran od bližnjih. Bežimo v virtualni svet bogastva in na veliko proizvajamo reveže in uničujemo naravo. Mediji nam to preprečujejo videti. Toda Janezi Krstniki vpijejo tudi na naša ušesa.

Bodi blagoslovljen/a s številnimi tolažbami in budnostjo v sedanjem trenutku tega adventnega časa!

P. Viljem Lovše, DJ

Usmiljenje človeka uresniči

28. nedelja med letom

gobEvangelist Luka nama govori o ozdravitvi desetih gobavcev, od katerih se je le eden vrnil in se Jezusu zahvaljeval. Gobavce je mučila bolezen, zaradi katere so bili izključeni iz skupnosti. Ko so od daleč videli Jezusa, so se ustavili in začeli vpiti. Izlili so mu vso svojo muko in ga prosili, naj jih ozdravi. Iskreno in resnično. Vseh deset zaupa Jezusu in verjame njegovi besedi. Po njegovem naročilu se gredo pokazat duhovnikom in so po poti ozdravljeni. Njihovo zaupanje je nagrajeno. Ozdravijo. Devet jih nadaljuje svojo pot k duhovnikom, kakor jim je Jezus naročil. Le eden se vrne, da bi se Jezusu zahvalil za ozdravitev. Tu pripoved razkrije svoj resnični domet. Ne gre za pripoved o čudežu, ampak za razodetje, ki mu sledi. Devetih se več ne omenja. Zadovoljni so s tem, kar so prejeli. Samo eden, tujec, Samarijan, se vrne. Znova hoče videti Njega, čigar besede so bile tako močne, da so ga ozdravile.

Bog ne skopari s svojimi darovi, čeprav ti in jaz njegove darove pogosto razlagava in razumeva kot nekaj, kar nama je dolžan: »Če je Bog res Bog, zakaj mi ne more dati tega ali onega? Mora mi dati. To mi pripada!« Kolikokrat Boga tožimo in obsojamo zaradi vsega, kar se dogaja v našem življenju. Oba pa tudi veva, da je takšna drža popolnoma neplodna in da je Bog ne hvali. Zakaj? Zato, ker je za vsem, kar prejemamo in imamo, za vsemi Božjimi darovi, skrit namen. Bog poziva tvoje in moje srce. Jezusov očitek devetim ozdravljenim gobavcem pove, kako smo za Jezusov poziv večinoma vsi gluhi. Slepi smo in ne dojemamo Božjega skritega namena. Dar, ki ga prejmemo, nas tako zmede, da se zapremo vase. Ostanemo gluhi in ne vidimo, za kaj je v resnici šlo.

Če pa se v nama prebudi in pride na dan slavljenje in hvaležnost, pomeni, da je srce zaznalo poziv in začutilo skriti Božji namen. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga/…/ in se mu zahvaljeval«. Srečanje med ozdravljenim Samarijanom in Jezusom pokaže, da ne gre več le za neko omejeno potrebo po zdravju, ampak da je v igri celotno človekovo srce in življenje. Jezus ga spodbudi: »Vstani in pojdi! Tvoja vere te je rešila.« Samarijan odkrije, da se ga je Jezus v resnici v srcu dotaknil in mu omogoča, da vse stvari dojema, čuti in doživlja drugače. Lahko gre in postane Jezusov učenec. Odslej naprej njegova vera v Odrešenika postane gotova pot, na kateri postaja odprt, solidaren in preobražen človek. Postaja uresničen človek. Da ga je rešila njegova vera, pa pomeni, da lahko sedaj živi iz srečanja z Odrešenikom, ki bo razsvetlilo vse življenje zato, ker se je dotaknilo srčnih globin in korenin. Vera omogoča vstop v Božje skrivnosti. Bog nama prihaja na pomoč. Uvaja naju v svoje kraljestvo, ki se razodeva v Jezusu.

Jezus pravi, da je samo Samarijan počastil Boga. »Počastil« pomeni »govoril resnico«. Pogosto govoriva resnične stvari, ne da bi govorila resnico. Ali če povem drugače. Praviva, da sva iskrena, a pogosto nisva resnična. Iskren sem, ko povem, kar čutim. Resnica pa je povezana s tem, kar sem, in ne s tem, kar čutim. Ko se zahvaliva za prejeti dar, s tem ne izraziva samo svoje hvaležnosti, ampak se dobro zavedava dobrote Njega, ki nam daje bivanje. Govoriti resnico vedno pomeni, da sva pred Njim odgovorna za svoje bitje. Prav te odgovornosti je devetim ozdravljenim gobavcem, ki se niso vrnili, manjkalo. Za Samarijanovo spreobrnjenje pa je bila prav njegova odgovornost za svoje življenje odločilnega pomena.

p. Vili Lovše