Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: Bog

Predavanje “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.“ (Flp 4,13)

»Hvala Bogu, Gospod daje možnost, da naredimo nov korak in smer v življenju. On je izvir in vir moči. To se lepo sliši.  Biti v usmiljenih dlaneh in na varnem je romantično lepo, a je pa potrebna pot  do varnosti in veselja. Kako ? Skupaj bomo iskali in se veselili. Bog daje vse, kar nikjer ne moremo prejeti.«

Predavatelj: P. Benedikt Lavrih

Kdaj: v ponedeljek 19. junija ob 19.45

Kraj predavanja: Marijina kapela pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani

Parkirate lahko brezplačno na parkirišču za cerkvijo.

Srečanje skupine Srce ob srcu_Suha

V četrtek 16. 2. 2017  ob 19.30 h se bo v župnišču na Suhi pri Škofji loki zopet srečala skupina Srce ob srcu_Suha.

Novi člani ste še vedno dobrodošli! Prijavite se preko e-naslova razvezani.srce@gmail.com, kjer boste dobili tudi vse potrebne informacije in gradivo.

Pred srečanjem bo sv. maša ob 18 h v kapeli v župnišču.

Tokrat bo podelitev osebne izkušnje izhajala iz razmišljanja o osamljenosti, ki je pogosta spremljevalka ločitve in življenja po njej.

Praznina po odhodu partnerja-ice je resnična, odvisna v veliki meri od globine odnosa. Pojavi se osamljenost, ki je  včasih neznosna. Lahko pa postane način zbližanja z Bogom. Ko damo Bogu prostor, da vstopi v naše življenje, nas ozdravlja bolečine osamljenosti. In glejte: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta (Mt 28,20).

Boj proti osamljenosti:

Samouničevalni načini: deloholizem, materializem, razne odvisnosti, samopomilovanje…

Dobri načini:

  • Ustvarjalno izkoristi čas, naredi vse , da ti bo prijetno.
  • Zmanjšaj bolečino – pravilno ovrednoti njen pomen.
  • Bog je s teboj. Usmeri svoje misli k Njemu, pogovarjaj se z njim….moli.
  • Sočustvuj, usmeri svojo pozornost na druge ljudi, še posebej tiste, ki tudi trpijo.

Ljubezen je protistrup za osamljenost. Namesto, da čakamo, kdaj bomo postali ljubljeni, začnimo raje ljubiti. Tako se nam bo ljubezen v obilni meri povrnila.

Spodbuda: zares sprejeti Usmiljenega Boga_1

 

jesus-y-mujer-adulteraPosinodalna spodbuda papeža Frančiška z naslovom Radost ljubezni postavlja človeka na prvo mesto, pred vsa pravila, zakone, zapovedi. Vse to naj namreč človeku služi za rast v ljubezni, ne pa kot sredstvo za izločanje ali obsojanje. Za to je potrebno usmiljenje, ki ne obsoja, ne kaznuje, ne prepoveduje, ampak sprejme v ljubezni ter s tem omogoča doseči  spreobrnjenje. V tem je zajeto bistvo Jezusove in cerkvene, pastoralne modrosti rodov pred nami.

Bog se upira našemu zlu in ga osvoji z dobroto. Če ne bi bilo tako, nas ne bi prosil, naj delamo enako. Nima nas rad zato, ker smo se spremenili. Rad nas ima, ker smo njegovi, in zaradi tega se lahko spremenimo.   Le ljubezen omogoči in povzroči resnično notranjo preobrazbo. Tega ne zmorejo očitki, izsiljevanje, krivde, odpovedovanje ali družbeni pritiski. Ljubezen ni ljubezen, vse dokler ni popolnoma zastonjska.

Običajen in pričakovan egoistični vzorec je vedno naslednji:

              grehkazenkesanjepreobrazba.

V resnici pa je vzorec popolnoma drugačen:

              grehbrezpogojna ljubezenpreobrazbakesanje.

Ljubljeni grešniki smo, povabljeni, da sprejmemo božje usmiljenje. Ljubezen nas edina lahko spremeni in šele takrat, ko vidimo svoje grehe skozi ljubeče Božje oči, se jih lahko resnično kesamo. Papeževa spodbuda nas tudi vabi, da sprejmemo, da je Cerkev Očetova hiša v kateri je vsakdo dobrodošel. Bog nas gleda skozi to kar bomo postali, ne skozi to kar trenutno smo. Zaradi tega smo povabljeni, da drugemu človeku najprej pokažemo, da smo mu naklonjeni, ga sprejemamo, spoštujemo in nam je dragocen…šele potem lahko od njega kaj zahtevamo in upoštevamo pravila. K temu nas spodbuja Jezusov zgled ob srečanju s Samarijanko (Jn 4), z grešnico (Jn 8) in z vsemi ostalimi grešniki. On sam je utelešenje usmiljenja.

Pri Luku Jezus v govoru na gori naroča: »Bodite usmiljeni in sočutni, kakor je vaš nebeški Oče usmiljen in sočuten.« Sočutje in usmiljenje sta značilni lastnosti svetopisemskega Boga. »Bodite sveti, kakor sem jaz vaš Bog, svet.« (3 Mz 19,2) Biti svet pomeni biti sočuten in usmiljen do vsega stvarstva. Poznavanje Svetega pisma in teologije je lahko zelo površinsko in le v glavah, ne naredi pa nas bolj sočutne in usmiljene. Zaradi tega moramo Sveto pismo moliti in ga ne le študirati in preučevati. Študij lahko ostane na površini našega uma in sploh ne vpliva na naše vedenje. Molitev lažje doseže najgloblje ravni naših duš in src ter jih preobrazi. Brez molitve oz. povezanosti z Gospodom ne zmoremo biti usmiljeni, kajti le v Njegovi ljubezni lahko začutimo druge kot brate in sestre, ko skupaj z njimi sprejemamo in se veselimo dejstva, da smo Božji otroci. Z načelom usmiljenja postaja Cerkev Dom, kjer smo vsi sprejeti in nihče izločen. Da bi to sprejeli nas papež vabi  SPREMLJATI, RAZLOČEVATI in VKLJUČEVATI.

(Iz predavanja Karmen Kristan z letošnjega Nikodemovega večera pod naslovom Družina med poklicanostjo in resničnostjo.)

…se nadaljuje…

Skrivnost sprave je usmiljenje

img_20161009_10200832. nedelja med letom, Lk 20,27-38

Jezus pravi, da je on vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, vekomaj ne bo umrl (prim. Jn 11,25–26).

Bog je Bog živih. Pomen te resnice je dobro osvetlil Origen v svoji razlagi k Jozuetovi knjigi: »O ko bi bila tudi meni dana dediščina Abrahama, Izaka, Jakoba in bi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, Bog postal moj na enak način, kakor je postal Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba« (Pridiga, XVIII, 3).

Povabljena sva, da sprejmeva dediščino in postaneva Kristusova sodediča (Rim 8,17). On je vstal. Smrt nad njim nima več moči. Najina dediščina je, da tudi ti in jaz postaneva sinova vstajenja. To v resnici sva.

Jezusov odgovor saducejem se ne nanaša zgolj na resnico, da bodo ob koncu časov mrtvi vstali. Njegov odgovor kaže na moč Božjega daru. S svojo močjo nama omogoča, da sprejmeva resnico, da sva sinova vstajenja in to hočeva tudi postajati. Kaj torej pomeni sinova vstajenja?

V blagrih pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci« (Mt 5,9). Jezus pravi, da so sinovi vstajenja Božji sinovi. Sinovi vstajenja so tisti, ki delajo za mir. Živijo v miru in soglasju, ki ga je Jezus podaril v Svetem Duhu. Pavel osvetljuje to temo v Ef 4,32: »Bog vam je odpustil v Kristusu«. Grški glagol bi morali prevesti takole: Bog vam je podaril samega sebe v Kristusu.

Prav globoko izkustvo njegovega odpuščanja, v katerem nama podarja samega sebe, naju usposablja, da sva v moči njegove ljubezni tudi midva sposobna podariti samega sebe vsem bratom in sestram. Prav to usposabljanje je glavno delo Svetega Duha. Tega je Jezus na križu izročil Očetu, da bi ga Oče podaril nam. V evharistični molitvi prosimo Svetega Duha, da iz nas naredi eno telo in enega duha, da bo končno Bog vse v vseh. Božji sinovi so torej tisti, ki jih vodi Sveti Duh. Tisti, ki delujejo pod vodstvom Svetega Duha. Edina popolnost, ki si naj bi jo ti in jaz zares želela je ta, da se do obisti pustiva prežeti Bogu, ki se nama in vsem v moči Svetega Duha podarja po Kristusu. Zato naj bi od vsega na svetu najbolj hrepenela po Gospodovem Duhu in njegovem svetem delovanju.

Ker sva Božja otroka, otroka vstajenja, pomeni, da se najinega življenja ne dotika smrt. Nič več naju ne zastruplja strup delitev in ločevanja. Lahko namreč živiva iz tega, da se nama je Bog podaril v Kristusu in se v njem tudi midva lahko podariva vsem. Greh je odpor in upor, da bi v celoti živela bratstvo in sestrstvo, ki ga uresničuje Božji Duh. Zato greh prinaša smrt. Zastira in zakriva nama Božje obličje in onemogoča, da bi Boga spoznala kot svojega Očeta.

Besede »Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl« torej pomenijo naslednje: kdor živi v meni, kogar vodi moj Duh, ne bo dal niti najmanjšega prostora sovraštvu in žalosti do kogarkoli. Kdor bo vedno znova hote uresničeval skrivnost sprave, ki se dogaja v zgodovini, in odgovarjal na Božji klic, da bi živeli v sožitju z ljudmi, ne bo nikdar izpadel iz življenja, tistega življenja, ki izhaja iz Boga. Bog, ki mu podarja to življenje, bo postal njegov Bog. Na enak način, kakor je tudi Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.

p. Vili Lovše

Božjega usmiljenja ni mogoče pogasiti

20. nedelja med letom

2V središču današnjega bogoslužja je 49. vrstica 12. poglavja Lukovega evangelija: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kako hrepenim, da bi se že vnel«. V luči te besede lahko dojameva tudi smisel Jezusovih besed o razdeljenostih med nami in o razumevanju znamenj časa.

V 5 Mz knjigi 4,24 je Bog imenovan »použivajoč ogenj«. Kaj to ime pomeni? Oglejva si tri odgovore:

Gregor Veliki prvi odgovarja: »Bog je imenovan ogenj zato, ker odstrani rjo grehov. O tem ognju pravi Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«.

V apokrifnem Tomaževem evangeliju je zapisan drugi odgovor, ki so ga antični cerkveni očetje in ga tudi današnji razlagalci pripisujejo Jezusu: »Kdor mi je blizu, je blizu ognju, in kdor je daleč od mene, je daleč od kraljestva.« Origen je te besede takole razložil: »Človek, ki po krstu ponovno greši, se mora, če hoče biti očiščen, približati Jezusu. Jezusova ljubezen vznemirja srce tega človeka, vse dokler z močjo svojega ognja ne stali vse, kar se upira njemu in bratom. Če pa bo človek zaradi svojega greha ostal zaprt v svojo sramoto ali domišljavost, bo daleč od Jezusa. Zanj bo Božje kraljestvo nedosegljivo. Ne bo našel niti svobode niti življenja.«

Tretji odgovor sta dojela dva učenca na poti v Emaus, ko sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga.

Kako pa, da Jezus na vse to pravi, da ni prišel, da prinese na zemljo mir, ampak delitev. Če Božji ogenj stopi naše notranje razdeljenosti, potem se nama ni treba več bati zunanjih razdeljenosti, čeprav so boleče in jih nismo sami hoteli. Srce čuti, da če hoče ostati trdno v najbolj bistvenem, te trdnosti ne more zapravljati v nebistvenih ali priložnostnih stvareh. Razklanosti in delitve med nami so zato neizogibne. Ljubezen, Ogenj, ki gori v prsih, namreč ni enako kot dobro razumevanje. Ljubezen je pripravljenost na mučeništvo. To je veljalo za Jezusa in velja tudi za nas. Razdeljenost, ki se bo zdela proti drugim, samo izrecno pokaže pripravljenost na žrtev iz ljubezni do drugih, ki so že deležni skrivnosti Božje ljubezni ali Božjega ognja.

Prepoznavanje znamenj časa pa je odkrivanje, da je naša osebna in skupna zgodovina del veliko večje svete Božje zgodovine. Razločevati znamenja časa pomeni, da v svoji zgodbi odkrijemo Božje delovanje. Če naju je oplazil Božji ogenj, skoraj ne bova mogla narediti drugače, kot da bova v vsakem dogodku življenja odkrivala uvod in odprtost v Božje vodenje.

p. Vili Lovše

Članek – pričevanje razvezane žene na ISKRENI.NET

DARJA OVSENIK ČETRTEK, 24 DECEMBER 2015 05:45 

KAKO PRAZNOVATI BOŽIČ PO RAZVEZI?

samohranilka_bozic

Ni lahko. Kar smo tako dolgo verjeli in gradili z lastnimi močmi, se je sesulo kot hiša na pesku. A je tudi osvobajajoče, pravi Karmen, ki jo je pred tremi leti doletela boleča izkušnja razveze.

Karmen Kristan je mama treh otrok, ki ji v zadnjem letu ni bilo lahko. Pa ne, to je premila beseda – bilo ji je in je še boleče, raztreščeno, kruto. A tudi osvobajajoče. Se sliši protislovno? Za Karmen ne.

GRE LAHKO ŠE KAJ BOLJ NAROBE?

Ločitev. Odpoved v službi. Smrt matere. Zaradi zamudne sodbe ji določijo pretirano visoko preživnino. Pravdanje za stanovanje. Sklep o izselitvi in morda celo izplačilo bivšemu možu za uporabo solastniškega stanovanja, kjer trenutno še živi s hčerkama. In to je samo nekaj glavnih težav. Ne, temu bi težko rekli mačji kašelj.

A iz Karmen veje neka posebna moč, ki takoj da vedeti, da se ne opira le nase. »Če bi računala le nase in ne na Božjo ljubezen in usmiljenje, bi bila danes najmanj v Polju ali pa celo na Žalah.« Ni slišati obupano in niti jezno. Se pa z vsem tem bori. Vsak dan. Vsak dan znova.

ŠE VEDNO JE KAJ, KAR LAHKO DAM

Po izobrazbi je oblikovalka, kar ji je zelo koristilo na vseh področjih, tudi prostovoljstvu, v katerem je tudi danes zelo aktivna: je ena od organizatork svetopisemskega maratona, aktivna pri odraslih skavtih, usposablja se na področju duhovnosti, predvsem duhovnega spremljanja, oblikovala je že več promocijskih gradiv za različne dogodke s področja duhovnosti ali dobrodelnosti … Vse to ji je v stiski, v kateri se je znašla, velika opora.

Zase pravi, da se ves čas uči skozi duhovni boj, ki jo spremlja v duhu svetopisemskega »njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28): »Čeprav težko iščem službo in imam opravka s tožbami, kot prostovoljka ne neham delati, ker mi to daje moči in potrditev, da sem še nekomu potrebna. Da ne zapadem v občutje, da je vseeno, če me ne bi bilo. To mi osmišljuje prostovoljstvo. Ne glede na vse, Bog ve, kaj lahko še dam

ODKRIVANJE POMENA BOŽIČA BREZ DIKTATA ZAPOVEDANEGA VESELJA

Ko jo vprašam, kako se srečuje z bolečino v času božičnih praznikov, saj je takrat ljudem, ki so sami ali so kako drugače ranjeni, običajno težje, odgovori zelo preprosto – da zunanje oblike pobožnosti niso več tako pomembne kot nekoč: »Pravi pomen Božiča je čisto nekaj drugega. Gre za bolj osebno srečanje z Jezusom. In to ravno v tej bolečini, ko vsa okolica kar sili v “veselite se”. To je neke vrste prisila, ki pri mnogih povzroči ravno obratne reakcije, ker se vsiljuje, kako naj bi se veselili.« In včasih se to notranje ne izraža tudi nujno na njenem obrazu v obliki nasmeha, a ne pomeni, da v sebi ne praznuje.

NAJVEČ PROSTORA DAMO, KO SMO V RANJENOSTI SAMI

Znano je, da se na primer v domovih za ostarele smrtnost poveča v času praznikov prav zaradi občutka osamljenosti, občutka pozabljenosti in primerjanja z drugimi. Karmen zase pravi, da gotovo nekaj tega pride na plano v času praznikov. A ker je vsako leto vključena v pripravo na božič pri jezuitih, ji to daje drugačen duh priprave. Bolj razmišlja: »Kaj je tisto, kar mi preprečuje, da bi se odprla Božjemu usmiljenju?«

Tako ji božič kot tak ni neka prelomnica, ampak gre za proces: »Vsak dan imamo duhovni boj, da bi Bogu dali prostor. Najbolj mu lahko damo priložnost v lastni samoti. Tam je lažje kot nekje, kjer smo uspešni.«

TA NAŠ EGO …

Tudi kristjani smo pogosto prepričani, da je »Bog samo malo blagoslovil, sicer smo pa naredili sami«. Takrat naš ego zraste in nam dela veliko škodo: »Tam, kjer smo uspešni, se napihuje. Tam ni prostora za Boga. Kjer pa se podira, se bolj zavem svoje grešnosti, posledično ne obsojam drugih in dam prostor tako Drugemu kot drugemu. Ko vse spuščam iz rok, se manjšam, da On lahko raste.«

Karmen Kristan

»V svoji stiski bolj čutim Božjo prisotnost, Njegovo ljubezen in usmiljenje. V svojem neuspehu lahko dam več prostora, več besede Bogu.« Kot zanimivost Karmen navede anketo p. Ivana Platovnjaka, ki je pokazala, da razvezani napredujejo v povezanosti z Bogom in duhovni rasti, čeprav bi se na prvi pogled zdelo, da to ni mogoče.

»Gospod prihaja k nam, grešnikom: slepim, gluhim, hromim, gobavim, »mrtvim«. On si je izbral hlev, ne dvorec, zato ga lažje najdem v svoji bedi, tam kjer sem poražena, osamljena, nemočna … Razvezani in vsi, ki so preizkušani, se tega mogoče bolj zavedamo. Kar smo gradili bolj z lastnimi močmi, se je sesulo kot hiša na pesku, zato se po tej izkušnji in razočaranju lažje opremo na Božjo moč in bolj iščemo njegovo voljo,« je prepričana Karmen.

Vsak dan znova poskuša živeti v zaupanju, da Bog vse obrača na dobro, čeprav »je zdajle videti grozljivo – brez moža, službe, mame, stanovanja«. To so tako težke življenjske situacije, da je prepričana, da nihče med nami nima dovolj moči, da bi jih nosil sam: »Če tega ne bi izročala Njemu, bi me zmečkalo.«

VSAKODNEVNI DUHOVNI BOJ

S takšnimi boji se sooča vsak dan. Včasih se pojavijo že zjutraj, ko se zbudi po mori, ki naznanja strah pred prihodnostjo. Takrat si pomaga z molitvijo in ozaveščenim dihanjem. A običajne molitve so ji takrat premalo. Njej pomaga molitev s telesom: »Ali plešem ali z gibom izrazim neko hrepenenje, stisko, jezo. Nastane močen dialog z Bogom, ki ga izrazim celostno.« Verjame, da si prav telo zapiše vse stiske. Zato se pri razvezanih pogosto pojavljajo tesnobe, ki lahko vodijo v depresijo. Zato Karmen še toliko bolj vse to osvobaja skozi gib v Kristusu in z božjo besedo. Ko to ponotranji, jo odrešuje in osvobaja.

Temu pripisuje tudi opažanja drugih, nevernih, ki se čudijo, da je na sodiščih ne vidijo zlomljene, ampak ji povejo, da izžareva neko posebno moč. Za Karmen je ves odgovor prav v duhovnem boju: »Zame je soočenje z lastno stisko možno le preko vsakodnevnega duhovnega boja in to “do krvi”. Zavedam se, da navkljub mnogim prijateljem, to bitko bojujem sama. Od mene je odvisno, ali bom pustila, da me Hudi zvabi v krivde preteklosti ali strahove prihodnosti ter mi s tem vzame moč za življenje, ali pa bom iskala dialog z Gospodom.«

KO ZMOREŠ VIDETI, DA NISI KRIV, AMPAK LJUBLJEN

dm_kk

Razvezani se pogosto srečujejo z občutji krivde: »Sem res storil/a dovolj? Bi lahko še malo zdržal/a? Kaj sem delal/a narobe?« Prav to je tisto, kar proces razveze, ki lahko traja več let in v nekem smislu ni nikoli končan in zelo globoko zaznamuje, v čemer Karmen vidi past.

Kot razvezana se je morala soočiti z lastno krivdo, odpuščanjem sebi in možu. To je dolg proces in brez zavedanja, da ji je Bog odpustil, brez pogleda Njegovih usmiljenih oči na njeno življenje, tega ne bi zmogla. »Treba je iti v proces odpuščanja.«

Veliko ji pomeni adoracija pred Najsvetejšim, saj si tam preprosto pusti biti pred Njim in v njegovi ljubezni videti preteklo situacijo in vse, česar ni zmogla: »Večinoma gre namreč za to, da delamo po svojih najboljših močeh, a smo v tem omejeni in iz tega izhaja krivda.«

PUSTITI SI OD-PUSTITI

A Bog je ljubezen in njo osvobaja ta ljubeči Božji pogled, ki ne obsoja. Takrat čudi, da Bog oprošča in da želi, da oprosti tudi sebi. Ravno obratno kot hudi duh, ki deluje skozi obsojanje: »Saj ni čudno, ko si pa taka! Pa tega nisi naredila in onega …« Bog nikoli ne gleda na nas tako, ampak vedno ljubeče. Pokaže na napake, a zato, da bi zoreli k dobremu in bi bilo slabega vedno manj. »Vse je usmerjeno  k dobremu, usmiljenju, sočutju … Kar ni od tega, je od hudega. V takem gledanju se vidijo sadovi: človek postane osvobojen, da si in je od-pustil, da je od-šlo …«

Ko izgubiš vse in ti ostane le Bog, ugotoviš, da je to edino, kar res potrebuješ.

Karmen razloži, da v delovanju hudega duha pa je obratno, saj se vrtimo okrog svojega popka, sadovi pa so obratni: jeza, razočaranje, malodušje … Ko znamo biti usmiljeni tudi do sebe, je drugače, kar razloži na primerih Juda Iškarijota in apostola Petra: »Juda in Peter sta oba izdala Jezusa, oba sta se pokesala, razlika je le, da Juda ni zmogel ponižnosti, da sprejme Božje usmiljenje – odpuščanje in se je obesil. Za to pa potrebujemo ponižnost. Da nam Bog odpusti. Da smo ljubljeni kot grešniki.« Ko začnemo tako gledati na stvari, iz te moči posledično lahko odpustimo tudi drugemu. Saj Bog ljubi vse, tudi najhujšega morilca, kot lastne otroke.

Velik pomen daje tudi duhovnemu spremljanju: »To, da te nekdo posluša in hkrati pomaga razločevati, kaj je od Boga in kaj od sovražnika človeške narave, ki tudi spodbuja in svetuje. To je res močna opora, ki jo priporočam vsem, ki so v stiski. Hvaležna pa sem tudi vsem prijateljem in neznancem, ki so odprli svoja srca v usmiljenju in mi kakorkoli pomagali v tej težki situaciji.«

KAKO RAZLOŽITI OTROKOM?

Tudi otroci zelo jasno občutijo praznike brez očeta. Obveznosti se že nekako porazdelijo, a trpljenje ostaja. In Karmen meni, da jih pred tem niti ne moremo obvarovati, saj se bodo na tak ali drugačen način enkrat srečali z njim. Bistveno se ji zdi, da se veliko pogovarjajo, da jim poskuša vzpostavljati držo, da sprejmejo, kar se je zgodilo.

Da ozavestijo, da je izkušnja razveze v prvi vrsti njena izkušnja in da se ne bi otroci počutili krivi ali sokrivi. In še pomembneje, »da se ne primerjajo z drugimi. Pri praznikih je to velika nevarnost, še posebno, če se otroci gibajo v krogih, kjer je ločitev malo. Ker zgodba vsakega je edinstvena in kot tako jo je treba gledati. In vsaka ima veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni. Na to se lahko naslonim in iz tega živim.«

Foto: gettyimages.com, osebni arhiv Karmen Kristan