Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Zgodbe

Sveta Fabiola Rimska

Sveta Fabiola Rimska

dobrodelnica (+ 399.)   God 27. decembra

Sveta Fabiola (Fabiola di Roma), ugledna rimska meščanka in zdravnica iz IV. stoletja, je zapustila neizbrisno sled s svojo dobrodelnostjo. Hči bogate in poznane rimske patricijske družine Fabia, se je razvezala od prvega moža, nasilneža, ki jo je tudi varal. Ker se je ponovno poročila, je povzročila velik škandal v tistih časih. V drugem zakonu je ostala vdova. Po opravljeni javni pokori (V Lateransko baziliko je prišla oblečena v vrečo) in podeljeni odvezi s strani papeža Siricija, je povsem spremenila svoj nekdanji način življenja in se vrnila v naročje Cerkve. Posvetila se je dobrodelnosti in s svojim velikim bogastvom pomagala cerkvam, siromašnim, bolnikom in ljudem v stiski. Bila je prijateljica svetega Hieronima, svete Pavle Rimske in svetega Pamahija. Osnovala je prvo javno krščansko bolnico na Zahodu in v njej osebno vsestransko skrbela za bolnike. Neutrudno jih je pobirala po rimskih ulicah, še posebej tiste, ki jih družba izločila.

Leta 395 je poromala v  Sveto deželo, obiskala svetega Hieronima in v Betlehemu delala kot gospodinja v tamkajšnjem gostišču svete Pavle. Pod Hieronimovim vodstvom je preučevala Sveto pismo in opravljala duhovne vaje. Želela je stopiti v samostan, ampak te namere ni uspela uresničiti. Sveti Hieronim je menil, da njena nemirna narava ni ustrezna za tiho samostansko življenje. Pregovoril jo je, da se vrne v Rim. Po vrnitvi v Rim je nadaljevala z dobrodelnostjo. S svetim Pamahijem, nekdanjim senatorjem,  je zgradila dom za siromake in romarje v stari, rimski luki Porte Romano ob ustju Tibere. O Fabiolinem življenju je pisal sveti Hieronim. Umrla je v Rimu 27. decembra leta 399. Njen pogreb je bil  prekrasna manifestacija hvaležnosti in spoštovanja prebivalcev Rima do te velike žene. Sveta Fabiola je priprošnjica razvezanih ljudi, vdovcev ter žrtev nasilja, prešuštev, nezvestobe in  v težavnih zakonih.  Zelo znan je Fabiolin portret s klasičnim rimskim profilom, delo francoskega slikarja Jean-Jacquesa Hennera.

5_Usmiljeni kakor Oče

srce-ne-sodiGeslo svetega leta je Usmiljeni kakor Oče. Kako se srečujete z usmiljenjem do teh, ki so vas ali vas še prizadevajo? Kaj je tisto, kar nas lahko drži pokonci v usmiljenju do bližnjih tudi takrat, ko v nas poka od jeze in razočaranja?

Vsak dobi križ po svoji meri in glede na ljudi, ki vstopajo v njegovo življenje. Vsi imamo svobodno voljo in Bog dopusti, da poleg posledic hudega, ki ga delam sama, trpim tudi zaradi zla, ki pride po drugem in bo le ta enkrat v kesanju dobil priložnost, da sprejme Božje usmiljenje.  Nebeški oče ljubi vse svoje otroke. Kot mama razumem, da bi izgubljenega sina zaradi skrbi zanj, ljubila še bolj. Drža ljubljenega grešnika je zdravilo proti obsojanju drugih in s tem tudi možnost, da se odprem odpuščanju, da spustim, od-pustim drugemu. Če se ne zavedam, da je meni veliko odpuščeno, ne morem biti usmiljena. Sama vidim, kako zapletena je moja zgodba in da jo lahko podelim le po delčkih. Še sama ne razumem vsega, kako bo razumel drug človek. Le Bog je, ki vidi v moje srce in pozna tudi moje namene, vzroke za določena ravnanja, rane moje duše…skratka pozna me popolnoma. On edini je lahko pravični sodnik in njegova pravičnost je usmiljenje. Zato mi pri rasti v usmiljenju pomaga, da ponavljam za papežem misel, »Kdo sem, da bi sodila.« in da hodim za Jezusom in se od Njega učim. Njegovi odnosi z ljudmi so vedno v sočutju. Znamenja, ki jih dela, zlasti v odnosu z grešniki, ubogimi, bolniki in trpečimi, so poučevanje o usmiljenju, ki nikogar ne izključuje.  Sama tega ne zmorem, lahko pa v Njegovi ljubezni. Zato je zame prva stvar, da se vsak dan znova trudim ostati v Bogu, v živem osebnem odnosu z Njim, ki me preobraža po božji podobi, za kar sem ustvarjena in v to poklicana.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

4_Vsak dan znova

molitevČeprav vam vera pomaga v trenutkih največje ranljivosti, celo teme, pa nas ne obvaruje pred trpljenjem. Kako je živeti s tem in se vsak dan znova odločati, da stopamo po poti usmiljenja, odpuščanja, ljubezni, ne da bi nam pri tem »zmanjkalo baterij«?

Mislim, da strah in odpor proti trpljenju izvirata iz vere, da je Bog vse ustvaril kot dobro in da trpljenje ni po Njegovi volji. Ta svet pa zaradi človekovega padca žal tiči v zlu in druge poti kot preko križa ni. Duhovni pogled na trpljenje pokaže drugačno sliko. Vidim, da trpljenje prinese veliko milosti, me preoblikuje in usposablja za usmiljenje, odpuščanje, ljubezen. Te izkušnje so najmočnejše sredstvo za odpiranje k Resnici. Ljudje s podobno izkušnjo se enostavno «zavohamo«, prepoznamo in se kaj hitro povežemo v podelitvi svoje stiske. To so veliko močnejše vezi kot nastanejo zgolj ob skupnem preživljanju lepega. Poleg tega se bolj oprimem Boga, ga bolj iščem, potrebujem, ljubim in zato prejemam več milosti. Zmotno je mišljenje, da Bog bolj obilno blagoslavlja  tistega, ki mu gre na videz vse dobro. Lahko pogledam samo sveto družino, svetnike in Jezusa samega, pa že vidim, da temu ni tako. Če trpljenje sprejmem, je nedvomno priložnost za duhovno rast. Če ne, pa bežim, se skrivam, zanikam, skratka postane moj sovražnik, ki me preganja. V tem je razlog, zakaj se je potrebno zahvaljevati tudi za hudo, ki me zadane.

Molitev je nedvomno tista baterija, sredstvo, ki omogoča, da vsak dan znova povabim Boga v svoje življenje, v svoj čoln. In potem življenjska pustolovščina šele postane divja, strastna, čudežna in lahko rečem, da vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

3_Vera v usmiljenega Boga

13peccatricePravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?

Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

2_Pogled na preteklost

battleV vaši izkušnji ste se srečevali z osebno stisko, iskanjem smisla in postavljanjem novih temeljev. Kako se je začela pot okrevanja po težki izkušnji? Kaj vam je pomagalo, da ste se začeli izvijati iz obroča zakajev, jeze, globokega razočaranja?

Vera in duhovno spremljanje. Na nek način, ko se vse razdeli; otroci, premoženje, prijatelji, ostaneš tudi sam nekako razdeljen ali razdrobljen. V tej svoji bedi ali temi sem še najbolj zaznavala, ljubečo prisotnost in podporo Boga, ki ne obtožuje, ne kara, ne grozi s kaznijo ipd., ampak je ena  sama Ljubezen in Usmiljenje. Če mi že pokaže na moje grehe, je to vedno na očetovski, ljubeč način. Npr. »Draga moja, skrbi me zate, poglej kaj delaš, škoduje ti.« Vse drugo, kar se ne da podpisati pod »ljubljena si in dragocena«, prihaja od hudega. Vsak dan je zame postal priložnost za učenje, komu dati besedo, kar se prepozna po sadovih. Npr. Bog mi daje moč, hudič mi jo jemlje. Bog me opogumlja, hudič pa straši. Bog mi daje tolažbo in mir, hudič pa obup in nemir.  Sliši se dokaj enostavno pa ni. Da lahko res svobodno vstopim v dialog z Bogom, je to garanje. Molitev, ki enkrat deluje, drugič ne prodre skozi temo stiske. Včasih se borim tako rekoč »do krvi«, ker je naval slabih misli tako močan. Molitev s telesom ob Božji besedi meni najbolj pomaga, ker celostno razbije blokade, ki me ovirajo pri povezanosti z Bogom.

Duhovno spremljanje je v vsaki močni stiski res velika pomoč, kajti biti slišan in imeti priložnost, da izrečeš, kar boli, je osvobajajoče. Pri duhovnem pogovoru gre v bistvu za to, da ti drugi pokaže zrcalo, da spregledaš, kje se vrtiš v krogu, ne vidiš pasti ali vlečeš za sabo nepotrebna bremena. Duhovni spremljevalec v molitvi sledi božjemu navdihu, da ti odmaši ušesa za tisto, kar nočeš slišati, pomaga spregovoriti o tem, kar boli, spodbudi k temu, da se rešiš gobavosti samopomilovanja in shodiš v novo življenje. Duhovni spremljevalec kaže na Boga, odpira vrata, ravna pot…da lažje sprejmeš Njega, ki te Edini lahko odreši, spremeni, prenovi, usposobi za novo poslanstvo.


(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

1_Ločitev

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

capture1. Doživeli ste bolečo izkušnjo ločitve. Kako ste jo doživljali?

Ločitev je nedvomno med najbolj bolečimi dogodki v življenju, saj zareže v osebno poslanstvo. Podere se nekaj, kar naj bi imelo vseživljenjsko razsežnost. Pri meni je potekala v več stopnjah (ločitev od postelje, nato še od mize in nazadnje še preko sodišča.) in v teh fazah je dokončno umrla tudi vsaka navezanost na bivšega moža. Čeprav se zavedam tudi svoje krivde, se mi zdi, da sem izčrpala vse možnosti, ki sem jih videla za ohranitev zakona, ki mi je kot zakrament velika vrednota. Ker pa sem se trudila predvsem jaz in se je med nama poglabljal prepad glede osnovnih življenjskih naravnanosti, seveda ni uspelo. Sama sem v prvi večji zakonski krizi pri življenjski spovedi zelo močno doživela spreobrnjenje oz. božji dotik, ki me je pretresel in temeljno spremenil. Upala sem, da bo tudi bivši mož deležen podobne, dragocene izkušnje pa se to žal ni zgodilo ker je izbral drugačno pot. Vztrajala sem 23 let, veliko predolgo, saj bi morala že zdavnaj prej postaviti meje nasilju in varanju, ki sem ga bila deležna in bi mogoče ravno to prineslo rešitev. Samo vedno znova odpuščati in upati, da bodo molitve uslišane po moji volji, žal ne deluje, ker Bog nič ne dela na silo ampak na povabilo. Veliko duhovnikov sicer dobronamerno spodbuja k potrpežljivosti, ampak včasih to pač ni prava pot, ker ni druge možnosti kot ločitev, pa če se še tako slepiš, da ni res. Zaradi primerjanja z drugimi, odvisnosti od javnega mnenja in strahu pred prihodnostjo, sem čepela na pogorišču. Ločitev je zame zato bila tudi osvoboditev, kljub temu, da sem zelo težko sprejela svoj novi status razvezane, kaj šele, da bi o tem govorila v javnosti. Čutila sem sram, kot poražena in izločenost iz določenih družb, kamor sem prej zahajala. Najhuje pa mi je bilo zaradi otrok, sicer že precej odraslih, ki pa so vseeno, vsak na svoj način, trpeli. Vem pa, da so ob tem tudi na nek način dozoreli in pridobili neko novo trdnost.

(se nadaljuje)

Slovo od Cvetke

cvetka30. avgusta ob 16 uri smo na ljubljanskih Žalah  pospremili Cvetko na njeno zadnjo pot.
Pospremili smo jo s šopkom pesmi, ki jih je tako rada prepevala. Začeli smo z njeno najljubšo “Je angel Gospodov oznanil Mariji…” in ob grobu končali z “Angelček varuh moj”.

Slovo je bilo lepo, ganljivo, pristno in domače v zavedanju, da smrt nima zadnje besede.

PESMI – TEBI CVETKA POJEMO V SLOVO 

Nagovori:

Pater Vili, ki je somaševal je v spominskem nagovoru med drugim dejal:
Cvetka je dozorela v trpljenju, preko vseh stisk je postajala vedno bolj božja in  bolj lepa v globokem notranjem miru. Odpustila je, se naučila celo jeze namesto žalosti,  vdano je sprejela božjo voljo in se veselila tudi najmanjših stvari. Pripravljena je dočakala Ženina,  njeno hrepenenje po Ljubezni se je uresničilo.

Na koncu sv. maše je koordinatorica skupine Srce, Marija Cigoj, v imenu skupine prebrala naslednje besede:

CVETKI V SLOVO

»…Kdaj izgubila bom ta oklep, da poletela bi s Tabo v svet:
v svet brez meja, bolečin in ovir.
V svet ljubezni, miru in sreče….«

Spoštovani!

To je zadnje slovo. Zbrali smo se, da kot posamezniki in kot občestvo skupno pozdravimo našo Cvetko in jo pospremimo »v svet brez meja, bolečin in ovir« kot je Cvetka sama zapisala v svoji pesmi Poleti , ognjeni ptič (napisala jo je za odprtje razstave svetlobnih slik z naslovom OGNJENI PTIČ (feniks), Likovne skupine PALETA, Grosuplje 2014).

Cvetka je bila rojena v družini z veliko otroki; pravila je, da  je deseti otrok. Res je imela lastnosti desetnice kot govori ljudsko izročilo. Kot mi je pripovedovala, je že zgodaj odšla od doma, se sama preživljala in šolala. Čutilo se je, da so njeni spomini na otroštvo težki,  tudi kasneje ji v življenju ni bilo prizaneseno, tako da je morala veliko pretrpeti. Bila pa je trmasta in vztrajna, ni objokovala preteklosti.  Veliko je morala »garati«, da je prerasla te občutke, zamere in da si je pridobila  samospoštovanje. In ob tem , ko je duhovno rasla so se pokazali vsi njeni darovi. Zadnja leta je uživala v slikanju, udeleževali smo se razstav, na katerih je razstavljala, veliko njenih pesmi poznamo, kot živa knjiga je pomagala ljudem v stiski, saj je dobro vedela, kaj pomeni biti sam in v težavah. Iskala je tudi svoje korenine in poiskala sorodnike in se na ta način spet vračala domov. Vse slabo je znala obrniti v dobro. Do drugih je bila prijazna, pozorna, strpna in ljubila je življenje. Po vsem tem nam bo ostala v spominu.

Prijatelji smo jo obiskovali v bolnici, kjer je preživela zadnjih šest mesecev. Čudili smo se njeni vztrajnosti, volji do življenja, razumevanju in večkrat je ona tolažila nas v naših stiskah, čeprav se je sama borila za življenje. Preko nje in molitve zanjo nas je Cvetka povezovala med seboj in nas opominjala, da se človek ne sme zapreti vase in svojo žalost, ampak da smo v takih situacijah drug drugemu v pomoč. Lažje je stiske premagovati skupaj.

Naslednji zapisi so nastali med in po njenem bivanju v bolnici :

»Bila je dobra zenska, prizadevna, želela je ljudem pomagati.«

»Bila je nasmejana in pokazala je veselje, da sem jo obiskala. Prosila je za molitev.«

»Ja, res je,   Cvetka kar žari gor v UKC.«

in še zadnje pričevanje:

»Moram reči, da je bil to eden najlepših obiskov pri  bolniku, kar sem jih doslej doživela, pa jih ni malo.  Kako je žarela, tako polna  trpljenja, bolečin, obnemoglosti in šibkosti – a v isti sapi polna veselja, vedrine in popolne predanosti. Prav eno sveto dušo sem zagledala v njej. In ves čas je ona hvalila mene in mi vlivala spodbude. Sva se tudi smejali in hecali…njena pronicljivost in modrost sta me presunili. In izjemna hvaležnost do vseh, ki smo ji pomagali in prihajali k njej.«

Ja, Cvetka je umrla za ta svet. Ne bomo se mogli več objeti, ne bo nas več razveseljevala z novimi slikami, pesmimi in drugimi darovi. Na Cvetko nas vežejo lepi spomini in časi, ki smo jih skupaj preživeli na srečanjih, izletih, počitnicah.  Še jo vidim z nahrbtnikom, klobukom in rožnim vencem v rokah. Rožni venec je bil njen spremljevalec tudi v času bolezni, v času obupa in upanja in v času umiranja za ta svet. Z Njim je prestopila prag, »zapustita je to telo, da bi šla prebivat k svojemu Gospodu.« (2 Kor 5,8)

Cvetka je verovala in zaupala v Gospoda. S tem zadnjim pozdravom ji »pojemo ob njenem odhodu iz tega življenja in ob ločitvi, pa tudi ker obstaja občestvo in ponovno snidenje. Živi in umrli v resnici niso nikakor ločeni eni od drugih, saj potujemo vsi po isti poti in se bomo znova našli v istem kraju. Nikoli ne bomo ločeni drug od drugega, saj živimo za Kristusa in Cvetka je zdaj zedinjena v Njem. Vsi gremo Jezusu naproti in vsi bomo nekoč skupaj v Kristusu (po starem Bizantinskem izročilu).

Cvetka Lavrič: NE BOJMO SE ŽIVLJENJA

Naša razbita srca se zacelijo,
šivi še držijo in mi še živimo,
to je pomembno.

Ta svet  je lep, je edini,
ki v njem živimo in
ga z ljubeznijo napolnimo.

Življenje je za nas edino, enkratno,
zato naredimo vse, kar je dobrega mogoče
in ne bojmo se življenja.

Hvala, Cvetka, da si svoje darove delila z nami. Počivaj v miru in blagoslovu!

Tvoji prijatelji iz skupine SRCE

Vsem domačim  izrekamo iskreno sožalje!

 

Umrla je Cvetka Lavrič, dolgoletna članica skupine Srce

cvetka2KO SI Z MANO TI
Če si v družbi z mano ti,
se mi vedno kaj zgodi.
Pa naj bo sonce ali dež in nikamor ne grem,
se mi vedno kaj zgodi, če si z mano ti.
So dnevi in noči, ko si  z mano vedno ti.
Čeprav mi vse daš, se z mano ti le poigraš.
Če si v družbi z mano ti,
se mi vedno kaj zgodi.

(Cvetka Lavrič, zapisala 1.7.2016)

To je ena zadnjih Cvetkinih pesmi. Prepisala sem jo z njenega zvezka in dogovorili sva se, da jo objavimo v našem Glasilu. Cvetka je umrla danes dopoldne. »Sem mirna in spravljena s sabo«, je včeraj zvečer dejala Geni, ko je obiskala Cvetko. Dotrpela je. Zadnje njeno sporočilo, prejela sem ga včeraj ob 11.00 uri zvečer, je bilo:«Jaz v bolečini in brez apetita«.

Dopolnjeno je. Draga Cvetka, počivaj v miru, pri svojem Gospodu.

Molimo za Cvetko in vse njene.

Marija

Kako se res ta svet vrti

katarinaDanes po lepo preživetem dnevu na romanju k Sv. Katarini – dnevu ob hoji, pogovorih, soncu in snegu – mi tale refren zveni v glavi.

In res se vrti. Če samo pomislim, da je bil v moji rodbini od leta 1950 do danes vsako desetletje rojen najmanj en otrok, da pravzaprav že 38 let hodim po otroke v vrtec, šolo, z redkimi presledki vmes …

Najbolj pa me gane, da je mojega Petra, ki se je z nami srčki kot majhen fantič pred leti podal peš na Rašico, zdaj nadomestil Urban, moj vnuk, ki se je veselil novega snega in se vso dolgo pešpot od Podutika do Katarine in nazaj po svoje zabaval s snegom ter nas sproti dohiteval, včasih pa prehiteval. Vsem nam je bil v veselje.

Srčki smo bili že tretje leto zapored na Katarinino nedeljo pri sv. maši v cerkvi, posvečeni tej svetnici. Daroval jo je p. David Bresciani ob še dveh duhovnikih. Imel je lepo pridigo o Kristusu Kralju. Ganilo me je tudi, da nas je po koncu sv. maše dohitel in še posebej pozdravil.

Ko takole gledam že novi rod, ki raste, mislim, da je trud nas srčkov obrodil sadove, tudi če se ni vse izteklo po naših željah.

                                                                                                                     Silva Zimic