Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Odmevi

Srčki na Sv. Joštu nad Kranjem

  Za zadnjo aprilsko nedeljo je bilo napovedano lepo, pomladno toplo in sončno vreme. Meni pa se je obetala samotna nedelja, saj sta hčeri preživljali vikend pri očetu, sin pa je imel celodnevno srečanje s skavti. Ponovno ta občutek zapuščenosti in krivice,  ko bi vendarle moralo biti drugače…

In nato na Facebooku objava o pohodu skupine Srce na Sv. Jošta. Malo razmišljanja in nato odločitev – grem.

   Nekaj se nas je zbralo že pri Ignacijevem domu. Po poti se nam je pridružilo še nekaj srčkov in kmalu smo prispeli do parkirišča kjer smo pustili avtomobile in vzeli pot pod noge.

  Pot v glavnem speljana po gozdu je kot prispodoba življenja. Polna korenin, ki se prepletajo – kot težave, ki jim včasih ni videti konca… na trenutke strma in naporna – a z vsakim korakom smo bližje vrhu, bližje čudovitemu razgledu, bližje Njemu, ki osmišlja naše napore, trpljenje… naš trud da vztrajamo. V prijetnem klepetu in krajših postankih, da smo malo »zadihali« smo se približali našemu cilju. Čudovit razgled po okoliških hribih in dolinah je v trenutku pregnal utrujenost.

    Najprej smo si v družbi mežnarja ogledali Finžgarjev dom. Pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar je namreč leta 1899 služboval prav pri Sv. Joštu in tu dokončal pisanje romana Kvišku. V bližini je včasih stala velika mežnarija – dom za prenočevanje duhovnikov in romarjev, a so jo leta 1944 razstrelili partizani. Na vrhu sta še gostilna in kapelica Marije Snežne.

  Po malici, kratkem klepetu in kavici smo imeli sv. mašo v cerkvi. Doživeti daritev prav okrog oltarja je posebno doživetje, posebna milost občutja Njegove bližine. Kot Vstali pokazati svoje rane in s tem dokazati, da je tudi po trpljenju življenje, da je ranjenost del hoje po poti za Njim. Pozdrav miru združen z objemom daje poseben pečat sprejemanju drugega, njegove preteklosti, njegove poti….

  Po maši smo si ogledali še svete stopnice ki vodijo do oltarja Žalostne Matere Božje.

  Ob  sproščenem druženju in klepetu, kot da smo že stari znanci, pa čeprav smo se nekateri prvič srečali je čas kar prehitro minil.

  Sledila je še pot v dolino. Pri avtomobilih še kratka strnitev vtisov, malo načrtov za naprej in seveda blagoslov patra Tomaža, ki je dan preživel z nami in mu tako dal duhovno globino.

  Hvaležni Njemu za čudovit dan in drug drugemu za prijetno druženje smo se poslovili.

Magdalena Krašna

Od Repenj do Smlednika

Na praznik Marijinega oznanjenja smo se srčki zbrali v Vodicah nad Ljubljano. Tam sta pokopana duhovnik Andrej Plečnik, brat znamenitega arhitekta, in Šimen Prešeren, oče največjega slovenskega pesnika. Ker se Šimen v Vrbi zaradi grobega zeta ni dobro počutil, je zadnja leta preživel na Skaručni pri bratu duhovniku, medtem ko se je njegova žena Mina preselila k sinu duhovniku na Koroško in umrla v Šentrupertu pri Beljaku.

Svoja vozila smo zapustili ob samostanu šolskih sester v Repnjah, potem ko smo si pogledali spominsko ploščo jezikoslovcu Jerneju Kopitarju. Pot do smledniškega gradu je dobro označena in po prvem vzponu se vije po gozdnem grebenu brez omembe vrednih spustov in dvigov, skozi veje na desni pa smo se lahko spogledovali s Šmarno goro. Vseh 17 pohodnikov je napredovalo brez večjega napora, časa in priložnosti za pogovor je bilo na pretek, nekateri so nabirali celo regrat.

Po desetih minutah smo obšli cerkev sv. Tilna iz 15. stoletja, katere obzidje še opozarja na protiturški tabor, ter v uri in pol prišli do mogočnih razvalin gradu smledniških gospodov. Z obzidja smo imeli čudovit pogled na Sorško polje in Kamniške planine. Gospod nam je res podaril sončno in toplo soboto, čeprav so bile vremenske napovedi sprva slabe.

Navzdol smo se, potem ko smo pri gostišču posedeli in pomalicali, spustili ob 14 kapelicah križevega pota iz leta 1772, ki so bile obnovljene na začetku tega tisočletja. Serpentinasto se nizajo po smledniškem hribu v črti od gradu do Krvavega znamenja, kapelice v spomin na deželnoknežje morišče na polju blizu cerkve v Valburgi. Potem pa smo se od postaje do postaje spet vzpenjali, pojoč in beroč Križev pot razvezanih, ki je nastal lansko poletje na Murterju. Najmlajši udeleženec, Silvin vnuk Urban, ga je lepo uvajal z Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

Hvaležni za izkušnjo te postne molitve in našega druženja smo se v zgodnjem popoldnevu odpravili vsak na svojo stran – nedelji naproti. Hvala ti, Gospod!

zapisala Helena Škrlep

GALERIJA SLIK:

Podoba Boga – premišljevanje po duhovnem vikendu “Srce ob srcu”

Duhovne vaje Zaplana od 20. do 22. januarja 2017

 Po zadnjih letih duhovne suhote, preizkušenj, dvomov sem skoraj »že obupal«. Čeprav duhovne vaje sicer že dlje časa prakticiram, pa se kaj hitro zgodi da se znova ujamem v »stare« pasti. Skušnjava se kaj hitro prikrade v misli, da zame odrešitve ni. Če le zgolj sam predelujem svojo življenjsko zgodbo, pa naj pod različnimi vidiki osmišljam kot tiste sence, zaradi katerih sem na koncu vedno osamljen. Izkustvo lahko osmišljam na spoznavnem področju, vendar se učim z »kilometrino«, da vaja dela mojstra in mojster vajo.

Skušnjava  je zato morda za tiste, ki se že dalj časa soočamo z razvezo kot življenjskim neuspehom, da doživljamo sebe na nivoju čutenj kot grešne, v smislu zaradi lastne podobe Boga. Člani Skupine sicer ne živimo več v partnerskih odnosih, pa vendar smo si lahko med seboj zrcalo, v različnih priložnostih, ko se sprašujemo, kdo izmed nas je pravičen?

 Ko sem pred časom imel nekaj možnosti raziskovanja na področju duhovnosti, sem se zdrznil. Vsaj meni se je zdelo, sicer po mojem prepričanju, zelo »problematična« podoba Boga, ki je zasidrana med nami. Podoba Boga, ki še vedno »dobro plačuje in hudo kaznuje«, v smislu, da je dobro, oziroma hudo, pridevnik. Tukaj je izhodišče za slehernega, da vsak pri sebi odkrije Boga, »dobrega in usmiljenega Očeta«, ki grešnika odreši, na način, da se ne počuti »izobčenega« kot osebnost, čeprav zadoščevanje za greh ostaja.

Pri sebi sem to prepoznal v izkustvu kot otrok z lastnim očetom. Kaznoval me je, sicer za neko moje dejanje, ki ga nisem storil v zavesti, le v nemoči, da bi se tretjemu uprl. Po drugi strani pa sem bil kot otrok priča razprtij, ki so se odvijale zaradi posedovanja dobrin, in nenazadnje dediščine, pri sorodnikih in sosedih. Prepir in obračunavanje sta bili življenjsko vedenjski vzorec medčloveških odnosov in splošnega občevanja. Bil sem jezen, seveda na očeta , ki me je kaznoval, pa tudi na druge, ki so se mi zdeli kot hinavci. Ali pa primer z osnovne šole, kjer so učitelji, ki so raziskovali primer kraje, delovali na način, da Bog vse vidi in vse ve. Policijske metode na način zasliševanj, ustrahovanj, maltretiranja, sicer večjega števila možnih storilcev so pustile sliko na vzgojnem področju. Grešnika so odkrili, tistim, ki »nismo« bili osumljenci, se nikdar nihče ni opravičil. To je ostalo v otroški psihi na nezavednem področju. Vzgoja je temeljila na paradigmi, da je kazen vzgojna v realnem življenju, plačilo pa bomo deležni šele v nebesih. Teologije kot same, in kot take, na nek način ne morem obiti v kontekstu časa in kraja, ter dinamike njenega razvoja.

Jaz sem to izkustvo potlačil, nikdar ga nisem in ne bom pozabil. To je bilo leglo, sicer pri meni za vse tiste zamere, ki se jih gojil do drugih, bile so bolečina in trpljenje. Nihče mi tega ni razložil. Kot otrok sem bil podvrženi vzgoji, da bi bili ljudje pravični, in da bi to ponotranjili kot vrednoto. To doživetje sem okusil kot trpko izkustvo. Bolečina, ki se vrača v obliki »flash backa« je »bila« ovira mojega neodpuščanja. Danes moram to razumeti, če želim odpustiti, ovrednotiti sicer to mojo osebno izkustvo. Danes sem lahko v skušnjavi, če se prepuščam samogovorom, ko v svoji nemoči gojim jezo do vseh, ki so bili, in so še danes po hierarhični lestvici pri meni »nad menoj« oziroma predstavljajo« avtoriteto. Poznamo primere iz svetovne zgodovine, kaj so jeza, zamere, krivice in maščevanje. Tukaj lahko prosim usmiljenega Boga odpuščanja, v novi zavesti, oziroma novi podobi Boga. Tedaj Bog oživi, vstane iz groba in je zato vstajanje samo.

Skušnjava pride pred grehom največkrat v zvijači sami, kot je opisano v svetopisemski podobi v primeru Adama in Eve, »V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in hứdo« (1Mz 3,5), in njunem izgonom iz raja.

Tomaž Rozman

Duhovni vikend za razvezane “Srce ob srcu”

Duhovni vikend za razvezane »Srce ob srcu« je potekal od 20. do 22. januarja v Domu Bratstva na Zaplani http://domzaplana.si/

Zbralo se nas je 23 pogumno odločenih, da vstopimo v okrevanje od traume ločitve s pomočjo zakramentov (evharistija, spoved, bolniško maziljenje), podelitve svoje življenjske zgodbe, meditacij, skupne in osebne molitve ter premišljevanj. Doživeli smo izkušnjo osvoboditve, ko smo z drugimi v varnem prostoru, pošteno in odkritosrčno delili osebno izkušnjo.  Bog nam je v obilju izlival moč in usmiljenje. Osvobajal nas je bremen preteklosti, ki so se skozi solze izlila v božje naročje.
Vikend je vodil p. Tomaž Mikuš z ekipo (Karmen Kristan, Sonja Ramovš in Gena Pupis).  Gena in Sonja sta dobro poskrbeli za naše želodčke predvsem z odličnimi, domačimi enolončnicami. Vodili sta tudi skupini za podelitev osebne izkušnje poleg  Karmen in Tomaža.

Prvi dan smo plesali v krogu, spoznali eksamen in drug drugega. V naslednji dan smo vstopili s obredom pitja iz “Keliha grenkobe”, ki je odprl vrata v naše življenjske zgodbe. Karmen nas je popeljala v molitev s telesom in v prepoznavanje in izražanje jeze, preoblečene v žalost. Evharistija nas je povezala v Ljubezni in nam dala novih moči. Sprehod v lepoti Zaplane nas je poživil. Celonočno čaščenje nas je  zaobjelo v zahvalah za ta duhovno bogat dan.  V nedeljo smo vstopili z molitvijo s telesom, napisali pismo (bivši_emu možu_ženi, otroku, staršem..), sprejeli Gospoda v evharistiji in se poslovili po refleksiji vsega doživetega.

Duhovni vikend je bil naporen, izjemno bogat in zdravilen za naše rane. Hvala Bogu zanj!

Zapisala: Karmen

Odmevi udeležencev:

MOJE SPOZNANJE O SEBI

  1. Da sem zelo ranljiva – da se ne postavim zase. Šele začela sem se spoznavati: jezo, žalost. Ta leta je bilo to težko ubesediti, ker nisem imela sogovornika in sem se bala le – to spregovoriti, da ne bi bila zaznamovana. Svobodna volja – izbira poti.
  2. Da sem dragocena v Gospodovih očeh. Čustva jeze, žalovanja; so običajna in se ne morejo izraziti. Odpuščanje z Božjo pomočjo.
  3. Ponovno sem spoznala, da so občutki, ki sem jih prejela v primarni družini, lahko v delni meri ponovijo. Od mene, moje odrasle drže, da se vzamem resno, da ne želim drugim za vsako ceno ugajati, mi pa lahko pomagajo, da se osvobodim negativnih vzorcev iz primarne družine.
  4. Da sem pogumna, da preveč kritiziram sebe, da imam v sebi moč, da sem imela lepo otroštvo, čeprav nisem dobila besed potrditve.
  5. Da je Bog Ljubezen in nas nenehno kliče. Da je Sveti duh na delu, ki zelo tiho govori; slišimo ga lahko samo v tišini, molitvi, v čistem srcu. V taki skupini.
  6. Da je v meni še vedno veliko bolečine iz otroštva, da še gojim zamere, do ljudi, ki so me spremljali na poti ločitve. Da se moram opravičiti svojim otrokom. Da sem vseeno dosegla velik duhovni nivo in da sem že veliko naredila v teh letih na sebi. Da moram z možem narediti spravo.
  7. Gospod bo imel še veliko dela …, da bom bližje Njegovi podobi. V meni je še veliko bolečine, ki se ne da izreči. Potrpežljivost. Vse se zapiše v telo.
  8. Pogovor o ranah je nujen. Ranljivost je rojstni kraj pripadnosti, veselja, empatije, povezanosti. Hvaležnost, da si dovolim, da povem svoje rane. Vem, da sem izgovorila stvari, ki jih prej še nikoli nisem.
  9. Pogovori in podelitve izkušenj osvobaja, ker se počutim razumljeno in sprejeto. Skupina razvezanih je zdravilo in milost ne pa odvečno obujanje težkih spominov. Ni druženje z ranjenimi ne pomeni več teže zame in moje počutje. V drugih najdem sebe. Spoznanje, da so rane ločitve še zelo žive; primerjam se in se ne cenim.
  10. Spoznala sem, da je čas, da jaz naredim prvi korak v odpuščanju. V konkretnem primeru, da pristopim in se opravičim. Spoznala sem, da se je težko opravičiti in hitro najdem izgovore ali dejanja, da se mi ni potrebno opravičiti. Spoznala sem, da je primeren čas, da se z bivšim možem pogovorim in opravičim za moj delež v ločitvi, da sem ga prizadela. V tem času sem prebolela ločitev, sva v solidnih odnosih in to lahko naredim. Bi koristilo obema. Šele s tem bi lahko ločitev »zaključila« in bila mirna.
  11. Moje spoznanje je prišlo ob vprašanju zakaj sem se poročila z njim. Vse skozi sem imela, da je bila to ljubezen … včeraj sem prvič trčila v to razmišljanje.
  12. Čeprav uradno in fizično ločen NIKOLI NE BOM, kar je verjetno velik problem. Kako naj to prebolim? (želim si pomoč – sodelovanje bivše žene). Krivim sebe.
  13. Največje spoznanje, da nas je veliko s podobnimi zgodbami, pa vendar različnimi. Vsi smo, ko govorimo o ločitvi, žalostni, ko pa je potrebno ali nepotrebno, se znamo šaliti, smejati … Nismo si zaprli vrata. Enkrat ločen, vedno ločen, to je neizbrisno.
  14. Ločitev je križ. Še danes po 18 letih ne morem doumeti. SPREJEMANJE. Postaviti se zase. Avtoriteta je odsoten čustven oče.
  15. Kako malo se poznal ženo v njenih potrebah. Za mojo žalostjo se skriva jeza.
  16. Prišla do spoznanja, da nisem izražala potreb. Ob pisanju pisma bivšemu možu, sem prepoznala v sebi osebo, ki je naredila in razumela vse, da bi bilo za njega dobro (kot naredi mama otroku – sinu. Ko ne razmišlja o sebi … Zavedam se, kot da me v tem obdobju ne bi bilo. Kot moja mama. To je bil tudi njen napotek meni in njeno življenje …
  17. Globina in razsežnost ranjenega odnosa. Jaz – Luka/ jaz – Ana.

NAJMOČNEJŠE DUHOVNO ČUSTVO

  1. Oživela v vajah. Da sem v Božjih očeh razumljena, da je Jezus tisti najboljši sogovornik, na katerega se lahko obrnem.
  2. Tudi moj mož je dragocen v Gospodovih očeh.
  3. Ugotavljam, da bi potrebovala postenje oz. manj suhe hrane in več tekoče. Je pa res, da moje zdravstveno stanje ni optimalno.
  4. Mogoče kakšen sprehod več in še kakšen tak vikend.
  5. Da izženem strah iz srca in v težkih zadevah bolj zaupam v Božjo previdnost in rešitev. Prepričanje, da sem že zelo blizu svetlobi. Nadaljujem z delom v skupini.
  6. Predaj bolečine. Spusti iz rok, zadihaj. Moja nemoč – nekatere stvari ne moreš spremeniti. Način priprave programa mi je bil zelo všeč. Vse je bilo tako vodeno, da si lažje v sebi našel odgovore.
  7. Ponovna potrditev. To je izvrstno ………. Da …. Prestar za Boga … in podelitvijo osebne izkušnje. Sestopimo iz glave v srce, kajti Gospod naj….. spregovori na srce in On edini spreminja, ozdravlja, odrešuje. Maše!!
  8. Biti priča delovanja Boga, ko vidim, da ob nekaterih ljudeh, kako se stvari premikajo, osvetlijo, postanejo bolj ostre. Nič me ni bilo strah povedati. Rana prinese tudi veselje, radost in ne samo bolečino. Križ grenkobe. Napisati si pismo; to mi je bilo zelo dragoceno in ga potem prebrat drugim. Tega še nekaj časa nazaj ne bi mogla.
  9. Maše, obhajilo pod podobo »kruha«, maziljenje, križanje in vino grenkobe, molitev za ločence, sprava. Podelitev v skupinicah. Čudovito vodenje p. Tomaža. Duhovno pismo. Močna prisotnost Jezusa med nami.
  10. »Mir s Tabo« danes, ko sem začutila, kako je mir potoval okrog in nas vse objel. Poglobljeno prekrižanje: takrat sem začutila pomen križa telesno (očetova skrb, da sem ljubljena, prisotnost Svetega duha in objem). Molitev s telesom mi je odprla novo dimenzijo.  Začetek dneva s takšno molitvijo s telesom in afirmacijo bi lahko pozitivno vplivalo na dan.
  11. Jezus je vedel, da ga bo Juda izdal, a ga je vseeno izbral. Brez tega ne bi bilo križa in vstajenja. … Jaz seveda nisem vedela, da bo tak konec in ga tudi nisem pričakovala, a vendar je ta križ moja pot k globji povezanosti z Njim.
  12. Bog dopušča tudi ločitev. … Kaj je skupnega med  pravičnost – ljubezen.
  13. Jok, da gre iz človeka. Jokajo tudi ljudje, ki izgledajo duhovno močni. Izkušnje kako Bog res poskrbi. … Pri ločitvi gre za reševanje otrok, kože, ne stvari. … Pravniki imajo svoj pogled. … Ljudje so odprti. Močni ljudje.  … Pismo.
  14. Križ je resnica – bolečina je pot. … Vera je utemeljena na paradoksu (slabo spremeni v dobro). Kar ne moreš spremeniti – … Smrt ni dokončna – vmes je strah, bolezen?? … Vstajenje je brezmejno, brezčasno.
  15. Občestvo odrešuje.
  16. Da je v meni ogromno žalosti (solza), da sem se začela odpirat, da pa sem se odprla, je bila posledica moje osebne?? podelitve v skupini, ko sem podelila nekaj, kar nisem še nikjer; da sem dobila pogum – Bogu hvala!
  17. Intimni prostor ranljivosti – njena moč.

KAJ BI ŠE POTREBOVAL?

  1. Duhovne vaje, kjer bi se bolj poglobili v čustveno otroško ranjenost in zlorabo.
  2. Enkrat tedensko najmanj take ali podobne duhovne vaje. Drug ob drugem se potolažimo in okrepimo.
  3. Ugotavljam, da bi potrebovala postenje oz. manj suhe hrane in več tekoče. Je pa res, da moje zdravstveno stanje ni optimalno.
  4. Mogoče kakšen sprehod več in še kakšen tak vikend.
  5. … da izženem strah iz srca in v težkih zadevah bolj zaupam v Božjo previdnost in rešitev. Poglobiti želim to prepričanje, da sem že zelo blizu svetlobi. Nadaljujem z delom v skupini.
  6. Vloga očeta in mame v našem življenju in vpliv na kasnejše življenje. Kako zaščititi otroke ob ločitvi. Čustvena navezanost (čustveni partner kot otrok). Moje vrednote kot ženska in njegove kot moški.
  7. Iz bolečine v radost življenja preko petja, izraznega plesa, risanja, skratka nebesednih ustvarjalnih tehnik.
  8. Še več časa za pogovor in sprehod. Malo časa zase. Vodeno meditacijo ob BB.
  9. Poglobitev in pogovor o odnosih z otroki po ločitvi (izkušnje s sinovi, hčerami …). Duhovna spremljanja, poglabljanje.
  10. Več pogovorov v skupini. … da bi spet začela pisat (dnevnik, občutja, zahvale, pisma … karkoli, da bi delala bolj kontinuirano).
  11. Predvsem pogovore o ločitvi na tej duhovni – globoki ravni, kljub temu, da sem vsaj po moje že ogromno naredila oz. napredovala, je še vedno cela gora vprašajev.
  12. Kraj, kjer bom sprejet. Ker je to bolj jasno stroki, naj oni govorijo.
  13. Žal mi je, da sem spoznala izkušnje – zgodbo samo šestih ljudi. Na skupino bom še prihajala. Verjetno se bom odločila tudi za dopust na Murterju ali v Španijo po Ignacijevih stopinjah. Morda kaj za otroke ali o otrocih. Rada bi videla, da bi si izmenjali telefonske številke ali elektronske naslove.
  14. Kako bi se zbližal s hčerjo, da bi bila obvarovana občutkov krivde in strahu. Ustavim se v začaranem krogu. Vaje za praktično izražanje JEZE (žalost). Več časa za delo po skupinah.
  15. Poglabljanje vsega. Začutiti jezo. Od kje prihaja?
  16. Varno okolje kot je skupina Srce ob srcu, da lahko nadaljujem svoje okrevanje …
  17. Postavljanje meja – ???

POZITIVNA KRITIKA – Kaj bi spremenila?

  1. Dobrodošla taka srečanja. Še kar naprej tako. Mogoče bi bilo potrebno narediti reklamo za ta duhovna srečanja tudi v Družini. Pa kaj več o tem tudi napisati.
  2. Netočnost pri napovedanih točkah. Več skupnih izletov v naravo oz. vmesnega prostega časa. Celonočno bedenje me je izmučilo. Predlagam večerno ali jutranje češčenje. Npr. namesto refleksije – izlet na sončen dan.
  3. V trenutkih, ko me je zeblo, treslo od mraza in groze, sem si zaželela, da bi bil na voljo topel prostor, kjer bi se lahko pogrela. Hvala voditeljem za potrpežljivost, čakanje, trud in vodenje duhovnih vaj.
  4. Mogoče še kakšen sprehod več in še kakšen tak vikend.
  5. Nič ne bi spremenila. Vse mi je bilo všeč in bilo je dobro.
  6. Ne bi menjala skupine na duhovnih vajah. Več prostega časa po kosilu. Krajši sprehod v naravi. Tema na skupinah se razdeli na daljši čas Npr.: dopoldan: pred poroko, popoldan: po poroki, drugi dan: ločitev. Zaključek: Bilo je zelo, zelo lepo. Odlična kuhinja.
  7. Rada sodelujem v DU. Izvrstno in bogato pripravljen vikend. Pogrešala sem več časa za stik – skupno bivanje v naravi; v obliki podelitvenega sprehoda ipd.
  8. Zvečer prej zaključek.
  9. Hvala organizatorjem. Več petja in duhovnih plesov (kitara, inštrumenti). Več sproščenega druženja in pogovorov. Morda v naravi. Skupna adoracija v skupinah (tema, izročitve). Morda večja delitev dela, da ne bi bila majhna skupina preveč obremenjena s pripravo hrane.
  10. V splošnem zelo dobro organizirano. Hvala organizatorjem. Več petja in duhovnih plesov (kitara, inštrumenti). Več sproščenega druženja in pogovorov. Morda v naravi. Skupna adoracija v skupinah (tema, izročitve). Morda večja delitev dela, da ne bi bila majhna skupina preveč obremenjena s pripravo hrane.
  11. Na začetku dela s skupino sem imela težave pri začetku in koncu dela v skupini, ko smo se morali prijeti za roke. Ta kontakt me je motil in sem imela močno željo, da bi rekla, da se ne bi držala za roke, ker se ne poznamo, pa nisem. Nekako sem se navadila, ampak tega naslednjič rajši ne bi več.
  12. Majhne skupine so ok., Tempo – ko je treba. Če je vreme – izlet. Efektivno.
  13. Več gibanja v naravi – meditacije. Menjati skupino po dveh krogih.
  14. Bila sem v vlogi voditeljice skupine, udeleženke in kuharice. V prihodnje bi se bolj posvetila duhovni plati, za svojo rast in rast drugih.
  15. Duhovni dom z vso postrežbo (razbremenitev sodelavk). Več ritualov, kot je kelih bridkosti. Manj natrpano soboto. Kakšno pričevanje osebno.

 

Kelih grenkobe

Odmev iz duhovnega vikenda na Zaplani

Pred menoj na mizi sta stala vrč in kelih, v katerega bom simbolično izlila nekaj kar je v meni, kar čutim globoko v svoji duši. Do trenutka ko sem prijela vrč, nisem vedela kaj bo to, nenadoma pa je iz mene bliskovito šinila ena sama beseda: ŽALOST. Presenetila me je , saj je prišla nekje iz globine, meni neznana, zadržana, zamolčana, zasramovana. Z njo so prišle solze, se nabirale v očeh in polzele po licih. Moja ŽALOST, le redko je v mojem življenju prišla na plan, kot da se je sramujem, se je bojim in je ne želim priznati. Če je samo malo pokukala, sem ji hitro ubežala. Zdaj pa je tukaj, pred menoj. V njej so moje izgubljene sanje, vsa moja bolečina, moja krivda.

 Vse bi moralo biti drugače, midva z možem skupaj, v oporo drug drugemu in otrokom na njihovi poti. Vse se je sesulo. Obema je bilo težko, čeprav sva si nadela drugačni maski. On si je postavil novo družino in želel ubežati spominom in odgovornosti. Jaz sama z otroci v vlogi mame in očeta, velikokrat na robu svojih moči in zmožnosti, zavržena in zapuščena. Otroci oropani svojih sanj, zaznamovani z ločenostjo, razpeti v ljubezni med mamo in očetom, v težkih trenutkih brez tako potrebne opore obeh. V tej žalosti so tudi vsa moja dejanja katerih se sramujem in me bolijo. Nekje je tudi žalost moje mame, že zelo zgodaj odtisnjena vame. Tudi ti Jezus si v moji žalosti, nisem našla prostora zate, ostal si odrinjen in nepriznan.

V mali skupini nas zbližajo naše zgodbe. Rane ki jih pokažemo se odpirajo, se nas dotikajo in povežejo. V bolečini nisi sam, si razumljen in sprejet. Se objamemo, poklepetamo in razveselimo drug drugega. Začutim spoštovanje ob vsaki zgodbi, veličino vsakega posebej, sočutje in občudovanje.

Jezus, v kelih grenkobe sem izlila svojo žalost, predajam ti jo, pomagaj mi jo odstirati, spoznati in nositi, brez sramu, s spoštovanjem do življenja, katerega si mi dal. Dal pa si mi tudi veselje, veliko veselja. Tudi njega ti izročam, pomnoži ga, naj ga občutim vsak dan, naj ga živim in delim z vsemi, ki mi kot velik blagoslov prihajajo na pot.

Gena Pupis

UTRINKI UDELEŽENCEV IZ SKUPNIH POČITNIC NA MURTERJU

IMG_20160815_094720[1] »Lepo mesto Tisno, dobra hrana, super vzdušje, veliko duševne hrane. Dotaknila se me je molitev pri Marijini cerkvi, v meni je prebudila novo veselje, odpihnila je vse skrbi. Domov odhajam z novimi spoznanji in velikim veseljem.” (J.)


»Prvič sem se udeležil počitnic s Srčki. Sem zelo zadovoljen. Tudi molitve in premišljevanja so me zelo obogatile. Posebno bi se zahvalil patru Viliju. Njegove maše in pridige dajejo človeku nov polet. Hvala tudi vsem damam, ki so pripravljale enkratne obroke in skrbno delale v kuhinji.« (R.P.)


»Učila sem se živeti v skupini, preverjala svojo strpnost in ljubezen do bližnjega. Preko gradiv sem razmišljala o Božji besedi in mojih omejitvah. Vesela sem, da sem lahko poglobila svojo vero. Dragoceni so mi bili tudi trenutki, ko smo si izmenjali svoje zgodbe, ko je med nami raslo sočutje in smo se znašli v prostoru enakosti in razumevanja. Skupne maše, refleksije, križev pot, skupna v drug za drugega ob cerkvici sv. Konstancija, je krepila nIMG_20160814_193319[1]ašo pripmoliteadnost. Hvaležna sem, da sem se s partnerjem lahko udeležila našega Murterja, saj sem si odgovorila, da najina »ločenost« nikoli ne bo prešla. Bogu hvala za vse in vsakega posebej, še posebej za našega patra, ki nas vodi z Božjo ljubeznijo! (G.P.)


»Bivanje na morju je bilo razgibano – na zunaj in znotraj. Jedilniki so bili univerzalni in so pokazali ustvarjalnost v barvah, oblikah in vonjih. Veselili smo se enkratnosti vsakega kuharskega para. Vsak je iskal svoj prostor pod soncem – na skalah, pod bori, na hribu, v zalivčkih. Pač glede na razpoloženje. Tudi znotraj se je dogajalo. Vstopanje v svojo notranjost in skrivnost drugih je rojevalo globoke misli in besede, sprejemanje in spoštovanje, pa tudi odpore in strahove. Učili smo se sprejemanja različnosti. Vse skupaj nas je spreminjalo in povezovalo. Hvala vsem.«


»Srčki so pa zares pravi zlati srčki.« (L.J.)

»Sonce je veselo, srce je zapelo, da bi tebe objelo!«


IMG_20160811_145902[3]»Na Murterju sem tretjič. Vsakokrat sem doživljala drugače. Prvič, nas je bilo zelo veliko in sem začela s strahom, ki se je prelevil v premagovanje sebe in sočutje do drugih. V moči Gospoda in svetih maš! Drugič nas je bilo malo. Kot malo večja družina in resnično eno. Odprto srce in sočutje do drugih in do sebe. Po tretji izkušnji sem pa kar malo utrujena. Prebudilo se je veliko stvari, ki se jih moram še lotiti in dovoliti, da jih Gospod prečisti in vstopi v moje srce. Osebno so me krepile maše: dragocena v majhnosti in enkratnosti. Veliko medsebojnih pogovorov in zaupanja. Hvala vsem pridnim kuharicam za prečudovito okusno hrano. Hvala Gospodu za Murter 2016!«


»Bilo je veliko lepih trenutkov. Najbolj srečna pa sem bila, ko so me obiskali moji domači, ki letujejo blizu. Vnuki so tekali okoli mene, z enim sva plavala do boj. Ko so odhajali, mi je bilo tako hudo, da bi šla najraje kar z njimi.«


»Počitnice skupine SRCE, ki so bile letos devete zapored, so kraj srečanja in edinstvena priložnost, kjer vztrajno padajo maske. Vsak po svoje smo doživljali sebe in drugega skozi stike. Jedilnica je bila tudi oltar, ker smo drug drugemu darovali svoja čutenja v podeljevanju osebnega izkustva, kuhinja pa spovednica, kjer so ta čutenja dobila svoje ime. Hvaležen sem IMG_20160817_194152[1]Gospodu, da se nam je tokrat spet pridružil p. Vili ter nas duhovno spremljal. Jutranje maše, gradiva za premišljevanja in večerna izmenjava duhovnih doživetij. Vsake počitnice so po svoji vsebini enkratne in neponovljive. Letošnje so minile tudi v znamenju kulinaričnih dobrot, okusov, slasti. Hvala vsem s katerimi sem lahko bil. Bog vam povrni!« (T.R.)


»Duhovne vaje na Murterju so bile zdravilne zame. Prilagajanje, učenje ljubiti drug drugega kljub antipatiji… biti v bližini našega Očeta, biti v njem in spoznati, da brez njega ne zmorem preseči svojega boksanja s sencami.« (N.S.)


IMG_20160818_094441[1]

“Milostni čas. Kakšno obilje, da sem bila povabljena v lepoti morske idile premišljevati Božjo besedo in razmišljanja ob njej. Počutim se obdarjeno, da sem imela čas na tak način razmišljati o sebi, svoji zgodbi, odnosih…Skupne svete maše so vabile k povezanosti, da bi enodušno vstopali v občestvo, da bi postajali družina. Ni prisile, kdor hoče…Gospod je neizmerno nežen; vabi, čaka, trka, kljuka vrat mojega srca pa je le na moji strani. Ostaja mi lepota preko katere se Bog razodeva vsem.”(K.K.)

 

Duhovne vaje v Logarski dolini – februar 2016

31263599Vedno, ko nanese beseda na Logarsko dolino se pojavi v meni nek lep občutek, občutek miru, sprejetosti, tišine, topline, skratka nekaj lepega. Ko pomislim, da bom spet stopila v tisto veliko hišo, ki na prvi pogled ne pritegne oziroma se zdi celo hladna, pa tisti, ki smo že doživeli njen objem na duhovnih vajah vemo, da to ni res in da ima ta velika hiša svoj čar. Ko te na pragu z nasmehom sprejme s. Štefka, ko stopiš v kuhinjo, kjer se na štedilniku na drva vedno nekaj kuha ali greje, ko stopiš po njenih škripajočih stopnicah v sobo, te ta hiša sprejme z odprtimi rokami in počutiš se preprosto doma.  Poseben čar je, ko te zjutraj zbudi Vivaldi, ki se razleže po njenih hodnikih. Letos se nas je manjša skupinica udeležila duhovnih vaj, ki jih je organizirala Maja. Spremljal nas je p. Robin, ki je skrbel za vsakodnevno sveto mašo, s. Štefka pa za vse ostalo. Praktičnost manjše skupine je to, da intenzivno delaš, se več pogovarjaš, se posvetiš svojim razlogom zakaj si prišel in se povežeš na nekem drugem, duhovnem nivoju med sabo. Celodnevne meditacije, ki jih je s svojo mirno energijo in znanjem vodila s. Štefka so prinesle marsikateri odgovor in rešitev problema, ki ga je seveda po duhovnih vajah treba spraviti v realnost, če to seveda želimo.  V prijetni majhni kapeli v prvem nadstropju, pa so bile maše ob našem petju in zvoku kitare ter orglic, ki jih je obvladal eden od udeležencev »polne« in prijetne. Kot vedno je minilo prehitro.

Andreja

Tradicionalni pohod z Nevijem po Primorski

primorskaZunaj že cel dan dežuje, malo poležavam, gripa me že deseti dan ne spusti iz rok, pa sem se spomnila na letošnji januarski izlet z Nevijem po Primorski. Nihče ni napisal prispevka za glasilo, bom si pa jaz pregnala malodušje in prisilno mirovanje, pa bom z vami podelila lepe trenutke, ko smo skupaj rajžali po delu naše lepe Primorske.

Iz Ljubljane smo se odpeljali nekaj po 7.00 uri in se ob 9.00 uri vsi zbrali v Dekanih. Tam sta nas pričakala Nevijo in Ančka z jutranjo kavo, čajem in domačim štrudljem. Nikoli ne pozabita na ta tako dobrodošel uvod v nov dan.

V Dekanih smo se najprej ustavili v cerkvi in poprosili za Božji blagoslov na naši poti. Ogledali smo si tudi zanimive jaslice, postavljene na temo usmiljenja: ob poti, ki se je vijugala skozi mah, so stale table z napisi usmiljenje, odpuščanje, tolažba, ….

Iz Dekanov smo se v jasnem vremenu peš odpravili proti Tinjanu. Višinska razlika je 450 m. Vzpon iz Dekanov na Tinjan je bil poplačan s čudovitim pogledom na Alpe, morje, Trst, Koper… Na najvišji točki našega romanja nas je čakal poglavar nebeške vojske, sv. nadangel Mihael. Nevio je odšel po ključ cerkvenih vrat, da smo si cerkev ogledali in se priporočili nadangelu Mihaelu. Nato nas je pot vodila do vasi Stepani, kjer smo se za kratek čas ustavili in si ogledali cerkev sv. Jakoba, nato pa se odpravili naprej proti Rožarju in Rižani. Vmes smo našli sončen prostor ob poti, pravšen, da smo se posedli in pojedli malico iz nahrbtnikov.

Rižana je razpotegnjena obcestna vas ob istoimenski reki. Na severu je stisnjena ob pobočji Rožarskega hriba (176 m) in Brda (201 m). Na nasprotni strani jo omejujeta cesta Koper-Ljubljana in reka Rižana. Kar nekaj časa smo pešačilo ob reki in železniški progi, nato pa smo  reko prečkali in pot nadaljevali nazaj proti Dekanom.

Izlet oz. pot ni bila težavna, tukaj ni visokih gora, je pa bilo potrebno vztrajno premikati noge, saj smo skupno prehodili okoli 15 km, da smo pohod zaključili zopet v Dekanih. Nevijo je odprl vrata svojega premičnega doma in kar nismo se mogli takoj raziti. Če pa smo hoteli s temo priti domov, smo morali pohiteti.

Hvala Neviju in Ančki, vsako leto je na Primorskem lepo doživetje. Hvala vsem 16. pohodnikom za vse lepe misli in pogovore, za smeh in resne teme, ki smo se jih dotaknili med hojo in postanki. Lepo je deliti z drugimi, tudi ko se ustavimo in potegnemo dobrote iz svojih nahrbtnikov. Cel dan pa nas je obsipavalo sonce s svojo svetlobo in toploto. Tudi burjo smo skusili in kdor ni imel dobre vetrovke, ga je res prepihalo do kosti.

Bogu hvala za še en lep, bogat dan, ki smo ga srčki skupaj preživeli.

Marija

Murter 2015

DSCN3435Letos smo se jaz, moja mami, Tomaž, Tatjana, Jana, Tanja in Zdenka zbrali 26. 8. na parkirišču v Ljubljani in se odpravili proti Murterju. Z mami sva imeli »veliko katrco«, kamor smo zbasali prtljago, Tomaž pa se je ponudil , da bo vozil avto.  Že med vožnjo se mi je zdelo, da bo letos Murter prijeten in sproščen in da se bomo dobro razumeli. Maja mi je umrl dedek, tako da sem komaj čakala teh počitnic, da se spočijem, umaknem od skrbi, razveselim svojo žalost … Vedela sem, da bom med dobrimi ljudmi, ki so šli v življenju skozi težke stvari, da me bodo lahko razumeli in sprejeli mojo stisko. Ko smo prišli na hrvaško stran, se je počasi začelo topliti, izza oblakov je prišel sonček, videli smo morje in na zadnjem postajališču smo se veselili, da imamo le še 1,5 h do našega cilja. Prvič sem videla Jano in Tanjo, vendar smo si bili blizu in že takoj delovali kot dobra skupina.

Razdelili smo si sobe, se dogovorili, kdo bo kateri dan kuhal, Tomaž je bil naš glavni ekonom in organizator. Počasi smo se razpakirali in odšli na plažo. Že prvi dan je ob obali nastopila Dalmatinska klapa, bil je čudovit večer. Meni se je zdel ta začetek osvobajajoč, čustven, spominjal me je na dedka, ki je tako rad vrtel dalmatinske klape.

Vsak od nas je imel svojo zgodbo, ki smo si jo sproti povedali. Vsak od nas je bil tako drugačen, ampak kot skupina smo bili zelo enotni. Tomaž se je vsem poskušal kar najbolj prilagoditi, skrbel je za humorno vzdušje – med ženskami je bila to zelo težka naloga. Velikokrat nas je nasmejal in nasploh smo se vsi ogromno nasmejali. Nismo bili zamerljivi eden do drugega, ampak iskreni, znali smo se pošaliti iz težkih stvari, nasmejati naši preteklosti, iz banalnih narediti smešne stvari …

V nedeljo so prišle še Marija in Romana ter Tatjanina hčerka Urška. Urška nam je povedala, da zelo rada dobro je in da rada dobro kuha. MMM … in nam je naredila odličen veganski burek z rdečo peso. S Tatjano sta nam ga prinesli za malico na plažo, jedla sem ga čisto počasi, da je trajalo dlje. O D L I Č N O. Upali smo, da bo Urška ostala dlje, vendar je odšla že v sredo.

Na plaži smo kraljevali pod borovci, vsak je imel svoj prostor. Tatjana je bila ponavadi v »jami« med skalami, Tanja je bila »kraljica« v svojem sedežu malo više na skalah in je imela pogled na vse, če pa si je zaželela gugalnik, si je celo napeljala mrežo med drevesi, se zleknila noter in uživala. Jana je mirno brala, nas poslušala, včasih zaspala …, jaz in Tatjana sva največkrat brali kake zeliščne knjige  ali revije,  Zdenka je kvačkala, moja mami je potrebovala svoj mir v svoji »jami«, Romana je brala, Marija je vneto vedno kaj modrega povedala. Ko pa smo začeli debatirati, nas ni moglo nič ustaviti. Sredi pogovora se mi je zdelo, da so naše debate težke za druge ljudi. Jaz pa sem si mislila: »Veš kaj, Nina, vse leto se zadržuješ, kaj boš rekla, komu boš rekla, koliko boš povedala, kaj si bodo mislili …« TU JE VSE TO ODPADLO. Se mi zdi, da je bil Murter po celoletnem boju in konfliktih odmor zame, za vse nas. In ko sem slišala življenjske zgodbe teh ljudi, sem jih lahko bolj razumela in začutila. Ves čas sem si samo ponavljala: »Kaj vse ženska zmore nositi!«

Zdi se mi, da smo bili spoštljivi med seboj in blagoslovljeni, enega duha. Res bi se strinjala s Tanjo, ki pravi, da smo »kvalitetna družba«. Druge sem doživljala kot zelo odgovorne starše, ki delajo na osebni rasti in živijo v veri.

S Tatjano sva nabrali kar nekaj zelišč, »narobutali« smo tudi veliko fig in na koncu sta Romana in Tatjana sestavili recept Murterja 2015 – figovo klobaso.

Skoraj vsak dan smo šli zvečer na sprehod, se enkrat udeležili debitantskega nastopa pianistke … Vedno se je kdo od nas ponudil in pogostil s kepico sladoleda. Tomaž je bil tako odličen ekonom, da smo si zadnji dan privoščili kosilo ob morju.

Zadnji dan je bilo poudarjeno, da bi bilo lahko več duhovne hrane. Med tednom smo dobili Cvetkino prošnjo, da molimo zanjo. Zbrali smo se ob mizi in molili, neverjetno, kako molitev združuje. Cvetka, hvala za prošnjo! Marija je opozorila tudi na vizijo srčkov, kako naprej, da se bo skupina ohranila. Na koncu sem dejala, da sem hvaležna mami, ker obiskuje to skupino, kjer je srečala dobre ljudi in kjer je ogromno duhovne komponente, ki jo ranjeni ljudje po ločitvi potrebujejo. Sama si želim, da bi se poročila in se ne ločila, vem pa, da ločitev ni osiromašenje, kvečjemu lahko otrok ob tem uvidi ogromno stvari, za katere prej ni vedel, da kaj »ni prav«. To pa daje pogum za naprej.

Nina Skitek

Romanje na Svete gore nad Bistrico ob Sotli 13. 9. 2015

svete goreZapisal: Tomaž Rozman

Človek je homo viator (popotnik, romar) in romanja so pobožna vaja tistih, ki kakor koli verujejo v boga oziroma božanstvo. Izraelci so npr. gojili romanje do jeruzalemskega templja, vsako leto za praznike. Kristjanom je romanje priložnost za versko razmišljanje o naravi in življenju na zemlji ter o Cerkvi kot romarici k troedinemu Bogu. Romarji so se zahvaljevali za prejeto milost, ozdravljenje, za pomoč v težavah in uslišane prošnje. Svojo prošnjo ali zahvalo so izrazili tudi s slikami. Tako so nastale  t. i. votivne podobe (ex voto) po zaobljubi. Nastanek večine božjih poti je zavit v legende ali pa je povsem neznan. Ker Marija ni bila mučenka in po njej ni ostalo nobenih telesnih svetinj, so nastale njej posvečene božje poti tako, da so častili njeno podobo.

S tem uvodnim razmišljanjem sem želel začeti predstavitev tokratnega, 10. romanja skupine Srce na Kozjansko v osrednje Obsotelje. Pomemben del Marijine romarske poti, ki vodi iz Čenstohove na Poljskem prek Levoče na Slovaškem do Mariazella v Avstriji, nato pa skozi Gradec v Slovenijo in naprej na Hrvaško, poteka prav po Kozjanskem regijskem parku.

Letošnja prva božjepotna postaja je bilo Bizeljsko, kraj prvega kaplanovanja Antona Martina Slomška od 8. septembra 1825 do 3. aprila 1827. Takratni župnik mu ni bil samo nenaklonjen, ampak mu je celo nasprotoval, tudi splošne razmere so bile neurejene (tako kakor po vsej lavantinski škofiji). Verniki so bili razpuščeni in versko mlačni.

V Slomškovem času se je začela prebujati narodna zavest v evropskem prostoru. Nastajati so začele večje države, kot so Velika Britanija, Francija, Nemčija, Italija … Manjši narodi in ljudstva pa so bili zaradi majhnosti v slabšem položaju. Narodnost so različni narodi pojmovali različno. Tako so jo npr. Francozi in Angleži opredeljevali s pravico zemlje – jus soli (ozemeljsko  načelo), Nemci in Italijani pa s pravico krvi – jus sanguinis (skupna biološka narojenost). Porajala se je nevarna ideja nacionalizma, ki poveličuje idejo o kulturnem narodu, ki je nad državo. Ideološka mobilizacija se je začela s pomočjo šole, ki postane splošna, in obveznim služenjem vojaškega roka.

  1. M. Slomšek se ni ukvarjal z ideologijami, znal pa je biti z ljudmi, med njimi in pri njih. Dobro je poznal življenje in težko delo na tej gričevnati pokrajini, ki ga je tako navdihovala, da je začel zlagati priložnostne pesmi (En veseli hribček ipd.), z njimi pa spreminjati versko in družbeno življenje Bizeljancev. Ljudem se je prikupil z zavzetostjo, delavnostjo in predvsem z gorečnostjo v svojih pridigah. Zavedal se je, da je preobrazba mogoča z dobro vzgojo mladih, zato je starše rotil, naj pošljejo otroke v šole, in sam ustanovil nedeljsko šolo. Od kod Slomšku toliko potrebnih moči? Bil je kreposten, močan v veri, trden v upanju in ponižen v ljubezni ter silno sposoben človek.

O Slomšku in zgodovini cerkve sv. Lovrenca nad vasjo Bizeljsko nam je temeljito spregovoril župnik Vlado Leskovar. Široko nam je odprl tudi vrata župnišča, da smo si ogledali Slomškovo spominsko sobo in župnijsko vinsko klet.

Naša druga oziroma osrednja romarska postaja so bile Svete gore nad Bistrico ob Sotli, kamor je zelo rad zahajal tudi Slomšek. Gora je ena sama, množina pa je bržkone uporabljena zato, ker je na vršnem grebenu kar pet cerkvic. Baročna romarska cerkev je posvečena Marijinem rojstvu in velja za prastaro romarsko središče, omenjeno leta 1265 kot Monte Sancte Maria. Stenske poslikave v stranskih ladjah v cerkvi Marijinega rojstva pričujejo o različnih uslišanjih, ki so se zgodila na priprošnjo k Svetogorski Mariji. Tu smo se pridružili krajevnemu občestvu in prisostvovali rednemu bogoslužju. Po maši smo si ogledali tudi razstavo oblekic za Marijo in Jezuščka, sedeča na prestolu sredi cerkve, ki ju preoblačijo. Župnik Damjan Kejžar nam pripovedoval o zgodovini cerkve in pokazal najstarejšo votivno sliko iz leta 1680. Pod cerkvijo Marijinega rojstva sta starejši kapeli, posvečeni sv. Juriju (iz 6. stoletja!) in sv. Martinu, nad njo pa še dve, ena posvečena sv. Sebastijanu in Fabijanu, druga pa Lurški Materi božji. Različni viri navajajo, da je v dobi jožefinizma duhovno življenje tod zamrlo. V drugi polovici 19. stoletja pa so Svete gore začele doživljati ponoven razcvet.

Razen trem romanjem, ki so tod pred kratkim že bili, nam je bil sila zanimiv tudi letos obnovljeni grad Podsreda, ki nad istoimenskim krajem štrli iz zelenega gozda na pobočju Orlice. Je ena od točk na romarski poti Eme Krške, ki povezuje kraje, pomembne za življenje in delo te svetnice. Grad ima najbolje ohranjeno pravokotno srednjeveško zasnovo (romanski ostanki so vidni v vseh nadstropjih), danes pa so v njem urejeni muzej in galerije (razstava stekla, stalna razstava Franceta Slane, spominska soba, posvečena nekdanji grajski lastnici Emi Krški, predstavitev redkih rastlinskih in živalskih vrst tega območja …) ter informacijsko središče Kozjanskega parka. Znane so tudi glasbene prireditve na gradu in oktobrski fotografski ex tempore.

Po kosilu v Bistrici ob Sotli smo se zapeljali še v Olimje, kjer je imel Slomšek 1824 novo mašo v cerkvi, posvečeni Mariji Vnebovzeti. V kako težkih razmerah je živel, da nove maše ni pel v rojstni župniji na Ponikvi, temveč tukaj? Božja previdnost pač vedno deluje in siroto Slomška je ves čas podpiral olimski župnik in dobrotnik Prašnikar.

Samostansko cerkev so zgradili pavlinci med letoma 1665 in 1675 na zahodni strani starodavnega gradu Olimje. Cerkev ima značilno baročno notranjost, glavni trinadstropni pozlačeni oltar v prevladujoči črni barvi z dvema stranskima oltarjema ji daje enkratno prepoznavnost. Drugi dve značilnosti Olimja sta stara samostanska lekarna z bogato poslikanimi freskami s svetopisemskimi prizori in vrt z zdravilnimi rastlinami. Že naši predniki so govorili, da za vsako bolezen zdravilna rožca raste. Tukaj so patri sistematično začeli proučevati zelišča, tudi minoriti, ki so nasledili pavlince, vendar so bolj kakor v rožce zaupali v moč molitve, nam je povedal br. Jože Strojin.

Nagledali smo se krajev dveh svetnikov, A. M. Slomška in Eme Krške, sonce je toplo sijalo, vse je bilo zeleno in na svojem mestu, kakor je lahko le v Božjem stvarstvu. Molili smo, peli (tudi vse Slomškove, ki smo jih znali) in se imeli čas pogovoriti med seboj. In romarske želje smo izrazili Mariji na Svetih gorah: zase, za svoje družine, za vse srčke, za begunce …