Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Tag Archives: alkohol

Vstopi v pogovor z resnico!

182-img_20161008_135232Kaj pomeni, da si srečen? Srečo bi lahko opisali kot občutek blaginje, dobro občutje življenja, drugih in sebe. Srečo lahko opišemo tudi kot odsotnost umske in čustvene bolečine in nelagodja. Sveto pismo srečnega imenuje blagoslovljen in blažen. Blažen in blagrovan je človek, »ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v GOSPODOVI postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči.« (Ps 1,1-2).

V svojih blagrih izrečenih pri govoru na gori Jezus blagruje tiste, ki duhovno cvetijo – uspevajo: živijo v stiku z Bogom Očetom z veseljem in zadovoljstvom zaradi Božje naklonjenosti in odrešenja, ne glede na zunanje okoliščine in pogoje (Prim. Mt 5,3).

Večina izmed nas želimo biti pošteni in dobrohotni ljudje, ki  življenje dobro upravlja in se dobro počuti  tudi sredi naraščajočega nasprotnega vetra. Številni pa pri tem uporabljamo napačne metode za dosego sreče, ki nas v resnici naredijo nesrečne. Delamo in borimo se za nekaj, kar ne moremo ujeti in obdržati.

Sprašujemo se in protestiramo: »Zakaj se tako nemogoče počutim in moram vse to doživljati?«, vpijemo sredi težav. Običajno hočemo krivdo za svoje dogajanje in stanje zvrniti na nekoga drugega: »Moja žena je kriva. Zaradi nje se tako katastrofalno počutim.« Ali: »Za vse je kriv moj mož.« »Moja služba me ne osrečuje!«, »Moji prijatelji so eno samo razočaranje.« Ali: »Moji otroci so vir mojih razočaranj.« Nekateri drugi za svoje težave krivijo Cerkev, družbo: kriv je duhovnik in neprijazni verniki. Vsi se jim zdijo veliki hinavci.

Dejstvo pa je, da ima vsak izmed nas v življenju nekaj, kar bi rad spremenil. Nihče ne živi v popolnih življenjskih okoliščinah. Kaj pa ti sami sebi govoriš o teh okoliščinah? Kriviš druge ali sebe?

Janez je dober možakar: kristjan z osebno vero v Boga večino svojega življenja. Petnajst let po poroki je prisiljen živeti sam, ločen od svoje družine in postavljen pred dejstvo razveze, ki je ni hotel. Podrl se mu je svet. Počuti se bedno. Vsak večer si poskuša lajšati to nevzdržno stanje s pijačo. Tako je nesrečen, da hoče umreti. Ne vidi več smisla in poti naprej v svojem življenju. Okoliščine se mu zdijo nevzdržne.

V obupu me pokliče in se odloči priti na pogovor. Po nekaj pogovorih odkrije, da mu svojega življenja ni treba končati. Njegova osebna vera znova raste. Boga začne odkrivati sredi svojega življenja in trenutnega dogajanja. Odkriva kaj vse Bog dela dobrega v tem, kar se dogaja.

Takole pravi: »Nekega večera, ko sem se spet prepustil samogovoru smiljenja samemu sebi, sem se začel zavedati misli, ki si jih govorim: ‘Pa saj nima smisla. Popolnoma sam sem. Nihče me nima rad in mu ni mar zame. Nihče noče biti z menoj. Zavržen sem in nekoristen.’« Začudil se je, kaj vse sam sebi govori. »Ali je to res, kar si govorim?«, se je vprašal. Kar naenkrat mu je postalo jasno, da ni depresiven zaradi razveze, ampak zaradi svojih samogovorov, zaradi tega, kar sam sebi govori.

Odločil se je, da bo spremenil notranji samogovor. Začela se je bitka za dialog, bitka za notranjo resnico. Ni bilo lahko. Še traja, ampak Janez se nič več ne pusti porušiti samouničevalnim samogovorom.

Namesto laži: Propadel sem. Sem ena velika polomija.

Vstopi v dialog z resnico: Zakon mi je propadel, toda ti Gospod mene in mojo bivšo ženo globoko ljubiš, nenehno in vsak hip. Zate sem pomemben.

Namesto laži: Obupno sam sem in beden.

Vstopi v dialog z resnico: Sam sem, a ne osamljen, saj si ti z menoj Gospod in jaz sem lahko s teboj.

Namesto laži: Ker sem ločen od družine zame ni več veselja na tem svetu. Vse je prazno.

Vstopi v dialog z resnico: Ločen sem od svoje družine in to resnično boli. Gospod ker sem v tebi lahko delam in živim naprej tudi s svojo bolečino in ranami.

Janez je prenehal piti. Uničujočim samogovorom se nič več ne prepušča. »Ker sem sam, še ne pomeni, da sem osamljen.« Vstopa v dvogovor z resnico in svoj položaj doživlja kot priložnost za zaupanje in slavljenje Boga. V tej težki situaciji se lahko veseli Božje navzočnosti Vstalega Kristusa v svojem življenju.

Zunanje okoliščine se niso spremenile. Odkril je, da je v svojih samogovorih sam sebi ponavljal od hudiča navdihnjene velike in uničujoče laži, si s tem uničeval življenje in se vedno bolj zapiral vase.

Povzetek

Trije koraki za notranji dialog, ki ti omogoča, da si to kar v resnici si in naj bi bil:

  1. Odkrij svoje uničujoče in zlagane samogovore (Janez je odkril, da laže sam sebi).
  2. Odločno se odreci vsem tem zlaganim samogovorom.
  3. Vstopi v dialog z resnico (Škodljivo je, da sam sebi ponavljaš laž, da nisi vreden ljubezni in da si nekoristen. Dobro je sprejeti resnico: »Gospod vesolja, ti si mi v Kristusu pokazal, da me ljubiš z večno ljubeznijo. Danes in tukaj. Sredi vsega tega, kar se mi dogaja tudi po moji krivdi. Ti si mi dal mnoge talente in darove. Neskončno sem ti dragocen.«)

Janez je odkril, da je samota lahko zelo vznemirljiva izkušnja bivanja v Božji navzočnosti. Če bi vztrajal v svojih lažnih in samouničevalnih samogovorih, bi že zdavnaj naredil samomor. Ker je odkril Gospodovo navzočnost in se odprl temu kar Bog dela zanj po vsem tem kar se dogaja, je spet začel živeti z veseljem. Nič več se ne bo prepuščal samouničevalnim samogovorom in tesnobam, ki so ga skoraj zadušile. Gospod ga uči gledati na samega sebe skozi Njegove oči. Zaradi Njega se lahko odreče lažem in se jih znebi. Nič več ga ne morejo uničevati.

P. Viljem Lovše