Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: V procesu razveze

KRIŽEV POT RAZVEZANIH

Križev pot razvezanih smo sestavili člani skupnosti Srce v duhovnih vajah na Murterju leta 2016. Izhaja iz naših osebnih izkušenj trpljenja ob ločitvi, ki jih pridružujemo Jezusovi odrešenjski, Ljubezenski daritvi.

/Oznake: V. – voditelj, O. – ostali, M. – moški, Ž. – ženska/

Križev pot razvezanih_2017

Uvod

V. »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu …, ki je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika … Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Prim. Flp 2,5–8)

M. ali Ž. Naj bo to križev pot za razvezane, za skupnost Srce, za katero Jezus še posebej skrbi, ravno zaradi razbitih družin. Vsi hodimo po svojem križevem potu, vsi smo ranjeni. Toda za nas je Jezus že daroval življenje in nas nosi na ramah. Prečiščuje nas in vabi k sebi.

  1. JEZUSA OBSODIJO NA SMRT

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan.« (Mr 15,15)

Ž. Moja družina je bila med ločitvijo tako kakor Jezus obsojena na smrt. Obsodila sem jo tudi jaz in s tem prevzela krivdo. Ko sem obsodila svojo družino, sem obenem obsodila sebe. Ko smo zaradi sodbe razčlovečeni, brez dostojanstva, v bolečini, je tukaj On, ki se je dal zaradi nas pribiti na križ. Zaradi Njega znova dobimo možnost, da počasi celimo rane, da počasi razumemo Njega in v Njem sebe ter začutimo, da smo ljubljeni in blizu našemu Očetu, s katerim je edino vredno imeti najgloblji odnos.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

2. JEZUS VZAME KRIŽ

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota.« (Jn 19,16b–17)

M. Nisem hotel sprejeti križa razveze, saj sem vedno hrepenel po dobrem zakonu in ljubeči družini. Zakaj ravno jaz? Podrlo se je vse najdragocenejše v mojem življenju. Zakaj? Da bi našel in se oklenil Njega, ki edini nosi vse moje bolečine, krivde, strahove, vse moje grehe in mojo bivšo partnerico. Jezus je že sprejel moj križ – vabi me, da ne bežim, ampak sprejmem ta križ tudi jaz. Dal mi bo moč, da ga bom lahko nosil.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

3. JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Zares, preizkusil si nas, o Bog, prečistil si nas, kakor prečistijo srebro. Pripeljal si nas v zanko, položil si breme na naša ledja. Ljudem si dopustil, da jezdijo po naših glavah.« (Ps 66,10–12a)

M. Jezus, hvala, ker poslušaš moje križe in sprejemaš mojo žalost. Naslanjaš glavo na moje strto in osramočeno srce, sprejemaš zgodbo slehernega izmed nas in vse zlo sveta. Samo ti poznaš grozljive prepade v mojem srcu, rane, v katere se zaprem, ter ranljivost za greh in strah sredi drame ločitve. Hvala ti, ker me sprejemaš in si mi naklonjen, ker sem ti dragocen vsak trenutek, tudi sredi vseh dram in težav, ki se nakopičijo. Hvala ti, ker lahko računam nate, ki me nosiš v svojih ranah in me ujameš, ko padem. Pobiraš me v prahu stiske in obupa, v prahu sramu in zamer, v prahu krivde in neodpuščanja. Hvala ti, ker lahko prepustim svoje rane tebi. Ti me ozdravljaš in pošiljaš, da tudi druge povabim, naj ti dovolijo nositi njihove rane in padce. Hvala ti, ker mi podarjaš svoje sočutje ter usmiljenje s seboj in bližnjimi. Hvala ti, ker mi z vsakim padcem odpuščaš moje padce in grehe.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

4. JEZUS SREČA SVOJO MATER

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Kaj naj ti rečem, kaj naj primerjam s tabo, hči jeruzalemska? Kaj naj vzporejam tebi, da te potolažim, devica, hči sionska? Zakaj velik kakor morje je tvoj polom; kdo bi te mogel ozdraviti?« (Žal 2,13)

»Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: ‘Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.’« (Lk 2,35)

Ž. Mami moja, še vedno vidim tvoje izsušeno telo, negibno in nemo. Tvoje velike oči, ki izžarevajo mir, ko počasi odhajaš. Prekmalu zame in za nas. Pozabila sem na svojo stisko, ko sem te gledala dobesedno pribito na križ. Ko si še lahko govorila in sem ti lahko povedala za svojo razvezo, preganjanje, bolečino, si me tolažila: »Lepa si!« Vedela si, da so to besede, ki jih potrebujem kot ženska, da bi lahko stopila iz primeža sramu, krivde in poraza v novo življenje. Lepa si – preprosta trditev, katere pomen razumem šele zdaj, ko te ni več. Eno leto si bila z mano bolj kakor kadar koli prej, v mojih željah, mislih, molitvah … Ko sem te lahko samo še božala in ti pela, so mi tvoje oči govorile: »Večna sem. Tudi ti. Ne boj se!« Moj Jezus, ti veš: težje je gledati trpljenje ljubljene osebe kakor nositi svoj križ. Naj se ob takih srečanjih zavemo svojega cilja: da smo ustvarjeni za večnost in da močnejša kakor smrt je ljubezen!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

5. SIMON POMAGA NOSITI KRIŽ

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in so mu naložil križ, da ga je nesel za Jezusom.« (Lk 23,26)

Ž. Ob bolezni prijateljice sem se znašla v stiski: koliko lahko zares pomagam, kako močne so moje omejitve! Počutila sem se slabo, ko nisem zmogla. Porajale so se mi misli, ki so me zapirale. Prosila sem Jezusa, naj mi pokaže pot, in izročala v njegove roke svojo stisko. Zaupala sem jo tudi prijateljici in je razumela. Najino prijateljstvo je dobilo novo vrednost. Zavedla sem se, da lahko na poti trpljenja stojim ob strani tudi drugače ter da moram sprejeti svoje omejitve in šibkosti. Križ nositi pomeni, da ga nosim sama, saj je namenjen meni. Nosim pa ga lažje, če me drugi čuti in mu je mar zame.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

6. VERONIKA IZKAŽE JEZUSU LJUBEZEN

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili.« (Iz 53,2b–3)

Ž. Jezus se je opotekal pod težo križa. Pot je zalival njegovo obličje in telo. Veronika, ki ga je skupaj z materjo Marijo in drugimi ženami spremljala, se je skozi kričečo množico prebila mimo vojakov in Jezusu z vso nežnostjo obrisala potno obličje. Želela mu je pokazati, da ga ima rada. Ljubezen je iznajdljiva in premaga vse ovire. Gospod, pomagaj mi, da bom zaupala v dobro, čeprav bom redko naletela na pravo sočutje in iskreno pomoč. Hvala za vse Veronike, ki so mi v stiski ob ločitvi podale svoj prt ljubečega usmiljenja in sočutno sprejele mojo ranjeno podobo.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

7. JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Moji smrtni sovražniki me obdajajo, svoje brezčutno srce so zaprli, njihova usta govorijo prevzetno. Našim korakom sledijo, zdaj me obkrožajo, svoje oči naprezajo, da bi me vrgli na tla.« (Ps 17,9b–11)

»Sunil si me, sunil, da bi padel, toda Gospod mi je pomagal. Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev.« (Ps 118,13–14)

Ž. Tudi jaz padem, se opraskam, ranim in zlomim. Ti me razumeš, ko sem na tleh. V teh trenutkih me sprejemaš še nežneje in še bolj ljubeče. Spoštuješ me in si mi naklonjen. Pomagaj mi, da ne bom obsojala tistih, ki me ranijo. Ne razumem vedno, zakaj je tako. Spomni se vseh, ki so na tej postaji, in jih sprejmi v svoje srce.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

8. JEZUSOVO SREČANJE Z ŽENAMI

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: ‘Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?’« (Lk 23,28.31)

Ž. Počutila sem se izdana, brezdomka. V roki sem držala potovalko in vrečko. Nisem vedela, kam naj grem. Bila sem pretresena in žalostna. Potrebovala sem tvojo pomoč, Jezus. In ti si me začel tolažiti tako, kakor si tolažil jeruzalemske žene. Obrisal si mi pot s čela in mi poslal pomoč. Tu se je začelo moje novo življenje. Danes se trudim tudi sama videti žene v stiski in potrebne pomoči. Pristopim in poslušam jih, njihova stiska se me zelo dotakne. Moj Jezus, usmili se me!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

9. JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Otresi si prah in vstani, ujetnica, Jeruzalem, odveži si vezi z vratu, ujetnica, hči sionska! Kajti tako govori Gospod: Zastonj ste bili prodani, brez denarja boste odkupljeni.« (Iz 52,2–3)

Ž. Težki križ premaga Jezusa, a se ne da in ga dvigne: križ človeštva in grehov. Nosi ga za našo odrešitev. Tako mi je dal moč, da kljub pogostim padcem zaradi Njega in z Njegovo močjo zmorem vstati in nadaljevati pot. Tudi moj križ je težak in me tako pritiska k tlom, da bi obupala in obležala v vlogi žrtve. Učim se izročati, in ko spustim bremena samopomilovanja, nezaupanja, nevere …, postane ta križ lahek, saj ga zame nosi Jezus. Potrebujem Odrešenika, sama ne zmorem.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

10. Z JEZUSA STRGAJO OBLEKO

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: ‘Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,’ da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali. In vojaki so to storili.« (Jn 19,23–24)

Ž. Vse sem izgubila. Družino, zakon, službo, stanovanje … Počutila sem se razgaljeno, nago, brez vsega, kar je do tedaj označevalo moje življenje in to, kdo sem. Nalepke, ki nas označujejo, so kakor obleka, ki skriva naš resnični jaz. Ko sem ostala gola kakor Eva, sem spet obrnila svoj pogled samo k Očetu, ki mi govori: »Dragocena si in ljubljena, moja si!« Prepoznala sem svoj resnični jaz, da sem Božja hči, in to vedno, ne glede na to, kaj se mi dogaja.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

11. JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »In križali so ga. Bila je tretja ura, ko so ga križali. In z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici.« (Mr 15,24a.25.27)

»Tako se je spolnilo pismo, ki pravi: In med hudodelce je bil prištet.« (Prim. Lk 22,37a)

M. Ločitev je zlo. Nisem se poročil, da bi se ločil, verjel sem, da nama bo zakon uspel. Vendar se je podrl, in ko nisem več mogel rešiti izgubljenega odnosa, so me pribili na križ med druge ločene. Vsem je vidna moja sramota in vsi lahko pljuvajo in sodijo o moji krivdi. Ne da se zbežati ali skriti, tu sem, da kričim po usmiljenju, pribit. Ostaja zavedanje, da edino Oče res pozna mojo zgodbo, da me ima rad in je usmiljen.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

12. JEZUS UMRJE NA KRIŽU

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jezus je govoril: ‘Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: ‘Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.’ In ko je to rekel, je izdihnil.« (Lk 23,34.44.46)

M. Z Božjo pomočjo se trudim odpustiti vsem, ki so me ob ločitvi izdali, ranili, zavrgli ali mi odklonili pomoč. Trudim se odpustiti tudi sam sebi, da nisem zmogel ravnati drugače, kakor sem. Oče odpusti nam, saj ne vemo, kaj delamo! V tem ozdravljanju od travme ločitve umiram sebi. Umirajo navezanosti, lažne gotovosti, lažna prepričanja … Gospod me vabi v novo življenje, v svobodo Božjega otroka. A najprej mora umreti stari človek.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

13. MRTVEGA JEZUSA POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE

 V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sem in so to gledale.« (Lk 23,49)

»Potem je Jožef iz Arimateje (…) prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo.« (Jn 19,38)

M. Novo rojstvo je v materinem naročju. Zajeti moram iz materinske ljubezni, ki daje življenje, ki razkriva njegov smisel in lepoto. Moram se pustiti objeti v svoji ranjenosti, v svoji smrti. Le tako bom lahko pogledal na svoje preteklo življenje kot na mrtvo telo. Dragoceno in ljubljeno, pa vendar mrtvo. Ni ga več, počasi bo razpadlo, prepuščam ga Božjemu usmiljenju. Čaka me novo življenje, in da bi ga lahko živel, izročam truplo preteklosti, ki je ne morem več oživiti, v Marijine vseobjemajoče roke.«

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

14. JEZUSA POLOŽIJO V GROB

V.Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jožef iz Arimateje in Nikodem sta torej vzela Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati.« (Prim. Jn 19,40)

»… ter ga položila v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen.« (Prim. Lk 23,53)

Ž. Dragi Jezus, nasilna človeška roka je tvoje izmučeno telo položila v grob. Ta »kuga« nasilja razsaja še danes – v družinah, med narodi, v šolah, na vseh poteh … Ko pogovor med zakoncema onemi, bližina zamrzne in se zaupanje skrije, nastopi smrt odnosa. Zdi se, da je vsega konec, da življenja ni več, a kljub črni noči se prikrade žarek svetlobe, ki širi zaupanje in milost ter nagovarja vse grešnike tega sveta. V tej nežni slutnji srca sem tudi sama našla tisto nekaj, kar zadiši in daje upanje, da ni še vsega konec.                             In tako se življenje znova začne v Njegovem odrešujočem objemu, kajti le Njegova misel vodi naprej srce, ki ljubi, zaupa, veruje. Tako kakor je Marija zaupala Njegovi obljubi, tudi jaz verjamem, da je življenje po tem pomembnejše od minljivosti tega sveta. Hvaljena Jezus in Marija!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

Sklep

V. »Angela sta rekla ženam: Čemu iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal.« (Prim. Lk 24,5–6)

»Toda pojdite, povejte njegovim učencem in Petru, da pojde pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.« (Mr 16,7)

Ž. Jezus živi v meni in jaz v Njem. Nisem sama. Kljub temu da je padlo moje življenjsko poslanstvo poročene žene, ostajam mama in še vedno lahko veliko dam. Še vedno lahko oznanjam, kot ljubljena grešnica lahko pričujem o Božjem usmiljenju in ljubezni. Prek kalvarije ločitve, ki sem jo pretrpela, vstajam bolj živa, budna in ljubeča ter se vgrajujem v edinost vsega, kar biva in slavi Gospoda.

 

 

Ničnost cerkvenega zakona

Katoliška cerkev predpostavlja, da je cerkveni zakon veljaven in zavezujoč za celo življenje (dosmrten in neločljiv). Če se par želi »ločiti«, cerkveno sodišče podrobno preuči njun zakon, da ugotovi, če morda že od začetka v odnosu manjka kakšen bistven element. Če je to dejstvo potrjeno, pomeni, da zakonska zveza ni bila veljavno sklenjena ter ju zato ne veže skupaj za vse življenje. Cerkev nato razglasi ničnost zakona, in tako so oba lahko ponovno cerkveno poročita.

NA KAKŠNI PODLAGI CERKEV RAZGLASI NIČNOST ZAKONA?

Da je cerkveni zakon veljavno sklenjen, morajo biti izpolnjeni trije sklopi pogojev:

  1. Odsotnost razdiralnih zadržkov. Med razdiralne zakonske zadržke se šteje, če je eden od zakoncev že veljavno cerkveno poročen, če sta zakonca v krvnem sorodstvu oziroma svaštvu, impotenca (pri ženskah frigidnost), ugrabitev žene (o ugrabitvi moža kanonsko pravo ne govori), redovniški status in nekateri drugi.
  2. Pravilna pravna oblika sklenitve zakona. Da je zakon pravno pravilno sklenjen, morajo biti ob sklenitvi prisotni uradni predstavnik cerkve in dve priči, zakonca pa morata vanj svobodno privoliti.
  3. Odsotnost hib v privolitvi. Na te razloge se zakonci najpogosteje sklicujejo. Zaročenca morata v zakon privoliti na pravilen način. Po cerkvenem pravu je namreč zakon doživljenjska skupnost, ki jo gradita drug za drugega, zakon pa skleneta v dobro sozakonca in otrok. Če se nekdo poroči zaradi bogastva, naziva, zaradi pritiskov ali prisile staršev, strahu ali ker je dekle zanosilo, je zakon neveljavno sklenjen. Enako velja, če se par poroči v prepričanju, da bosta skupaj, dokler bo šlo, saj s tem izključi eno od temeljnih razsežnosti zakona – dosmrtnost. Cerkveni zakon je treba skleniti brez pogojev.

Ostali razlogi so še: če eden od njiju ne more imeti otrok in to ve, pa partnerju (partnerki) to prikriva, če nekdo ne želi imeti otrok in to pred poroko jasno pove. Eden od temeljev cerkvenega zakona je tudi odprtost za novo življenje in ne le zasebni “posel” dveh.

Zakona ne more skleniti tudi nekdo, ki je psihično bolan, četudi se bolezen v času sklepanja zakona še ni pokazala, vendar lahko psihiatri potrdijo, da je bila bolezen prisotna že ob sklenitvi zakonske zveze.

Pogosto se zgodi, da par skoči v zakon zelo nepremišljeno in šele kasneje ugotovi, da odločitev ni bila pravilna. Velikokrat je vzrok tudi nezvestoba, ki je bila velikokrat prisotna že pred poroko, ali pa zasvojenost od drog ali alkohola, ki ji eden od zakoncev prinese v zakon.

KAKŠNE SO PREDNOSTI NIČNOSTI POROKE?

Ločitev je za zakonca kot nekakšna izkušnja smrti. Soočita se z občutki žalovanja, zanikanja, jeze, žalosti, pogajanja in sprejetja. Vendar lahko razveza vključuje tudi zavračanje in dvome vase. »Izigran« zakonec si postavlja vprašanja v smislu: »Zakaj ravno jaz?«, »Kaj sem naredil napačno?«, prav tako pa lahko čuti zamero do nekdanjega zakonca.

S poglobljenim razmišljanjem, pisanjem in pogovorom z osebami, vključenimi v proces ugotavljanja ničnosti, se ponovno odprejo boleča in občutljiva področja, ki pa v končni fazi pomagajo ozdraviti rane in zadevo pripeljejo do konca.

Na pretekli zakon lahko tako gledate v popolnoma novi luči, brez bolečin in dvomov, in tako vstopite v novo življenje veliko mirneje.

Po ugotovitvi ničnosti zakona imata oba »bivša« zakonca možnost, da se ponovno cerkveno poročita in prejmeta milost zakramenta svetega zakona.

( Maja Vovk, Iskreni.net)

Pogovor z dr. Stanislavom Slatinkom o knjigi “Zakon, ki ga ni bilo”

zakon-ki-ga-ni-bilo-s-slatinek-slomskova-zalozba-2005_565198b21846cAvtor dela dr. Stanislav Slatinek je docent za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani z oddelkom v Mariboru in sodnik na cerkvenem sodišču v Mariboru. Poklicno se že vrsto let srečuje z ljudmi, ki jim je zakon razpadel. Slatinkova bogata bibliografija kaže na njegovo zavzeto akademsko in znanstveno dejavnost, ki je v veliki meri posvečena zakramentu krščanskega zakona in vprašanju njegove (ne)veljavnosti.
Temeljni pogoj za veljavni krščanski zakon je, da si pravno sposobna zaročenca, ki sta prosta vsakega zadržka, zakonsko privolitev izrečeta svobodno in brezpogojno. Privolitev je dejanje volje, s katero se drug drugemu nepreklicno izročita in se sprejmeta za ustanovitev zakona. Pri tem morata poznati bistvene razsežnosti zakona, ki sta enost in nerazveznost. Vedeti morata, da gre za dosmrtno življenjsko skupnost, ki je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok. Če je vsaj eden od skleniteljev krščen, ne more biti veljavne zakonske pogodbe, ki ne bi bila hkrati tudi zakrament.  Po izvršitvi zakonskega dejanja zakon postane trden in ga ne more razvezati nobena človeška oblast.

Video posnetek pogovora

Vstopi v pogovor z resnico!

182-img_20161008_135232Kaj pomeni, da si srečen? Srečo bi lahko opisali kot občutek blaginje, dobro občutje življenja, drugih in sebe. Srečo lahko opišemo tudi kot odsotnost umske in čustvene bolečine in nelagodja. Sveto pismo srečnega imenuje blagoslovljen in blažen. Blažen in blagrovan je človek, »ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v GOSPODOVI postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči.« (Ps 1,1-2).

V svojih blagrih izrečenih pri govoru na gori Jezus blagruje tiste, ki duhovno cvetijo – uspevajo: živijo v stiku z Bogom Očetom z veseljem in zadovoljstvom zaradi Božje naklonjenosti in odrešenja, ne glede na zunanje okoliščine in pogoje (Prim. Mt 5,3).

Večina izmed nas želimo biti pošteni in dobrohotni ljudje, ki  življenje dobro upravlja in se dobro počuti  tudi sredi naraščajočega nasprotnega vetra. Številni pa pri tem uporabljamo napačne metode za dosego sreče, ki nas v resnici naredijo nesrečne. Delamo in borimo se za nekaj, kar ne moremo ujeti in obdržati.

Sprašujemo se in protestiramo: »Zakaj se tako nemogoče počutim in moram vse to doživljati?«, vpijemo sredi težav. Običajno hočemo krivdo za svoje dogajanje in stanje zvrniti na nekoga drugega: »Moja žena je kriva. Zaradi nje se tako katastrofalno počutim.« Ali: »Za vse je kriv moj mož.« »Moja služba me ne osrečuje!«, »Moji prijatelji so eno samo razočaranje.« Ali: »Moji otroci so vir mojih razočaranj.« Nekateri drugi za svoje težave krivijo Cerkev, družbo: kriv je duhovnik in neprijazni verniki. Vsi se jim zdijo veliki hinavci.

Dejstvo pa je, da ima vsak izmed nas v življenju nekaj, kar bi rad spremenil. Nihče ne živi v popolnih življenjskih okoliščinah. Kaj pa ti sami sebi govoriš o teh okoliščinah? Kriviš druge ali sebe?

Janez je dober možakar: kristjan z osebno vero v Boga večino svojega življenja. Petnajst let po poroki je prisiljen živeti sam, ločen od svoje družine in postavljen pred dejstvo razveze, ki je ni hotel. Podrl se mu je svet. Počuti se bedno. Vsak večer si poskuša lajšati to nevzdržno stanje s pijačo. Tako je nesrečen, da hoče umreti. Ne vidi več smisla in poti naprej v svojem življenju. Okoliščine se mu zdijo nevzdržne.

V obupu me pokliče in se odloči priti na pogovor. Po nekaj pogovorih odkrije, da mu svojega življenja ni treba končati. Njegova osebna vera znova raste. Boga začne odkrivati sredi svojega življenja in trenutnega dogajanja. Odkriva kaj vse Bog dela dobrega v tem, kar se dogaja.

Takole pravi: »Nekega večera, ko sem se spet prepustil samogovoru smiljenja samemu sebi, sem se začel zavedati misli, ki si jih govorim: ‘Pa saj nima smisla. Popolnoma sam sem. Nihče me nima rad in mu ni mar zame. Nihče noče biti z menoj. Zavržen sem in nekoristen.’« Začudil se je, kaj vse sam sebi govori. »Ali je to res, kar si govorim?«, se je vprašal. Kar naenkrat mu je postalo jasno, da ni depresiven zaradi razveze, ampak zaradi svojih samogovorov, zaradi tega, kar sam sebi govori.

Odločil se je, da bo spremenil notranji samogovor. Začela se je bitka za dialog, bitka za notranjo resnico. Ni bilo lahko. Še traja, ampak Janez se nič več ne pusti porušiti samouničevalnim samogovorom.

Namesto laži: Propadel sem. Sem ena velika polomija.

Vstopi v dialog z resnico: Zakon mi je propadel, toda ti Gospod mene in mojo bivšo ženo globoko ljubiš, nenehno in vsak hip. Zate sem pomemben.

Namesto laži: Obupno sam sem in beden.

Vstopi v dialog z resnico: Sam sem, a ne osamljen, saj si ti z menoj Gospod in jaz sem lahko s teboj.

Namesto laži: Ker sem ločen od družine zame ni več veselja na tem svetu. Vse je prazno.

Vstopi v dialog z resnico: Ločen sem od svoje družine in to resnično boli. Gospod ker sem v tebi lahko delam in živim naprej tudi s svojo bolečino in ranami.

Janez je prenehal piti. Uničujočim samogovorom se nič več ne prepušča. »Ker sem sam, še ne pomeni, da sem osamljen.« Vstopa v dvogovor z resnico in svoj položaj doživlja kot priložnost za zaupanje in slavljenje Boga. V tej težki situaciji se lahko veseli Božje navzočnosti Vstalega Kristusa v svojem življenju.

Zunanje okoliščine se niso spremenile. Odkril je, da je v svojih samogovorih sam sebi ponavljal od hudiča navdihnjene velike in uničujoče laži, si s tem uničeval življenje in se vedno bolj zapiral vase.

Povzetek

Trije koraki za notranji dialog, ki ti omogoča, da si to kar v resnici si in naj bi bil:

  1. Odkrij svoje uničujoče in zlagane samogovore (Janez je odkril, da laže sam sebi).
  2. Odločno se odreci vsem tem zlaganim samogovorom.
  3. Vstopi v dialog z resnico (Škodljivo je, da sam sebi ponavljaš laž, da nisi vreden ljubezni in da si nekoristen. Dobro je sprejeti resnico: »Gospod vesolja, ti si mi v Kristusu pokazal, da me ljubiš z večno ljubeznijo. Danes in tukaj. Sredi vsega tega, kar se mi dogaja tudi po moji krivdi. Ti si mi dal mnoge talente in darove. Neskončno sem ti dragocen.«)

Janez je odkril, da je samota lahko zelo vznemirljiva izkušnja bivanja v Božji navzočnosti. Če bi vztrajal v svojih lažnih in samouničevalnih samogovorih, bi že zdavnaj naredil samomor. Ker je odkril Gospodovo navzočnost in se odprl temu kar Bog dela zanj po vsem tem kar se dogaja, je spet začel živeti z veseljem. Nič več se ne bo prepuščal samouničevalnim samogovorom in tesnobam, ki so ga skoraj zadušile. Gospod ga uči gledati na samega sebe skozi Njegove oči. Zaradi Njega se lahko odreče lažem in se jih znebi. Nič več ga ne morejo uničevati.

P. Viljem Lovše

Dragoceni Bogu

DSCI0006»Ločeni zakonci se na začetku zelo težko soočijo z bolečo preteklostjo in sedanjostjo,« pravi p. Viljem Lovše, ki duhovno spremlja skupino SRCE. »Potrebno si je vzeti vsaj pet let potrpežljivosti s samim seboj in drugimi. A treba je živeti naprej, še posebej, če moraš skrbeti za otroke. Otrokom sta še vedno oba starša, čeprav nista več partnerja. Zelo pomaga, če se učim zavedati resnice, ki ni odvisna od mojega počutja: da sem Bogu dragocen vsak hip, da me spoštuje in mi daje svojo moč tudi takrat, ko sem jezen ali doživljam krivdo in obup. Tudi v največjem grehu sem njegov. Lahko, če le želim in si upam, v sebi zajemam iz tega, kako je on do mene in do vseh, tudi do mojega bivšega partnerja, katerega odnos me tako zelo boli. Bolj ko si upam to sprejeti, prej sem sposoben sprave s svojo preteklostjo, življenja v sedanjosti in zaupanja za prihodnost.« Mnogi šele ob ločitvi zares začnejo živeti oseben odnos z Bogom, ga jemati resno in nanj računati, opaža p. Viljem.

V procesu žalovanja se razvezani zakonec najprej zave resničnosti, sledi boleče sprejemanje le te, nato poslavljanje od zamer in sprejemanje odpuščanja. »To traja ponavadi od pet do deset let, odvisno od tega, kakšna je človekova osebnostna struktura in značaj, pa tudi od razloga, zaradi katerega je prišlo do ločitve.« Razlogi za ločitev pa so zelo osebni, težko jih je posploševati. »Naj naštejem zgolj nekatere: osebnostna nezrelost, medsebojno nepoznavanje, slabo zgrajen ali zanemarjen vzajemni odnos, nesvoboda, potrošniški odnos do življenja, alkohol ali druge uničujoče odvisnosti, drugi notranji ali zunanji pritiski…«

Je ženskam v procesu ločitve težje kot moškim? »Težko rečem, ker ženske zdržijo večjo bolečino. Verjetno vsak, dokler se primerja z drugimi in verjame svoji predstavi, meni, da sam veliko bolj trpi kot drugi. Ob Jezusu Kristusu in njegovem trpljenju iz ljubezni do vsakega pa moja bolečina dobi popolnoma drugačno mesto. Postane vir moči in trdnosti tudi za druge. Zato je dobro brati svetnike, ki nam odprejo to pot sprejemanja in razumevanja bolečine (Janez od Križa, Terezija Avilska, Faustina Kowalska), pa tudi našo mistikinjo Magdaleno Gornik.«

V tej bolečini močno pomaga tudi skupnost. To so lahko sorodniki, prijatelji ali občestvo. »Nekdo, ki me upa poslušati in sprejeti v tej veliki preizkušnji. Potrebujem prostor in odnose, kjer lahko izrazim svojo bolečino in to, kar se dogaja.« V Sloveniji imamo tudi zelo dober program pomoči za razvezane, ki ga izvajajo Frančiškanski družinski centri. Nepogrešljive pa so skupine za samopomoč SRCE (http://srcerazvezani.si/) in SRCE OB SRCU ki sledijo navodilom Cerkve o pastoralni skrbi za razporočene. Gre za skupine, v katerih se enkrat mesečno zbirajo verni ločeni zakonci, ki se niso ponovno poročili. Dobivajo se pri sv. Jožefu v Ljubljani, v Novi Gorici in na Suhi pri Škofji Loki.  Tako med ločenimi kot tudi med njihovimi otroci pa se prijateljstva spletajo tudi na romanjih in duhovnih vajah, na počitnicah in izletih ter na delavnicah, kjer npr. skupaj spečejo pecivo.

Kaj pa sožupljani? Pomembno je, da razvezanih ne označujemo s pomilovalnimi izrazi, ampak da imamo z njimi normalen in spoštljiv odnos, kot ga mi pričakujemo od drugih. »Predvsem pa jim ne smemo dati čutiti, da so zaradi tega, kar se jim je zgodilo, sedaj izobčenci in nezaželeni med „pravičnimi“ in „dobrimi“ kristjani.« Občutljivost celotne Cerkve – ne zgolj duhovnikov, ampak še posebej poročenih kristjanov – do ločenih se počasi spreminja, opaža p. Viljem. Podobno, kot se je spreminjalo gledanje na zakonske skupine, potem ko je pred 40 leti z njimi začel p. Vital Vider. »Zaupam, da Bog močno dela v smer pomoči tem še bolj ranjenim bratom in sestram.«

Samota – sreča enega

Loneliness-m-0313.jpg.653x0_q80_crop-smartNa tem svetu ni človeka, ki se ne bi kdaj srečal z osamljenostjo. Poročenega, razvezanega, ovdovelega ali samskega. In to je neizprosno res.

Osamljenost je – in je od nekdaj bila – osrednja in neizogibna izkušnja vsakega človeka, pravi T. Wolfe. Zakaj je tako? Predvsem ravno zato, ker se zavemo sebe praviloma šele ob prisotnosti drugega. Če ga ni, se nam zdi, kakor da bi se »izgubili«. Drug drugega potrebujemo, da se izrazimo, da podelimo doživetja, izkušnje, spoznanja in bolečine ali da pomnožimo radost in srečne trenutke v lastnem življenju. To je v človekovi naravi.

So trenutki in obdobja v življenju, ko se, čeprav obkroženi z množico ljudi na cesti, s sodelavci v službi ali celo z otroki, ko smo doma – počutimo neskončno sami, ker ob nas ni človeka, ki smo mu  zaupali, ki se je zaupal nam, čigar bližina je izpolnila naše srce in na katerega smo se lahko zanesli. Spoznanje o tem je dragoceno, saj je zavedanje, da je to, kar čutimo, osamljenost, prvi korak k temu, da se z njo spopademo, jo sprejmemo – in jo presežemo!

Veliko je poti in načinov, kako se lahko lotimo bolečine osamljenosti. Bolečina je dragocena, saj je to način, s katerim se sploh začnemo zavedati. Dokler nimate zvitega gležnja, niti ne pomislite, da ga sploh imate. Dokler vas ne boli zob, niti ne veste, kako dragocen je za žvečenje hrane. Da sploh ne omenjam glavobola.

Lahko se odločite, da boste bolečino osamljenosti prezrli. Lahko pa se spoprimete z njo in greste v akcijo: pokličete koga od znancev ali prijateljev in jih povprašate, kako se imajo (sploh vam ni treba govoriti o sebi, če tega ne želite!), povabite koga k sebi na obisk ali se dogovorite, da greste kam skupaj. Odpravite se na obisk k stari teti v dom starejših občanov, ki je že mesece niste obiskali… Lahko pa se uležete, spustite rolete in se jokate vse popoldne nad nepravičnostjo življenja in nad svojo težko usodo! Ja. Tudi to lahko izberete. Pripraviti se morate na to, da boste pri treh ali štirih klicih morda odklonjeni, da ne bo nobeden dvignil slušalke, da bo vaš klic sprožil plaz govorjenja o težavah – tistega, ki ste ga poklicali, da bi vam pomagal iz vaših težav! In morda je prav to priložnost, da ne glede na lastno bolečino lahko pomagate in ste potrebni drugemu. Pri tem pa boste morda spoznali, da je znanstva in prijateljstva treba hraniti in vzdrževati, da z njimi ni tako kakor z Bogom: da ga lahko pokličemo samo, ko ga potrebujemo. In se boste nekaj naučili in boste za občutek osamljenosti lahko hvaležni, ker vam je prinesel spoznanje!

Od tega trenutka boste lahko pozornejši in boste občasno, a redno koga poklicali – tudi ko ne boste v stiski. Ob gledanju kakšne oddaje po televiziji se boste spomnili, da bi morda koga od vaših znancev zanimala, in ga boste poklicali, da ga na njo opozorite. Morda boste v slaščičarni opazili marcipanovo torto, za katero veste, da je najljubša sladica vaše sodelavke, in jo boste naslednji dan po službi povabili na torto ali kaj podobnega.

Lahko se tudi odpravite v dom starejših občanov in povprašate, ali bi potrebovali koga, ki bi občasno peljal na sprehod kakšnega od stanovalcev brez svojcev, ali če je med oskrbovanci kdo, ki bi si želel, da bi mu občasno kdo prišel prebrat kaj iz časopisa ali kakšno knjigo. Lahko daste ponudbo v oglasnik, da čuvate malčke v večernih urah, ob praznikih – veliko mladih družin vam bo neskončno hvaležnih.

Spravite se v akcijo in se posvetite – drugim! Preprosto: pozabili boste nase in boste začeli bolj misliti na druge. Stara kitajska modrost pravi Sebe spoznaš, ko na sebe pozabiš! To pa vam bo prineslo še eno nepričakovano darilo: pri tem boste vedno bolj spoznavali – sebe! Ali ni to največ, kar lahko dosežemo v življenju? In prav osamljenost vam to lahko prinese.

Lahko začnete raziskovati, kaj vse vas spravi v dobro voljo in imate radi, kaj lahko sami naredite, brez drugih:

  • morda si zavrtite kakšen CD z vedro glasbo? (Vsekakor odpade romantična glasba, ki ste jo poslušali z»njo/njim«!)
  • Lahko si greste kupit križanke in se zabavate ob tem, da mnogo veste (ali da ste spretni pri iskanju gesel v ugankarskem slovarčku);
  • lahko greste v knjižnico in ugotovite, kaj najbolj berejo zadnje čase;
  • lahko se usedete za mizo in izlijete svojo bolečino v pismu neznanemu prijatelju – pismu, ki ga nikoli ne boste poslali, vendar vam bo prineslo zaupen pogovor in strpnega, razumevajočega, tihega poslušalca!
  • Lahko si tudi poiščete skupino, v katero bi se vključili, kjer bi lahko z drugimi delali tisto, kar vas veseli (ali vas je nekoč veselilo) – peli, plesali, slikali, se učili jezika ali igrati na glasbilo.

Nikoli ni prepozno in veliko je ponudb! Lahko pridete v skupino Srce in boste našli veliko prijateljev, s katerimi boste lahko šli na kavo ali na izlet. Lahko si izmenjate telefonske številke in se dogovorite, da se boste občasno poklicali – kar tako, da se slišite. In potem to resno tudi storite!

Vedno lahko dobite, kar potrebujete, če le NE vztrajate pri tem, da obstaja eno in edino zdravilo za vašo bolečino: on ali ona, ki ga ni več ob vas!

Če ste sami osamljeni, lahko razumete drugega ob vas, ki je osamljen, in ste lahko vi tisti, ki mu  pomagate in stopite do njega. Vendar ljudje velikokrat rečemo, »da se nočemo vtikati« ali »da ne želimo nadlegovati« ali (iz lastne zadrege) »da se ne bomo vsiljevali«… Vse to so prazni izgovori! Vsi si želimo, da se nas včasih drugi spomnijo – kar tako, da pokažejo pobudo in nas opazijo, da skrbijo za nas, da JIM JE MAR! Torej: »Storite drugim, kar si želite, da bi drugi storili vam!« In kakor po čudežu boste naenkrat tudi sami dobili veliko tega, kar si želite. Poskusite.

Odločite pa se lahko tudi, da bolečino zdržite in poglobite zavedanje o sebi samem. Se začnete spoprijateljevati s samim seboj. In v puščavi zapuščenosti naenkrat zagledate, da so se odprla vrata k Njemu, ki je vedno navzoč, še posebno takrat, ko je zelo hudo. In takrat je – trenutek! Prav takrat je največ možnosti, da ga resnično začutimo. To pa je največja milost, ki nas sploh lahko doleti!

In kaj boste, od vsega naštetega, vi naredili to poletje? Postali komu prijatelj?

ENA SAMA ROŽA LAHKO POSTANE MOJ VRT …EN SAM PRIJATELJ, MOJ VES SVET! (Leo Buscaglia)

Dušica GRGIČ

Žalovanje po izgubi

žalV ločitvenem procesu se moramo prebiti skozi obdobje, ki je napolnjeno s stisko, bolečino, strahom in jezo. Izguba sozakonca zaradi ločitve je dokaj podobna izgubi sozakonca zaradi smrti. Morda celo težja in hujša: saj še vedno videvamo človeka, ki nam je nekoč obljubil, da bo za vedno z nami v dobrem in slabem.

Pomoč pri žalovanju

Izgubiti nekoga, ki smo ga ljubili, je zelo boleče. Zato lahko v tem obdobju izkusimo izredno močna čustva, ki nas bodo presenetila, npr. šok, jezo in krivdo. Včasih se nam bo morda zazdelo, da naša žalost nikoli ne bo popustila. Čeprav nas takšna čustva povsem preplavijo in postanejo že zastrašujoča, so vendar običajen odziv na izgubo. Zato jih moramo sprejeti kot del procesa in dopustiti, da žalujemo in ta čustva predelamo, saj so potrebna za okrevanje.

Ni pravega ali napačnega načina žalovanja – toda obstajajo zdravi načini, kako se lahko spopademo z bolečino. Lahko se prebijemo skozi! Lahko prebolimo! Žalovanje, ki ga izrazimo s temi čustvi in jim dopustimo, da jih izkusimo, ima velik vpliv na naše zdravljenje in okrevanje, kar nam omogoča, da stopimo v življenje močnejši in bogatejši.

Žalovanje je najnaravnejši odziv na izgubo. Ko začutimo, da nam je bil odvzet nekdo, ki smo ga ljubili, močno trpimo. Svojo žalost ob izgubi lahko primerjamo z žalostjo, ki bi jo čutili, ko nam nekdo od ljubljenih umre – prav takšna izguba najpogosteje povzroči najmočnejše žalovanje. Toda žalost lahko povzroči tudi drugačna vrsta izgube:

  • —polom v razmerju ali zakonu,
  • —izguba zdravja,
  • —izguba zaposlitve,
  • —izguba finančne stabilnosti,
  • —smrt hišnega ljubljenca,
  • —neuresničene sanje,
  • —bolezen človeka, ki ga ljubimo,
  • —izguba prijateljstva,
  • —izguba varnosti po travmatičnem dogodku.

Bolj ko je izguba pomembna, bolj smo žalostni. Toda tudi manjše izgube lahko povzročijo veliko žalost, npr. kadar odidemo od doma, ko zaključimo študij, ko zamenjamo službo, ko se preselimo ali upokojimo.

Vsak žaluje po svoje

Žalovanje je zelo osebna in individualna izkušnja. Kako bomo žalovali, je odvisno od več dejavnikov, ki vključujejo našo osebnost, naš slog življenja, naše življenjske izkušnje, našo vero in naravo same izgube. Proces zahteva svoj čas, okrevamo postopoma, ne moremo nič prisiliti ali z njim pohiteti – zato ni normalnega obdobja za naše žalovanje.

Nekateri ljudje se začnejo počutiti bolje v nekaj tednih ali mesecih, nekdo drug pa bo žaloval več let.

Ne glede na našo osebno izkušnjo moramo sprejeti, da lahko žalovanje pri nekom drugem poteka povsem drugače in traja dlje ali krajše kakor pri nas. Zato moramo vsakomur dovoliti, da se celoten proces žalovanja razvije naravno in zanj sprejemljivo.

Pripravil: Vili Granda

Original na strani http://www.helpguide.org/mental/grief_loss.htm

Ali je mogoča dobra ločitev?

“Celotna procesna pravniška stroka … je postala tako zapletena, da smo pozabili na naše osnovno poslanstvo: da smo umirjevalci konfliktov … Zdaj pa včasih doživljamo boje na življenj in smrt … naš sistem je postal predrag, preveč boleč, preveč uničevalen, povsem neprimeren za civilizirane ljudi.” (Sodnik Warren Bzurger, 1984)

Ločitev ni dogodek. Ločitev je proces! Je proces prehoda iz obdobja, ko smo bili par, v obdobje, ko ostanemo sami, je potovanje po poti, ki nas pripelje iz dvojine v ednino. Cilj dobre ločitve bi moral biti v tem, da začnemo v dvoje, končano pa sami in se še vedno počutimo dobro, v sozvočju s samim seboj in svojimi potrebami.

To potovanje nas pelje skozi poučno in pogosto boleče spreminjanje naših čustev, našega statusa, našega materialnega stanja, naše duhovne notranjosti. Če je pospremljeno z dobro navigacijo, torej s pomočjo odvetnikov, svetovalcev in drugih strokovnjakov, se izognemo najbolj kočljivim položajem. Na koncu nas lahko pripelje celo do ključa za nove življenjske možnosti, ki jih prej nismo mogli zaznavati.

Če želimo varno pluti mimo čeri strahu in bolečin, ki nam jih prinaša ločitveni vihar, moramo izkoristiti znanje strokovnjakov, ki so usposobljeni za pomoč v procesu ločitve. Vodijo nas lahko tako, da bomo na koncu poti spoznali, da smo ohranili svoje samospoštovanje. In nazadnje bomo razumeli, da nam je uspelo nekaj posebnega, čemur pravimo tudi vzajemna ločitev.

Vzajemna ločitev je izraz, ki predstavlja sodelovanje obeh strani pri zaključevanju zakona. Je praksa, ki odvetnikom pomaga, da se izraz “za civilizirane ljudi” uresniči. So torej odvetniki, ki verjamejo, da se zakonsko oz. družinsko življenje zaključuje, vendar verjamejo tudi, da je mogoče s pogovorom doseči dogovor brez dolgotrajnega pravdanja. Usposobljeni so za reševanje konfliktov in za iskanje skupnih imenovalcev v pogosto popolnoma različnih pogledih na isto stvar. Ves čas zahtevajo medsebojno spoštovanje obeh strani, spoštljivo in civilizirano vedenje med pogovorom, pa tudi spoštovanje predlogov, ki jih postavi druga stran. Pri iskanju končnega cilja iščejo združljivo v razhajanjih, njihov namen je v iskanju vzajemnega dogovora.

Zamislimo si lahko ločitveni postopek, pri katerem namesto nasprotovanja najdemo sodelovanje, pri katerem namesto nagajanja najdemo predloge, ki omogočajo pogled naprej. In takšna vzajemnost omogoča bivšima partnerjema, da lažje naredita korak naprej!

Prednosti, ki jih prinaša vzajemna ločitev, so večstranske. Srečanja pri odvetniku so spoštljiva in osebna, ni pranja umazanega perila pred javnostjo. Stranki skupaj s svojima odvetnikoma sodelujeta pri oblikovanju predlogov, argumentirata svoje zahteve in prisluhneta drugi strani, zato poskušata doseči dogovor, ki ga prineseta na sodišče, da ga to samo še potrdi, brez dolgotrajnih pravd in prepirov. Takšno dogovarjanje pušča več prostora za ustvarjalno razmišljanje in iskanje uravnoteženih rešitev. Ni treba čakati na točno določene roke na sodišču, ni treba pripravljati neprijetnih zagovorov, ločitev je lahko hitrejša, tako pa so tudi stroški precej nižji.

Verjamemo, da bo družina tako kakor ob smrti enega od zakoncev tudi po ločitvi našla svojo novo obliko po naravni poti. Toda dejstva, da gre za razdirajoč proces, ne moremo prezreti, zato je pogosto treba poiskati dodatno strokovno pomoč. Odvetniki so priča problemov svojih strank na čustvenem in finančnem področju, čeprav nikoli niso bili strokovno usposobljeni, da bi na teh področjih lahko kakorkoli pomagali. Zato je pogosto treba poiskati še psihoterapevte in finančne svetovalce. Predstavljajte si družino, kjer si bodoča bivša zakonca raje omislita pomoč strokovnjakov, s katerimi poskušata rešiti problem, namesto da se obtožujeta v javnosti in si delata sramoto. Zato vzajemna ločitev ni le stvar posameznikov, ki se ločujeta, ampak je krog razširjen na usposobljene odvetnike, terapevte, finančne svetovalce in druge strokovnjake, ki verjamejo, da je ta družina končana, vendar želijo pomagati, da se na pogorišču preteklosti izoblikuje zdravo jedro za preživetje v prihodnosti.

Kot izkušen strokovnjak za ločitev predlagam, da vsaka ločitvena stranka poišče izvrstno terapevtsko pomoč.

Ugotovil sem, da je za obe strani zelo dobro, če se prej srečata s svetovalcem za ločitve, ki je navadno psihoterapevt in jima razloži pomen pogovora, tehnike reševanja konfliktov, ju seznani z možnostmi skupnega starševstva in normalizira konec zakona. Pogosto to pomaga k večjemu sodelovanju v ločitvenem postopku, tako da družine kljub travmatičnemu dogodku obdržijo svojo trdnost in ostanejo zdrave.

S svetovalci lahko obe strani prideta do uravnoteženega in obojestransko sprejemljivega dogovora glede otrok, njihovega skrbništva in višine preživnine.

Morda se zdi, da s tem, ko vključimo v ločitev toliko strokovnjakov, celotnemu postopku samo povečamo stroške! Pa vendar se pokaže, da se tako izognemo dolgotrajnemu pravdanju, tako da dejansko prihranimo čas in denar. In ne nazadnje, ločitev poteka manj travmatično za oba bivša zakonca in za morebitne otroke. Na koncu lahko jasno spoznamo: za manj dobimo več!

Če želi bivši par ohraniti notranjo blaginjo in naprej sodelovati pri vzgoji otrok ter skrbeti za njihovo dobro počutje tako, kakor bo za otroke najboljše, je vzajemna ločitev pravilna izbira.

Mahatma Gandhi je v knjigi “The Story of My Experiments with the Truth” zapisal: “Moje veselje je bilo brezmejno. Naučil sem se praktične strani prava. Naučil sem se iskati boljšo stran človekove narave … naučil sem se, da kot odvetnik lahko ponovno združim stranki, ki sta vlekli vsaka na svojo stran. Lekcija, ki sem se jo naučil, se je neizbrisno vtisnila vame, tako da sem poskušal sklepati zasebne kompromise celo v najtežjih primerih. Pri tem nisem ničesar izgubil – niti denarja niti lastne duše.”

Sodelovanje pri ločitvi (Ronald Supancic)

Pripravil: Vili Granda

Original na spletni strani: http://www.divorcemag.com/articles/Collaborative_Law/collabrative_divorce.html