Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: bolečina

RAZLIČNI ODZIVI FANTOV IN DEKLET NA LOČITEV

 

 Divorce-255x255“Z otroki ravnamo tako kot s sabo”.

“Otroci nam vedno vračajo, kar jim mi dajemo”

In kaj jim pravzaprav res dajemo?

In kaj dajemo sebi?

Jasper Juul, danski pedagog

 

  1. RAZLIČNI ODZIVI FANTOV IN DEKLET NA LOČITEV

Med fantovskim in dekliškim srečevanjem z ločitvijo staršev obstajajo nekatere razlike. Ne pozabimo pa, da sta vsak otrok in njegova družina edinstvena, enkratna. Marko pripoveduje, kako so se njegovi otroci odzvali na ločitev: “Vsak se je z njo spoprijel drugače. Sin se je umaknil in o tem ni več govoril. Srednja hčerka je bila jezna na svojo mater. Najstarejša hčerka pa je jezna in zelo glasna.”

Dr. Bob Barnes pravi, da “v družini, kjer je oče odsoten od doma, dekleta začno prej hoditi na zmenke in so bolj spolno dejavne kakor druga. Fantje pa so bolj uporni. Ni namreč moškega lika, po katerem bi se oblikovali.”

Linda Jacobs pa trdi: “V družinah, kjer je oče odsoten, sinovi poskušajo biti zelo mačo. Dvigujejo uteži in obiskujejo ‘bodybuilding’. V družinah brez matere hčerke težijo k pretirani ženskosti in se oblačijo, kakor da so bolj odrasle. Oboji, fantje in dekleta, pa poskušajo nadomestiti odsotnega roditelja.”

Spodbudite župnijske člane, naj bodo vzornik vašim otrokom (moški in ženski lik). Lahko zaprosite kak zdrav par, ki ima podobno stare otroke, kakor so vaši, da jih povabita v svojo družino in skupaj preživijo nekaj časa. Za vaše otroke je dobro, da doživijo tudi dvostarševsko družino.

O Bog, kako dragocena je tvoja dobrota! Človeški sinovi se zatekajo v senco tvojih peruti. Opajajo se z obiljem tvoje hiše, v reki svojih radosti jih napajaš. Zakaj v tebi je izvir življenja, v tvoji luči vidimo luč. (Ps 36,8–10)

Dragi Gospod, pomagaj mi, da bom občutljiv za edinstvene odzive svojih otrok. Naj ne sodim in ne predvidevam, ampak naj bom odprt za poslušanje in spoštljivo podporo do njih. Amen.

1.1. Odziv dojenčkov

          Otroci se na ločitev odzivajo glede na svojo starost. Majhni lahko začutijo težavo skozi starše. Otrok se zaveda, kdaj so samo telesno, ne pa tudi čustveno navzoči. To lahko vpliva na njegovo spanje in hranjenje. Tudi če sta oba starša čustveno vpletena in povezana z otrokom, se z ločitvijo prekine njegova rutina. Znajde se v dveh domovih, dveh gospodinjstvih, dveh vrstah vonjev in zvokov. Sprememba spalnega ritma prav tako pomembno vpliva na dojenčka in majhnega otroka. Na majhne lahko vpliva že sprememba pohištva, toliko bolj pa izginjanje enega od staršev. Zato je pomembno vzpostaviti stalno dnevno rutino, ki bo vašemu otroku pomagala, da se bo počutil varnega.

          Mnogo dojenčkov in majhnih otrok bo imelo vnetje ušes in druge bolezni, npr. težave z želodcem, prehlad in drisko. Staršem, ki se ločujejo, bolan otrok le še oteži že tako težek položaj in stresno življenje. Otrok seveda zaznava stres staršev, kar še poveča negotovost, ki jo doživlja.

          S svojim otrokom bodite vsak dan v ljubečem in nežnem stiku. Učite se imeti srce, ki je blago in prijazno do vsakogar. Pri tem lahko zelo pomaga blagoslavljanje “sovražnikov” ter zahvaljevanje za težo in težave. Če se jezite na svojega bivšega ali na kogar koli, bo otrok to zaznal in se od vas naučil. Vaš namen, da bi ga vsega tega obvarovali, vam ne bo prav nič pomagal.

Človek nežnega srca ima blagoslovljeno življenje, trdosrčnež pa težko živi.

Blagor človeku, ki je vedno v strahu, kdor pa zakrkne svoje srce, pade v hudobijo. (Prg 28,14)

Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. (Rim 12,14)

Jezus nauči me, da bom svoje življenje oblikoval po tvojem življenju. Hočem biti prijazen, sočuten in ljubeč do vsakogar. Želim, da bi se otroci tega naučili od mene. Amen.

1.2. Odziv predšolskih otrok

          Pri predšolskih otrocih se zdi, da so slabo novico dobro sprejeli. To se nam zdi zato, ker še niso razumeli, kaj se v resnici dogaja. Potem ko se ločitev zgodi, pa otrok ugotavlja, da drugi od staršev ne prihaja več domov. Prvi odziv na to je strah, ali bo zanj skrbel eden ali oba. Otrok lahko postane zadirčen, se regresivno zateka v sesanje palca in močenje postelje.

          Linda Jacobs pravi: “Starši morajo otroka pomiriti, da je varen, in mu pogosto govoriti. Razlagati mu morajo, kaj se dogaja in kaj se bo zgodilo. Otrok ne potrebuje vseh čudnih podrobnosti težav odraslih. Potrebuje pa zagotovilo, da bo eden od staršev z njim in da bo poskrbel zanj.”

          Če imate otroka v vrtcu, se potrudite, da pridete ponj vsak dan ob istem času. Majhni otroci čutijo, kdaj nastopi ta čas. Če zamujate, ga bo skrbelo, ali se boste sploh vrnili. Otrok začne izgubljati zaupanje, če ste netočni ter se ne držite svojih obljub in urnikov.

          Ne bojte se vpliva, ki ga bo imela ločitev na vašega otroka. Bog noče, da ste ves čas zaskrbljeni in tesnobni. Ne pozabite, da Bog iz strašnih in nemogočih dogodkov (kakršna je ločitev) lahko naredi nekaj dobrega za vse, ki so vpleteni. Delajte modre in vsakdanje praktične korake, da boste svojemu predšolskemu otroku pomagali prebresti to težko dogajanje.

»Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.« Tako jih je tolažil in jim govoril na srce. (1 Mz 50,21)

Dobri Jezus, nauči me, da ti bom zaupal. Vem, da je ločitev lahko zelo škodljiva za moje otroke. A vem tudi, da ti lahko zaupam in se v tvoji moči naučim poskrbeti za te male in dragocene brate in sestre. Vodi me v tvojem zaupanju. Amen.

1.3. Odziv od 5. do 8. leta starosti

          Otroci med petim in osmim letom lahko ob ločitvi svojih staršev doživljajo veliko tesnobe in nemira. Nimajo še izkušnje in miselnih sposobnosti za razumevanje, da bo poskrbljeno zanje in da bo šlo življenje naprej. Strah pred neznanim je zanje res velik in grozljiv. Skrbi jih, ali bo drugi roditelj tudi odšel. Otroke te starosti je treba pomiriti, da so varni in da se jim ne bo nič zgodilo.

          Ko so otroci čustveno preobremenjeni, v šoli težko delajo. Lahko imajo težave z zbranostjo in sprejemanjem znanja. Posledice se čutijo pri uspehu in vedenju v šoli. Možne težave v razredu so:

* zlahka se raztresejo,

* hitro izgubijo pogum in se zagrenijo,

* so preutrujeni in v razredu spijo,

* na igrišču se obnašajo nasilno,

* izživljajo se nad sošolci,

* svojo jezo in bolečino izražajo z besedami nad sošolci in učitelji,

* probčutljivi so za vsako opazko sošolcev ali učiteljev,

* težko se zberejo,

* imajo nizke ocene ali ne izdelajo razreda.

          Pomembno je, da se mati/oče pogovori z učiteljem in se zaveda dogajanja v razredu. Če vam tisto, kar slišite, jemlje pogum, se ne zaprite. Sodelujte z učiteljem in skupaj poskušajta najbolje odgovoriti na potrebe vašega otroka, ki preživlja težke čase.

 Gospod varuje tujce, podpira siroto in vdovo, pot krivičnikov pa izkrivlja. (Ps 146,9)

Gospod Bog, nisem se zavedal, da bi se moj otrok lahko srečal s takšnimi težavami. Hvala ti, ker naju boš skozi vse to dogajanje podpiral. Pomagaj mi, da si vzamem čas za reden stik s šolo in učitelji. Amen.

1.4. Odziv od 9. do 12. leta starosti

          Otroci od devetega do dvanajstega leta trpijo široko paleto posledic. Ena najbolj uničevalnih je nizko samospoštovanje.

          “To so leta, v katerih poskušajo določiti, kdo so,” pravi dr. Bob Barnes. Za razvoj samospoštovanja je to kritično obdobje. V tem času odkrivajo svojo vrednost. Zaradi ločitve začnejo iskati krivca zanjo.

          Lahko se začnejo obnašati na način, ki ni primeren njihovi starosti. Deček, ki še ni najstnik, se začne obnašati kot odrasel moški, ki mora skrbeti za hišo. Deklica pa se oddalji od matere in se začne prezgodaj spolno udejstvovati.

          To so leta sanj. Otrok sanja, da se bo drugi roditelj nekega dne vrnil. Razmišlja, kako bi to lahko pospešil in uresničil. V teh letih otroci hočejo živeti z drugim od staršev. Delno zato, da bi videli, ali bi jih ta vzel k sebi, delno zato, da bi sprožili odziv roditelja, pri katerem živijo.

          Morda v kakšnem od omenjenih vedenj najdete tudi svojega otroka. Vztrajajte v ljubezni do njega, posvečajte mu svoj čas in pozornost. Preden se odzovete na stvari, ki jih govori in počne, premislite, kaj ga je gnalo v to in kakšni strahovi ga tarejo. Prisluhnite mu. Vi ste njegov vzor, kako je mogoče ljubiti, odpustiti in računati na Boga v trenutkih, ko je življenje težko. Bog je nenehna navzočnost in moč za vas in vaše otroke.

Zato smo lahko pogumni in govorimo: Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal; kaj mi more storiti človek? (Heb 13,6)

Gospod Bog, če bomo jaz in moji otroci hodili po tvoji poti, bomo iz tega procesa izšli ozdravljeni in celoviti. Vodi nas na vsakem koraku naše poti. Amen.

1.5. Odziv najstnikov

          “Ko sem se ločila, sem imela tri najstnike: štirinajst, šestnajst in osemnajst let stare,” pravi Katja. “Eden je bil zelo jezen. Drugi je padel v depresijo. Dekletu pa je udarilo na obnašanje. Vsak se je z ločitvijo spoprijel drugače.”

          Najstnike ločitev lahko globoko prizadene. Nekateri starši mislijo, da so ti njihovi otroci že dovolj veliki in razumejo dogajanje. Zdi se jim, da se z ločitvijo spoprijemajo brez večjih težav. Naj vas takšne misli ne zavajajo. Vzemite si čas za reden in pošten pogovor s svojimi otroki.

          Prostor za pogovor z njimi naj bo brez motenj, miren. Najstnik bo takoj vedel, če nanj ne boste v celoti pozorni. Lahko vam zameri. V varnem okolju naj se počuti dovolj gotov, da lahko izpove svoje strahove, bolečine in razočaranja, ki bi jih drugače nosil v sebi ali bi prišli na dan kot hudournik jeznih besed. Zavedajte se, kaj se dogaja znotraj vaših otrok. Ne delajte prezgodnjih sklepov iz tega, kar je videti navzven ali iz njihovih prvih odgovorov na vaša vprašanja.

          Če se vam nočejo odpreti, jih spodbudite, da se pogovorijo z nekom tretjim, z nekom, ki mu zaupate, da jim bo svetoval z ljubeznijo in prav. Izrazite jim svoje upanje, da bodo počasi lahko spregovorili tudi z vami. Nadaljujte z osebnimi srečanji iz oči v oči in gradite odnos z njimi.

Bodite krepki in pogumni, ne bojte se in ne trepetajte pred njimi! Kajti Gospod, tvoj Bog, hodi s teboj; ne bo te pustil samega in ne bo te zapustil. (5 Mz 31,6)

Dragi Bog, težko je ostati brez jeze ali bolečine, ko so otroci do mene neprijazni, me zavračajo in se mi nočejo odpreti. Vesel sem, ker vem, da ti hodiš z menoj, da me ne boš pustil samega in me ne zapustil. Hvala ti, Gospod. Amen.

1.6. Odziv otrok po 20 letu starosti

          Bogdanovi otroci so bili v srednji šoli, ko sta se z ženo ločila. Po ločitvi je šel živet daleč stran od njih. A z otroki je bil v nenehnem stiku. Vsak dan je molil zanje in skrbel, da so imeli dovolj za preživetje.

          “Čas po srednji šoli je bil za otroke pomembno življenjsko obdobje,” pravi Bodan. “V tem času so bili telesno ločeni od obeh staršev in njunih domov. Začeli so si ustvarjati svoj lastni življenjski slog in lastni sistem vrednot. Takrat so prišli do Kristusa. Iskali so smisel vsega, kar se je zgodilo.”

          “Spominjam se, kako sem se nekega pomladnega večera sprehajal s svojo najstarejšo hčerko. Odprla mi je svoje srce in povedala, kako razume dogajanje okrog ločitve.” Tudi sin in druga hči sta se lahko z njim odkrito pogovarjala o tem.

          “V zadnjih najstniških letih, na začetku dvajsetih, so otroci začeli doumevati in sprejemati, kar se je zgodilo ob ločitvi,” pravi Bogdan. “Roditelj mora potrpežljivo čakati in biti pripravljen, da otrokom pomaga pri lastni predelavi dogajanja. To pripomore, da svojemu življenju dajo smer in zaživijo ustvarjalno.”

          Bog ljubi tvoje otroke bolj, kakor jih ljubiš sam! Ne bo jih pustil na cedilu, ne njih ne tebe.

Gospod, tvoj Bog, bo obrezal tvoje srce in srce tvojega zaroda, da boš z vsem srcem in vso dušo ljubil Gospoda, svojega Boga, da boš živel.” (5 Mz 30,6)

Moj Odrešenik, v tebi in s teboj lahko moji otroci in jaz najdemo svobodo za življenje v izobilju. Naj kot oče/mati svojih otrok v tem vedno napredujem. Amen.

Vir:  SKRB ZA OTROKE PO RAZVEZI V LUČI BOŽJE BESEDE (povzeto po http://www.divorcecare.com/)

Samota – sreča enega

Loneliness-m-0313.jpg.653x0_q80_crop-smartNa tem svetu ni človeka, ki se ne bi kdaj srečal z osamljenostjo. Poročenega, razvezanega, ovdovelega ali samskega. In to je neizprosno res.

Osamljenost je – in je od nekdaj bila – osrednja in neizogibna izkušnja vsakega človeka, pravi T. Wolfe. Zakaj je tako? Predvsem ravno zato, ker se zavemo sebe praviloma šele ob prisotnosti drugega. Če ga ni, se nam zdi, kakor da bi se »izgubili«. Drug drugega potrebujemo, da se izrazimo, da podelimo doživetja, izkušnje, spoznanja in bolečine ali da pomnožimo radost in srečne trenutke v lastnem življenju. To je v človekovi naravi.

So trenutki in obdobja v življenju, ko se, čeprav obkroženi z množico ljudi na cesti, s sodelavci v službi ali celo z otroki, ko smo doma – počutimo neskončno sami, ker ob nas ni človeka, ki smo mu  zaupali, ki se je zaupal nam, čigar bližina je izpolnila naše srce in na katerega smo se lahko zanesli. Spoznanje o tem je dragoceno, saj je zavedanje, da je to, kar čutimo, osamljenost, prvi korak k temu, da se z njo spopademo, jo sprejmemo – in jo presežemo!

Veliko je poti in načinov, kako se lahko lotimo bolečine osamljenosti. Bolečina je dragocena, saj je to način, s katerim se sploh začnemo zavedati. Dokler nimate zvitega gležnja, niti ne pomislite, da ga sploh imate. Dokler vas ne boli zob, niti ne veste, kako dragocen je za žvečenje hrane. Da sploh ne omenjam glavobola.

Lahko se odločite, da boste bolečino osamljenosti prezrli. Lahko pa se spoprimete z njo in greste v akcijo: pokličete koga od znancev ali prijateljev in jih povprašate, kako se imajo (sploh vam ni treba govoriti o sebi, če tega ne želite!), povabite koga k sebi na obisk ali se dogovorite, da greste kam skupaj. Odpravite se na obisk k stari teti v dom starejših občanov, ki je že mesece niste obiskali… Lahko pa se uležete, spustite rolete in se jokate vse popoldne nad nepravičnostjo življenja in nad svojo težko usodo! Ja. Tudi to lahko izberete. Pripraviti se morate na to, da boste pri treh ali štirih klicih morda odklonjeni, da ne bo nobeden dvignil slušalke, da bo vaš klic sprožil plaz govorjenja o težavah – tistega, ki ste ga poklicali, da bi vam pomagal iz vaših težav! In morda je prav to priložnost, da ne glede na lastno bolečino lahko pomagate in ste potrebni drugemu. Pri tem pa boste morda spoznali, da je znanstva in prijateljstva treba hraniti in vzdrževati, da z njimi ni tako kakor z Bogom: da ga lahko pokličemo samo, ko ga potrebujemo. In se boste nekaj naučili in boste za občutek osamljenosti lahko hvaležni, ker vam je prinesel spoznanje!

Od tega trenutka boste lahko pozornejši in boste občasno, a redno koga poklicali – tudi ko ne boste v stiski. Ob gledanju kakšne oddaje po televiziji se boste spomnili, da bi morda koga od vaših znancev zanimala, in ga boste poklicali, da ga na njo opozorite. Morda boste v slaščičarni opazili marcipanovo torto, za katero veste, da je najljubša sladica vaše sodelavke, in jo boste naslednji dan po službi povabili na torto ali kaj podobnega.

Lahko se tudi odpravite v dom starejših občanov in povprašate, ali bi potrebovali koga, ki bi občasno peljal na sprehod kakšnega od stanovalcev brez svojcev, ali če je med oskrbovanci kdo, ki bi si želel, da bi mu občasno kdo prišel prebrat kaj iz časopisa ali kakšno knjigo. Lahko daste ponudbo v oglasnik, da čuvate malčke v večernih urah, ob praznikih – veliko mladih družin vam bo neskončno hvaležnih.

Spravite se v akcijo in se posvetite – drugim! Preprosto: pozabili boste nase in boste začeli bolj misliti na druge. Stara kitajska modrost pravi Sebe spoznaš, ko na sebe pozabiš! To pa vam bo prineslo še eno nepričakovano darilo: pri tem boste vedno bolj spoznavali – sebe! Ali ni to največ, kar lahko dosežemo v življenju? In prav osamljenost vam to lahko prinese.

Lahko začnete raziskovati, kaj vse vas spravi v dobro voljo in imate radi, kaj lahko sami naredite, brez drugih:

  • morda si zavrtite kakšen CD z vedro glasbo? (Vsekakor odpade romantična glasba, ki ste jo poslušali z»njo/njim«!)
  • Lahko si greste kupit križanke in se zabavate ob tem, da mnogo veste (ali da ste spretni pri iskanju gesel v ugankarskem slovarčku);
  • lahko greste v knjižnico in ugotovite, kaj najbolj berejo zadnje čase;
  • lahko se usedete za mizo in izlijete svojo bolečino v pismu neznanemu prijatelju – pismu, ki ga nikoli ne boste poslali, vendar vam bo prineslo zaupen pogovor in strpnega, razumevajočega, tihega poslušalca!
  • Lahko si tudi poiščete skupino, v katero bi se vključili, kjer bi lahko z drugimi delali tisto, kar vas veseli (ali vas je nekoč veselilo) – peli, plesali, slikali, se učili jezika ali igrati na glasbilo.

Nikoli ni prepozno in veliko je ponudb! Lahko pridete v skupino Srce in boste našli veliko prijateljev, s katerimi boste lahko šli na kavo ali na izlet. Lahko si izmenjate telefonske številke in se dogovorite, da se boste občasno poklicali – kar tako, da se slišite. In potem to resno tudi storite!

Vedno lahko dobite, kar potrebujete, če le NE vztrajate pri tem, da obstaja eno in edino zdravilo za vašo bolečino: on ali ona, ki ga ni več ob vas!

Če ste sami osamljeni, lahko razumete drugega ob vas, ki je osamljen, in ste lahko vi tisti, ki mu  pomagate in stopite do njega. Vendar ljudje velikokrat rečemo, »da se nočemo vtikati« ali »da ne želimo nadlegovati« ali (iz lastne zadrege) »da se ne bomo vsiljevali«… Vse to so prazni izgovori! Vsi si želimo, da se nas včasih drugi spomnijo – kar tako, da pokažejo pobudo in nas opazijo, da skrbijo za nas, da JIM JE MAR! Torej: »Storite drugim, kar si želite, da bi drugi storili vam!« In kakor po čudežu boste naenkrat tudi sami dobili veliko tega, kar si želite. Poskusite.

Odločite pa se lahko tudi, da bolečino zdržite in poglobite zavedanje o sebi samem. Se začnete spoprijateljevati s samim seboj. In v puščavi zapuščenosti naenkrat zagledate, da so se odprla vrata k Njemu, ki je vedno navzoč, še posebno takrat, ko je zelo hudo. In takrat je – trenutek! Prav takrat je največ možnosti, da ga resnično začutimo. To pa je največja milost, ki nas sploh lahko doleti!

In kaj boste, od vsega naštetega, vi naredili to poletje? Postali komu prijatelj?

ENA SAMA ROŽA LAHKO POSTANE MOJ VRT …EN SAM PRIJATELJ, MOJ VES SVET! (Leo Buscaglia)

Dušica GRGIČ