Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: Božič

Članek – pričevanje razvezane žene na ISKRENI.NET

DARJA OVSENIK ČETRTEK, 24 DECEMBER 2015 05:45 

KAKO PRAZNOVATI BOŽIČ PO RAZVEZI?

samohranilka_bozic

Ni lahko. Kar smo tako dolgo verjeli in gradili z lastnimi močmi, se je sesulo kot hiša na pesku. A je tudi osvobajajoče, pravi Karmen, ki jo je pred tremi leti doletela boleča izkušnja razveze.

Karmen Kristan je mama treh otrok, ki ji v zadnjem letu ni bilo lahko. Pa ne, to je premila beseda – bilo ji je in je še boleče, raztreščeno, kruto. A tudi osvobajajoče. Se sliši protislovno? Za Karmen ne.

GRE LAHKO ŠE KAJ BOLJ NAROBE?

Ločitev. Odpoved v službi. Smrt matere. Zaradi zamudne sodbe ji določijo pretirano visoko preživnino. Pravdanje za stanovanje. Sklep o izselitvi in morda celo izplačilo bivšemu možu za uporabo solastniškega stanovanja, kjer trenutno še živi s hčerkama. In to je samo nekaj glavnih težav. Ne, temu bi težko rekli mačji kašelj.

A iz Karmen veje neka posebna moč, ki takoj da vedeti, da se ne opira le nase. »Če bi računala le nase in ne na Božjo ljubezen in usmiljenje, bi bila danes najmanj v Polju ali pa celo na Žalah.« Ni slišati obupano in niti jezno. Se pa z vsem tem bori. Vsak dan. Vsak dan znova.

ŠE VEDNO JE KAJ, KAR LAHKO DAM

Po izobrazbi je oblikovalka, kar ji je zelo koristilo na vseh področjih, tudi prostovoljstvu, v katerem je tudi danes zelo aktivna: je ena od organizatork svetopisemskega maratona, aktivna pri odraslih skavtih, usposablja se na področju duhovnosti, predvsem duhovnega spremljanja, oblikovala je že več promocijskih gradiv za različne dogodke s področja duhovnosti ali dobrodelnosti … Vse to ji je v stiski, v kateri se je znašla, velika opora.

Zase pravi, da se ves čas uči skozi duhovni boj, ki jo spremlja v duhu svetopisemskega »njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28): »Čeprav težko iščem službo in imam opravka s tožbami, kot prostovoljka ne neham delati, ker mi to daje moči in potrditev, da sem še nekomu potrebna. Da ne zapadem v občutje, da je vseeno, če me ne bi bilo. To mi osmišljuje prostovoljstvo. Ne glede na vse, Bog ve, kaj lahko še dam

ODKRIVANJE POMENA BOŽIČA BREZ DIKTATA ZAPOVEDANEGA VESELJA

Ko jo vprašam, kako se srečuje z bolečino v času božičnih praznikov, saj je takrat ljudem, ki so sami ali so kako drugače ranjeni, običajno težje, odgovori zelo preprosto – da zunanje oblike pobožnosti niso več tako pomembne kot nekoč: »Pravi pomen Božiča je čisto nekaj drugega. Gre za bolj osebno srečanje z Jezusom. In to ravno v tej bolečini, ko vsa okolica kar sili v “veselite se”. To je neke vrste prisila, ki pri mnogih povzroči ravno obratne reakcije, ker se vsiljuje, kako naj bi se veselili.« In včasih se to notranje ne izraža tudi nujno na njenem obrazu v obliki nasmeha, a ne pomeni, da v sebi ne praznuje.

NAJVEČ PROSTORA DAMO, KO SMO V RANJENOSTI SAMI

Znano je, da se na primer v domovih za ostarele smrtnost poveča v času praznikov prav zaradi občutka osamljenosti, občutka pozabljenosti in primerjanja z drugimi. Karmen zase pravi, da gotovo nekaj tega pride na plano v času praznikov. A ker je vsako leto vključena v pripravo na božič pri jezuitih, ji to daje drugačen duh priprave. Bolj razmišlja: »Kaj je tisto, kar mi preprečuje, da bi se odprla Božjemu usmiljenju?«

Tako ji božič kot tak ni neka prelomnica, ampak gre za proces: »Vsak dan imamo duhovni boj, da bi Bogu dali prostor. Najbolj mu lahko damo priložnost v lastni samoti. Tam je lažje kot nekje, kjer smo uspešni.«

TA NAŠ EGO …

Tudi kristjani smo pogosto prepričani, da je »Bog samo malo blagoslovil, sicer smo pa naredili sami«. Takrat naš ego zraste in nam dela veliko škodo: »Tam, kjer smo uspešni, se napihuje. Tam ni prostora za Boga. Kjer pa se podira, se bolj zavem svoje grešnosti, posledično ne obsojam drugih in dam prostor tako Drugemu kot drugemu. Ko vse spuščam iz rok, se manjšam, da On lahko raste.«

Karmen Kristan

»V svoji stiski bolj čutim Božjo prisotnost, Njegovo ljubezen in usmiljenje. V svojem neuspehu lahko dam več prostora, več besede Bogu.« Kot zanimivost Karmen navede anketo p. Ivana Platovnjaka, ki je pokazala, da razvezani napredujejo v povezanosti z Bogom in duhovni rasti, čeprav bi se na prvi pogled zdelo, da to ni mogoče.

»Gospod prihaja k nam, grešnikom: slepim, gluhim, hromim, gobavim, »mrtvim«. On si je izbral hlev, ne dvorec, zato ga lažje najdem v svoji bedi, tam kjer sem poražena, osamljena, nemočna … Razvezani in vsi, ki so preizkušani, se tega mogoče bolj zavedamo. Kar smo gradili bolj z lastnimi močmi, se je sesulo kot hiša na pesku, zato se po tej izkušnji in razočaranju lažje opremo na Božjo moč in bolj iščemo njegovo voljo,« je prepričana Karmen.

Vsak dan znova poskuša živeti v zaupanju, da Bog vse obrača na dobro, čeprav »je zdajle videti grozljivo – brez moža, službe, mame, stanovanja«. To so tako težke življenjske situacije, da je prepričana, da nihče med nami nima dovolj moči, da bi jih nosil sam: »Če tega ne bi izročala Njemu, bi me zmečkalo.«

VSAKODNEVNI DUHOVNI BOJ

S takšnimi boji se sooča vsak dan. Včasih se pojavijo že zjutraj, ko se zbudi po mori, ki naznanja strah pred prihodnostjo. Takrat si pomaga z molitvijo in ozaveščenim dihanjem. A običajne molitve so ji takrat premalo. Njej pomaga molitev s telesom: »Ali plešem ali z gibom izrazim neko hrepenenje, stisko, jezo. Nastane močen dialog z Bogom, ki ga izrazim celostno.« Verjame, da si prav telo zapiše vse stiske. Zato se pri razvezanih pogosto pojavljajo tesnobe, ki lahko vodijo v depresijo. Zato Karmen še toliko bolj vse to osvobaja skozi gib v Kristusu in z božjo besedo. Ko to ponotranji, jo odrešuje in osvobaja.

Temu pripisuje tudi opažanja drugih, nevernih, ki se čudijo, da je na sodiščih ne vidijo zlomljene, ampak ji povejo, da izžareva neko posebno moč. Za Karmen je ves odgovor prav v duhovnem boju: »Zame je soočenje z lastno stisko možno le preko vsakodnevnega duhovnega boja in to “do krvi”. Zavedam se, da navkljub mnogim prijateljem, to bitko bojujem sama. Od mene je odvisno, ali bom pustila, da me Hudi zvabi v krivde preteklosti ali strahove prihodnosti ter mi s tem vzame moč za življenje, ali pa bom iskala dialog z Gospodom.«

KO ZMOREŠ VIDETI, DA NISI KRIV, AMPAK LJUBLJEN

dm_kk

Razvezani se pogosto srečujejo z občutji krivde: »Sem res storil/a dovolj? Bi lahko še malo zdržal/a? Kaj sem delal/a narobe?« Prav to je tisto, kar proces razveze, ki lahko traja več let in v nekem smislu ni nikoli končan in zelo globoko zaznamuje, v čemer Karmen vidi past.

Kot razvezana se je morala soočiti z lastno krivdo, odpuščanjem sebi in možu. To je dolg proces in brez zavedanja, da ji je Bog odpustil, brez pogleda Njegovih usmiljenih oči na njeno življenje, tega ne bi zmogla. »Treba je iti v proces odpuščanja.«

Veliko ji pomeni adoracija pred Najsvetejšim, saj si tam preprosto pusti biti pred Njim in v njegovi ljubezni videti preteklo situacijo in vse, česar ni zmogla: »Večinoma gre namreč za to, da delamo po svojih najboljših močeh, a smo v tem omejeni in iz tega izhaja krivda.«

PUSTITI SI OD-PUSTITI

A Bog je ljubezen in njo osvobaja ta ljubeči Božji pogled, ki ne obsoja. Takrat čudi, da Bog oprošča in da želi, da oprosti tudi sebi. Ravno obratno kot hudi duh, ki deluje skozi obsojanje: »Saj ni čudno, ko si pa taka! Pa tega nisi naredila in onega …« Bog nikoli ne gleda na nas tako, ampak vedno ljubeče. Pokaže na napake, a zato, da bi zoreli k dobremu in bi bilo slabega vedno manj. »Vse je usmerjeno  k dobremu, usmiljenju, sočutju … Kar ni od tega, je od hudega. V takem gledanju se vidijo sadovi: človek postane osvobojen, da si in je od-pustil, da je od-šlo …«

Ko izgubiš vse in ti ostane le Bog, ugotoviš, da je to edino, kar res potrebuješ.

Karmen razloži, da v delovanju hudega duha pa je obratno, saj se vrtimo okrog svojega popka, sadovi pa so obratni: jeza, razočaranje, malodušje … Ko znamo biti usmiljeni tudi do sebe, je drugače, kar razloži na primerih Juda Iškarijota in apostola Petra: »Juda in Peter sta oba izdala Jezusa, oba sta se pokesala, razlika je le, da Juda ni zmogel ponižnosti, da sprejme Božje usmiljenje – odpuščanje in se je obesil. Za to pa potrebujemo ponižnost. Da nam Bog odpusti. Da smo ljubljeni kot grešniki.« Ko začnemo tako gledati na stvari, iz te moči posledično lahko odpustimo tudi drugemu. Saj Bog ljubi vse, tudi najhujšega morilca, kot lastne otroke.

Velik pomen daje tudi duhovnemu spremljanju: »To, da te nekdo posluša in hkrati pomaga razločevati, kaj je od Boga in kaj od sovražnika človeške narave, ki tudi spodbuja in svetuje. To je res močna opora, ki jo priporočam vsem, ki so v stiski. Hvaležna pa sem tudi vsem prijateljem in neznancem, ki so odprli svoja srca v usmiljenju in mi kakorkoli pomagali v tej težki situaciji.«

KAKO RAZLOŽITI OTROKOM?

Tudi otroci zelo jasno občutijo praznike brez očeta. Obveznosti se že nekako porazdelijo, a trpljenje ostaja. In Karmen meni, da jih pred tem niti ne moremo obvarovati, saj se bodo na tak ali drugačen način enkrat srečali z njim. Bistveno se ji zdi, da se veliko pogovarjajo, da jim poskuša vzpostavljati držo, da sprejmejo, kar se je zgodilo.

Da ozavestijo, da je izkušnja razveze v prvi vrsti njena izkušnja in da se ne bi otroci počutili krivi ali sokrivi. In še pomembneje, »da se ne primerjajo z drugimi. Pri praznikih je to velika nevarnost, še posebno, če se otroci gibajo v krogih, kjer je ločitev malo. Ker zgodba vsakega je edinstvena in kot tako jo je treba gledati. In vsaka ima veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni. Na to se lahko naslonim in iz tega živim.«

Foto: gettyimages.com, osebni arhiv Karmen Kristan