Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Zgodbe

Pričevanje razvezanega moškega

Rojen sem v začetku šestdesetih let dvajseta stoletja v delavski družini, kjer se je življenje odvijalo skozi delo in je to predstavljalo bistveno vrednoto človekovega življenja. Stari starši so bili kmetje, ker sta zemlja in posest omogočala eksistenco in preživetje. Nas otroke so vzgajali v poslušnosti in spoštovanju starejših, v duhu četrte božje zapovedi »spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel, in ti bo dobro na zemlji« in sedme zapovedi»ne kradi«. Avtoriteto so predstavljali učitelji, šolanje na osnovni šoli in izkustvo z učitelji sem doživljal kot travmatično. Tudi v odnosih s sošolci sem se držal ob strani, vedno nemočen, kot obtoženec, ki se ne zna braniti, zato je umik postal vzorec življenja, nevrotičnost pa strategija preživetja.

Pri mojih štiriindvajsetih letih, po neuspelem študiju, ki sem ga opustil, sem spoznal bodočo ženo. Neuspeh sem moral kompenzirati z nečim, česar tedaj nisem mogel niti v sanjah imenovati. Bil sem notranje prazen in počutil  sem se osamljenega ne da bi se tega zavedal, v ženski sem prepoznal odrešenika, ki bi lahko bila boginja. Zelo hitro sva prišla skupaj tudi intimno. Imela je že svoje stanovanje, zato sva zaživela »na koruzi«, čemur je nasprotoval bodoči tast. Pred poroko se sam nikdar nisem spraševal, kaj je družina, poroka, spolnost? Živel sem življenje, v liberalnem duhu seksualne revolucije sedemdesetih let, če malo poenostavim. V pripravi na zakon oz. cerkveno poroko sva obiskovala tečaj. Verjetno nisem doumel, kaj je govoril gospod, mislil sem, da bova midva premagala vse težave.

Po poroki je bilo lepo, rodila se nama je hči in nekako sem do njene šole tudi lepo skrbel za družino. Zamenjala sva stanovanje oziroma kupila sva pol hiše ter jo pričela obnavljati. Bilo je v začetku devetdesetih let, ko je razpadala nekdanja totalitarna država, oziroma je nastopila demokracija, nova država in oblast. Nakup in z njo povezana finančna konstrukcija pa je vnesla novo klavzulo, revalorizacije, kar pomeni, da »nihče na banki« ni znal predvideti višine naslednjega obroka.

Zdelo se mi je, da se mi je zopet zgodila velika krivica, in da sem postal žrtev. Terjatve so me skoraj psihično zlomile. Bil sem na robu, nisem vedel, ali bom zdržal ali bom umrl. Zaprl sem se vase in vegetiral na robu živčnega zloma. Bil sem zakrknjen, vame so se prikradli občutki tesnobe, kakor nekaj, kar tedaj sploh nisem mogel poimenovati. Neprijetna čutenja najprej v obliki strahu, zatem jeze do besa, ko bi lahko obračunal na kakršen koli način. Življenje je postalo nevarno, znotraj mene se je začel odvijati monolog in veliko zmedenosti. Kaj je resnično? Tudi v zunanjem stvarnem svetu je bilo težko. Novo nastala država Slovenija, za katero smo izglasovali neodvisnost in samostojnost, in katero tudi izborili z vojno, je zrcalila moje notranje razpoloženje. V psihi so se začeli pojavljati notranji sovražniki, vedno več jih je bilo, začel sem izgubljati zaveznike med svojimi bližnjimi. Ali sem se vrnil nazaj v obdobje hladne vojne? Tako se mi je zdelo, da živim notranje ujet v Katakombah.

V zakonu nisem zmogel funkcionirati. Žena je vložila tožbeni zahtevek za razvezo ter ga dobila z obrazložitvijo, da je prišlo do nevzdržnih razmer. Po letu 1994 sem si nekako opomogel in začel z opravljanjem samostojne dejavnosti. Živela pa sva skupaj, kot da se ni nič zgodilo, in naprej obnavljala hišo. Sicer mi o teh letih danes manjka del spomina in ne vem, kaj vse se je kronološko dogodilo.

V individualizmu ni bilo živega niti zdravega odnosa, zdelo se mi je, da sem preživel, vendar ne ozdravel, recimo z laično diagnozo, depresije. Nisem pa nikomur zaupal. Tako sva živela do leta 1999, ko je zopet začela govoriti, da ona ne more več tako živeti, in da naj odidem in jo pustim, da bo živela. Takrat, ko čustva preplavijo, ti možgani odpovedo. Neko soboto konec septembra je žena uresničila grožnje in mi spakirala stvari v kombi. Tedaj sem se moral soočiti z resnico, da najinega zakona ni več. Spraševal sem se ali je sploh kdaj bil? Vsaj tako danes razlagajo družinski psihoterapevti. Večkrat je omenila, da se počuti izdano, da sem jaz kriv za vse. Tega si nisem mogel takrat niti predstavljati, danes pa vem, da ima tudi sama čutenja, potlačena v nezavedno sfero. Ali sva midva le zunanja igralca nerazrešenega notranjega čustvenega konflikta, vsak pri sebi, vendar s podobno vsebino?

Kaj sem storil napak? Zakaj se je to meni zgodilo? Kam naj grem? Preveč je bilo kaotičnosti čustva so preplavila možgane in razuma ni bilo. V bližnji gozd pod smreko, ali pod most, kot brezdomec? Naenkrat sem začel doživljati ogromno sramu. Vsemu, čemur sem se moral odpovedati, da sva (ali sem) odplačala kredit in prenovila hišo, ki je kakor vreča brez dna. Da bi sedaj moral prodati hišo in deliti premoženje, po vsem tem, kar sem moral prestati. To je bilo zame nedopustno! Človek se čustveno naveže na dobrine, zato odnos propade.

Odšel sem nazaj domov, od koder sem pred petnajstimi leti odšel. Monolog samo odrešitve je bil »imam toliko moči in samozaupanja, da se postavim na svoje noge, si kaj privarčujem in kupim stanovanje, iz katerega me ne bo nihče vrgel ven.«

Do tedaj »nihče« ni vedel, da sva razvezana, živela  sva »sestrski« odnos skoraj sedem let. Prvo sem potožil prijateljem, s katerimi sem se že prej veliko družil. Ženske so sprva reagirale negativno, do mene so se obnašale, kakor da bi bil garjav. Da bom okužil njihove može. Naslednja njihova reakcija pa je bilo diametralno nasprotje. Povabile so me v družbo in sem z njimi hodil, kot »slamnati vdovec«, dokler se ni zgodilo. Dobri dve leti rehabilitacije po poškodbi mi je dalo spoznati svojo lastno nemoč. Leta 2003 sem se pridružil skupini Srce, ki se je ustanovila kot skupina za samopomoč. Imel sem ogromno težav in čustvenih blokad pri izpovedovanju, tako da so me morali včasih ustavljati. V meni pa se je začela prebujati jeza. Težko je bilo stopiti v pogovor z njo, ker je bila jeza, za njo pa prikrit afekt besa, ki vzbuja sovraštvo in maščevanje.

Duhovne vaje, študij na fakulteti, delo na sebi, je v meni zelo počasi preobražalo vse tisto, kar nikdar prej nisem mogel razumeti kot ambivalentna čutenja. Vse to trpljenje, od nedolžnosti do krivde, posledično do razpada zakonske zveze, se je morala zgoditi meni. Le kako premagati lastno trdosrčnost?

Dokler nisem uvidel, da sem se poročil s takšno žensko, kakršno sem si zaslužil, je bilo vse nesmiselno. Moja žena je ženska, ki sem jo prejel kot zastonjski dar v lastno spreobrnitev in v duhu hvaležnosti. V vsakem primeru, s kakršno koli drugo žensko bi ravnal enako. Formirana oseba se ne boji več sama sebe, odrešenje najde v odpuščanju, ker jo sicer zamere uničijo do konca.

Gotovost je v tem, da poleg človeške krhkosti obstaja nekaj več kot je on sam, pa ne samo zaradi grešnosti ali smrti same. Včasih sem se težko odločal, zato je bilo bolje sedeti, tako se mi je zdelo, na dveh stolčkih. V bistvu pa je pomenilo, da se še nisem mogel odločiti. Odločitev je samo ena sama, razumsko, racionalno, umevna, zato sem prepoznal ves smisel človeštva v monoteističnem verovanju. Tam človek edino preživi skladno z naravnimi zakoni, najprej kot posameznik, predvsem pa v občestvenem partnerskem zakonskem odnosu do družine.

Danes osmišljam v zavesti medčloveške odnose. Ravno v čutenjih se v notranjem dialogu srečujem z Gospodom, v Troedinosti Boga Očeta in Sina in Svetega duha, in jih izročam. V duhu časa in prostora sem bil vzgojen na temelju strahu. Manjkala mi je komponenta spoštovanja. Zato pa danes prepoznam zgodovino odrešenja, katere del sem tudi sam. Čeprav sem bil takrat nemočen, sem danes močan. Skozi izkustvo paradoksa nemoči sem postal danes močan, samospoštovanje in samozaupanje sta postale del mene.

Obstaja samo en izhod za trpljenje, da zdržiš! Bog ti nikoli ne bo naložil več, kot lahko nosiš. Torej, potrpežljivo nosi svoj križ in se veseli nagrade. Od Boga pričakujemo le moč, da vztrajamo in smo po prestani izkušnji zmagovalci. Kakršen koli je tvoj križ, kakršna koli je tvoja bolečina, vedno bosta prisotna sijaj in somrak. Mogoče se boš spotaknil, celo padel, vendar Bog je vedno pripravljen odgovoriti na tvoj poziv. Po dežju ti bo vedno poslal mavrico.

Tomaž Rozman

Moja pot ločitve

Sem Jaka, star 43 let, imam 3 otroke.

Z bivšo ženo sva precej različna. Jaz izobražen, ambiciozen, deloven… ona pa večna študentka, z zaključeno srednjo šolo, nikdar ni bila zaposlena, čeprav smo jo vzpodbujali in ji nudili različne možnosti in priložnosti za zaposlitev.

Da bi se kot družina gmotno premaknili naprej, sem opravljal 2 službi, in najina različnost se je še poglobila. Po 5 letih se nama je najavil prvi otrok, in nosečnost sva sprejela z veseljem in upanjem, da bova našla več harmonije. Danes imava 3 otroke: stari so 6, 9  in 12 let. Kasnejša gradnja hiše ni pomagala pri najinem odnosu, prezaposlenost obeh je samo še poglobila odtujenost med nama.

Vsak izmed naju je s seboj prinesel prtljago: jaz hiperaktivnost ona pa hči in vnukinja alkoholika. Te prtljage se ob poroki nisva zavedala, in je globoko otežila najin odnos, strokovnjaki bi rekli da sva zapadla v «odnosnostno odvisnost», saj sva ponavljala določene vzorce, ki sva jih v sebi nosila iz časov predenj sva se spoznala.

Na otrokovo hiperaktivnost nisem najbolje odreagiral, saj mi je držal ogledalo. Šele takrat sem se zavedel, da sem sam hiperaktiven, kar so pokazale tudi kasnejše raziskave in lastna analiza dogodkov iz preteklosti, ki jih v luči te bolezni lažje razumem in sprejmem. Nato grem raziskovat po prejšnjih rodovih in ugotovim, da so verjetno predniki tudi bolehali za isto boleznijo, vendar hiperaktivnosti pred stoletji niso poznali, in so jo nezavedno kanalizirali v različne druge vrste odvisnosti (alkoholizerm…)

Sem se dovolj potrudil za najin boljši odnos?

  • Predlagal sem obisk zakonske terapije, ki ga žena ni hotela nadaljevati
  • Veliko ljudi je molilo za najin zakon, celo obiskovalo devetdnevnice…

Ko pride kriza:

Ko se sesuje najvišji ideal: družina, se vprašam: je to res najvišja vrednota? A ni nasprotno, morda najvišji ideal BOG?

Na koncu, ko sem naredil res vse, kar sem mislil da je koristno za odnos, sem se znašel pred dvema možnostima:

  • Da se strt zaprem v kletko dosmrtne jeze, zamere, razočaranja, zagrenjenosti, sramu…
  • Da se odprem Bogu, in Ga poslušam: Kaj je njegova volja? Očitno je ločitev Njegova volja, s tem mi On hoče nekaj povedati.

Že v poslovnem svetu so nas učili: Slabič med podjetniki bo po prvem večjem porazu zaprl podjetje, odpustil delavce, odšel v tujo deželo in poskusil pozabiti del svojega življenja. Zrel človek se bo po vsakem porazu vprašal: «kaj sem se iz te zgodbe naučil?» in šel naprej močnejši.

KO SEM NAJBOLJ RANJEN, SEM NAJBOLJ ODPRT ZA BOGA

Postavil sem si nekaj ključnih vprašanj:

  • Kje lahko postanem boljši, srečnejši?
  • Se znam sprejemati? Kdo me popolnoma sprejema takega kakršen sem?

Odgovor je BOG. On verjame vame. On zna umiriti mojo hiperaktivnost. Že psalmist pravi: Le v Bogu se lahko umiri moje srce.

Moje dnevno delo

 Poskusil sem si narediti sistematični vodnik, kako preživeti dan:

  • Delam na sebi, na moji osebni rasti, na mojem odnosu z Bogom. Na mojem očetovstvu, ki je pri večih poklicih, za katere sem izšolan in sem jih opravljal, najbolj odgovoren in najbolj naporen poklic. Spremenim lahko sebe.
  • Vsak dan poskušam na skrivaj nekomu narediti nekaj dobrega – če on/ona izve za moje dejanje, usluga ne šteje. Če mi skromna domišlija ne da ideje, zmolim za nekoga, ki mi je prizadejal bolečino.
  • Vsak dan naredim najmanj eno stvar, ki je ne maram početi – zgolj za vajo
  • Svoje čustvene prizadetosti ne prikazujem vsevprek – morda je kak dan precejšnja, vendar se trudim, da je danes ne pokažem (izjema je duhovna skupina, kjer vlada dosledna zaupnost).
  • Poskusim prijetno delovat na ljudi, saj smo drug drugemu dar, kajne?
  • Sistematičnost: Program prioritet in del. Prava mera zmernosti, preudarnosti, in odločnosti; NE prenagljenosti in NE omahovanju.
  • Vsak dan Božja beseda, pa naj bo še tako kratka. V najhujših dneh ločitve mi je strašno ustrezala Jobova knjiga.
  • Poskusim živeti BREZ STRAHU, ki je zajemal generacije moje družine, in ki jo potrošniška družba (farmacija, zavarovalnice…) tako uspešno prodajajo zahodbemu človeku. Poskusim uživati v tistem, kar je lepo.

Vrline, ki jih «treniram» ob stiku z ljudmi, zlasti ko mi razodenejo svoje rane (bodisi na skupini, bodisi ob naključnem srečanju):

  • Sprejemanje
  • Sočutje
  • Poslušanje
  • Opogumljanje

ZAHVALJEVANJE je najboljša terapija:

HVALEŽNOST odrešuje. Za vse, kar se mi je zgodilo. Čeprav se npr. z mojo gmotno situacijo (finančna negotovost in izčrpanost …) po človeški plati sploh ne strinjam. Vendar. očitno Bog ve, kaj še zmorem nositi.

Dnevna zahvaljevanja, ki jih opravljam:

  • Hvala, dragi Bog, za vse, kar sem se danes naučil
  • Hvala za to, da sem vsaj za 1 milimeter postal boljši kot sem bil včeraj
  • Hvala, ker sem lahko užival v življenju, ker sem si pustil svobodo.

Zahvaljevanja na življenjski ravni:

  • Hvala za lepe spomine na otrostvo, za vsak drobec le-teh. Marsikatero situacijo, ki se mi je v mladosti kazila srečo tistega trenutka, se mi je zdela dramatična, krivična… lahko vidim danes v drugi luči, morda kot splet komičnih dogodkov, ki se jim danes nasmejim.
  • Hvala za vsaj kanček samoironije, humorja na lasten račun. Tako sem manj zagrenjen, vse lahko vidim manj črno – nenazadnje, Bog ima smisel za humor, kajne? J
  • Obkrožen sem z ljudmi, ki so duhovno bogati. Čeprav v duhovni ali terapevtski skupini čutim veliko še ne pozdravljene zagrenjenosti, žalosti, jeze… so to ljudje, ki so ravno zato bogati, ker so (za razliko od otopelih množic, ki jih prav zato niti ne opazimo), prišli v stik z lastnimi čustvi. Hvala Bogu za vsako dušo, ki se odpre in izpove na duhovni skupini.

KAKO VEM, DA JE VSE TO DEL BOŽJEGA NAČRTA?

  • Veliko molim, in to me pomirja, Komunikacija z Bogom mi daje trdnost, stabilnost, zanesljivost.
  • Od ločitve naprej sem veliko bolj organiziran in skrben oče. Prej je bilo »vse narobe» kar sem počel, z materjo otrok sva bila zelo različnih mnenj o stilu vzgoje… vzgoja sedaj je na nek način lažja, si pa z bivšo ženo včasih prišepneva namige kako ukrotiti kako muho otrok.
  • Na različne opazke sočutnih sorodnikov, znancev, prijateljev, ki z namenom, da izrazijo sočutje z mojo situacijo, vendarle pokažejo veliko jeze in zamere «Jaka, oropali so te!» ali pa «vse premoženje so ti uplenili!»… zmorem mirno odgovoriti: moje srce je mirno, jaz vsaj nimam slabe vesti.
  • Še bodo borbe na sodiščih: za nižjo preživnino, za pol hiše, ki sva jo skupaj zgradila… vendar, to ne sme poškodovati mojega srca. Pravde gor ali dol, zavoljo otrok, ki niso nič krivi, bo moj odnos do njihove matere, kar se da korekten in spoštljiv.
  • Svojo duhovno pot vidim v naslednjih stopnjah:
    • Občutenje Božjega miru
    • Zahvaljevanje, občudovanje Stvarstva in vsega lepega
    • Čim bolj polno veselje do življenja, z vso hiperaktivno energijo, ki jo premorem J

Izzivi po ločitvi

Mojo zgodbo lahko razdelim na več delov. Čeprav se je ločitev zares zgodila šele v letošnjem letu, se je cel proces začel že tri leta prej, ko sem se začel zavedati, da ta odnos ne bo mogel iti tako v nedogled. Vsaj tako sem jaz videl zadevo, žena pa drugače.
To je bil za mene čas odločanja in preverjanja. Zelo sem si želel, da bi ta odnos obstal, zato sem bil odločen do določene mere res poizkusiti vse. Seveda vse v mejah zdravega obsega, kar je pomenilo, da sem bil pozoren nase in na svoje zdravje, ki se je proti koncu faze preverjanja že začelo precej krhati.
Zelo močno sem iskal povezavo z Bogom, saj sem vedno bolj dojemal, da nimam prav velikega vpliva na vse skupaj. Samo na sebe samega in na moje dojemanje in reagiranje. Zelo načrtno sem tudi začel prebirati knjige, v katerih sem našel še dodatna vprašanja in odgovore. V veliko pomoč mi je bilo tudi duhovno spremljanje, kjer sem lahko preko  zunanjega opazovalca preverjal stvari, dogodke, ki so se mi dogajalo. Opazil sem, kako globoko so bila v meni zakoreninjena nekatera dejstva, ki so se kasneje izkazala za napačna. Še vedno se spomnim zelo živo, ko mi je terapevtka rekla, da bom pa ob določenem reagiranju, katerega ne dovolim, poklical policijo. To je bilo čisto izven mojega tedanjega obsega razmišljanja in vse to je bilo potrebno, da sem lahko začel drugače gledati na vse skupaj.
Po odselitvi iz skupne hiše je najprej prišlo veliko olajšanje, umiritev, ki pa ni trajala, saj je bilo moje telo navajeno na prepire, dramo. Tako je minilo kar par mesecev, da sem počasi začel umirjeno živeti. Prišlo je tudi zavedanje da sem sedaj pa res sam, ob sebi nimam nikogar, ki bi ga lahko povprašal za nasvet, mu kaj potožil ali z njim delil srečo. Bil pa je tu Bog in molitev, ki je bila vedno na voljo in je tudi od tedaj moj bolj reden spremljevalec.
Ostajalo je nekaj jeze, zamer. Občutek imam, da sem precej tega že lahko ozavestil in razrešil v obdobju treh let, vendar sem se vseeno zavedal, da ne smem ostajati v teh občutjih. Tudi pri tem mi je pomagala individualna terapija, se mi pa zdi, da bo to še dolg proces in bom moral zavestno delati z jezo.
Eden od večjih ovir za odločitev odhoda od odnosa so bili otroci. Na vsak način sem si prav zaradi njiju želel, da bi odnos, četudi ne v obliki, kot sem si ga sam želel, vseeno obstal. To bi pomenilo, da bi bil z njima lahko veliko več kot pa sem sedaj. Sploh si nisem na začetku znal predstavljati, kako bi to lahko izgledalo. Potreben je bil čas, da je vse skupaj dozorelo in da sem spoznal, da bom lahko z otrokoma bolj pristen, ko bom sam z njima, da se jima želim kazati v taki luči in ne kot oče, ki je stalno v konfliktu in ki ni sproščen. Tako da zdaj še bolj cenim vse popoldneve in vikende, ko smo skupaj in se jima takrat posvetim v polni meri. Iščem tisti trenutek, ko se otrok umiri in ko pove stvari, sploh večeri so taki, res pa je, da se tako kot jaz oni še hitreje spreminjajo in kar je danes še pravilo pri njima, se lahko jutri že popolnoma spremeni in že spet iščem nov pristop.
Zelo se umirim v naravi in tja vodim tudi njiju, saj vidim, da tudi njiju nagovarja lepota narave.
Pod roke mi je kmalu po odhodu prišla knjiga Izzivi očetovstva po ločitvi. Zelo praktično so prikazane pasti nezdravega življenja, prehrane, spanja, prehitrih novih odnosov in še in še, priporočam. Zavedam se, da smo narejeni po pravilih fizike, zato skušam kot prvo poskrbeti za dovolj spanja in gibanje, zraven pa še molitev in prepuščanje, saj vedno znova pridem do točke, ko se spet zavem, da nisem vsemogočen.
Veliko mi pomeni ponovna povezava s primarno družino, nečaki. Tudi pevski zbor mi pomeni eno varno okolje, kjer se dobro počutim in sem sprejet. Zelo vesel sem bil tudi ustanovitve skupine za razvezane Srce ob srcu v mojem kraju, prav tako obiskujem tudi skupino za moške. Včasih se mi zazdi, da sem si mogoče naložil že skoraj preveč, in da se s tem izogibam tistemu srečanju s samim seboj, ko je včasih res težko biti sam. Prepuščam in bom videl, kaj je dobro in kaj je tisto, kar lahko mogoče malo počaka.
Če kaj, me je moja zgodba razpada zveze naučila veliko o prepoznavanju manipulacij in postavljanju meja. Na misel mi pride primer punce in fanta. Fantu je bila punca zelo všeč, vendar je na zmenek zamudila pol ure, brez obvestila ali opravičila. Fant zadeve ne komentira in zmenek je uspeh. Vendar tudi na naslednjem zmenku punca zamudi, zopet brez opravičila ali razlage. Fant izrazi, da ga to moti in ga zanima, zakaj tako ravnanje. Prosi jo, da naj mu naslednjič sporoči če bo zamudila. Tu pa se zgodi manipulacija, ko punca zgodbo obrne in namesto pričakovane razlage ali opravičila ost usmeri nazaj v fanta. Ga obtoži, če mu je sploh všeč in ali jo ima sploh kaj rad. Fant na to ni pripravljen, zato se avtomatsko začne zagovarjati in dokazovati, vendar ta odnos že od štarta nima zdrave podlage.
Malo me je presenetil odziv nekaterih prijateljev, ki so ob moji zgodbi odprli tudi svoje izkušnje in šokiran sem bil, koliko parov živi, na papirju, v odnosih, ki to sploh niso. Ob tem se zavedam, da je včasih potrebno zbrati ogromno moči in poguma, da si priznamo stvari, in da potem tudi upamo in zmoremo narediti korake naprej, četudi sami, brez pomoči partnerja.
Kaj dobrega potegnem ven iz vsega?
Se učim ponižnosti in prepuščanja in zaupanja v božjo voljo. Da četudi se mi zdi, da bom lahko vse naštudiral in bom imel stvari pod kontrolo, me bog lahko hitro postavi na trdna tla. Je pa res, da sem za nekatere stvari pa odgovoren tudi povsem sam in tam Bog želi, da sam delujem in sprejemam odločitve.
Vse to me spreminja, da sem drugačen, v odnosu do sebe, bližnjih, sodelavcev ali povsem naključnih ljudi, saj bolj jasno vem, kaj si želim, kaj dopuščam, česa pa absolutno ne in to tudi upam jasno povedati. In ja, strah je v večini primerov hujši kot sama posledica. In ko enkrat uspem premagati ta strah, potem se lahko zgodijo velike stvari.
Rudi Potočnik

Sveta Fabiola Rimska

Sveta Fabiola Rimska

dobrodelnica (+ 399.)   God 27. decembra

Sveta Fabiola (Fabiola di Roma), ugledna rimska meščanka in zdravnica iz IV. stoletja, je zapustila neizbrisno sled s svojo dobrodelnostjo. Hči bogate in poznane rimske patricijske družine Fabia, se je razvezala od prvega moža, nasilneža, ki jo je tudi varal. Ker se je ponovno poročila, je povzročila velik škandal v tistih časih. V drugem zakonu je ostala vdova. Po opravljeni javni pokori (V Lateransko baziliko je prišla oblečena v vrečo) in podeljeni odvezi s strani papeža Siricija, je povsem spremenila svoj nekdanji način življenja in se vrnila v naročje Cerkve. Posvetila se je dobrodelnosti in s svojim velikim bogastvom pomagala cerkvam, siromašnim, bolnikom in ljudem v stiski. Bila je prijateljica svetega Hieronima, svete Pavle Rimske in svetega Pamahija. Osnovala je prvo javno krščansko bolnico na Zahodu in v njej osebno vsestransko skrbela za bolnike. Neutrudno jih je pobirala po rimskih ulicah, še posebej tiste, ki jih družba izločila.

Leta 395 je poromala v  Sveto deželo, obiskala svetega Hieronima in v Betlehemu delala kot gospodinja v tamkajšnjem gostišču svete Pavle. Pod Hieronimovim vodstvom je preučevala Sveto pismo in opravljala duhovne vaje. Želela je stopiti v samostan, ampak te namere ni uspela uresničiti. Sveti Hieronim je menil, da njena nemirna narava ni ustrezna za tiho samostansko življenje. Pregovoril jo je, da se vrne v Rim. Po vrnitvi v Rim je nadaljevala z dobrodelnostjo. S svetim Pamahijem, nekdanjim senatorjem,  je zgradila dom za siromake in romarje v stari, rimski luki Porte Romano ob ustju Tibere. O Fabiolinem življenju je pisal sveti Hieronim. Umrla je v Rimu 27. decembra leta 399. Njen pogreb je bil  prekrasna manifestacija hvaležnosti in spoštovanja prebivalcev Rima do te velike žene. Sveta Fabiola je priprošnjica razvezanih ljudi, vdovcev ter žrtev nasilja, prešuštev, nezvestobe in  v težavnih zakonih.  Zelo znan je Fabiolin portret s klasičnim rimskim profilom, delo francoskega slikarja Jean-Jacquesa Hennera.

5_Usmiljeni kakor Oče

srce-ne-sodiGeslo svetega leta je Usmiljeni kakor Oče. Kako se srečujete z usmiljenjem do teh, ki so vas ali vas še prizadevajo? Kaj je tisto, kar nas lahko drži pokonci v usmiljenju do bližnjih tudi takrat, ko v nas poka od jeze in razočaranja?

Vsak dobi križ po svoji meri in glede na ljudi, ki vstopajo v njegovo življenje. Vsi imamo svobodno voljo in Bog dopusti, da poleg posledic hudega, ki ga delam sama, trpim tudi zaradi zla, ki pride po drugem in bo le ta enkrat v kesanju dobil priložnost, da sprejme Božje usmiljenje.  Nebeški oče ljubi vse svoje otroke. Kot mama razumem, da bi izgubljenega sina zaradi skrbi zanj, ljubila še bolj. Drža ljubljenega grešnika je zdravilo proti obsojanju drugih in s tem tudi možnost, da se odprem odpuščanju, da spustim, od-pustim drugemu. Če se ne zavedam, da je meni veliko odpuščeno, ne morem biti usmiljena. Sama vidim, kako zapletena je moja zgodba in da jo lahko podelim le po delčkih. Še sama ne razumem vsega, kako bo razumel drug človek. Le Bog je, ki vidi v moje srce in pozna tudi moje namene, vzroke za določena ravnanja, rane moje duše…skratka pozna me popolnoma. On edini je lahko pravični sodnik in njegova pravičnost je usmiljenje. Zato mi pri rasti v usmiljenju pomaga, da ponavljam za papežem misel, »Kdo sem, da bi sodila.« in da hodim za Jezusom in se od Njega učim. Njegovi odnosi z ljudmi so vedno v sočutju. Znamenja, ki jih dela, zlasti v odnosu z grešniki, ubogimi, bolniki in trpečimi, so poučevanje o usmiljenju, ki nikogar ne izključuje.  Sama tega ne zmorem, lahko pa v Njegovi ljubezni. Zato je zame prva stvar, da se vsak dan znova trudim ostati v Bogu, v živem osebnem odnosu z Njim, ki me preobraža po božji podobi, za kar sem ustvarjena in v to poklicana.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

4_Vsak dan znova

molitevČeprav vam vera pomaga v trenutkih največje ranljivosti, celo teme, pa nas ne obvaruje pred trpljenjem. Kako je živeti s tem in se vsak dan znova odločati, da stopamo po poti usmiljenja, odpuščanja, ljubezni, ne da bi nam pri tem »zmanjkalo baterij«?

Mislim, da strah in odpor proti trpljenju izvirata iz vere, da je Bog vse ustvaril kot dobro in da trpljenje ni po Njegovi volji. Ta svet pa zaradi človekovega padca žal tiči v zlu in druge poti kot preko križa ni. Duhovni pogled na trpljenje pokaže drugačno sliko. Vidim, da trpljenje prinese veliko milosti, me preoblikuje in usposablja za usmiljenje, odpuščanje, ljubezen. Te izkušnje so najmočnejše sredstvo za odpiranje k Resnici. Ljudje s podobno izkušnjo se enostavno «zavohamo«, prepoznamo in se kaj hitro povežemo v podelitvi svoje stiske. To so veliko močnejše vezi kot nastanejo zgolj ob skupnem preživljanju lepega. Poleg tega se bolj oprimem Boga, ga bolj iščem, potrebujem, ljubim in zato prejemam več milosti. Zmotno je mišljenje, da Bog bolj obilno blagoslavlja  tistega, ki mu gre na videz vse dobro. Lahko pogledam samo sveto družino, svetnike in Jezusa samega, pa že vidim, da temu ni tako. Če trpljenje sprejmem, je nedvomno priložnost za duhovno rast. Če ne, pa bežim, se skrivam, zanikam, skratka postane moj sovražnik, ki me preganja. V tem je razlog, zakaj se je potrebno zahvaljevati tudi za hudo, ki me zadane.

Molitev je nedvomno tista baterija, sredstvo, ki omogoča, da vsak dan znova povabim Boga v svoje življenje, v svoj čoln. In potem življenjska pustolovščina šele postane divja, strastna, čudežna in lahko rečem, da vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

3_Vera v usmiljenega Boga

13peccatricePravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?

Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

2_Pogled na preteklost

battleV vaši izkušnji ste se srečevali z osebno stisko, iskanjem smisla in postavljanjem novih temeljev. Kako se je začela pot okrevanja po težki izkušnji? Kaj vam je pomagalo, da ste se začeli izvijati iz obroča zakajev, jeze, globokega razočaranja?

Vera in duhovno spremljanje. Na nek način, ko se vse razdeli; otroci, premoženje, prijatelji, ostaneš tudi sam nekako razdeljen ali razdrobljen. V tej svoji bedi ali temi sem še najbolj zaznavala, ljubečo prisotnost in podporo Boga, ki ne obtožuje, ne kara, ne grozi s kaznijo ipd., ampak je ena  sama Ljubezen in Usmiljenje. Če mi že pokaže na moje grehe, je to vedno na očetovski, ljubeč način. Npr. »Draga moja, skrbi me zate, poglej kaj delaš, škoduje ti.« Vse drugo, kar se ne da podpisati pod »ljubljena si in dragocena«, prihaja od hudega. Vsak dan je zame postal priložnost za učenje, komu dati besedo, kar se prepozna po sadovih. Npr. Bog mi daje moč, hudič mi jo jemlje. Bog me opogumlja, hudič pa straši. Bog mi daje tolažbo in mir, hudič pa obup in nemir.  Sliši se dokaj enostavno pa ni. Da lahko res svobodno vstopim v dialog z Bogom, je to garanje. Molitev, ki enkrat deluje, drugič ne prodre skozi temo stiske. Včasih se borim tako rekoč »do krvi«, ker je naval slabih misli tako močan. Molitev s telesom ob Božji besedi meni najbolj pomaga, ker celostno razbije blokade, ki me ovirajo pri povezanosti z Bogom.

Duhovno spremljanje je v vsaki močni stiski res velika pomoč, kajti biti slišan in imeti priložnost, da izrečeš, kar boli, je osvobajajoče. Pri duhovnem pogovoru gre v bistvu za to, da ti drugi pokaže zrcalo, da spregledaš, kje se vrtiš v krogu, ne vidiš pasti ali vlečeš za sabo nepotrebna bremena. Duhovni spremljevalec v molitvi sledi božjemu navdihu, da ti odmaši ušesa za tisto, kar nočeš slišati, pomaga spregovoriti o tem, kar boli, spodbudi k temu, da se rešiš gobavosti samopomilovanja in shodiš v novo življenje. Duhovni spremljevalec kaže na Boga, odpira vrata, ravna pot…da lažje sprejmeš Njega, ki te Edini lahko odreši, spremeni, prenovi, usposobi za novo poslanstvo.


(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

1_Ločitev

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

capture1. Doživeli ste bolečo izkušnjo ločitve. Kako ste jo doživljali?

Ločitev je nedvomno med najbolj bolečimi dogodki v življenju, saj zareže v osebno poslanstvo. Podere se nekaj, kar naj bi imelo vseživljenjsko razsežnost. Pri meni je potekala v več stopnjah (ločitev od postelje, nato še od mize in nazadnje še preko sodišča.) in v teh fazah je dokončno umrla tudi vsaka navezanost na bivšega moža. Čeprav se zavedam tudi svoje krivde, se mi zdi, da sem izčrpala vse možnosti, ki sem jih videla za ohranitev zakona, ki mi je kot zakrament velika vrednota. Ker pa sem se trudila predvsem jaz in se je med nama poglabljal prepad glede osnovnih življenjskih naravnanosti, seveda ni uspelo. Sama sem v prvi večji zakonski krizi pri življenjski spovedi zelo močno doživela spreobrnjenje oz. božji dotik, ki me je pretresel in temeljno spremenil. Upala sem, da bo tudi bivši mož deležen podobne, dragocene izkušnje pa se to žal ni zgodilo ker je izbral drugačno pot. Vztrajala sem 23 let, veliko predolgo, saj bi morala že zdavnaj prej postaviti meje nasilju in varanju, ki sem ga bila deležna in bi mogoče ravno to prineslo rešitev. Samo vedno znova odpuščati in upati, da bodo molitve uslišane po moji volji, žal ne deluje, ker Bog nič ne dela na silo ampak na povabilo. Veliko duhovnikov sicer dobronamerno spodbuja k potrpežljivosti, ampak včasih to pač ni prava pot, ker ni druge možnosti kot ločitev, pa če se še tako slepiš, da ni res. Zaradi primerjanja z drugimi, odvisnosti od javnega mnenja in strahu pred prihodnostjo, sem čepela na pogorišču. Ločitev je zame zato bila tudi osvoboditev, kljub temu, da sem zelo težko sprejela svoj novi status razvezane, kaj šele, da bi o tem govorila v javnosti. Čutila sem sram, kot poražena in izločenost iz določenih družb, kamor sem prej zahajala. Najhuje pa mi je bilo zaradi otrok, sicer že precej odraslih, ki pa so vseeno, vsak na svoj način, trpeli. Vem pa, da so ob tem tudi na nek način dozoreli in pridobili neko novo trdnost.

(se nadaljuje)

Slovo od Cvetke

cvetka30. avgusta ob 16 uri smo na ljubljanskih Žalah  pospremili Cvetko na njeno zadnjo pot.
Pospremili smo jo s šopkom pesmi, ki jih je tako rada prepevala. Začeli smo z njeno najljubšo “Je angel Gospodov oznanil Mariji…” in ob grobu končali z “Angelček varuh moj”.

Slovo je bilo lepo, ganljivo, pristno in domače v zavedanju, da smrt nima zadnje besede.

PESMI – TEBI CVETKA POJEMO V SLOVO 

Nagovori:

Pater Vili, ki je somaševal je v spominskem nagovoru med drugim dejal:
Cvetka je dozorela v trpljenju, preko vseh stisk je postajala vedno bolj božja in  bolj lepa v globokem notranjem miru. Odpustila je, se naučila celo jeze namesto žalosti,  vdano je sprejela božjo voljo in se veselila tudi najmanjših stvari. Pripravljena je dočakala Ženina,  njeno hrepenenje po Ljubezni se je uresničilo.

Na koncu sv. maše je koordinatorica skupine Srce, Marija Cigoj, v imenu skupine prebrala naslednje besede:

CVETKI V SLOVO

»…Kdaj izgubila bom ta oklep, da poletela bi s Tabo v svet:
v svet brez meja, bolečin in ovir.
V svet ljubezni, miru in sreče….«

Spoštovani!

To je zadnje slovo. Zbrali smo se, da kot posamezniki in kot občestvo skupno pozdravimo našo Cvetko in jo pospremimo »v svet brez meja, bolečin in ovir« kot je Cvetka sama zapisala v svoji pesmi Poleti , ognjeni ptič (napisala jo je za odprtje razstave svetlobnih slik z naslovom OGNJENI PTIČ (feniks), Likovne skupine PALETA, Grosuplje 2014).

Cvetka je bila rojena v družini z veliko otroki; pravila je, da  je deseti otrok. Res je imela lastnosti desetnice kot govori ljudsko izročilo. Kot mi je pripovedovala, je že zgodaj odšla od doma, se sama preživljala in šolala. Čutilo se je, da so njeni spomini na otroštvo težki,  tudi kasneje ji v življenju ni bilo prizaneseno, tako da je morala veliko pretrpeti. Bila pa je trmasta in vztrajna, ni objokovala preteklosti.  Veliko je morala »garati«, da je prerasla te občutke, zamere in da si je pridobila  samospoštovanje. In ob tem , ko je duhovno rasla so se pokazali vsi njeni darovi. Zadnja leta je uživala v slikanju, udeleževali smo se razstav, na katerih je razstavljala, veliko njenih pesmi poznamo, kot živa knjiga je pomagala ljudem v stiski, saj je dobro vedela, kaj pomeni biti sam in v težavah. Iskala je tudi svoje korenine in poiskala sorodnike in se na ta način spet vračala domov. Vse slabo je znala obrniti v dobro. Do drugih je bila prijazna, pozorna, strpna in ljubila je življenje. Po vsem tem nam bo ostala v spominu.

Prijatelji smo jo obiskovali v bolnici, kjer je preživela zadnjih šest mesecev. Čudili smo se njeni vztrajnosti, volji do življenja, razumevanju in večkrat je ona tolažila nas v naših stiskah, čeprav se je sama borila za življenje. Preko nje in molitve zanjo nas je Cvetka povezovala med seboj in nas opominjala, da se človek ne sme zapreti vase in svojo žalost, ampak da smo v takih situacijah drug drugemu v pomoč. Lažje je stiske premagovati skupaj.

Naslednji zapisi so nastali med in po njenem bivanju v bolnici :

»Bila je dobra zenska, prizadevna, želela je ljudem pomagati.«

»Bila je nasmejana in pokazala je veselje, da sem jo obiskala. Prosila je za molitev.«

»Ja, res je,   Cvetka kar žari gor v UKC.«

in še zadnje pričevanje:

»Moram reči, da je bil to eden najlepših obiskov pri  bolniku, kar sem jih doslej doživela, pa jih ni malo.  Kako je žarela, tako polna  trpljenja, bolečin, obnemoglosti in šibkosti – a v isti sapi polna veselja, vedrine in popolne predanosti. Prav eno sveto dušo sem zagledala v njej. In ves čas je ona hvalila mene in mi vlivala spodbude. Sva se tudi smejali in hecali…njena pronicljivost in modrost sta me presunili. In izjemna hvaležnost do vseh, ki smo ji pomagali in prihajali k njej.«

Ja, Cvetka je umrla za ta svet. Ne bomo se mogli več objeti, ne bo nas več razveseljevala z novimi slikami, pesmimi in drugimi darovi. Na Cvetko nas vežejo lepi spomini in časi, ki smo jih skupaj preživeli na srečanjih, izletih, počitnicah.  Še jo vidim z nahrbtnikom, klobukom in rožnim vencem v rokah. Rožni venec je bil njen spremljevalec tudi v času bolezni, v času obupa in upanja in v času umiranja za ta svet. Z Njim je prestopila prag, »zapustita je to telo, da bi šla prebivat k svojemu Gospodu.« (2 Kor 5,8)

Cvetka je verovala in zaupala v Gospoda. S tem zadnjim pozdravom ji »pojemo ob njenem odhodu iz tega življenja in ob ločitvi, pa tudi ker obstaja občestvo in ponovno snidenje. Živi in umrli v resnici niso nikakor ločeni eni od drugih, saj potujemo vsi po isti poti in se bomo znova našli v istem kraju. Nikoli ne bomo ločeni drug od drugega, saj živimo za Kristusa in Cvetka je zdaj zedinjena v Njem. Vsi gremo Jezusu naproti in vsi bomo nekoč skupaj v Kristusu (po starem Bizantinskem izročilu).

Cvetka Lavrič: NE BOJMO SE ŽIVLJENJA

Naša razbita srca se zacelijo,
šivi še držijo in mi še živimo,
to je pomembno.

Ta svet  je lep, je edini,
ki v njem živimo in
ga z ljubeznijo napolnimo.

Življenje je za nas edino, enkratno,
zato naredimo vse, kar je dobrega mogoče
in ne bojmo se življenja.

Hvala, Cvetka, da si svoje darove delila z nami. Počivaj v miru in blagoslovu!

Tvoji prijatelji iz skupine SRCE

Vsem domačim  izrekamo iskreno sožalje!