Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Razvezani v cerkvi

Družina med poklicanostjo in resničnostjo

Spodbuda: zares sprejeti Usmiljenega Boga   – 2. del

1) SPREMLJATI

Poklicanost družine, da svetu kaže Božjo ljubezen je poslanstvo, ki je vredno podpore celotne Cerkve.  Spremljati ali biti pozoren na konkretno resničnost stanja družin zato pomeni tudi, da pravočasno odkrivamo vzroke, ki lahko pripeljejo do ločitve. Pometanje pod preprogo ničesar ne reši. Videti moramo, kaj pri naporih za ohranitev zakona ni uspešno, kaj ne deluje, kje so pasti in kje ni več pomoči. V zadnjem letu sem slišala najmanj sto zgodb hudega trpljenja, največ seveda glede ločitev, čeprav se pogosto združi več hudega skupaj ali kot pravi rek »hudič gre zmeraj na kup srat.« In lahko trdim, veliko družin, vključno z »na zunaj zglednimi”, trpi za eno od sledečih neurejenosti:

  • PRIKRITO NASILJE IN DRUGE ODVISNOSTI

Ob razvezi te zgodbe nasilja za domačimi zidovi pridejo na dan, a žal šele takrat, ko so povzročile že nepopravljive posledice. Premalo se ukrepa proti ter govori o nedopustnosti nasilja, tako fizičnega kot psihičnega. Ne ubijaj pomeni tudi ne ubijaj z besedami, ki drugemu jemljejo življenje, kapljo po kapljo. Iz lastne zgodbe in drugih vem, da je potrpežljivost lahko narobe razumljena kot vdano ali celo žrtveno prenašanje nasilja v zakonu. A s tem se samo podpira nasilneža, saj le-ta potem sploh nima razloga, da bi se spremenil. Vedno mu je odpuščeno, meje niso postavljene in težave v zakonu so vedno večje. Bog od nikogar ne pričakuje, da se pusti sočloveku uničiti. Dati življenje iz ljubezni je nekaj povsem drugega. V primeru nasilja, alkoholizma, iger na srečo ali drugimi zasvojenostmi je praktično nemogoče ohraniti zakon dokler se bolna oseba ne odloči za zdravljenje. Ker je tu veliko zanikanja se to pogosto zgodi šele po ločitvi, ko odvisnik ostane sam in se ne more več slepiti, da je vse v redu. Zgodnje prepoznavanje nasilja in ostro postavljanje mej bi nedvomno rešilo marsikateri zakon.

Poleg tega slovenski zakoni in sodišča omogočajo izvajanje psihičnega nasilja v obliki preganjanj z neštetimi  tožbami. Na primere, kjer je bilo nasilje, ne gledajo celostno, ampak parcialno, zato ne pridejo do resnice, pravičnost pa tudi nima veljave in teže. Nasilnež tako svojemu bivšemu partnerju onemogoča na novo zaživeti in še vedno prelaga vse breme odgovornosti nanj, saj se mu tako ni potrebno soočiti z lastno krivdo. Hudo je ker ob tem trpijo cele družine, izgubi pa se tudi veliko skupnega premoženja, tako da je ekonomska stiska po ločitvi še hujša. Marsikdaj zaradi tega eden ali oba zakonca z otroci ostaneta brez stanovanja.

Marsikdo od razvezanih se v takšnem položaju ne znajde več. Sprašujem se, kako bi Cerkev lahko dala oporo tako preganjanim? Potrebe iz okolja kličejo k temu, da bi Karitas razširil svojo dejavnost tudi na pomoč pri iskanju stanovanj, služb, dela in da bi krščanski odvetniki v usmiljenju darovali »Pro bono« ure za svetovanje in zastopanje.

  • NEPREPOZNAVNOST MOŠKE VLOGE V DRUŽBI, DRUŽINI IN V ODNOSU DO ŽENSKE

Če moški ne prevzame vloge, ki mu gre po naravi, se pravi, da se bori za skupno dobro, da je skrbnik in varuh družine, da ljubi svojo ženo in ji je zvest ter da s potrditvijo daje trdnost in blagoslov svojim otrokom, potem tudi ženska ne more biti kar je. V skrbi ker se ne počuti varno, prevzema moške naloge in svoje ženskosti ne živi kot razkrivanje lepote in ljubljenosti, težko spoštuje moža in nadzor postane njena moč. Različnost moškega in ženske, ki je namenjena dopolnjevanju v Kristusu, se izgubi. Ostane le tekma »kdo bo koga«, posedovanje in  razočaranje, ker nobeden od njiju ne more zaživeti tega, kar v svoji resnični identiteti tudi je. Ko odnos ni več podarjanje, ampak posedovanje, se od drugega pričakuje tisto, kar lahko da samo Bog. To nezadovoljstvo lahko potem v preobleki imenovani »zmota v osebi» postane razlog za ločitev. V teh primerih večkrat žena zapusti moža. Zraven pristavljajo svoje lončke tudi razna novodobna (New age) združenja, ki obljubljajo hitro zadovoljitev vseh potreb tudi s pomočjo različnih oblik magije. Poznam zgodbo dobrega moža, ki je tako ostal brez žene, ker je podlegla tako imenovanemu »angelskemu svetovanju«  in verjela, da si je izbrala napačnega moža, ki jo ne more osrečiti.  Rešitev: skupine za moške, Odmiki za moške – p. Viljem Lovše že več  let na tem področju uspešno usmerja možakarje, da ponovno odkrivajo moško moč svojega srca. Prepričana sem, da je to ena od najboljših preventivnih poti za trdnost moškega v družini kot moža in očeta in  s tem podpora v preprečevanju ločitev.

  • MAMIZEM

Ženska, ki ni podprta s strani moža, da bi polno živela svojo ženskost, svoje razočaranje pogosto preusmeri v materinstvo, ki potem postane malik. Mama otroke naredi za svoje čustvene partnerje in lažni vir svoje sreče. Lažna drža se predstavlja  v obliki žrtvovanja in zahtev po hvaležnosti, kar pomeni čustveno zlorabo otrok in posledično slepo izpolnjevanje maminih želja, pravil, nalog (razosebljenje)… V Sloveniji je ta problem velik, še posebej v odnosu mati in sin. Pokaže se tako, da že zdavnaj odrasli sin ne zmore zaživeti samostojnega in odgovornega življenja. Za njegovo mater ni nobena ženska dovolj dobra  in nobena mu ne more nuditi, kar mu ponuja mati s svojim pretiranim razvajanjem. Tudi če se takšen mamin sinko poroči, ostaja mama še vedno glavna in tako ruši njegov odnos z ženo. Ker sin matere ni sposoben zapustiti, ne more biti eno meso s svojo ženo, ampak je razdvojen oz. raztrgan na dva konca. Ta nepretrgana popkovina je razlog za mnoge spore med zakoncema in umiranje odnosov. V takih pogojih tudi odnos med taščo in snaho ne more biti dober.  V kaj vse posega taka mama bi lahko veliko govorila iz zgodb mnogih ločenih žena, tudi moja spada vmes. V takšnih primerih mati zavira in onemogoča vsako spremembo pri svojem sinu, saj mu nekritično daje podporo in odobrava vse kar počne. S tem onemogoča tudi vsak napor za ohranitev zakona, ki naglo propada. Seveda se podobno lahko dogaja tudi v odnosu mama – hči. Verjamem, da mnogo mam to počne nezavedno in z mislijo, da je to vse v ljubezni. Pa ni. Zato drage mame, če hočemo dobro svojim sinovom in hčeram, pustimo jim, da zaživijo svoje življenje. To je resnična ljubezen. Rešitev:  tudi v tem primeru priporočam skupine in odmike za moške, ter skupine za samske. V določenih primerih pomagajo le terapije.

  • PROTIROJSTVENA MISELNOST

Je danes izredno močna, še posebej v zdravstvu. Če te ginekologinja najprej vpraša ali boste obdržali, s tem izvaja velik pritisk na moža in na ženo, da morata najprej misliti na splav (največkrat 3. otroka). Splav je vzrok mnogim ločitvam, ker zakonca razdvoji  s krivdo, ki pa se močneje odrazi pri ženi. Tu je jezuit Tomaž Mikuš že vpeljal obliko pomoči z duhovnim programom RAHELIN VINOGRAD, ki pomaga, da se ljudje s to izkušnjo osvobodijo krivde in sprejmejo Božje usmiljenje in odpuščanje, kar  ozdravlja njihove globoke notranje rane.

Poznam primer, ko je mož zapustil ženo zato, ker zaradi ugovora vesti ni pristala na umetno oploditev. V drugem primeru pa  se je mož razvezal od žene ker ni pristala na splav. V teh dveh primerih je zelo jasno vidno, da ženi ne nosita odgovornosti za razvezo, zato je še toliko bolj žalostno, da tudi v takih primerih ločeni naletijo na obsojanje s strani župnijskega občestva.  Ne sodimo, ker ne poznamo zgodb v ozadju. Sodba je v rokah Boga in še v tem primeru je božja pravičnost usmiljenje.

  • VARANJE

Veliko  ločitev povzroči tudi varanje. Večkrat moški ob rojstvu novega otroka zapusti družino, ker ne zmore naporov družinskega življenja in mu je veliko bolj prijetno v družbi ljubice, kateri od dela utrujena žena ne more konkurirati. Pornografija kot oblika varanja povzroča razdor v odnosu, saj možje, pa tudi žene, ki pogosto gledajo pornografijo, izgubijo čut za resnične potrebe partnerja.

  • BREZPOSELNOST, SLABE PLAČE, DRUŽINE BREZ LASTNEGA STANOVANJA

Veliko mladih družin živi pri svojih starših, ker si ne morejo privoščiti lastnega stanovanja.  Žal v takih primerih veliko starejših zaradi potrebe po nadzoru in izkazovanju moči postavlja toliko pogojev in pravil, da mlada družina ne more samostojno zaživeti. Če je tu še problem taščinega vtikanja v osebne zadeve ipd. kar sem že omenila pod temo mamizem, potem takšno okolje dolgoročno povzroči razpad odnosa  med zakoncema, ju privede v hudo krizo ali morda celo ločitev. Predlog: Toliko praznih župnišč je po Sloveniji, ki propadajo, pa tudi nešteto praznih hiš in stanovanj. Lahko bi jih ponudili mladim družinam ali pa razvezanim, ki ob ločitvi zaradi delitve ostanemo brez stanovanja.

  • NE MOLK AMPAK POGOVOR IN POSLUŠANJE

Slovenci imamo pregovore: Molk je zlato.  Kdor molči, desetim odgovori ipd. Žal je molk oz. ignoriranje postalo stalna praksa v naših družinah. Ne zavedamo pa se, da če se obnašam, kot da ne vem, da ti obstajaš,  ti s tem govorim »Zame tebe ni«. V krizi potem človek pomisli, bolje, da me ni. Nedvomno je to močno izključevanje in eden od odgovorov, zakaj toliko samomorov v Sloveniji.

  • VZGOJA OTROK IN DRUŽINSKI ZAKONIK

Mi, ki smo razvezani dobro vemo, da ljubezen v odnosu lahko tudi zamre ali pa jo sploh nikoli ni bilo oz. je nekaj drugega dajalo videz ljubezni. Boleče je, ker otrokom s tem posredujemo slab zgled in oni potem pogosto težko vstopajo v odnose oz. imajo resne težave s partnerskim zaupanjem. Zato se je treba veliko pogovarjati, da otroci vedo, da to ni pravilo za njihovo življenje, da imajo vso možnost, da ustvarijo boljši odnos, da se nekaj naučijo iz napak svojih staršev. In še posebej, da oni niso nič manj dragoceni kot otroci neločenih staršev.

Po novem Zakonu o preprečevanju nasilja v družini je lahko obravnavana kot nasilje že čisto običajna vzgoja, npr. zahteva staršev, da otrok prihaja zvečer pravočasno domov ali da pomaga pri domačih opravilih. Razvezani, ki smo večkrat zaradi ranjenosti pa tudi zaradi ščuvanja otrok s strani bivših partnerjev deležni uporništva, nepokorščine, očitanja ipd., s strani naših otrok, se zavedamo, da bo ta zakon še večkrat in močneje rušil naše družine. Otrokom so že tako dane pravice brez dolžnosti in v njihovi nezrelosti bodo zlahka zmanipulirani  proti svojim staršem in posledično tudi v prijavo zaradi »nasilja« v družini.  Otrok bo s tem prevaran in zaveden. Ne bo se zavedal resničnih posledic svojih dejanj znotraj družine in odnosov.

Poleg tega morajo po veljavnem družinskem zakoniku  starši svoje otroke, če se redno šolajo, preživljati do (z nekaj izjemami) dopolnjenega 26. leta starosti. To je po mojem mnenju bistveno predolgo in tudi neprimerljivo z ureditvijo v ostalih evropskih državah, kjer je to najdlje do 23. leta.  Sprašujem se, kako je v našo zakonodajo prišla ta določba in kakšen je njen namen. Opažam namreč, da ruši naravni odnos med starši in otroci, saj odraslim “otrokom” daje le pravice, ne zavezuje pa jih k odgovornem vedenju do staršev, do študija in k lastnemu trudu. Vsak starš  že po naravi rad pomaga odraslim študirajočim potomcem, če seveda to finančno zmore in če vidi, da ga potomci spoštujejo in se pri študiju trudijo. Zakonska prisila je odveč. Sedanji sistem pravic brez obveznosti povzroča anomalije, ko mladi, ne glede na svoje sposobnosti ali potrebe družbe, študirajo vse dotlej, dokler še lahko koristijo (zlorabljajo) zakonsko pravico do preživnine. Do staršev se jim ni treba vesti spoštljivo, ampak zgolj koristijo kar »jim pripada«. Popredmetenje otrok in staršev.

  • SLABA PRIPRAVA NA ZAKON

Razvezani bi lahko pričevali s svojimi izkušnjami, saj poznamo pasti in razdiralne procese, ki se sprva dokaj neprepoznavno pojavijo v zakonu. Iskreno želimo, da drugim uspe, da bi jim bila prihranjena  velika stiska ob ločitvi, ki je ena od najtežjih življenjskih preizkušenj: poslanstvo življenja pade  in človek se resnično počuti razbitega, ogroženega in uničenega.

Zakonske skupine, v katere smo mnogi ločeni tudi hodili, so zlahka premalo varen prostor za podelitev osebnih izkušenj,  stisk in problemov, zato postanejo prostor tekmovanja, kdo je boljši. Morda pri tem  tudi metode vodenja takšnih skupin niso prave (če so vodene zgolj kot pogovorni krožek, za pametovanje najmočnejših) ne pa kot skupine za vzajemno pomoč, oporo in spodbudo.

Čas pred poroko je dragocen, če ga dva zares izkoristita za to, da predelata čim več ranjenosti iz svojega življenja in tako zavestno začneta svojo skupno pot. Dva sta eno telo samo v Kristusu. Če On ni temelj bodo življenjski napori zlahka spodkopali skupen dom. On je tisto vezivo, ki drži skupaj. Začetna zaljubljenost sredi življenjskih izzivov zelo hitro mine.

Podariti se drug drugemu in to velikodušno, je v današnji potrošniški kulturi težko, saj smo bolj navajeni na »hočem imeti« oz. posedovanje, tako da mora eden od partnerjev pozabiti na vse svoje interese in se podrediti drugemu. Zakaj to omenjam? Ker mnogi po ločitvi povedo, da so na novo zaživeli, ker lahko počnejo to in ono in samostojno sprejemajo izzive ter se učijo. Prej je vse to vodila in odločala o vsem dominantnejša oseba v zakonu. Po moji izkušnji podariti se  pomeni, da lahko partnerja sprejemaš, mu zaupaš in ga spoštuješ, brez nadzora in si z njim preprosto to kar si in isto dovoliš tudi njemu. V tem oziru se mi zdi pomembna čistost pred sklenitvijo zakona, saj spolnost kot krona odnosa ne zaslepi in ne prekriva globljih neskladij v odnosu, ki lahko kasneje par razdvojijo. To, da sta oba omamljena od slasti ljubezni, kot lepo opiše Visoka pesem, ju najbolj povezuje, ko sta že prepoznala, da je njuna ljubezen postavljena na pravi temelj in da sta si resnično primerna partnerja, ki bosta lahko gradila na spoštovanju in zaupanju drug do drugega.

Karmen Kristan ( za Nikodemove večere 2016 in revijo Tretji dan)

…se nadaljuje…

Spodbuda: zares sprejeti Usmiljenega Boga_1

 

jesus-y-mujer-adulteraPosinodalna spodbuda papeža Frančiška z naslovom Radost ljubezni postavlja človeka na prvo mesto, pred vsa pravila, zakone, zapovedi. Vse to naj namreč človeku služi za rast v ljubezni, ne pa kot sredstvo za izločanje ali obsojanje. Za to je potrebno usmiljenje, ki ne obsoja, ne kaznuje, ne prepoveduje, ampak sprejme v ljubezni ter s tem omogoča doseči  spreobrnjenje. V tem je zajeto bistvo Jezusove in cerkvene, pastoralne modrosti rodov pred nami.

Bog se upira našemu zlu in ga osvoji z dobroto. Če ne bi bilo tako, nas ne bi prosil, naj delamo enako. Nima nas rad zato, ker smo se spremenili. Rad nas ima, ker smo njegovi, in zaradi tega se lahko spremenimo.   Le ljubezen omogoči in povzroči resnično notranjo preobrazbo. Tega ne zmorejo očitki, izsiljevanje, krivde, odpovedovanje ali družbeni pritiski. Ljubezen ni ljubezen, vse dokler ni popolnoma zastonjska.

Običajen in pričakovan egoistični vzorec je vedno naslednji:

              grehkazenkesanjepreobrazba.

V resnici pa je vzorec popolnoma drugačen:

              grehbrezpogojna ljubezenpreobrazbakesanje.

Ljubljeni grešniki smo, povabljeni, da sprejmemo božje usmiljenje. Ljubezen nas edina lahko spremeni in šele takrat, ko vidimo svoje grehe skozi ljubeče Božje oči, se jih lahko resnično kesamo. Papeževa spodbuda nas tudi vabi, da sprejmemo, da je Cerkev Očetova hiša v kateri je vsakdo dobrodošel. Bog nas gleda skozi to kar bomo postali, ne skozi to kar trenutno smo. Zaradi tega smo povabljeni, da drugemu človeku najprej pokažemo, da smo mu naklonjeni, ga sprejemamo, spoštujemo in nam je dragocen…šele potem lahko od njega kaj zahtevamo in upoštevamo pravila. K temu nas spodbuja Jezusov zgled ob srečanju s Samarijanko (Jn 4), z grešnico (Jn 8) in z vsemi ostalimi grešniki. On sam je utelešenje usmiljenja.

Pri Luku Jezus v govoru na gori naroča: »Bodite usmiljeni in sočutni, kakor je vaš nebeški Oče usmiljen in sočuten.« Sočutje in usmiljenje sta značilni lastnosti svetopisemskega Boga. »Bodite sveti, kakor sem jaz vaš Bog, svet.« (3 Mz 19,2) Biti svet pomeni biti sočuten in usmiljen do vsega stvarstva. Poznavanje Svetega pisma in teologije je lahko zelo površinsko in le v glavah, ne naredi pa nas bolj sočutne in usmiljene. Zaradi tega moramo Sveto pismo moliti in ga ne le študirati in preučevati. Študij lahko ostane na površini našega uma in sploh ne vpliva na naše vedenje. Molitev lažje doseže najgloblje ravni naših duš in src ter jih preobrazi. Brez molitve oz. povezanosti z Gospodom ne zmoremo biti usmiljeni, kajti le v Njegovi ljubezni lahko začutimo druge kot brate in sestre, ko skupaj z njimi sprejemamo in se veselimo dejstva, da smo Božji otroci. Z načelom usmiljenja postaja Cerkev Dom, kjer smo vsi sprejeti in nihče izločen. Da bi to sprejeli nas papež vabi  SPREMLJATI, RAZLOČEVATI in VKLJUČEVATI.

(Iz predavanja Karmen Kristan z letošnjega Nikodemovega večera pod naslovom Družina med poklicanostjo in resničnostjo.)

…se nadaljuje…

Skupina Srce ob srcu_Ljubljana

LOGOV svetu selfijev, potrošništva, nedosegljivih idealov popolnosti, osamljenosti ipd. zmanjkuje časa in prostora za usmiljenje, sočutje, za to, da srce ob srcu joka, za to, da bi bili slišani, sprejeti, razumljeni. Razveza je ena od najtežjih življenjskih izkušenj, je dejansko proces, ki lahko traja mnogo let. Bolečina, ki ni izpovedana, se zapiše v telo in zastruplja naše odnose. Nimamo se radi ker se oblagamo s krivdo. Ne sprejemamo drugih ker se primerjamo z njimi ali pa mislimo, da nas obsojajo. Bogu zamerimo ker nas je doletela ta preizkušnja, zato se raje smilimo sami sebi kot da bi sprejeli, da smo Zanj vedno ljubljeni in dragoceni.

Psihologija od trpljenja beži, duhovnost ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje in razodevanje božje moči v svojem življenju.

V septembru je  v Ljubljani začela z delovanjem skupina »Srce ob srcu« pod okriljem SRCA, Skupine Razvezanih v CErkvi.  Srečanja bodo vsak 4. ponedeljek v mesecu ob 16.45h  v Plečnikovi sobi v Ignacijevem domu duhovnosti. 

LETAK

Ob slikah lahko prisluhnete predstavitvi skupin za ločene SRCE OB SRCU. Posnetek je nastal v okviru oddaje Utrip Cerkve na Slovenskem. (20.9.2016) Pogovor s p. Vilijem Lovšetom in Karmen Kristan je vodila Mateja Subotičanec.

Gradivo za molitev, premišljevanje in podelitev v skupini bo vsak že predhodno prejel po e-pošti. Vsi zainteresirani se čimprej prijavite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com, da boste prejeli gradivo, dodatna pojasnila, vabilo na srečanje ipd. 

  • Skupina je osnovana na temelju službe poslušanja z medsebojno podelitvijo lastne izkušnje.
  • Metoda duhovnega poslušanja je sad večletne dobre prakse v duhovnih vajah v vsakdanjem življenju ter v skupinah oz. pri Odmikih za moške.
  • Skupina je odprta za vse z izkušnjo razveze, ne glede na samskost ali ne in ne glede na časovno distanco, saj bolečina, ki je bila potlačena ne zastara.
  • Vernost ni pogoj, le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje.

Namen skupine je podpora drug drugemu v vseh preizkušnjah v procesu razveze ali po njej ter spodbuda k osebni rasti s poglabljanjem svoje vere v osebnem, živem odnosu z Jezusom. V Bogu smo ljubljeni, nošeni, odpuščeni, sprejeti in le iz tega pogleda lahko  pomagamo drug drugemu. Cilj je vstopati v Resnico, ki nam jo napačne predstave in prepričanja (lažna vera) hitro ukradejo.

Metoda duhovnega poslušanja v skupini:

Razvezani si bomo pomagali tako, da bomo v okolju varnega prostora zaupanja drug z drugim pošteno in odkritosrčno delili osebno izkušnjo, po kateri Bog daje moč in usmiljenje. Skozi izkušnje drugih nam govori Bog in nas utrjuje v hoji za Njim, ko nosimo svoj križ razveze. Med seboj bomo gojili držo medsebojnega sprejemanja in zaupnosti.


Potek:

  • SKUPNA MOLITEV (Spoznavanje različnih oblik molitve v povezavi s temo.) – cca 15 min.
  • POSLUŠANJE V MAJHNIH SKUPINAH (do 7 oseb) – cca 1 uro in pol.
  1. a) PRVI KROG: Podelitev osebne izkušnje ob branju in premišljevanju prejetega gradiva. (do cca. 7 min. na osebo)
  2. b) DRUGI KROG: Vsakdo pove kot osebno izkušnjo, kar se ga je dotaknilo, ko je poslušal  druge. (do cca 3min. na osebo)
  3. c) TRETJI KROG: Kaj ob vsem izrečenem ostaja v meni in kam me to usmerja? (do cca 1 min. na osebo)

Po srečanjih  bodo ob 19.45 predavanja v Marijini kapeli ob cerkvi sv. Jožefa.

Člani skupine Srce in udeleženci predavanja lahko  brezplačno parkirajo na parkirišču za cerkvijo.

zemljevid

 

 

Apostolska spodbuda “Radost ljubezni” o razvezanih

Razločevanje tako imenovanih »nepravilnih primerov«[325]

al

  1. Sinoda je spregovorila o različnih primerih slabotnostih in nepopolnostih. V zvezi s tem bi tu rad spomnil na nekaj, kar sem hotel z vso jasnostjo predočiti vsej Cerkvi, da ne bi zgrešili poti: »Dve vrsti logike se vlečeta skozi celotno zgodovino Cerkve: izključiti in ponovno vključiti (…) Pot Cerkve je od jeruzalemskega koncila dalje vedno Jezusova pot; to je pot usmiljenja in vključevanja (…) Pot Cerkve je ta, da nikogar ne obsodi za zmeraj, da izliva Božje usmiljenje na vse ljudi, ki zanj prosijo z iskrenim srcem (…) Kajti resnična ljubezen je vedno nezaslužena, brezpogojna in brez zahteve po povračilu.«[326]»Zaradi tega se je treba izogibati sodbam, ki ne upoštevajo zapletenosti različnih primerov (situacij). Treba je biti pozoren na to, kako ljudje zaradi svojega stanja živijo in trpijo.«[327]
  1. Gre za to, da bi vključili vse ljudi; treba je pomagati vsakemu posamezniku, da najde svoj način, kako bo sodeloval v cerkveni skupnosti, da bi se čutil kot prejemnik »nezasluženega, brezpogojnega in zastonjskega« usmiljenja. Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju. Samo po sebi se razume, da tak človek, ki zagovarja objektiven greh, kot da bi bil del krščanske biti, ali ki hoče uveljaviti kaj, kar se razlikuje od nauka Cerkve, ne more pričakovati, da bo katehet ali da bo pridigal; v tem smislu obstaja nekaj, kar ga ločuje od skupnosti (prim. Mt 18,17). Ponovno mora prisluhniti oznanilu evangelija in povabilu k spreobrnitvi. Vendar mora biti tudi zanj kakšen način, po katerem je lahko udeležen v življenju občestva, bodisi na socialnem področju, pri molitvenih srečanjih ali na način, ki izvira iz njegove osebne pobude, usklajen z župnikovo presojo. Glede načina, kako ravnati z različnimi tako imenovanimi »nepravilnimi primeri«, so sinodalni očetje dosegli splošno soglasje, ki ga tu podpiram: »V skladu s svojim pastoralnim pristopom ima Cerkev nalogo, da tistim, ki so poročeni samo civilno ali so ločeni in ponovno poročeni ali preprosto živijo skupaj, pokaže Božjo pedagogiko milosti v njihovem življenju in jim pomaga doseči polnost Božjega načrta«,[328]kar je z močjo Svetega Duha vedno mogoče.
  1. Ločeni, ki živijo v novi zvezi, se lahko nahajajo v zelo različnih položajih; ne smemo jih katalogizirati ali jih zapreti v preveč toge okvirje, ne da bi presodili vsak primer posebej. Ena stvar je druga zveza, ki se je s časom utrdila z novimi otroki, preizkušeno zvestobo, velikodušno naklonjenostjo, krščansko zavzetostjo, ob zavedanju, da je to stanje nepravilno, in hkrati z zavestjo, kako težko bi bilo vrniti se nazaj, ne da bi človek v vesti čutil, da si tako nakoplje novo krivdo. Cerkev priznava primere, v katerih »mož in žena iz resnih razlogov – na primer zaradi vzgoje otrok – ne moreta izpolniti dolžnosti ločitve«.[329]Na drugi strani imamo primere tistih, ki so si zelo prizadevali, da bi rešili prvi zakon in so zaradi tega trpeli, ker so bili krivično zapuščeni, ali tistih, ki »so sklenili novo zvezo zaradi vzgoje otrok in so včasih subjektivno v vesti prepričani, da prejšnji zakon, ki je razdrt in se ga ne da več ozdraviti, nikakor ni bil veljaven«.[330]Nekaj drugega pa je nova zveza, ki jo je kdo sklenil kmalu po ločitvi, z vsemi posledicami trpljenja in zmede, ki prizadenejo otroke in celotne družine, ali primer človeka, ki je vedno znova odpovedal pri svojih družinskih obveznostih. Mora nam biti jasno, da to ni ideal, kakršnega pred nas postavlja evangelij glede zakona in družine. Sinodalni očetje so povedali, da morajo škofje pri oblikovanju svoje sodbe vedno »ustrezno razločevati«,[331] kar »zahteva jasno razlikovanje položajev«.[332] Vemo, da »idealnih receptov« ni.[333]
  1. Sprejemam pomisleke mnogih sinodalnih očetov, ki so hoteli opozoriti, da [moramo] »krščene, ki so ločeni in civilno ponovno poročeni na različne možne načine močneje vključiti v skupnost, pri čemer je treba preprečiti vzbujanje vsakega pohujšanja. Logika vključevanja je ključ za njihovo pastoralno spremljanje, tako da ne samo vedo, da pripadajo Kristusovemu telesu, ki je Cerkev, ampak to lahko doživljajo kot veselo in rodovitno izkustvo. Krščeni so, so bratje in sestre, Sveti Duh nanje izliva darove in karizme v blagor vseh. Angažirajo se lahko v različnih cerkvenih službah. Zato je treba razlikovati, katere od različnih oblik izključenosti, ki so ta čas v veljavi na bogoslužnem, pastoralnem, vzgojnem in institucionalnem področju, je mogoče odpraviti. Ni dovolj, da se počutijo kot neizobčeni, temveč da morejo živeti in zoreti kot živi udje Cerkve, ko jo občutijo kot mater, ki jih vedno sprejema, zanje ljubeče skrbi in jih spodbuja na poti življenja in evangelija. To vključevanje je tudi potrebno za skrb in krščansko vzgojo njihovih otrok, na katere je treba gledati kot na najpomembnejše.«[334]
  1. Če upoštevamo neštete razlike med konkretnimi primeri – kot so ti, ki smo jih že omenili –, je mogoče razumeti, da od sinode ali od tega pisma ne bi smeli pričakovati take splošne zakonske ureditve v kanoničnem (pravnem) smislu, ki bi bila uporabna v vseh primerih. Možno je le izraziti novo spodbudo k odgovornemu osebnemu in pastoralnemu razločevanju različnih primerov. In ker »stopnja odgovornosti (…) ni v vseh primerih enaka«,[335]bi moralo to razločevanje priznati, da ni nujno, da bi bile posledice ali učinki kake norme vedno isti.[336]Duhovniki imajo nalogo, da »prizadete ljudi na poti razločevanja spremljajo v skladu z naukom Cerkve in po škofovih smernicah. V tem procesu bo koristno v trenutkih premisleka in kesanja opraviti spraševanje vesti. Ponovno poročeni ločenci bi se morali vprašati, kako so ravnali v odnosu do svojih otrok, odkar je njihova zakonska zveza zašla v krizo; ali so se lotili kakega poskusa sprave; kakšen je položaj zapuščenega partnerja; kakšne posledice ima novi odnos za ostalo družino in skupnost vernikov; kakšen zgled daje mladim ljudem, ki se pripravljajo na zakon. Resen premislek lahko krepi zaupanje v Božje usmiljenje, ki se nikomur ne odreka.«[337] Gre za pot spremljanja in razločevanja, ki »te vernike naravnava k temu, da se zavedo svojega položaja pred Bogom. Pogovor z duhovnikom in foro interno (npr. pri spovedi, op. ur.) prispeva k oblikovanju prave presoje o tem, kaj ovira možnost polnejše udeležbe v življenju Cerkve, in lahko pomaga pri iskanju načina, kako te možnosti podpreti in pospešiti rast. Ker v samem zakonu (kot zapovedi, op. ur.) ni nobene postopnosti (prim. Apostolsko pismo O družini,34), to razločevanje ne bo nikoli mogoče brez upoštevanja zahtev evangeljske resnice in ljubezni, ki jih predlaga Cerkev. Da bi se to zgodilo, morajo pri iskrenem iskanju Božje volje in v hrepenenju po tem, da bi temu ustrezali na popolnejši način, zagotoviti nujne predpogoje ponižnosti, obzirnosti, ljubezni do Cerkve in njenega nauka.«[338] Te drže so temeljnega pomena, da bi preprečili veliko nevarnost napačne informacije, kakor je mnenje, da lahko vsak duhovnik hitro naredi »izjemo« ali da so ljudje, ki lahko v zameno za usluge dobijo zakramentalne privilegije. Če človek, ki se zaveda svoje odgovornosti in trezno razmišlja, ki ne namerava postavljati svojih želja nad splošni blagor Cerkve, naleti na pastirja, ki zna prepoznati resnost zadeve, s katero se ukvarja, ne bo tveganja, da bi kako razločevanje podpiralo prepričanje, da Cerkev zagovarja dvojno moralo.

Olajševalne okoliščine pri pastoralnem razločevanju

  1. Da bi pravilno razumeli, zakaj je v nekaterih tako imenovanih »nepravilnih primerih« možno in potrebno razlikovanje, imamo neko točko, ki jo moramo vedno upoštevati, da se nikoli ne bi pojavila misel, da nameravamo obiti zahteve evangelija. Cerkev poseduje trden premislek o olajševalnih pogojih in okoliščinah. Zato ni več mogoče trditi, da se vsi, ki živijo v kakršnem koli »nepravilnem primeru«, nahajajo v stanju smrtnega greha in so izgubili posvečujočo milost. Omejitve niso enostavno odvisne od nepoznavanja norme. Človek ima lahko, kljub temu da natančno pozna normo, velike težave »v razumevanju vrednot, za katere gre pri teh nravnih normah«,[339]ali se lahko nahaja v konkretnem položaju, ki mu ne dopušča, da bi ravnal drugače in se drugače odločal, ne da bi si nakopal novo krivdo. Kakor so se sinodalni očetje pravilno izjasnili, »lahko obstajajo dejavniki, ki omejujejo sposobnost odločanja«.[340]Že sv. Tomaž Akvinski je priznaval, da ima kdo lahko milost in ljubezen, pa vendar ni sposoben, da bi dobro izvrševal katero koli krepost,[341] tako da celo v primeru, ko poseduje vse moralne kreposti, ne razodeva jasno, da je v njem prisotna katera od njih, ker je praktično izvrševanje te kreposti oteženo: »Rečeno je, da nekateri svetniki določenih kreposti nimajo, ker občutijo težave pri njihovem udejanjanju, čeprav imajo navade vseh kreposti.«[342]
  1. Katekizem katoliške Cerkvev zvezi s temi pogojenostmi prepričljivo izjavlja: »Prištevnost in odgovornost za kako dejanje morejo zmanjšati ali celo odpraviti nevednost, nepazljivost, nasilje, strah, navade, čezmerna čustva in drugi psihični ali družbeni dejavniki.«[343] Drug odlomek se znova nanaša na okoliščine, ki zmanjšujejo moralno odgovornost, in zelo izčrpno omenja »čustveno nezrelost, moč navad, stanje tesnobe ali drugih psihičnih in socialnih dejavnikov«.[344] Iz tega razloga negativna sodba o objektivnem položaju ne vsebuje sodbe o prištevnosti ali krivdi prizadete osebe.[345] V kontekstu teh načel imam za zelo primerno, kar so hoteli ohraniti mnogi sinodalni očetje: »V določenih okoliščinah lahko za ljudi predstavlja veliko težavo, da bi ravnali drugače (…) Pastoralno prizadevanje za razločevanje duhov se mora tudi ob upoštevanju pravilno oblikovane človekove vesti, zavzeti za te primere. Tudi posledice izvršenih dejanj, niso v vseh primerih nujno iste.«[346]
  1. Zaradi spoznanja, kakšno težo imajo konkretne pogojenosti, lahko dodamo, da mora Cerkev bolj upoštevati človekovo vest pri obravnavi nekaterih primerov (položajev), ki objektivno ne ustrezajo našemu pojmovanju zakona. Samo po sebi se razume, da je potrebno opogumljati k zorenju razsvetljene, oblikovane vesti, kar naj spremlja odgovorno in resno razločevanje škofa, ter spodbujati k vedno večjemu zaupanju v milost. Vendar ta vest ne more spoznati samo tega, da neki položaj objektivno ne ustreza splošnim zahtevam evangelija, ampak lahko tudi iskreno in pošteno spozna, kako je možno v tej situaciji velikodušno odgovoriti Bogu, in z določeno moralno gotovostjo odkrije, da je to tista predanost, ki jo Bog zahteva celo sredi konkretne večplastnosti omejitev, četudi v polnosti še ne ustreza idealu. V vsakem primeru se moramo spomniti na to, da je to razločevanje dinamično in mora ostati vedno odprto za nove stopnje rasti in za nove odločitve, ki omogočajo uresničevanje ideala na popolnejši način.

Norme razločevanja

  1. Malenkostno je ustaviti se pri tehtanju tega, ali ravnanje kakega človeka ustreza moralnemu zakonu (zapovedi) ali splošni normi ali ne, kajti to ni dovolj, da bi v človekovem konkretnem življenju spoznali njegovo polno zvestobo v odnosu do Boga. Zavzeto prosim, da se spomnimo nečesa, kar uči sv. Tomaž Akvinski, in da se učimo to vključevati v pastoralno razločevanje: »Čeprav na področju splošnega obstaja določena potreba, se toliko prej prikrade napaka, kolikor bolj se kdo spušča na področje posebnega (…) Na praktičnem področju glede posebnega ne obstaja za vse ista praktična resnica ali pravilnost, ampak samo glede splošnega; in pri tistih, za katere glede posebnega obstaja ista pravilnost, ta ni vsem na enak način znana (…) Prihaja torej tem pogosteje do napak, kolikor bolj se kdo spušča v posameznosti.«[347]Res je, da splošne norme predstavljajo dobrino, na katero ne smemo nikoli pozabiti ali jo zanemariti, vendar v tem, kako so ubesedene, nikakor ne morejo zajeti vseh posebnih položajev. Obenem pa je treba reči, da prav iz tega razloga to, kar je spričo kakega posebnega položaja del praktičnega razločevanja, ne more biti povzdignjeno na stopnjo norme. To ne bi dalo samo povoda za neznosno kazuistiko, temveč bi spravilo v nevarnost vrednote, ki jih moramo posebno skrbno varovati.[348]
  1. Zaradi tega se škof ne sme zadovoljiti s tem, da bi v odnosu do tistih, ki živijo v »nepravilnih položajih«, uporabljal samo nravne norme, kakor da so kamni, ki naj jih vržejo na življenje ljudi. To je primer zaprtih src ljudi, ki se radi skrivajo za naukom Cerkve, »da bi se usedli na Mojzesovo stolico ter – včasih zviška in površno – sodili o težavnih primerih in ranjenih družinah.«[349]O tem se je izjasnila tudi Mednarodna teološka komisija: »Naravnega zakona torej ni mogoče predstaviti kot že izdelan sklop pravil, ki se a prioripostavljajo pred moralni subjekt, ampak je vir objektivnega navdiha za njegov proces odločanja, ki je eminentno oseben.«[350] Zaradi pogojenosti ali olajševalnih dejavnikov je mogoče, da lahko kdo sredi objektivnega položaja greha – ki ni subjektivno prišteven ali vsaj ne v polnosti – živi v Božji milosti, da lahko ljubi, da lahko tudi raste v življenju milosti in ljubezni, če mu pri tem Cerkev pomaga.[351] Razločevanje mora pomagati k temu, da se sredi omejitev najdejo možne poti za odgovor Bogu in za rast sredi omejitev. V prepričanju, da je vse belo ali črno, včasih zapiramo pot milosti in rasti ter vzamemo pogum in oviramo ljudi na poti k posvečevanju, ki poveličuje Boga. Spomnimo se na to, da »je majhen korak sredi velikih človeških omejenosti Bogu bolj všeč kakor na zunaj pravilno življenje človeka, ki preživlja svoje dni, ne da bi naletel na omembe vredne težave«.[352] Konkretno dušno pastirstvo nosilcev služb in občestev mora to dejstvo upoštevati.
  1. V vsakem primeru morajo tisti, ki imajo težave, kako v celoti udejanjiti Božjo zapoved, slišati povabilo, da je treba stopati po poti ljubezni(via caritatis). Ljubezen do bližnjega je prva zapoved (zakon) za kristjane (prim. Jn 15,12; Gal 5,14). Ne pozabimo, kaj obljublja Sveto pismo: »Predvsem imejte močno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokrije množico grehov« (1 Pt 4,8). »Zbriši svoje grehe s pravičnostjo in svoje krivice z usmiljenjem do bednih« (Dan 4,24). »Voda gasi plameneč ogenj in miloščina odpravlja grehe« (Sir 3,30). To uči tudi sv. Avguštin: »Kakor bi mi ob nevarnosti požara hiteli iskat vodo za gašenje (…), tako je tudi, kadar bi se iz naše slame vzdignil plamen greha in bi bili zaradi tega zmedeni. Če nam je potem dana priložnost, da opravimo delo usmiljenja, se veselimo tega dela, kot da je to izvir, ki nam je ponujen, da bi mogli pogasiti požar.«[353]

Logika pastoralnega usmiljenja

  1. Da bi preprečil vsakršno zgrešeno razlago, spominjam na to, da se Cerkev nikakor ne sme odpovedati temu, da postavlja pred nas ideal popolnega zakona kot Božji načrt v vsej njegovi veličini: »Mlade kristjane je treba spodbujati, naj ne oklevajo sprejeti bogastva, ki ga v njihove ljubezenske načrte prinaša zakrament zakona. Naj jih krepi pomoč Kristusove milosti in možnost, da se v celoti udeležujejo življenja Cerkve.«[354]Mlačnost, vsaka oblika relativizma ali pretirano sklicevanje na čas predložitve (ideala), bi pomenilo pomanjkanje zvestobe evangeliju in tudi pomanjkanje ljubezni Cerkve do samih mladih ljudi. Razumeti izredne okoliščine nikoli ne pomeni zastirati luči popolnejšega ideala in tudi ne pomeni, da s tem priporočamo manj kot to, kar Jezus ponuja človeku. Danes je važnejše kot dušno pastirstvo neuspelih zakonov, prizadevanje, da bi utrjevali zakonein tako preprečevali njihov razpad.
  1. Vendar iz našega zavedanja o teži olajševalnih okoliščin – psihološke, zgodovinske in celo biološke narave – sledi, da moramo, »ne da bi zmanjševali vrednost evangeljskega ideala, z usmiljenjem in potrpežljivostjo spremljati možne stopnje rasti ljudi, ki se gradijo dan za dnem«, in tako ustvariti »prostor Gospodove milosrčnosti, ki nas spodbuja, da storimo vse, kar moremo«.[355]Razumem tiste, ki imajo raje strožjo pastoralo, ki ne daje nobenega povoda za kakršno koli zmedo. Vendar iskreno mislim, da si je Jezus Kristus želel Cerkev, ki je pozorna na dobro, ki ga Sveti Duh razširja sredi slabosti in bolehnosti, mater, ki z jasnostjo izraža svoj objektivni nauk in se hkrati »ne odpove (…) možnemu dobremu, čeprav tvega, da se umaže s cestnim blatom«.[356]Pastirji, ki svojim vernikom polagajo na srce celoten ideal evangelija in nauka Cerkve, jim morajo tudi pomagati, da bi sprejeli logiko sočutja s slabotnimi in se izogibali preganjanjem ali pretrdim in nestrpnim sodbam. Sam evangelij od nas zahteva, naj niti ne sodimo niti obsojamo (prim. Mt 7,1; Lk 6,37). Jezus »pričakuje, da se odpovemo temu, da bi se kot posamezniki ali kot skupnost zatekali v zavetja, ki nam omogočajo obdržati varno razdaljo do jedra človeškega trpljenja; naj vstopimo v stik s stvarnim življenjem drugih in spoznamo moč nežnosti. Če storimo to, bo pot našega življenja res čudovita.«[357]
  1. Primerno je, da o tem razmišljamo v kontekstu svetega leta, ki je posvečeno usmiljenju, kajti spričo najrazličnejših položajev, ki prizadenejo družino, ima Cerkev »nalogo, da oznanja Božje usmiljenje, utripajoče srce evangelija, ki naj skozi srce doseže razum vsakega človeka. Kristusova nevesta sprejema držo Božjega Sina, ki gre naproti vsem in nikogar ne izključuje«.[358]Zelo dobro ve, da se Jezus predstavlja kot pastir stotih ovac in ne devetindevetdesetih. Vse hoče imeti. Zaradi te zavesti bo mogoče, da »vse, verne in oddaljene, doseže balzam usmiljenja kot znamenje Božjega kraljestva, ki je že navzoče med nami.«[359]
  1. Ne smemo pozabiti, »da usmiljenje ni samo v Očetovem delovanju, ampak postaja merilo za to, kdo so resnično njegovi otroci. Skratka, poklicani smo, da živimo od usmiljenja, ker je bilo nam najprej izkazano usmiljenje.«[360]To ni kak romantičen predlog ali šibek odgovor spričo Božje ljubezni, ki hoče vedno spodbujati človeka. Kajti usmiljenje je »nosilni steber, ki drži pokonci življenje Cerkve. Vse njeno pastoralno delovanje bi moralo biti ovito v nežnost, s katero naj se obrača na vernike; nič od njenega oznanila in njenega pričevanja svetu ne sme biti brez usmiljenja.«[361]Res, včasih se »obnašamo kakor nadzorniki milosti in ne kot njeni podeljevalci. Vendar Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega, še posebej za tistega s težkim življenjem.«[362]
  1. Učenje moralne teologije ne bi smelo prenehati iti v tej smeri, kajti čeprav drži, da je treba paziti na neokrnjeno celovitost moralnega nauka Cerkve, je treba posebno pozornost posvetiti poudarjanju in spodbujanju k najvišjim in najbolj središčnim vrednotam evangelija,[363]posebno k prvenstvu ljubezni kot odgovoru na zastonjsko pobudo Božje ljubezni. Včasih nam je v dušnem pastirstvu težko dati prostor brezpogojni Božji ljubezni.[364]Usmiljenju postavljamo toliko pogojev, da ga s tem izvotlimo in mu odvzamemo njegov konkreten smisel in njegov realen pomen. In to je najslabši način, tako zvodenimo evangelij. Res je na primer, da usmiljenje ne izključuje pravičnosti in resnice, predvsem pa moramo povedati, da je usmiljenje polnost pravičnosti in najsijajnejši izraz Božje resnice. Zato je treba vedno pomisliti, »da so neustrezni vsi teološki pojmi, ki postavljajo pod vprašaj sámo Božjo vsemogočnost in še posebej njegovo usmiljenje«.[365]
  1. To nam daje okvir in ozračje, ki nam branita, da bi pri govorjenju o najkočljivejših temah razvijali hladno pisarniško moralo, in nas nasprotno postavljata v kontekst pastoralnega razločevanja, polnega usmiljene ljubezni, ki se vedno nagiba k temu, da bi razumela, odpuščala, spremljala, upala in predvsem vključevala. To je logika, ki mora v Cerkvi prevladovati, da bomo »izkusili tudi, kako je mogoče odpreti srce tistim, ki živijo na najbolj obupnih obrobjih življenja«.[366]Vabim vernike, ki živijo v zapletenih položajih, da z zaupanjem pristopijo k pogovoru s svojim pastirjem ali z drugimi laiki, ki so življenje podarili Gospodu. Pri njih ne bodo vedno našli potrditve svojih lastnih predstav in želja, vendar bodo zanesljivo prejeli luč, ki jim bo pomagala, da bodo bolje razumeli svoj položaj in odkrili pot osebnega zorenja. In vabim pastirje, naj ljubeče in sproščeno prisluhnejo, z iskreno željo, da bi vstopili v središče drame ljudi in razumeli njihovo stališče, jim pomagali bolje živeti in spoznati, kakšno je njihovo mesto v Cerkvi.

Posebne težave razvezanih katoličanov

body-of-christ-paintingCerkev kot Kristusovo telo ima v svojem izročilu določene načine odnosov v katerih doživlja samo sebe kot skupino ljudi, ki so skupaj v Kristusu. Tak način odnosov lahko posameznika pripelje do tega, da reče: »Jaz ljubim cerkev«. To lahko reče le tisti, ki ima rad odnose, izkustva, simbole in institucije, ki mu posredujejo Kristusovo življenje in vitalnost. Katoliško izkustvo vere svojim vernim prinaša posebno kombinacijo razumskega in čustvenega sprejemanja, ki lahko spremeni vernikov pogled na svet in se njegove duše zelo globoko dotakne.

To o čemer govorim tukaj bi lahko najboljše ponazorili z besedami duhovnika episkopalne cerkve, ki pravi: »Kaj  imate  vi  katoliki?  Po  45  letih  župnijskega  dela,  ko  sem se  ukvarjal  z  neštetimi ločenimi in ponovno poročenimi bivšimi katoliki, nisem bil nikoli sposoben nobenega prepričati naj se pridruži episkopalni Cerkvi. Zakaj bi vsi ti ljudje rajši umrli kot slabi katoliki, ne pa kot dobri epsikopalianci?«

Slavno – sensus fidelium – čutenje vernikov ali celota vernikov, ki se v stvareh vere ne more motiti (KKC 92), je dar cerkve, ki pa ločenim in ponovno poročenim lahko povzroči veliko bolečine in škode, če se prepusti predsodkom in  farizejskemu  kvasu.  Ločeni  doživljajo,  da  so  zavrnjeni, zavrženi, izgubijo samospoštovanje, doživljajo občutek polomije in nevrednosti. Če vzporejamo s telesno maltretiranimi otroci, so potem na duhovni ravni njihovo nasprotje duhovno maltretirani odrasli, ločeni in neveljavno poročeni katoličani.

Medtem, ko je veliko te odtujenosti od blizu povezane s težavo ločitve, jo lahko katoliško prizadevanje še poveča, če v to bolečino vnese težo vere. Kot katoliki se slabo soočamo s spodrsljajem ločitve. Le nekaj pastoralne pomoči imamo in malo mehanizmov. Zato naši ljudje odhajajo in od Cerkve večinoma ne dobijo tolažbe, niti zakramentov niti odpuščanja. Zaradi njih se tudi naše število manjša. Velika žalost je, da imamo kot cerkev ljudem v takšnem položaju tako malo ponuditi. Če cerkveno sodišče ne uspe zadovoljiti vseh potreb in v doglednem času ne more pravično rešiti težav, potem naši ljudje nimajo več kam iti. Le notranja rešitev je slaba tolažba za nekoga, ki še posluša Cerkev in želi ostati njen član. Ljudje prosijo za kruh usmiljenja in odpuščanja, v odgovor jim damo pa mnogokrat le molk. Tudi kot duhovniki imamo s tem veliko težavo. Želimo biti zvesti uslužbenci Cerkve. Kakršna koli oblika nepokorščine je za nas breme. Zagovarjamo vrednoto zakonske zvestobe, velikodušnosti in neločljivosti zakona. Zakaj lahko usmiljenje in tolažbo pogosto ponudimo le neuradno. Težko je prenašati, ko srečaš občutljive vesti, ki v Gospodu z veseljem sprejmejo vsako tvojo besedo, pa je ne morejo uresničiti.

Pripustitev k zakramentom

Eucharist-Body-of-Christ  1.Samo civilno poročeni

Ne morejo biti pripuščeni k zakramentom. Le če uredijo svoj položaj: cerkvena poroka, poveljavitev ali ozdravitev v korenini neveljavnega zakona.

2.Razvezani in ponovno civilno poročeni.

Pripadajo cerkvi in niso izločeni iz njenega življenja in poslanstva. Kot krščeni naj se udeležujejo njenega življenja. Nobeden naj ne ima občutka, da ga je cerkev zapustila (še posebej če je nedolžen zakonec, ki je bil zapuščen).

Nekateri so subjektivno v vesti prepričani, da prejšnji zakon ni bil veljaven. Ker je zakon socialna in eklezialna ustanova in je njeno veljavnost potrebno dokazati na cerkvenem sodišču, zmotno ravnajo tisti, ki upoštevajo le svojo vest.

V apostolskem pismu o družini papež Janez Pavel II., poudari, da ločeni in civilno ponovno poročeni ne morejo biti pripuščeni svetemu obhajilu. Razloga sta dva:

A.Njihovo življenjsko stanje in življenjski položaj sta v objektivnem protislovju z ljubezensko zavezo med Kristusom in Cerkvijo, ki jo evharistija napravlja vidno in navzočo. Gre za neurejen moralni položaj, saj živijo v objektivnem stanju težkega greha, ki jih izključuje od zakramentalnega življenja, dokler tak položaj traja. Dokler ne odpravijo tega stanja ne morejo k dobiti odveze, obhajila in bolniškega maziljenja, razen v primeru smrtne nevarnosti.

B.Drugi razlog je pastoralne narave, saj bi pripustitev k obhajilu vernike zavajala v zmote in zmedenost glede cerkvenega nauka o nerazvezljivosti zakona.

Dve pastoralni načeli:

a.načelo sočutja in usmiljenja;

b.načelo resnice in doslednosti: tega kar je dobro ne moremo imenovati zlo ali obratno. Odvezo lahko dobijo le, če se obvežejo živeti povsem zdržno, kot brat in sestra, če iz resnih razlogov in zaradi vzgoje otrok ne morejo izpolniti dolžnosti ločitve. S tem se prepreči zmota glede nerazvezljivosti zakona. Primer je delikaten, ker s tem ni odstranjena stalna nevarnost za greh in ker se pri spovedi ne more zahtevati več kot moralna gotovost, kar pomeni, da bo penitent storil vse kar je v njegovi moči, četudi so možni in predvideni ponovni padci; izpolni naj dolžnost, da prepreči pohujšanje, to pomeni, da prejme zakramente v okolju, kjer verniki ne poznajo njegovega položaja.

3.Ločeni in razvezani, in ne ponovno poročeni.

Zakonska zveza je življenjska skupnost, naravnana v blagor zakoncev in vzgojo otrok; je tudi trajna skupnost med moškim in žensko; je skupnost ljubezni in življenja, v kateri si mož in žena medsebojno pomagata in drug drugega podpirata. Zaradi tega imajo zakonci dolžnost in pravico ohranjati zakonsko skupno življenje.

Če le to postane iz različnih razlogov nevzdržno, nemogoče in celo nevarno za enega je potrebna ločitev od skupnega bivanja, mize in postelje. Zakonska vez ostane nedotaknjena.

Ločitev je skrajno sredstvo, potem ko propade vsak poskus rešitve. Včasih je le ta potrebna: alkoholizem, fizično, duševno in spolno nasilje, nezvestoba (Glej ZCP, 1151-155; 1692-1696).

Ločenim zakoncem, ki se večkrat nahajajo v osamelosti in drugih težavah, mora cerkveno občestvo posvečati posebno skrb, jim skazovati spoštovanje, solidarnost, razumevanje in konkretno pomoč, da bodo mogli v svojem težavnem položaju ohraniti zvestobo.

Ločitev zakonca ne more biti njihova zasebna zadeva, temveč mora dobiti tudi formalno pravno obliko. K obhajilu so lahko pripuščeni, če spolnjujejo splošne krščanske dolžnosti, če so zmožni odpustiti sozakoncu, ki je kriv za ločitev, in če so odprti za ponovno vzpostavitev skupnega življenja, kakor hitro bo to mogoče (JP II, O Družini, št. 83).

Razvezani hodimo skupaj z vstalim Kristusom

13peccatriceNi treba, da sta zakonska razveza in ponovna poroka konec življenja s Kristusom in Cerkvijo. Lahko sta možnost novega začetka zavzetega življenja z njima. Takšen duh veje iz povzetkov izredne sinode o družini, ki je bila oktobra 2014 v Rimu. Glavni poudarek je na posebni skrbi, spoštovanju, sprejemanju, naklonjenosti in pozornosti do razvezanih, katerih število po vsem zahodnem svetu naglo raste in bo še naraščalo. Razvezane je treba spodbujati k dejavni udeležbi v krščanskem občestvu, ne pa jih izločiti in s tem pahniti v roke raznih novodobnih zaslužkarskih skupin.

Papež Frančišek s pobudo za to sinodo zagotovo nima namena spreminjati nauka Cerkve in tega, kar je Bog postavil kot temelj človeške družbe. Zanj sta pomembna razločevanje in sprememba drže in pastoralnega pristopa Cerkve do vseh ljudi, še posebno do ranjenih, ubogih in trpečih. Sinoda kaže v smer pastorale ljubezni in usmiljenja, ki je Kristusov odnos do vsakega človeka skozi vse čase. On pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30). Te besede je podpisal s svojo krvjo. Cerkev lahko živi le iz njegovega odpuščanja in je poslana v Njegovem imenu odpuščati. Dar odpuščanja se sprejema tudi v zakonu in družini. Razvezani in ponovno poročeni so še vedno družina, čeprav v posebnih potrebah in okoliščinah. Papež in sinoda vabita k pogumnim pastoralnim odločitvam, saj je ločitev vedno sad bolečine in trpljenja in skoraj nikdar svobodna odločitev. Takšno trpljenje od duhovnikov zahteva obzirnost, sočutje, spoštovanje in sodelovanje pri Jezusovi drži do vsakega človeka. Vabi nas, naj se duhovniki, redovniki in laiki, člani cerkve, uvajamo v »umetnost spremljanja«, v učenje sezuvanja čevljev z nog pred sveto zemljo drugega (z učenjem in poučevanjem spremljanja se jezuiti ukvarjamo že vso zgodovino; tudi v Ljubljani v Ignacijevem domu duhovnosti imamo celoletna neformalna izobraževanja za vse, ki bi jih spremljanje zanimalo: za laike, duhovnike, redovnike in redovnice. Glej:http://ignacijevdom.si/programi/sopo/program-duhovnega-spremljanja/). Vsak človek namreč dozoreva v ljubezni počasi in skozi velike preizkušnje. Zato potrebuje sočutno spremljanje.  Sinoda govori o posebnih ustanovah za poslušanje/pogovor, ki naj se ustanovijo po škofijah. Posebno skrb namenja otrokom, ki ne smejo postati »predmet prepira« med razvezanima zakoncema. Vabi v spremljanje in podporo žena samohranilk, ki so po razvezi ostale same. Sinodalni očetje so spregovorili tudi o nujnosti brezplačnih, poenostavljenih in dostopnejših postopkov za ugotavljanje ničnosti zakona. Krajevni škof naj bi poskrbel za izobraževanje dovolj sodelavcev za svetovanje o veljavnosti zakona in jim dal primerna pooblastila.

Sinoda je razmišljala tudi o možnosti, da razvezani in ponovno poročeni pristopajo k zakramentu sprave in evharistije. Zdi se mi (morda sem v zmoti), da je v zaključnem besedilu sinode mogoče zaznati nasprotje med dvema držama, ki sta v zgodovini Cerkve nenehno navzoči. Prva, in hvala Bogu manjšinska, je drža, ki pojmuje cerkev kot ozko skupnost popolnih in svetih, nepokvarjeno Kristusovo nevesto, elito iz katere morajo biti odstranjeni vsi grešniki, saj jo je potrebno obvarovati pred pokvarjenim svetom. Takšna drža hitro zapade v farizejstvo, da je človek zaradi pravil in ne obratno. Ni namreč človek zaradi nerazvezljivosti, ampak nerazvezljivost zaradi človeka. Drugo, prevladujoče pojmovanje Cerkve pa je, da je ta Božje ljudstvo, v katero so povabljeni vsi ljudje, vsi grešniki, da vsi skupaj zajemamo iz Božjega odrešenja: odpuščanja in Sinovega Duha. Ta vizija predpostavlja, da je Cerkev prejela od Kristusa potrebna sredstva za odrešenje vseh: oblast, da v Božjem imenu odpušča grehe svojih članov, tudi najtežje (umor, prešuštvo in zatajitev vere), in jim tako pomaga, da počasi dozorevajo po Kristusovi podobi.

Danes zagotovo večje pohujšanje med vernimi povzroča pretirana strogost (trdota) cerkvenih institucij do tistih, ki so grešili proti zavezi monogamnega zakona, kakor pa samo dejstvo razveze in ponovne poroke brez izkazane ničnosti. Pretirana strogost ne diši po evangeljskem duhu in nima razumevanja do grešnikov. Ne upošteva človekovega počasnega in vseživljenjskega procesa dozorevanja. Premalo ali pa sploh ne upošteva Božjega pogleda na človeka. Bog na vsakega gleda skozi Kristusovo trpljenje in vstajenje, torej skozi to, kar bo na koncu svoje poti postal za Boga in za brate in sestre. Jezus vabi vse, ne samo tistih, ki mislijo, da niso grešniki in da so bolj vredni ali celo »popolni«, ker še niso doživeli sesutja tega, kar so leta gradili. Greh, neuspeh in težave so vedno priložnost, da Gospod sploh pride do nas, da vstopimo v živ, oseben stik z Njim. Velika prevara in past je, če mislimo, da smo kleriki poklicani, da ljudi obvarujemo greha. Ali ni to bolezen velikega inkvizitorja, ki je Kristusa nagnal, rekoč: »Saj si dal nam vso oblast!«?

Ko doživimo popoln življenjski polom, pogosto tudi z globokim padcem v greh, takrat ne moremo več računati na svoje moči, da bi se lahko iz tega sami rešili. Takrat smo šele voljni in sposobni sprejeti zastonjsko Božje odpuščanje in neizmerno moč Božjega usmiljenja ter njegove preustvarjajoče ljubezni.

Kdor tega osebno ne doživi, običajno še vedno misli, da je njegov odnos do Jezusa Kristusa bolj njegova zasluga kakor pa čisti zastonjski dar. Zanaša se zgolj na lastne moči in sebi pripisuje vse uspehe ter se obremenjuje z množico nepotrebnih stvari, ki naj bi jih naredil, da bo »dober kristjan«. Podoben je sv. Petru, ki je bil prepričan, da bo Jezusa rešil pred smrtjo. Kaj se je potem zgodilo, vemo! Če sem zagledan v svoje moči in delovanje, nisem sposoben iskati Božje volje, ampak iščem zgolj svojo sebično in ozko voljo. Ko pa doživim popolno dno, spoznam, da je vse čisti dar in da lahko samo zaradi Kristusovega daru odpuščanja še naprej živim svoje življenje dostojanstveno ter iz te izkušnje postajam tudi sam dar odpuščanja za druge. Odpustiti je več kakor obujati mrtve.

Krščanska skupnost je skupnost mož in žena, ki vedo, da so grešniki in potrebni Božjega usmiljenja. Zato ne sodijo o grehih drugih. Le Bog sodi grehe človeka. Jezus je pokazal ljubezen in sprejemanje vseh, še posebno tistih, ki svojega greha niso mogli več skrivati, ampak so ga javno priznali in se kesali (Jn 8). Tudi Cerkev, ki je Kristusovo telo, naj bi bila sprejemajoča. Na zahodu pa se trenutno zdi, da se Cerkev ukvarja predvsem s tem, kako šibke v veri varovati pred pohujšanjem greha (razvezanih in ponovno poročenih). Zdi se, da verjame strahu, da bi prav šibke v veri s svojo usmiljeno, sočutno in dobrohotno držo do slehernega grešnega človeka zavedla v napačno prepričanje in zmoto: da odobrava razvezo.

Bog nas prav po preizkušanih bratih in sestrah (med katerimi so nedvomno tudi vsi razvezani in njihovi otroci) uči Ljubezni, da bi se zmogli odpreti sočutju, brez obsojanja in sodb, in bi v trpljenju drugega prepoznali tudi lastni greh, odkrili, kako Bog deluje po križu ter hudo vseh spreminja v dobro.

Duhovna rast vsakega osebno in celotnih skupnosti je vseživljenjski proces, ki ga vodi Gospod, zato naj bi pastorala razvezanih samskih ter razvezanih in ponovno poročenih vključevala osebni pristop, in ne zgolj posplošenih pravil (v slogu kuharskih receptov ali kanonskega prava).

Prav tisti, ki jim zakon ni uspel (še posebno če so bili zapuščeni), bi morali biti deležni posebnega sprejemanja, razumevanja, služenja in odgovornosti znotraj skupnosti. Oni so Kristusov klic vsej Cerkvi. Oni so priložnost za spreobrnjenje celotnega telesa Cerkve.

Dejstvo je, da tako kot vsi tudi duhovniki in hierarhična Cerkev počasi dozorevamo v drži Jezusovega odpuščanja in sočutja do vsakega človeka in se le počasi spreobračamo. V tem duhu nam je postopoma dano vedno bolj odločno ljubiti grešnika in obsojati greh, ne pa obratno. To je pot malih korakov in potrpežljivega sodelovanja s tem, kar Bog dela za vsakega človeka sredi danih okoliščin. Bog namreč tudi duhovniku pomaga pri njegovem dozorevanju in poslanstvu s tem, da mu na pot pošlje razvezane brate in sestre z vso težo križa in močjo vstajenja, ki to dogajanje spremljata.

Veliko slovenskih duhovnikov je odprtih in imajo sočutje do vseh trpečih bratov in sester, tudi do razvezanih. Mnogi pomagajo in bodo še pomagali, čeprav še nimajo institucionaliziranih skupin ali drugih oblik pomoči. Nobena prošnja za pomoč in razdelitev trpljenja ne pade popolnoma v prazno. Tudi duhovna gibanja so odprta in pomagajo razvezanim. Sam vem, da so zelo odprti Ognjiščarji pa tudi Prenova v Duhu in Neokatehumenska pot vključujeta razvezane kot del svojega cerkvenega občestva. Obstaja več skupin za razvezane, ki jih vodijo nekdanji študentje frančiškanskega družinskega inštituta. Pater Gostečnik že več let pomaga mnogim na tem področju, še posebno ko je najtežje. Vse tiste, ki čutijo potrebo, da bi se radi družili v skupinah kristjanov z enako izkušnjo, pa povabim, naj se pogumno zberejo in potem prosijo župnika, da bi jih spremljal. Če te potrebe ni, je duhovniki ne moremo umetno prebuditi. Lahko seveda ozaveščamo in o tem spregovorimo.

Predlog sinode: POT POKORE – SPREOBRNJENJA, OZDRAVITVE IN SPREJEMANJA ODPUŠČANJA

V Katoliški cerkvi trenutno le cerkvena sodišča pomagajo razločevati, kaj je Bog resnično združil in česa ni. Tudi če je eden od zakoncev vstopil v zakrament popolnoma zavestno in zrelo, pa drugi ni, njun zakon ni veljaven zakrament, ker ni bilo pravega namena pri enem od njiju. Drugi za to oviro nima nobene odgovornosti. Cerkvena sodišča tako opravljajo službo Gospodovega usmiljenja do vseh, ki niso več vezani na neobstoječ ali propadel zakon. Rešijo jih nesreče za vse življenje.

Sinoda želi pomagati sodiščem in še razširiti služenje Cerkve bratom in sestram v preizkušnji. Zato v duhu pastoralne prakse Cerkve prvega tisočletja predlaga uvedbo dragocene poti spokorne prakse ali procesa pokore za vse, katerih ničnost ni dokazana. S tem bi odpravili mnoge pastoralne in ekumenske težave.

Ne glede na greh, ki ga stori, je vsak kristjan, ki si želi začeti novo pot, lahko sprejet v takšen proces zaupanja v Božje usmiljenje, odpuščanje in sočutje do grešnega človeka. Tudi če je kriv za propad zakona in je sklenil že drugega. Vsak greh je namreč odpustljiv, če gre človek skozi proces pokore in spreobrnjenja, sprejemanja Božjega odpuščanja. Možnost sprave po zakramentu sprave, morda v javni in slovesni obliki, bi lahko pomagala mnogim znova odkriti vrednost zakramenta sprave, ki ga danes zanemarjamo, ne poznamo in spregledamo.

Določene zahteve za sprejem spovedi in obhajila so v Cerkvi vedno bile in so potrebne kot spodbuda, da se kristjani zavemo svoje grešnosti in potrebe po obnovitvi resnega in osvobajajočega osebnega odnosa z Bogom. Vsakodnevni grehi so nam odpuščeni pri vsaki evharistiji. Za težje bi se lahko obrnili na duhovnika ali škofa, s čimer bi tudi zakrament spovedi spet dobil vlogo ponovnega vključevanja v Kristusovo telo bratov in sester, ki so se od njega odtrgali. Spokornik bi vstopil v proces spreobrnjenja in sprejemanja odpuščanja za greh preloma zakona ter znova uredil svoje življenje v duhu vstalega Kristusa.

Takšna pastoralna praksa pa bi lahko prispevala pomemben delež tudi k premagovanju strahov, ki jih imajo danes številni mladi pred zakonskimi obveznostmi, mnogi tudi zaradi strogosti in zahtevnosti Cerkve glede ničnosti in večkrat neupravičeno slabega glasu cerkvenih sodišč. Dejstvo je, da je število cerkvenih porok zelo upadlo. Delno tudi iz omenjenih vzrokov. Če bi Cerkev znova pokazala usmiljeno Božje obličje do grešnikov, bi se stanje lahko popravilo. Ljudje se ne bi bali, da nimajo več možnosti začeti znova, če jim prvi poskus zakona propade.

S tem bi znova obudili krščansko prakso prvih stoletij (ko Cerkev ni bila tako razdeljena, kot je danes), ki so ji pravoslavni še vedno zvesti. Sledijo Nicejskemu koncilu iz leta 325, še posebno kanonu številka 8. Če beremo odlok Drugega vatikanskega cerkvenega zbora Unitatis Redintegratio 14-17, vidimo, da zahodna Cerkev pravoslavno spoštuje in priznava njene teološke temelje.

Pravoslavni imajo enak nauk o nerazvezljivosti monogamnega zakona, ki je zakrament: prostor, v katerem Bog ljubi ljudi, prostor, ki ljudem kaže, kakšna je ljubezen Kristusa do vse Cerkve in vsakega človeka.

Pastoralna praksa pravoslavnih pa je drugačna. Cerkev sprejme uničenje zakona, katerega bistvo je ljubezen. Pred drugo poroko je obred ali proces pokore, pri drugem obredu pa manjkajo določeni blagoslovi, ki se izrečejo le pri prvi poroki. S tem Cerkev prizna, da zakoncema ni uspelo ohraniti zakonske zveze in jima pod določenimi pogoji podeli odpuščanje ter ju sprejme tudi na drugo in celo tretjo poroko. Tako živi držo Jezusovega neskončnega usmiljenja do vsakega grešnega človeka. On je namreč naložil nase vse naše grehe.

Vzhodna Cerkev to svoje ravnanje opravičuje, sklicujoč se na oikonomio, možnost, da v posebnih primerih dobrohotno uporablja Gospodovo usmiljenje. Še posebno takrat, ko je odpovedalo vsako duhovno in družbeno sredstvo za premagovanje težkega položaja. Cerkev ne more pustiti grešnika v njegovem obupu, ampak mora skupaj z njim iskati izhod in pot za nadaljnjo rast po podobi Jezusa Kristusa.

Predlog možne pastoralne smeri:

Še naprej oznanjati veliki dar neločljivega zakona, vzgajati mlade k resnemu prizadevanju, pastoralno spremljati pare in družine, potem pa biti v službi tolažbe Božjega usmiljenja do vseh, ki niso zdržali v prvem zakonu in so se ponovno poročili. Cerkev lahko podpira in pomaga, da vsaj ta druga zveza uspe, zaradi blagra otrok in vseh vpletenih.

Proces spreobrnjenja in pokore bi vodil škof ali njegov delegat. Ločitev in nova zveza sta javni, zato bi bila javna pokora opravičena. S tem bi tudi celotni skupnosti pomagali, da bi vedela za proces, odvezo in ponoven sprejem k evharistiji, bila v stiku z njima.

Sprava naj bi bila podrejena prizadevanju za izpolnitev vseh dolžnosti, ki jih vključuje prva poroka, tudi potrebe otrok in prvega zakonca. Pokora naj bi bila primerna stopnji odgovornosti razvezanega. Antična cerkev je možu nezveste žene dovolila novo poroko brez pokore. Tudi danes bi Cerkev lahko dovolila nedolžnemu in zapuščenemu partnerju drugo poroko, ne da bi bil prisiljen v javni proces pokore in spreobrnjenja.

Sprava bi lahko vključevala tudi slovesen obred odpuščanja med razvezanima zakoncema ali pa vsaj enostransko, da tisti, ki prosi za odvezo, odpušča zlo svojemu prvemu zakoncu in ga prosi odpuščanja. Taka gesta usmiljenja in sprave je v skladu z duhom evangelija.

Razvezani in ponovno poročeni torej pravično in v ljubezni poskrbi za otroke in zakonca iz prvega zakona, nato pa je dolžan skrbeti za drugi zakon: da v njem polno živi krščansko življenje, izpolnjuje dolžnost zvestobe zakoncu in se trudi za krščansko vzgojo otrok. Pri tem mu Cerkev ponuja zakramentalna sredstva in moč za njegovo poslanstvo.

Sprava z Bogom in Cerkvijo po zakramentu sprave in pokore razvezanega in ponovno poročenega znova v polnosti vključi v cerkveno in evharistično skupnost. Zaradi tega bi morale v skupnosti pasti še zadnje diskriminacije razvezanih in ponovno poročenih. V življenju skupnosti bi ti lahko tudi dejavno sodelovali kot člani ŽPS, botri ali katehisti.

Dodatni predlogi

  • Uvesti duhovno spremljanje razvezanih s pomočjo tovrstnih usposabljanj za župnike, katehiste ali laike z bogato osebno izkušnjo.
  • Organizirati predavanja s kratkimi pričevanji. Na koncu naj bo možnost, da se vsem sodelujočim postavi vprašanja. Zaključek ob čaju.
  • Organizirati brezplačno pravno pomoč in zastopanje PRO BONO (krščanski odvetniki).
  • Organizirati brezplačno psihoterapevtsko pomoč za otroke razvezanih.
  • Svetovati o možnih oblikah pomoči in zmanjševanju stroškov (npr. delavnice, kako sam izdelati kreme, čistila ipd.).
  • Organizirati enodnevne delavnice za razvezane z vodilno temo in z delom po skupinah (tako, da se sestava skupin spreminja). Povzetke bi zapisali (npr. po metodi šestih klobukov).
  • Cerkev bi lahko imela tudi varne hiše, zapuščena župnišča bi lahko oddajala za neprofitne najemnine ali za plačilo z delom. To bi bila konkretna pomoč razvezanemu, ki je ostal sam z otroki in morda tudi brez stanovanja.
  • Ustanoviti Karitas v okviru zveze razvezanih, ki bi skrbela za izpolnjevanje konkretno izraženih, specifičnih potreb razvezanih; predvsem enostarševskih družin.

Dela je dovolj za vse in za mnogo desetletij. Na dan s pobudami. Ne čakajmo na druge, kakor smo navajeni čakati na državo. Zdi se mi, da nas, ki smo Cerkev, Bog tudi po vprašanju razvezanih in ponovno poročenih vabi, da sprejemamo in živimo iz duha Drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Skupaj in vztrajno. Božje ljudstvo grešnikov na poti v Božje kraljestvo, ki ga nepopolno okušamo in doživljamo že tukaj in zdaj. Gospod nas vabi, da ga iščemo, najdemo in se v vseh stvareh odločamo zanj.

Vprašanja za osebni premislek in pogovor po malih skupinah

  1. Kako doživljam svoj odnos do Boga pred ločitvijo in po njej?
  2. Kaj sem pred razvezo, med njo in po njej (ali po ponovni poroki) pri Cerkvi najbolj pogrešal?
  3. Ali sem se vključil v proces sprejemanja odpuščanja (zdravljenja) in kesanja za svoj del krivde?
  4. Kaj menite o predlogih sinode in poti pokore?
  5. Kaj bi bilo po vašem mnenju treba in kaj bi bili vi pripravljeni storiti, da vsi skupaj kot Cerkev naredimo korak naprej v skrbi za razvezane in ponovno poročene?

Pod okriljem Urada za družino ponujam župnijam ali dekanijam tovrstno predavanje ali delavnice za pogovor o ustanavljanju skupin za razvezane.

​P. dr. Viljem Lovše DJ

(Ta zapis je povzetek mojega predavanja, ki sem ga imel, ko je nadškofija Ljubljana, Škofijski urad za družino, izvedla prvo srečanje na škofijski ravni z naslovom RAZVEZANI HODIMO SKUPAJ Z VSTALIM KRISTUSOM. Srečanje je bilo v soboto, 9. maja, od 9. do 13. ure v Ljubljani, v župniji Koseze. Udeležilo se ga je približno 80 laikov, duhovnikov in katehistinj.)

Literatura:

Povzetki izredne sinode, prevedel dr. Tone Štrukelj.

Papež Frančišek, The Church of Mercy, a vision of the Church, Loyola Press, Chicago 2014.

http://www.jezuitskipogled.si/uploads/2/5/5/2/25520037/pogovor_s_papezem.pdf

Giovanni Cereti, Divorziati risposati, un nuovo inizio é possibile? Cittadella Editrice, Assisi 2009.

Bernard Hearing, Pastorale dei divorziati, una strada senza uscita? EDB, Bologna 2000.

Walter Kasper, Evangelij družine in nova evangelizacija Evrope, Celjska Mohorjeva družba in Škofija Celje 2014.

Andre-Joseph Leonard, Srečanje ljubezni in resnice, Pot upanja za ločene in/ali znova poročene kristjane, Založba Emanuel, Ljubljana 2013.

Stanislav Slatinek, Izgubljeni prstan, Kako pomagati ločenim in znova poročenim kristjanom, Ognjišče in Slomškova založba, Maribor 2015.

Stanislav Slatinek, Zakon, ki ga ni bilo, Slomškova založba, Maribor 2005.

Kardinal Christoph Schönborn, Duhovnikova sreča. Po stopinjah arškega župnika. Marijina Kongregacija, Ljubljana 2009, str. 92-100. Prevedla Janez Ferkolj in Anton Štrukelj

http://nadskofija-ljubljana.si/druzina/druzine-v-tezavnih-razmerah/

 

 

Razveza in poroka razvezanih kot vstopanje v zavzeto življenje s Kristusom in Cerkvijo?

Ivan Platovnjak

Članek je v angleščini objavljen v Bogoslovnem vestniku 75 (2015) 3, 475−486. Dosegljiv je na spletu: http://www.teof.uni-lj.si/uploads/File/BV/BV_2015_03/06_Ivan%20Platovnjak%20-%20Divorce%20and%20Remarriage%20of%20the%20Divorced.pdf

raztrgano srceRazveza je ena izmed najtežjih preizkušenj v življenju zakoncev. Kakor pravi Helena Reščič Granda (2013, 7), je razveza »praviloma vsaj za enega od zakoncev življenjski poraz«. Ob tem se postavlja temeljno vprašanje: Se zato glede na duhovno izkustvo razvezanih in poročenih razvezanih zakoncev življenje s Kristusom in Cerkvijo prekine? Ali pa raje poglobi? Odgovor predstavlja velik izziv za pastoralo razvezanih. Cerkev je namreč poklicana, da pomaga vsakemu človeku, še posebej, če je v stiski. To vključuje pomoč tistim, ki so razvezani – med temi se nekateri želijo znova poročiti ali pa so se že – in te pomoči v okviru obstoječe pastorale ne morejo najti.

Dosedanje teološke razprave in pastoralna praksa kažejo, da glede na obstoječe kanonsko pravo Katoliška cerkev pomanjkljivo naslavlja stiske in hrepenenja razvezanih.[1] Ni namreč dovolj, da Cerkev aplicira zgolj določene odlomke Božje besede (Lk 16,18; Mr 10,11; Mt 19,9), cerkvene dokumente in tradicijo. Potrebno je prisluhniti tudi razvezanim. Kot spodbuja papež Frančišek, je Cerkev zavezana prisluhniti vsem z vso Božjo spoštljivostjo in ljubečo pozornostjo (Papež Frančišek 2014, 171). Temu vodilu sledi Sinoda o družini. V prvem vprašalniku sinode je bilo zelo poudarjeno poslušanje vseh izkušenj družin – posebej še teh, kjer je navzoč neuspeh, poraz, ranjenost ipd. (Bahovec 2014, 457-459).

Kakšna naj bo torej teologija in praksa Cerkve, da bo do razvezanih obveljala živa drža obzirnosti, spoštljivosti in ljubezni pred mrtvo črko prava?

Prvi del pričujoče razprave v odgovor na to vprašanje predstavlja rezultate spletne ankete o razvezanih in Cerkvi, ki jo je avtor izvajal med razvezanimi zakonci od maja do julija 2015 (Anketa 2015).[2] Na anketo je začelo odgovarjati 252 anketiranih. Ker so nekateri odgovorili le na nekaj vprašanj, smo v analizo vključili 184 anketirancev, ki so odgovorili na večino vprašanj. Od tega jih je bilo 42 moških in 127 žensk (15 jih ni odgovorilo na to vprašanje).

Med anketiranci je samo 21 razvezancev, ki so se po razvezni znova poročili le civilno. Na tej stopnji raziskave anketa ni mogla doseči večjega števila civilno poročenih razvezancev.

V drugem delu študije pa avtor s pomočjo teologije duhovne rasti razvije tri predloge za pastoralo razvezanih: izboljšati spoštljivo sprejemanje razvezanih, izboljšati ugotavljanje ničnosti zakonske vezi; omogočiti pot pokore in odpuščanja, ki upošteva  »poraz« v duhovni rasti.

[1]Npr.: Cereti 2009; Cumunità di Caresto. 2001. 2003. Hearing 2000; Kasper 2014; Leonard 2013; Schönborn 2009; Slatinek 2005. 2015; Ratzinger 2014.

[2] Spletna anketa obsega 27 vprašanj in 88 spremenljivk. Zaradi omejitve obsega razprave bomo analizirali le 9 vprašanj.

Rezultati ankete

Platovnjak – Razveza in poroka razvezanih kot vstopanje v zavzeto življenje s Kristusom in Cerkvijo

Duhovno in pastoralno spremljanje razvezanih v Cerkvi

»Cerkev naj bi bila po drugem vatikanskem koncilu znamenje človeškega dostojanstva in svobodno sklenjene zvestobe krščanskega zakona (LG 8).«

Na pravnem in teološkem področju se je vprašanje ločenih do danes kar veliko študiralo. Nekaj korakov je storjenih. V Cerkvi so se odgovorni pravniki in teologi najprej ukvarjali z zunanjimi disciplinskimi vprašanji, šele kasneje so se posvetili notranjemu področju, temu kar se dogaja med njim, sočlovekom in Bogom. Veliko je bilo že storjenega, še več pa je potrebno še postoriti.

Kaj pa na pastoralno duhovnem področju?

Kaj lahko glede ločenih stori župnik v službi svojih vernikov? Ali naj bi zanj obstajala posebna literatura o tej temi, da se bo na ljudi lahko obrnil tudi kot specialist za notranje življenje in ne zgolj kot funkcionar za zunanjo disciplino?

Nekaj vnaprejšnjih opažanj glede na delo z ločenimi, od katerih mnogi ne dobijo ničnosti zakona:

  1. Med kanonično teološkimi študijami in pastoralnim uresničevanjem ugotovljenega na tem področju zeva ogromen prepad. Strokovni raziskovalci (teologi, moralisti, kanonisti) storijo veliko dobrega  na  teoretičnem  področju.  Njihovi  izsledki  pa  so  včasih  lahko  brez potrebnega pastoralnega znanja zelo škodljivi. Specialisti ne pokažejo kako bi duhovniki v občestvih njihove izsledke lahko tudi pastoralno in strateško uporabili.
  2. Med katoliškimi verniki, in delno tudi med duhovniki, je poznavanje katoliškega izročila o teh vprašanjih pomanjkljivo. Zaradi zaposlenosti in obilice dela so duhovniki težko pozorni na posebne poteze in genij katoliškega izročila in prizadevanj na tem področju. Nasvet, človeku v stiski, ki ne upošteva bogatega izročila cerkve, pa lahko včasih tudi vero zaduši ali oslabi versko življenje.
  3. Vest in osebna identifikacija s Kristusom sta dve stalnici našega krščanskega soočanja s temi vprašanji.  V  praksi  ta  dva  vidika  velikokrat  nasprotujeta  občestveni  razsežnosti Cerkve, ki je Kristusovo telo. Občestvena pomoč in podpora Cerkve kot Kristusovega telesa, v težki situaciji ločevanja, zelo vpliva na moč in prizadevanje katoliških vernikov, da živijo iz svoje vere. Velikokrat nič ne pomaga, če osebi svetujemo, naj se ravna po svoji vesti  ter  se identificira s  Kristusom, če  pa  pri  tem procesu  odpove  mreža  struktur  in odnosov, ki naj bi takšnemu prizadevanju dajala oporo in trdnost. Le malo katolikov starih čez trideset let je sposobnih iti proti temu kako njihov zakon vrednoti in gleda celotna skupnost.
  4. Krajevni duhovnik – župnik ali kaplan – je še vedno ključna osebnost pri graditvi in rasti občestva ter skrbi zanj. Njegova vloga zahteva vedno večjo občutljivost za vprašanja vesti, razumevanje zakonskih bolečin in ran, ter upoštevanje posebnih osebnih in psiholoških težav katoliških razporočenih. Danes se pričakuje, da bi duhovnik sebe videl kot duhovnega voditelja; kot nekoga, ki razločuje in preizkuša duhove; kot nekoga, ki zagotavlja ali vsaj pomaga, da je vsako ravnanje njegovih vernikov krščansko in katoliško ter predstavlja rast v Kristusu… čeprav dejanje ni v skladu s pričakovanji občestva, pravnikov in učiteljstva.

»Javno mnenje« je, da če duhovnik nima zadostnih sposobnosti, da zna ravnati tudi z »nepopolnim odgovorom« svojih vernikov, naj tega ne bi počel. Res je, da naj tisti duhovniki,  ki  sami  pri  svoji  službi  doživljajo  zmedo  in  bolečino,  ne  bi  svetovali  in pomagali ločenim na tej ravni.

Zdi se mi, da pri pastoralnem pristopu do ločenih nekateri duhovniki še vedno razmišljamo v slogu ex opere operato (prepričanje, da zakramenti delujejo že s tem, da so opravljeni – torej zgolj v moči Božje obljube), ne glede na stanje in držo tistega, ki jih je prejel.

Če pustimo ob strani teološke teme lahko rečemo, da je nagovarjanje ločenih naj se vrnejo k zakramentom (še posebej tistih, ki so se neveljavno znova poročili), ne da bi prej kot duhovniki vložili veliko časa, moči in pastoralne modrosti v osebno delo z njimi, kontraproduktivno in lahko pripelje ljudi do tega, da njihova vera ugasne.

Duhovnik naj bi ne pozabil, da se tisto, kar se na zunanjem področju imenuje odločitev po kanonskem pravu,  na  notranjem področju  imenuje  razločevanje.  To  je  pastoralno  zelo pomembno dejstvo. Pravni dogovori in zakoni nam ponujajo le hrano za misel. Kako pa to misel uresničimo in kako deluje v praksi je pa drugo vprašanje!

Viljem Lovše

(povzeto po John T. Finnegan, Spiritual direction for the Divorced and Remarried Catholic, v James J. Young C.S.P, Ministering to the Divorced Catholic, Paulist press, New York 1979, 122 137)