Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Odmevi

Piknik Srca ob zaključku leta

Letos smo se v skupini Srce zbrali ob zaključku leta v Ljubljani pri sv. Jožefu. Imeli smo sv. mašo, ki jo je daroval Pater Tomaž Mikuš. Po maši pa smo imeli piknik. Dogodka se je udeležilo veliko članov in članic. Iz slik je razvidno, da smo se imeli lepo. Žal pa so slike meglene. Je pa to dobra motivacija za naslednje leto, da se zberemo še v večjem številu, saj je doživetje v živo dosti lepše kot na sliki.

Janez Traven

Jakobova pot – 27. 4. do 29. 4. 2018

Objavljeno romanje po Jakobovi poti iz Stanežič pri Ljubljani na Bled, me je zelo navdušilo. Nisem kaj preveč razmišljala ali bi se vpisala ali ne, vpisala sem se.

Po vpisu pa so se v meni začela pojavljati razna vprašanja, na katera si nisem prav znala razložit, zakaj me tako bremenijo. Rekla sem si: KJER JE VOLJA TAM JE MOČ. KJER JE MARIJA TAM JE VSE MOGOČE. Izziv je bil zame velik, kajti veliko je bilo vprašanje, kako bom zmogla prehoditi to tridnevno pot, kakšne so višinske razlike, ali bom sposobna, ali bom skupini v napoto, ker mogoče stvari ne bom zmogla… kar vrstilo se je vprašanj. Ko sem se zavedala, da se vrtim v začaranem krogu in imam same neprimerne izgovore, sem se nehala spraševati in se začela pripravljati na pot, ki jo bom prehodila.

Moja dolgoletna želja je bila, da bi poleti znahrbtnikom potovala po dalmatinskih otokih. No, želja se mi je uresničila, a po naši prelepi domovini Sloveniji. Ko sem začela pot in mislila, da sem ločitev že predelala, vsem odpustila, nehala kriviti sebe in druge, ugotovim, da to ni tako… Potrebno bo še kaj postoriti, kajti v meni se je oglasil nemir, kaj govoriš in kaj delaš? Pred mano je na pot prišla oseba, s katero imam še veliko dela, ne z njo, z sabo ob pogledu na njo – zelo veliko ogledalo… A res tako mislim, kot bi želela komu kaj povedati? Ali bi še vedno raje udarila in stvari zaključila z bolečino?.. A je zadajanje bolečine drugim in sproščanje napetosti v sebi res pravi način odpuščanja? Le kdo mi lahko poda tele odgovore? Le kdo lahko pove, kaj je na moji poti dobro? Le kdo se lahko zame odloča, kakšno pot bom hodila?

Vem, da me je v življenju vedno spremljala Marija, a da sem jaz zmogla stvari predelovati in prehoditi to pot, je bila z mano in ob meni, ona sigurno Ve za moje poti in me vodi po njih. HVALA TI MARIJA, DA ME VODIŠ PO PRAVIH POTIH. Vse moje molitve in izročitve pred odhodom na Jakobovo pot, zame, za moja dva otroka in vse vpletene v to zgodbo, so se obrestovale. Vsakodnevni kontakt z otrokoma, mi je bil dragocen, ker sem vedela, da je za njiju vse poskrbljeno in sem lažje premagovala pot in se poglabljala v duhovno življenje, ki je bilo zelo bogato in odrešujoče. Odločila sem se, da grem na pot zaradi sebe, ne glede kaj se bo v skupini dogajalo. Poznala sem zelo malo ljudi, ki so se prijavili, a s temi sem osebni odnos zelo poglobila, HVALA VAM KER SMO LAHKO POVEZANI KOT BRATJE IN SESTRE. Ker sem mojo odločitev sprejela, sem se  v skupini lažje znašla, kajti bilo nas je veliko in vsak ima svojo življenjsko zgodbo.

Na druženju z drugimi se lahko odpre marsikatera rana. Lahko je to le spomin na nekaj preteklega -površinskega, lahko pa tako globoka in gnojna, da »šprica strup«, katerega prinesejo tvoje izrečene besede ali pa besede nasprotnika, ki ti pripoveduje svojo zgodbo, katera se v določenih segmentih ujema s tvojo… Izkušnje po meditaciji v tišini, ki smo si jih podelili med seboj po naključju so bile zelo pozitivne zame… Pomislek je prišel, kaj s kom deliti? Kdo sem da se razgaljam pred vsemi? Kdo mi pa lahko pomaga? Je sploh kdo, ki mi na moji poti pomaga? Prepustila sem se Mariji naj me vodi in naj mi da moči, da bom zmogla poslušati zgodbe drugih in jim ne iskati rešitev. Poslušati sebe in če mi bo prehudo poslušati, zaradi moje zgodbe, tudi to povedati. Res se je v meni dogajalo, čiščenje, odpuščanje, spuščanje preteklih ljudi iz mojega ožjega kroga… Glede na moje zdravstveno stanje zadnjega dne, sem doumela, da je čiščenje, odpuščanje in molitev za vse vpletene res najpomembnejši del moje že prehojene poti..

Hvaležna sem vsem, ki so bili del te Jakobove poti, vsem, s katerimi smo delili izkušnje, razmišljanja in si celili rane, ki smo si jih zadali sami, ali so nam jih drugi, pa za to niti ne vedo, saj so delali po najboljših močeh. BOG ODPUSTI JIM, SAJ NE VEDO KAJ DELAJO!, je prišel stavek, ko mi je bilo težko razumeti, zakaj tako obnašanje, tak zaključek…. Hvaležna sem predvsem patru Tomažu, za spodbudne besede, razmišljanja, napotke, vodenja in izkušnje s katerih lahko hodiš po poti življenja…

V pričakovanju nadaljevanja Jakobove poti, Vam vsem želim vse dobro.

Jana

Romarsko – planinski izlet na Sv. Višarje

V mesecu januarju, ko smo se na skupini v Novi Gorici pogovarjali o romanju na Sv. Višarje, se je v meni vnel plamenček, da bi se izleta udeležila.

A toliko, kolikor je bila velika želja po romanju, toliko je bilo v meni strahu, kako bom jaz v teh snežnih razmerah peš prišla na Sv. Višarje. Tolažila sem se s tem, da je možno z nihalko, vendar me to ni prepričalo. V meni se je vnela želja po peš romanju na Sv. Višarje. V molitvi sem se izročila Mariji, naj mi pomaga peš priti k njej, zato sem pri tem vztrajala. Na prvi tretjini poti so se začele težave, pot je bila strma in naporna. Snežna idila pa mi je vlivala poguma, da sem pot nadaljevala. Hvaležna sem Igorju in Matjažu, ker sta bila moja spodbujevalca na prehojeni poti. Igor me je razbremenil nošenja nahrbtnika, tako da sem lažje premagovala višino. Ko ti nekdo, ki je ob tebi ponudi pomoč – roko je to najlepši trenutek, ki ga lahko podariš človeku, HVALA. Hvaležna sem vsem, ki ste me v skupino povabili in sprejeli, da lahko skupaj oblikujemo lepše življenje. Naj bodo poti še tako naporne, strme, vem, da se jih da prehoditi. Marija nas vodi po pravih poteh, le slišati in uslišati jo moramo. Pot po snežnih stezah, po gozdnih poteh, nas je pripeljala do sončnih žarkov. Kaj si človek lahko zaželi več?

Sneg – belina, čistina, odkritost;

gozdna pot – pot življenja, pot naših izkušenj,

sonce – nova luč, toplina, energija, plamen upanja, skupina SRCE…

Ob doseženi prehojeni poti sem bila srečna, zadovoljna, vesela, polna moči … V cerkvi pa me je nagovorila slika nad oltarjem, kjer Marija odpira svoj plašč in nas vse vabi k sebi. Celo mašo so bile moje oči usmerjene k njej in v meni se je slišal glas »spregovori, odpri se, zmoreš, bodi pogumna, ob tebi sem« Kaj so mi te besede hotele sporočiti, ve le ona …. Jaz sem se ji zaupala … Vem, da v življenju le z njeno pomočjo zmoremo velike korake. Meni je najlepša Marijina pesem »Marija skoz življenje« s katero smo zaključili sveto mašo. Naj nas Marija vodi in spremlja na naših poteh.

Pogumno stopajmo po poti življenja in bodimo drug z drugim povezani, kajti le povezani smo lahko drug drugemu žarek sonca. Naj med nami drži vez LJUBEZNI, MIRU in POVEZANOSTI.

Jana Petejan

Izlet na Primorsko

V soboto, 13. 1. 2018, smo se člani skupnosti Srce odpravili na Primorsko, vse do morja. Prišli smo iz različnih smeri: glavnina se je zbrala pri sv. Jožefu, od koder so krenili na pot; Primorci in Ajdovci so prišli iz svoje smeri in tudi iz Kranja smo odpotovale direktno. Vse poti so nas tokrat vodile na Markovec pri Kopru.

Ko smo se z avtom vzpenjali po Semedeli in prispeli na parkirišče pred cerkvijo ter se zazrli v modro morje, smo takoj drugače zadihali. Tokrat smo ob prihodu zaradi burje hitro iskali zavetje v cerkvi, saj je za nas »celince« pošteno pihalo.

Uradno smo srečanje začeli s sveto mašo, v prelepi cerkvi sv. Marka, ki jo krasi mozaik p. Marka Ivana Rupnika. P. Tomaž nam je pred začetkom maše razložil mozaik, posamezne prizore in želim si, da bomo lahko vsi zaživeli kot Božji dediči, kot poje pesem Maranatha. Naše maše so vedno nekaj posebnega, saj Sv. Duh deluje. Skupaj postanemo eno občestvo, ena družina.

Po maši sta nas naša gostitelja, Primorca in tudi Srčka, Anica in Nevijo, pogostila, kot znajo to storiti Primorci. Zelo so prijale vse dobrote. Nevijo nam je pred odhodom dal vsa navodila za pot, saj sam zaradi zdravja tokrat ni hodil z nami. Vodila nas je Anica in naša kolona je bila precej dolga, okoli štirideset ljudi, nekateri hitri, drugi počasni, kot smo tudi ljudje sicer.

Pot nas je vodila ob obalni cesti do Izole, po kateri smo se nekdaj vozili proti morju, sedaj pa je zaprta za promet in je namenjena pešcem in kolesarjem. Največ smo hodili v »dvoje« in se pogovarjali, izmenjavali mnenja, izkušnje, delili bolečine, opazovali pokrajino in si povedali tudi kaj zabavnega. Burja je še naprej pihala in odnašala naše skrbi, stiske, nas prevetrila. Ko smo v Izoli prišli do morje, se je burja umirila. Zame ima morje poseben čar in bivanje na morju vedno razumem kot neki privilegij. Ob prihodu na izolsko plažo sem začutila brezmejnost, širino, odprtost in mir. Kmalu smo vsi iskali prostor, kjer bomo pomalicali, popili kavo in se spet družili, saj smo zato tudi prišli.    

V Izoli nas je pričakal tudi Nevijo in nam je dal nova navodila. Pot smo nadaljevali po obali, se vzpeli na hrib, od koder smo bili očarani nad razgledom, ki se je ponujal našim očem. Hoja je pomenila spet pogovor, druženje in smeh. Ko smo se vzpenjali po hribu in je še vedno pihalo, si lahko spregovoril o najbolj težkih stvareh in potočil solzo ali dve. Veter je vse to odnesel. Kakšen čudež in olajšanje!

Pohod smo nadaljevali po notranjosti in ta dan smo hodili do štirih popoldne. Pot je bila zanimiva, družba prav tako, a kaj, ko se pozimi prehitro zvečeri. Vendar smo Srčki pripravljeni na vse. Ustavili smo se v bližnjem bifeju, šoferje je Nevijo odpeljal po avtomobile in na Markovec smo se zadnji del poti pripeljali. Čeprav bi še lahko hodila, je bila vožnja nazaj dobrodošla. Anica in Nevijo sta imela za nas pripravljeno presenečenje. Zbrali smo se v župnišču, se posedli za mizo in čakala nas je prava primorska »košta« – bobiči in vse, kar sodi zraven.

A vsake poti in zgodbe je konec. V noči smo se razšli. Zahvalili smo se gostiteljema, se poslovili in odpravili proti domu. Sama sem bila na izletu prvič. Vedno grem rada na morje, a to morje, to druženje je bilo polno milosti, lepih doživetij, presenečenj in lepega konca.

Zahvala Anici in Neviju, da sta nas vse tako prijazno sprejela. Nista se ustrašila našega števila in sta nas na široko, kot zna to le morje in Bog seveda, pogostila. V tako družbo se človek želi vračati.

Nasvidenje tudi v letu 2019.

Jolanda

Vse fotografije: Tomaž R.

Silvestrovanje Skupnosti Srce 2017

SILVESTROVANJE

Predrage in predragi,

za sebe bi lahko dejal, da me je kar odneslo, morda v spominu na preteklost, ko sem se na nek način predal vasovanju. Ker pa ne vem, kako je nek drugi občutil to neko moje razpoloženje sem se naučil, da se čim prej opravičim, če tudi samo vljudnostno.

Pri damah nikoli ne vem povsem njihovih pričakovanj. Dobil sem občutek, da sem lahko zamudil….

Pa je dejstvo, vsaj tako razumem, da svojega zakonskega odnosa ne more nič izničiti.
Četudi je bila moja zavest pred triintridesetimi leti  kakorkoli okrnjena, je bila moja. Zato se strinjam z izjavo škofa Petra Štumfa, da je to pregloboka človeška vez, da bi ne pustila globoke posledice na človeški duši. To povem, ker sem v preteklosti doživel kot pripombo na “moje obnašanje”, v smislu, da nisem nikdar zaključil odnosa s svojo “bivšo” ženo. Moja žena je mati moji hčeri, nanjo sem ponosen, žal pa toliko prizadet, da ji ne znam pokazati, na način, da ne bi občutil nekaj sramu…..

Se zahvaljujem vsem prisotnim, ki smo bili skupaj. Moram povedati, da takšnega silvestrovanja, še ni bilo v Skupnosti Srce, zdi se mi, da smo dobili zagon, predvsem zaradi odprtosti vseh, ki smo bili tam. Imam vtis, da je bila navzoča Božja volja, ker ni nihče imel tako izdelanega načrta, da bi pred dogodkom mogel napovedati, kako lepo je bilo preživeti to najdaljšo noč v letu.
Pred natančno sedemnajstimi leti, sem se na silvestrovanju poškodoval, zaradi nečesa, kar ne morem povsem opisati. Bila je huda preizkušnja trpljenja in prizadetosti….

Tomaž R.

SILVESTROVANJE

Praktično ves december se ob srečanju z enim ali drugim sorodnikom ali prijateljem, kar samo po sebi postavlja vprašanje » kje boš silvestrovala«. Jaz sem letos že kaj kmalu imela odgovor. Na odboru skupnosti Srce smo se pogovarjali tudi o programu silvestrovanja in sem vprašala, če obstaja možnost prenočitve. Ko je p. Tomaž rekel, da lahko dobimo prostor in blazine, je bilo že skoraj odločeno. Tisti dan je bila z mano v Ljubljani hči in ko smo se vračale domov, sem nekajkrat ponovila, da če dobim vsaj še enega iz našega konca, bom silvestrovala v Ljubljani. Potem pa približno na polovici poti preblisk – pa saj tudi če ne gre nobeden, poznam pot in tudi že precej članov Srca, – grem, pa četudi sama. No ni mi bilo treba sami, pa tudi prav veliko prepričevanja ni bilo treba, da smo se štirje, ki se sicer srečujemo v skupini Srce ob srcu v Novi Gorici, na zadnji večer leta 2017 odpeljali proti Ljubljani.

Ob prihodu je bilo v dvorani že pravo praznično vzdušje. Okraševanje v polnem teku, miza že dodobra obložena in dobre volje tudi v izobilju. Vedno znova me na srečanjih »srčkov« fascinira dejstvo, kako hitro smo si vsi domači. Se vidiš enkrat pa se ob naslednjem srečanju pozdraviš kot da se poznaš od nekdaj.

Ob desetih smo se zbrali v kapeli pri sveti maši. Mislim, da smo bili vsi presenečeni nad obiskom, saj se nas je pri maši zbralo kar 42. P. Tomaž nas je pred začetkom maše povabil, da se ob umirjeni glasbi sprehodimo skozi celo leto in podoživimo ter se zahvalimo za vse lepe trenutke, ki so nam bili podarjeni. Ob nenehnem negodovanju in kritiziranju, ki nas dan za dnem bombardira iz vseh stran (mediji, družba) je bil »sprehod« skozi lepoto prehojene poti pravi balzam in potrdilo, da je kljub vsemu lepo živeti. Ob vsem negativizmu, ki žal preveva našo družbo se res premalokrat zavemo, da nam je ob vsem podarjeno tudi ogromno lepega, da smo kljub težavam s katerimi se soočamo deležni ogromno darov, da smo lahko srečni, da imamo eden drugega, da se opogumljamo in spremljamo skozi prepreke življenja.

Po maši smo se malo okrepčali in si nato na terasi Ignacijevega doma ogledali ognjemet ter si voščili. A s praznovanjem še zdaleč nismo končali. V dvorani smo nazdravili s penino. Ob glasbi, karaokah, plesu in celo tomboli ter seveda mizi, ki je bila obložena z vsem kar ti srce zaželi, so ure kar prehitro minevale. Večina se jih je ob uri, ko običajno že vstajamo odpravila domov, nekaj pa nas je prespalo kar v domu. Kava, ki jo je zjutraj skuhala Gena, nas je dodobra razvedrila ter prebudila in prav nikomur se ni mudilo domov. Podoživljali smo najdaljšo noč, iskali izboljšave za naslednje silvestrovo, si delili zgodbe in veselje, da se kmalu spet srečamo. Mislim da je dovolj zgovoren podatek da smo se razšli šele okrog enih popoldne in kakšnih posebnih besed, da nam je bilo vsem zelo lepo niti ni treba.

Vsem, ki smo bili skupaj, in vsem tistim, ki ste silvestrovali drugje, želim obilo Božjega blagoslova na vseh poteh in v vsakem dnevu tega leta. Naj Bog vsem da moči, da bomo kljub težavam in stiskam zmogli iskati in najti dobro, ter se veseliti drobnih radosti, ki nam jih vsak dan podarja.

In ja, seveda bo čez leto veliko priložnosti za srečanja, a vseeno že sedaj vsem, še posebej tistim, ki ste letos zbirali pogum, vabilo, da se srečamo na Silvestrovo 2018. Prepričana sem, da nikomur ne bo žal.

Magdalena Krašna

 

Duhovni vikend MOLITEV V ČASU STISKE, Repnje, od 15. do 17. decembra 2017 – ODMEVI

Vzemi, Gospod, in sprejmi

Na duhovne vaje smo prišli v deževni noči, po delavnem tednu, utrujeni. Ko smo srečali prijatelje, je bilo vse drugače. Sprejele so nas samostanske sestre, ki so tako mirne. Popisala so nas, nam povedale hišni red, razdelile ključe. Povečerjali smo. Joj, kako je bilo okusno. Razporedili smo se po sobah. Samostanska hiša, pri sestrah v Repnjah, je res lepa, urejena, okusno opremljena. Sobe imajo na vratih na leseni deščici vžgano rožo, najina je imela svišč, ki mu pogovorno rečemo encijan.

V   delovni sobi nas je na stolu čakal izrek iz Svetega pisma, ki je bil namenjen posamezniku. Moj je zahteven; Jezus je rekel: Božji Duh me navdihuje, Bog mi je dal mesijsko poslanstvo: da razveselim reveže z dobro novico, da zapornikom najavim izpustitev in sporočim slepim, da bodo spregledali. Poslan sem, da rešim zatirane in razglasim, da je napočil čas Božje osvoboditve. (O moj Bog, zakaj ravno jaz).

V soboto smo razmišljali o moji podobi Boga, kot sem ga doživljal kot otrok in kako so mi ljudje in dogodki v mojem življenju izkrivljali podobo Boga. Primer: če sem kot otrok iskreno prosil nekoga za pomoč, pa je nisem dobil, ali pa sem bil še zasramovan ob tem, sem bil jezen na Boga in sem si ustvaril sliko, da Boga ni ali pa je pozabil name, to sliko o Bogu sem nosil v sebi. Razmišljanja smo si podelili v skupini, kot že poznamo z mesečnih ali tedenskih srečanj.

Popoldne smo sami v tišini meditirali, premišljevali- v mislih podoživljali molitev v hudi stiski z Jezusom na vrtu Getsemani (Mt 26,36-46). Začel se je žalostiti in trepetati… Poznam to izkušnjo? Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti… Moj Oče, če ta kelih ne more mimo mene, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja.

Priložnost je bila za sveto spoved ali za pogovor z duhovnikom. Na voljo sta bila pater Tomaž in Damjan. Hvala Bog za dar svete spovedi. Razvezani se srečujemo z očitkom, ali sploh lahko pristopimo k spovedi. Kot da je ločitev ali razveza že sama po sebi greh, ki se ga ne moreš pokesati.

Po večerji je pater Tomaž govoril o doživljanju Božje prisotnosti. Velika milost je, da doživimo božjo prisotnost v svoji notranjosti, kadar je ne doživimo, ne pomeni, da Boga ni. Pogosto je boleča izkušnja razveze lahko zelo dragocena in nas v globini preoblikuje, čeprav je to očitno šele, ko se ozremo nazaj na prehojeno pot. Bog nas ohranja v odnosu tudi, ko mi tega nismo sposobni. Pomaga pisanje dnevnika. Nekaterim pomaga moliti s psalmi, s katerimi lahko izrazimo svojo tolažbo, pa tudi zaupanje in upanje. Mene fascinira spoznanje, da sta tudi Jezus in njegova Mati Marija poznala psalme. Kako smo si blizu?

Nedeljska meditacija: Svojo voljo in svoje življenje izročamo Bogu /Mt 11, 28-30/ nam je ozavestila, morda pozabljeno spoznanje, da je Jezusov jarem prijeten, in Jezusovo breme lahko. Seveda samo, če življenje prepustimo v Božji roki in ne nadzorujemo svojega, pa še partnerjevega življenja, pa še življenja otrok, pa še v službi… Ko sprejmeš, kar je Bog pripravil zate, ko poslušaš Božji glas, ki te vabi k dobremu, najdeš počitek v Bogu. Kako razločiti Božji glas, ki vabi k dobremu od glasu, ki vabi k slabemu. Če ti notranji glas pravi, da pokliči prijatelja, je to dobro in ne čakaj na glas, da te začne prepričevati, da prijatelj nima časa. Pokliči prijatelja obema bo prijetno, bosta si v oporo. Če nekdo tone, morata biti dva, da ne bo potonil, torej nekdo, ki tone in nekdo, ki ga vleče iz vode.

Vsa dan smo v samostanski kapeli obnavljali Jezusovo daritev. Čudovito.

Večina nas patra Tomaža pozna že nekaj časa, ampak na teh duhovnih vajah je bil sočuten še bolj, kot smo ga vajeni. Res hvala.

Najtežje je bilo slovo. Stkalo se je nekaj novih prijateljskih vezi, še več se jih je poglobilo. Obljubimo, da se bomo držali patrovega navodila: ko ti notranji glas reče, da pokličeš prijatelja, to storiš. Še se bomo srečali, predvsem pa poklicali.

Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem, Ti si mi jo dal, tebi Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča. /Ignacij Lojolski/

   Karmen

1. Vseslovensko srečanje ločenih v Cerkvi

Cerkev je poročene, ki so se ločili, od nekdaj obravnavala kot izobčene. Kakšne so konkretne izkušnje ločenih v Cerkvi? Ali je Cerkev danes spremenila svoj odnos do ločenih? O tem podrobneje v oddaji, ki jo pripravljata Marko Rozman in Robert Kralj.

https://ars.rtvslo.si/2017/10/vseslovensko-srecanje-locenih-v-cerkvi/

Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na 1. vseslovenskem srečanju ločenih

V cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani je včeraj potekalo vseslovensko srečanje ločenih. Tovrstno srečanje je sad zadnje sinode o družini, kjer so škofje začutili, da je potrebno ljudem, ki so se srečali z bolečinami, ki jih s seboj prinese ločitev, stopiti naproti. Papež to povzame v svoji spodbudi Radost ljubezni: “Sinodalni očetje opozarjajo: ‘Posebno sposobnost razlikovanja je treba posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih.’” (AL 242) Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM je vodil sveto mašo in pri njej nagovoril zbrane.


Spoštovani bratje in sestre, dragi bratje duhovniki, spoštovane sestre redovnice. Zbrali smo se v romarskem svetišču Svetega Jožefa, da bi uresničili željo in pobudo papeža Frančiška, ki jo je izrazil v posinodalni apostolski spodbudi Amoris Laetitia, kjer pravi: „Posebno sposobnost razlikovanja je treba posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih“ (AL 242). V svetišču svetega Jožefa, ki je steber družin, smo se zbrali zato, da bi ob priprošnji in zgledu njega, ki večkrat v življenju ni vedel, kaj naj stori, kako naj se odloči in kako naj ravna, da bi bilo najbolj prav. V tej negotovosti pa mu je vedno znova naproti prihajalo razodetje Božje volje, ki jo je sprejel, čeprav je bila zahtevna, jo živel in tako postal mož Marije, »iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus“ (Mt 1,16).

         V tem trenutku sem v določeni zadregi, saj govorim ljudem z izkušnjo, ki je sam ne poznam in nikoli ne bo moja izkušnja. Nisem šel skozi stiske in negotovosti, skozi katere ste šli vi. Nisem doživljal zavrženosti in izdanosti, ki ste jo doživljali vi. Nisem sprejemal udarcev in nisem bežal pred nasiljem, kakor ste prejemali udarce in bežali pred nasiljem nekateri izmed vas. Nisem doživljal osamljenosti in praznine, ki je postala del življenja nekaterih izmed vas. V sebi tudi nisem nosil jeze in zamere, ki ste jo do svojega nezvestega življenjskega sopotnika ali sopotnice v sebi morebiti nosili vi. Nisem razmišljal o maščevanju in pravičnem povračilu za to, kar vam je prizadel človek, ki vam je bil najbližji v življenju, ki je poznal vaše dihanje in vaše najgloblje občutke. Vse to ni bilo del moje poti, zato stojim pred vami poln spoštovanja do vaših ran, pred vami pa stojim tudi z vsemi prošnjami in molitvami, ki jih Gospodu Jezusu, ki je naš brat in odrešenik, izrekam vsak dan za vse tiste, ki jim je zakon razpadel. Posebej namreč prosim za tiste, ki bi se radi poročili, posebej za tiste, ki se borijo za svoj zakon, in posebej za tiste, ki jim je zakon razpadel. Z vsemi temi molitvami danes stojim pred vami in vam želim spregovoriti besede upanja.

         Ko rečem, da bi vam rad spregovoril besede upanja, ne pomeni, da bom govoril besede, ki bi jih morda radi slišali. Ne bom rekel, da v vašem življenju in v vaših odnosih ni nobenih težav, nobenih problemov, nobenih ovir. Če bi govoril na ta način, ne bi bil pošten ne do vas in ne do Kristusove Cerkve. Besede upanja vam želim spregovoriti v smislu, da Bog čez nikogar od vas ni naredil znamenja križa in se obrnil proč. To je za nas, ljudi, neverjetna in nedoumljiva ljubezen našega Boga. Ko mi doživimo razočaranje, ko smo deležni izdajstva – kako blizu nam je vse to – takrat pogosto podremo mostove. Ker si takšen ali takšna, zaradi tega tvojega dejanja, zaradi takšnega odnosa, te ne poznam več. Obrnemo se proč in nočemo nič več slišati ali karkoli vedeti o tistem, ki nas je prizadel. Bog pa ne ravna tako. On nas je ustvaril. Naš Oče je. Oče pa, ki v resnici ostaja oče, nikoli ne neha biti oče. Nikoli se ne odpove očetovstvu in nikoli se ne odpove ljubezni. Zato lahko mi naredimo kar koli, Bog nas ne neha ljubiti. Bog ne neha biti naš oče in ne neha ostajati v naši bližini. Res je, da Božja bližina velikokrat pomeni tudi bolečino, saj nam Božja bližina razodeva tudi naš greh, našo nezvestobo, naš delež odgovornosti za stanje, v katerem živimo, istočasno pa nas želi prijeti za roko in nas popeljati naprej, v nov korak, v novo prihodnost, v življenje. Na ta način se uresničuje povabilo posinodalne spodbude Radost ljubezni, da čutimo, da smo del Cerkve, da nikakor nismo izobčeni in na nas tudi nihče ne gleda kot na izobčene, čeprav je res, da si bomo morali za takšno sprejemanje drug drugega še dolgo prizadevati (prim. Al 243).

         Besedo upanja pa bi vam rad spregovoril tudi zaradi Kristusove navzočnosti med nami, ki jo vse prevečkrat pojmujemo in sprejemamo neverjetno zoženo.

         Večkrat sem že slišal in morda tudi vi v sebi nosite to misel, da Cerkev prepoveduje dostop do evharistije tistim, ki so se ločili. Dogaja se, da nekdo doživi ločitev svojega zakona in misli, da zaradi tega ne more več v polnosti sodelovati pri sveti maši. Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo, ki jo je obljubil ob poroki in zato ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo. Seveda pa mora preveriti, če je odpustil to, kar se mu je zgodilo. Njegovo srce mora biti vedro in čisto, brez zamer, brez sovraštva, brez maščevalnih misli. To mora biti srce, ki se ga je v svoji usmiljeni ljubezni dotaknil Gospod in ga očistil. Takšni ljudje lahko v polnosti sodelujejo pri sveti maši in prejemajo tudi sveto obhajilo.

         Težje je vprašanje za tiste, ki so po ločitvi stopili v novo zvezo in jo živijo v vseh njenih razsežnostih. Ti imajo največkrat občutek, da jim Cerkev onemogoča življenje s Kristusom v evharistiji, čeprav pri tem mislijo na obhajilo – ne morejo prejemati zakramentalnega obhajila.

         Najprej mora biti jasno, da gre pri tem razmišljanju za hudo zoženje evharistije. Kaj pravzaprav je evharistija? Naj vam to ponazorim s primerom, ki se je zgodil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji, kjer je zagrizen nasprotnik Cerkve in Boga zaradi bolezni pripeljal ženo v Lurd. Žena je šla v kopeli in dogovorila sta se, da se bosta dobila v cerkvi. Šel je v cerkev in tam je bila ravno takrat sveta maša. Prvič v življenju je zašel slediti dogajanju pri maši. Sam opisuje svoje razmišljanje ob posameznih delih maše. Ko je prišlo povzdigovanje in je duhovnik nad hostijo izgovoril Jezusove besede: To je moje telo, je ta človek z vso jasnostjo spoznal: To je Jezus. Kruh na oltarju je postal Jezusova navzočnost v lurškem svetišču. Takoj po maši je sledil duhovniku v zakristijo in prosil za krst.

         To je Jezus. Sveta maša, med katero se po Božji volji zgodi veliki čudež spremenjenja, je evharistija v polnem pomenu besede. Brez svete maše bi bili naši tabernaklji prazni, brez svete maše naši bolniki ne bi mogli prejemati obhajila, brez svete maše sploh ne bi bilo nobenega obhajila. Maša je torej čudoviti dogodek, kateremu smo lahko priče vsi kristjani, pri katerem lahko sodelujemo vsi kristjani in ki lahko napolnjuje z vero in čudenjem vse verujoče. Biti z vero in ljubeznijo pri sveti maši torej pomeni biti deležen čudeža Jezusove ljubezni, njegovega prihajanja med nas. Zato, dragi bratje in sestre, ki ne morete prejemati zakramentalnega obhajila, prosite za močno vero v čudež, ki se zgodi pri maši. Ta čudež je največ, kar je Bog naredil, in tudi največ, kar dela na naši zemlji.

         Kaj pa takrat, ko vas morebiti nekaj vleče, da bi pristopili k obhajilu, sami v sebi pa čutite, da bi to ne bilo prav. Kardinal Ouellet pravi, da v tistem trenutku lahko postanete vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z oltarnim občestvom, z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko se drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: „Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi? Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov, mašnikov, za zvestobo in zavzetost. Ko bo namreč duhovnik videl, da ste ostali v klopi, se bo moral tudi sam vprašati, kako je z njim in njegovo duhovniško zvestobo: „Ali sem jaz, ki v tem trenutku delim zakrament Jezusove navzočnosti, res v polnosti pripravljen na to poslanstvo? Verjamem, da bo moral marsikdo zmoliti kesanje za svoje ravnanje, čeprav mu formalno nihče ne more nič očitati.

         Vedno večkrat se, hvala Bogu, tudi dogaja, da ljudje, ki se ne morejo udeležiti zakramentalnega obhajila, ne ostanejo v klopi, ampak se med obhajilom postavijo v vrsto, ko pa pridejo pred duhovnika, s prstom na ustih ali z rokami, prekrižanimi na prsih, pokažejo, da so prišli prosit blagoslova – kakor otroci, ki še niso bili pri prvem obhajilu. V tej gesti se razodevata ponižnost in prošnja, ponižnost, ki se zaveda svojih meja, in prošnja za blagoslov, ki ga Bog nikomur ne odreka.

         S tem je povezano tudi stalno iskanje svojega mesta v cerkvenem občestvu. Pred človeka, ki je ločen in je zaživel ponovno zvezo, postavlja izziv, kaj bo sedaj storil s svojo vero: jo bo skušal živeti v okviru možnosti, ki jih ima, ali pa se bo povsem odvrnil od občestva. Po drugi strani pa je to tudi spodbuda za občestvo, da za takšne pare postane kot Jezus na poti v Emavs. Jezus se je na tisti poti pridružil učencema, čeprav sta se oddaljevala od Jeruzalema in bežala od občestva, ki je bilo njun dom skozi tri leta. Ni ju zaustavil na poti, ampak je hodil z njima, dokler ga v Emavsu nista spoznala. Tudi krščansko občestvo mora hoditi s takimi pari in jim pomagati do spoznanja tistega poslanstva, ki ga v danem trenutku lahko živijo znotraj cerkvenega občestva, znotraj župnije. Cerkev je namreč več kot obhajilo in življenje v Cerkvi je več kot samo udeležba pri obredih.

         V evangeliju smo slišali Jezusovo priliko o vinski trti in o vinogradniku. Beseda je tekla o očiščevanju in o obilnejšem sadu. Podobe te prilike so zgovorno pomenljive tudi za nas. Čeprav vse mladike rastejo iz iste trte, nimajo vse istega mesta na trti. Vse pa živijo iz sokov, ki tečejo po trti in iz teh sokov tudi postajajo rodovitne. A vsaka na svojem mestu.

         Jezus govori tudi o očiščevanju. Ne bi bilo prav, če bi na tem mestu spregovoril o različnih vrstah očiščevanja. Prosimo Svetega Duha za razsvetljenje, da bi vsak izmed nas na svojem mestu in ob priznavanju svojih grehov prišel do spoznanja, na kakšen način ga v konkretnih življenjskih razmerah Bog očiščuje. Sveti Duh naj nam tudi pomaga do spoznanja, da to očiščevanje, ki je včasih boleče in se nam lahko zdi nesmiselno, ne pomeni nič drugega, kot uresničevanje Božje volje, da bi vsak izmed nas obrodil še več sadov. Bog lahko tudi tiste, ki so doživeli razpad svojega zakona in vstopili v nov odnos, očiščuje, da bi ob svojem času – tega pozna samo Bog sam – obrodili še več sadu.

         Naj nam tudi današnje srečanje pomaga, da bomo odkrivali neomajno zvestobo Božje ljubezni in tisto rodovitnost svojega življenja, ki nam jo lahko podari samo Bog. Marija, Mati Cerkve. Prosi za nas. Sv. Jožef, varuh svete Cerkve, prosi za nas. Amen.

 

VIR: http://www.nadskofija-ljubljana.si/vseslovensko-srecanje-locenih/?platform=hootsuite

Romanje na Zaplaz in Primskovo na Dolenjskem,  z notranjo vsebino  VZEMI SRCE MOJE!

V nedeljskem jutru smo se zbrali »srčkani« romarji, da skupaj obiščemo dve svetišči na Dolenjskem. Karmen je poskrbela  za trenutek resnice, vsak je dobil popotnico z Božjo besedo. Skupno »zdravilo« za vse nas prisotne je bilo, zaupanje in upanje.

Po uvodni molitvi so se naša srca odprla in zgodbe s skupnim imenovalcem so bile slišane in sprejete. Pater Vili je dejal, ne včeraj , ne jutri, le sedaj je trenutek za dvojino, da se srce preda Njemu. Kajti z Njim je mogoče vse,  brez njega nič.

Vstopili smo v  čudovito Marijino svetišče na Zaplazu, kar skozi glavna vrata, čeprav smo ob strani opazili tudi Sveta vrata. Jasen zgodovinski pogled nam je predstavil gospod mežnar Lado Stopar. Bl. Alojzij Grozde zavetnik mladih po srcu in mladine, nas je v polnosti sprejel. Izročitev, molitev, prepustili smo se v svetem trenutku milosti.

Za spomin še skupna fotografija pred spomenikom Resnice in sočutja. Naj se sprava začne, tako v narodu, kot v naših ranjenih srcih. Po kavici sledi prvi Vilijev nagovor. S poslušanjem se začne dialog in vsak odnos.

In  že stopamo proti naslednjemu cilju. Primskovo, kjer je grob čudodelnika Jurija Humarja. Pot vodi sprva po lužah in z dežnikom. Kmalu se je prikazalo sonce, in takoj nato še hribček s cerkvico. Križev pot nas je popeljal do cerkve, ki je posvečena Mariji. Z velikim spoštovanjem se oziramo na posvečen prostor zunaj in znotraj.  Prepoznam grob  s spominsko ploščo, kjer piše, tukaj počiva častiti gospod Jurij Humar. Ob njegovem grobu je še svež spomin na preminulega  Pavla Sporna, ki je zavzeto raziskoval življenje tega čudodelnika in človekoljuba. Človek postoj in se za trenutek napoji miru in občutka večnosti. Dve prijazni domačinki sta nas postregli in predstavili knjigo z naslovom, Čudodelnik s Primskovega.  V cerkvi Marijinega rojstva smo doživeli vrhunec romanja, sv. mašo.  Bili smo kot ena srečna družina in kar na oltarju sklenili krog in si podelili Božji dotik. Z  novim upanjem in veseljem v srcu smo se vrnili domov, pred cerkev sv. Jožefa v Ljubljani. Ne enaki kot pred odhodom, drugačni, srečni, nasmejani in hvaležni za čudovito nedeljsko druženje.

V vseh nas pa naj odzvanjajo besede psalma 13,6

JAZ PA ZAUPAM V TVOJO DOBROTO; MOJE SRCE SE RADUJE; KER SI ME REŠIL: PETI HOČEM GOSPODU, KER MI JE POVRNIL DOBRO.

In še  izraelski napev : Izvir življenja, ljubezni, miru,

Glej, k tebi vpijem dneve in noči.

Ti me vodi in podpiraj me ,

Edini, dobri, izpolni me.                       Naj bo vsakdanja himna srca!

 

Zapisala: Alenka Lučka Črtanec

 

Galerija slik: ( FOTO: Karmen Kristan, Tomaž Rozman)

Čudovita majska nedelja

Čudovita majska nedelja. Odločim se, da prvič grem s skupino razvezani na pohod iz enega razloga, ker je v bližini doma.

Po več kot desetih letih od razveze si dovolim, da pustim odrasla otroka sama in grem.

Zbrali smo se v Škrbini na Krasu pri sveti maši. Moški, ženske različnih starosti, a z eno skupno, veliko bolečino – razvezo. Razveza nam je spremenila življenje, zaobljube pred oltarjem nismo mogli uresničiti, bilo nam je hudo v razmerju, prehudo za otroke in njihova mlada življenja.

Od cerkvice v Lipi smo se po stezi vzpenjali po pobočju Trstelja do Stjenkove koče. Potka se vije v hladni senci pod krošnjami dreves, med cvetočimi majskimi cveticami in čudovitimi travami. Vonjave pomladi in enakomerna hoja mi priženejo razmišljanje o mojem načinu življenja. Delo, dom, skrbi. Mar je to življenje? Zakaj si pogosteje ne privoščim uživati v božjem stvarstvu? Zakaj vedno hitim in ne vidim Sonca, ne občutim miru, ne hodim bosa po travi, ne poslušam vetra, se ne pomenkujem dobrimi ljudmi?

Od koče do vrha Trstelja se dospe zelo hitro. Skoraj prehitro smo na vrhu. Čaka nas čudovit razgled  na Vipavsko dolino, na Tržaški zaliv, Kras. Kako lepa je Slovenija.

Malo smo se odpočili, se okrepčalim in  tkali vezi z neznanimi ljudmi iz skupine. Gospod Silvan, vodja izleta, domačin, nas je zatem  vodil do kraške jame Jerihovca, dolge 200m. Vojaško vzdušje nam je pričaral s črtico Ivana Cankarja »Gospod stotnik«. Jama je malo znana, neoznačena, celo domačinom, a zelo pomembna točka med 1. Svetovno vojno, ker je služila kot bolnišnica za ranjene vojake iz Soške fronte. Po kamnitih stopnica smo se spustili v jamo, svetilke so bili kar naši mobilni telefoni. Neverjeten zgodovinski dragulj. Še vedno so lepo vidne poravnane površine, kjer so bili nameščeni pogradi, na koncu pa korita za umivanje. Predstavljam si trpljenje, bolečine mladih in ranjenih mož, ki niso imeli mirne mladosti, niti dovolj hrane, ne zavetja hiše.

Druženje smo nadaljevali na posestvu g. Silvana, ki ga imenuje Kamp sv. Valentina. S skupnimi močmi smo pripravili mizo, spekli nekaj mesa in uživali v kraški pokrajini, sveže nabranih češnjah  in gostoljubju gospoda Silvana.

Hvala za vse lepo.

Kamen Bončina

GALERIJA SLIK: