Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Objave

Čudovita majska nedelja

Čudovita majska nedelja. Odločim se, da prvič grem s skupino razvezani na pohod iz enega razloga, ker je v bližini doma.

Po več kot desetih letih od razveze si dovolim, da pustim odrasla otroka sama in grem.

Zbrali smo se v Škrbini na Krasu pri sveti maši. Moški, ženske različnih starosti, a z eno skupno, veliko bolečino – razvezo. Razveza nam je spremenila življenje, zaobljube pred oltarjem nismo mogli uresničiti, bilo nam je hudo v razmerju, prehudo za otroke in njihova mlada življenja.

Od cerkvice v Lipi smo se po stezi vzpenjali po pobočju Trstelja do Stjenkove koče. Potka se vije v hladni senci pod krošnjami dreves, med cvetočimi majskimi cveticami in čudovitimi travami. Vonjave pomladi in enakomerna hoja mi priženejo razmišljanje o mojem načinu življenja. Delo, dom, skrbi. Mar je to življenje? Zakaj si pogosteje ne privoščim uživati v božjem stvarstvu? Zakaj vedno hitim in ne vidim Sonca, ne občutim miru, ne hodim bosa po travi, ne poslušam vetra, se ne pomenkujem dobrimi ljudmi?

Od koče do vrha Trstelja se dospe zelo hitro. Skoraj prehitro smo na vrhu. Čaka nas čudovit razgled  na Vipavsko dolino, na Tržaški zaliv, Kras. Kako lepa je Slovenija.

Malo smo se odpočili, se okrepčalim in  tkali vezi z neznanimi ljudmi iz skupine. Gospod Silvan, vodja izleta, domačin, nas je zatem  vodil do kraške jame Jerihovca, dolge 200m. Vojaško vzdušje nam je pričaral s črtico Ivana Cankarja »Gospod stotnik«. Jama je malo znana, neoznačena, celo domačinom, a zelo pomembna točka med 1. Svetovno vojno, ker je služila kot bolnišnica za ranjene vojake iz Soške fronte. Po kamnitih stopnica smo se spustili v jamo, svetilke so bili kar naši mobilni telefoni. Neverjeten zgodovinski dragulj. Še vedno so lepo vidne poravnane površine, kjer so bili nameščeni pogradi, na koncu pa korita za umivanje. Predstavljam si trpljenje, bolečine mladih in ranjenih mož, ki niso imeli mirne mladosti, niti dovolj hrane, ne zavetja hiše.

Druženje smo nadaljevali na posestvu g. Silvana, ki ga imenuje Kamp sv. Valentina. S skupnimi močmi smo pripravili mizo, spekli nekaj mesa in uživali v kraški pokrajini, sveže nabranih češnjah  in gostoljubju gospoda Silvana.

Hvala za vse lepo.

Kamen Bončina

GALERIJA SLIK:

Srčki na Sv. Joštu nad Kranjem

  Za zadnjo aprilsko nedeljo je bilo napovedano lepo, pomladno toplo in sončno vreme. Meni pa se je obetala samotna nedelja, saj sta hčeri preživljali vikend pri očetu, sin pa je imel celodnevno srečanje s skavti. Ponovno ta občutek zapuščenosti in krivice,  ko bi vendarle moralo biti drugače…

In nato na Facebooku objava o pohodu skupine Srce na Sv. Jošta. Malo razmišljanja in nato odločitev – grem.

   Nekaj se nas je zbralo že pri Ignacijevem domu. Po poti se nam je pridružilo še nekaj srčkov in kmalu smo prispeli do parkirišča kjer smo pustili avtomobile in vzeli pot pod noge.

  Pot v glavnem speljana po gozdu je kot prispodoba življenja. Polna korenin, ki se prepletajo – kot težave, ki jim včasih ni videti konca… na trenutke strma in naporna – a z vsakim korakom smo bližje vrhu, bližje čudovitemu razgledu, bližje Njemu, ki osmišlja naše napore, trpljenje… naš trud da vztrajamo. V prijetnem klepetu in krajših postankih, da smo malo »zadihali« smo se približali našemu cilju. Čudovit razgled po okoliških hribih in dolinah je v trenutku pregnal utrujenost.

    Najprej smo si v družbi mežnarja ogledali Finžgarjev dom. Pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar je namreč leta 1899 služboval prav pri Sv. Joštu in tu dokončal pisanje romana Kvišku. V bližini je včasih stala velika mežnarija – dom za prenočevanje duhovnikov in romarjev, a so jo leta 1944 razstrelili partizani. Na vrhu sta še gostilna in kapelica Marije Snežne.

  Po malici, kratkem klepetu in kavici smo imeli sv. mašo v cerkvi. Doživeti daritev prav okrog oltarja je posebno doživetje, posebna milost občutja Njegove bližine. Kot Vstali pokazati svoje rane in s tem dokazati, da je tudi po trpljenju življenje, da je ranjenost del hoje po poti za Njim. Pozdrav miru združen z objemom daje poseben pečat sprejemanju drugega, njegove preteklosti, njegove poti….

  Po maši smo si ogledali še svete stopnice ki vodijo do oltarja Žalostne Matere Božje.

  Ob  sproščenem druženju in klepetu, kot da smo že stari znanci, pa čeprav smo se nekateri prvič srečali je čas kar prehitro minil.

  Sledila je še pot v dolino. Pri avtomobilih še kratka strnitev vtisov, malo načrtov za naprej in seveda blagoslov patra Tomaža, ki je dan preživel z nami in mu tako dal duhovno globino.

  Hvaležni Njemu za čudovit dan in drug drugemu za prijetno druženje smo se poslovili.

Magdalena Krašna

Od Repenj do Smlednika

Na praznik Marijinega oznanjenja smo se srčki zbrali v Vodicah nad Ljubljano. Tam sta pokopana duhovnik Andrej Plečnik, brat znamenitega arhitekta, in Šimen Prešeren, oče največjega slovenskega pesnika. Ker se Šimen v Vrbi zaradi grobega zeta ni dobro počutil, je zadnja leta preživel na Skaručni pri bratu duhovniku, medtem ko se je njegova žena Mina preselila k sinu duhovniku na Koroško in umrla v Šentrupertu pri Beljaku.

Svoja vozila smo zapustili ob samostanu šolskih sester v Repnjah, potem ko smo si pogledali spominsko ploščo jezikoslovcu Jerneju Kopitarju. Pot do smledniškega gradu je dobro označena in po prvem vzponu se vije po gozdnem grebenu brez omembe vrednih spustov in dvigov, skozi veje na desni pa smo se lahko spogledovali s Šmarno goro. Vseh 17 pohodnikov je napredovalo brez večjega napora, časa in priložnosti za pogovor je bilo na pretek, nekateri so nabirali celo regrat.

Po desetih minutah smo obšli cerkev sv. Tilna iz 15. stoletja, katere obzidje še opozarja na protiturški tabor, ter v uri in pol prišli do mogočnih razvalin gradu smledniških gospodov. Z obzidja smo imeli čudovit pogled na Sorško polje in Kamniške planine. Gospod nam je res podaril sončno in toplo soboto, čeprav so bile vremenske napovedi sprva slabe.

Navzdol smo se, potem ko smo pri gostišču posedeli in pomalicali, spustili ob 14 kapelicah križevega pota iz leta 1772, ki so bile obnovljene na začetku tega tisočletja. Serpentinasto se nizajo po smledniškem hribu v črti od gradu do Krvavega znamenja, kapelice v spomin na deželnoknežje morišče na polju blizu cerkve v Valburgi. Potem pa smo se od postaje do postaje spet vzpenjali, pojoč in beroč Križev pot razvezanih, ki je nastal lansko poletje na Murterju. Najmlajši udeleženec, Silvin vnuk Urban, ga je lepo uvajal z Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

Hvaležni za izkušnjo te postne molitve in našega druženja smo se v zgodnjem popoldnevu odpravili vsak na svojo stran – nedelji naproti. Hvala ti, Gospod!

zapisala Helena Škrlep

GALERIJA SLIK:

Podoba Boga – premišljevanje po duhovnem vikendu “Srce ob srcu”

Duhovne vaje Zaplana od 20. do 22. januarja 2017

 Po zadnjih letih duhovne suhote, preizkušenj, dvomov sem skoraj »že obupal«. Čeprav duhovne vaje sicer že dlje časa prakticiram, pa se kaj hitro zgodi da se znova ujamem v »stare« pasti. Skušnjava se kaj hitro prikrade v misli, da zame odrešitve ni. Če le zgolj sam predelujem svojo življenjsko zgodbo, pa naj pod različnimi vidiki osmišljam kot tiste sence, zaradi katerih sem na koncu vedno osamljen. Izkustvo lahko osmišljam na spoznavnem področju, vendar se učim z »kilometrino«, da vaja dela mojstra in mojster vajo.

Skušnjava  je zato morda za tiste, ki se že dalj časa soočamo z razvezo kot življenjskim neuspehom, da doživljamo sebe na nivoju čutenj kot grešne, v smislu zaradi lastne podobe Boga. Člani Skupine sicer ne živimo več v partnerskih odnosih, pa vendar smo si lahko med seboj zrcalo, v različnih priložnostih, ko se sprašujemo, kdo izmed nas je pravičen?

 Ko sem pred časom imel nekaj možnosti raziskovanja na področju duhovnosti, sem se zdrznil. Vsaj meni se je zdelo, sicer po mojem prepričanju, zelo »problematična« podoba Boga, ki je zasidrana med nami. Podoba Boga, ki še vedno »dobro plačuje in hudo kaznuje«, v smislu, da je dobro, oziroma hudo, pridevnik. Tukaj je izhodišče za slehernega, da vsak pri sebi odkrije Boga, »dobrega in usmiljenega Očeta«, ki grešnika odreši, na način, da se ne počuti »izobčenega« kot osebnost, čeprav zadoščevanje za greh ostaja.

Pri sebi sem to prepoznal v izkustvu kot otrok z lastnim očetom. Kaznoval me je, sicer za neko moje dejanje, ki ga nisem storil v zavesti, le v nemoči, da bi se tretjemu uprl. Po drugi strani pa sem bil kot otrok priča razprtij, ki so se odvijale zaradi posedovanja dobrin, in nenazadnje dediščine, pri sorodnikih in sosedih. Prepir in obračunavanje sta bili življenjsko vedenjski vzorec medčloveških odnosov in splošnega občevanja. Bil sem jezen, seveda na očeta , ki me je kaznoval, pa tudi na druge, ki so se mi zdeli kot hinavci. Ali pa primer z osnovne šole, kjer so učitelji, ki so raziskovali primer kraje, delovali na način, da Bog vse vidi in vse ve. Policijske metode na način zasliševanj, ustrahovanj, maltretiranja, sicer večjega števila možnih storilcev so pustile sliko na vzgojnem področju. Grešnika so odkrili, tistim, ki »nismo« bili osumljenci, se nikdar nihče ni opravičil. To je ostalo v otroški psihi na nezavednem področju. Vzgoja je temeljila na paradigmi, da je kazen vzgojna v realnem življenju, plačilo pa bomo deležni šele v nebesih. Teologije kot same, in kot take, na nek način ne morem obiti v kontekstu časa in kraja, ter dinamike njenega razvoja.

Jaz sem to izkustvo potlačil, nikdar ga nisem in ne bom pozabil. To je bilo leglo, sicer pri meni za vse tiste zamere, ki se jih gojil do drugih, bile so bolečina in trpljenje. Nihče mi tega ni razložil. Kot otrok sem bil podvrženi vzgoji, da bi bili ljudje pravični, in da bi to ponotranjili kot vrednoto. To doživetje sem okusil kot trpko izkustvo. Bolečina, ki se vrača v obliki »flash backa« je »bila« ovira mojega neodpuščanja. Danes moram to razumeti, če želim odpustiti, ovrednotiti sicer to mojo osebno izkustvo. Danes sem lahko v skušnjavi, če se prepuščam samogovorom, ko v svoji nemoči gojim jezo do vseh, ki so bili, in so še danes po hierarhični lestvici pri meni »nad menoj« oziroma predstavljajo« avtoriteto. Poznamo primere iz svetovne zgodovine, kaj so jeza, zamere, krivice in maščevanje. Tukaj lahko prosim usmiljenega Boga odpuščanja, v novi zavesti, oziroma novi podobi Boga. Tedaj Bog oživi, vstane iz groba in je zato vstajanje samo.

Skušnjava pride pred grehom največkrat v zvijači sami, kot je opisano v svetopisemski podobi v primeru Adama in Eve, »V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in hứdo« (1Mz 3,5), in njunem izgonom iz raja.

Tomaž Rozman

Duhovni vikend za razvezane “Srce ob srcu”

Duhovni vikend za razvezane »Srce ob srcu« je potekal od 20. do 22. januarja v Domu Bratstva na Zaplani http://domzaplana.si/

Zbralo se nas je 23 pogumno odločenih, da vstopimo v okrevanje od traume ločitve s pomočjo zakramentov (evharistija, spoved, bolniško maziljenje), podelitve svoje življenjske zgodbe, meditacij, skupne in osebne molitve ter premišljevanj. Doživeli smo izkušnjo osvoboditve, ko smo z drugimi v varnem prostoru, pošteno in odkritosrčno delili osebno izkušnjo.  Bog nam je v obilju izlival moč in usmiljenje. Osvobajal nas je bremen preteklosti, ki so se skozi solze izlila v božje naročje.
Vikend je vodil p. Tomaž Mikuš z ekipo (Karmen Kristan, Sonja Ramovš in Gena Pupis).  Gena in Sonja sta dobro poskrbeli za naše želodčke predvsem z odličnimi, domačimi enolončnicami. Vodili sta tudi skupini za podelitev osebne izkušnje poleg  Karmen in Tomaža.

Prvi dan smo plesali v krogu, spoznali eksamen in drug drugega. V naslednji dan smo vstopili s obredom pitja iz “Keliha grenkobe”, ki je odprl vrata v naše življenjske zgodbe. Karmen nas je popeljala v molitev s telesom in v prepoznavanje in izražanje jeze, preoblečene v žalost. Evharistija nas je povezala v Ljubezni in nam dala novih moči. Sprehod v lepoti Zaplane nas je poživil. Celonočno čaščenje nas je  zaobjelo v zahvalah za ta duhovno bogat dan.  V nedeljo smo vstopili z molitvijo s telesom, napisali pismo (bivši_emu možu_ženi, otroku, staršem..), sprejeli Gospoda v evharistiji in se poslovili po refleksiji vsega doživetega.

Duhovni vikend je bil naporen, izjemno bogat in zdravilen za naše rane. Hvala Bogu zanj!

Zapisala: Karmen

Odmevi udeležencev:

MOJE SPOZNANJE O SEBI

  1. Da sem zelo ranljiva – da se ne postavim zase. Šele začela sem se spoznavati: jezo, žalost. Ta leta je bilo to težko ubesediti, ker nisem imela sogovornika in sem se bala le – to spregovoriti, da ne bi bila zaznamovana. Svobodna volja – izbira poti.
  2. Da sem dragocena v Gospodovih očeh. Čustva jeze, žalovanja; so običajna in se ne morejo izraziti. Odpuščanje z Božjo pomočjo.
  3. Ponovno sem spoznala, da so občutki, ki sem jih prejela v primarni družini, lahko v delni meri ponovijo. Od mene, moje odrasle drže, da se vzamem resno, da ne želim drugim za vsako ceno ugajati, mi pa lahko pomagajo, da se osvobodim negativnih vzorcev iz primarne družine.
  4. Da sem pogumna, da preveč kritiziram sebe, da imam v sebi moč, da sem imela lepo otroštvo, čeprav nisem dobila besed potrditve.
  5. Da je Bog Ljubezen in nas nenehno kliče. Da je Sveti duh na delu, ki zelo tiho govori; slišimo ga lahko samo v tišini, molitvi, v čistem srcu. V taki skupini.
  6. Da je v meni še vedno veliko bolečine iz otroštva, da še gojim zamere, do ljudi, ki so me spremljali na poti ločitve. Da se moram opravičiti svojim otrokom. Da sem vseeno dosegla velik duhovni nivo in da sem že veliko naredila v teh letih na sebi. Da moram z možem narediti spravo.
  7. Gospod bo imel še veliko dela …, da bom bližje Njegovi podobi. V meni je še veliko bolečine, ki se ne da izreči. Potrpežljivost. Vse se zapiše v telo.
  8. Pogovor o ranah je nujen. Ranljivost je rojstni kraj pripadnosti, veselja, empatije, povezanosti. Hvaležnost, da si dovolim, da povem svoje rane. Vem, da sem izgovorila stvari, ki jih prej še nikoli nisem.
  9. Pogovori in podelitve izkušenj osvobaja, ker se počutim razumljeno in sprejeto. Skupina razvezanih je zdravilo in milost ne pa odvečno obujanje težkih spominov. Ni druženje z ranjenimi ne pomeni več teže zame in moje počutje. V drugih najdem sebe. Spoznanje, da so rane ločitve še zelo žive; primerjam se in se ne cenim.
  10. Spoznala sem, da je čas, da jaz naredim prvi korak v odpuščanju. V konkretnem primeru, da pristopim in se opravičim. Spoznala sem, da se je težko opravičiti in hitro najdem izgovore ali dejanja, da se mi ni potrebno opravičiti. Spoznala sem, da je primeren čas, da se z bivšim možem pogovorim in opravičim za moj delež v ločitvi, da sem ga prizadela. V tem času sem prebolela ločitev, sva v solidnih odnosih in to lahko naredim. Bi koristilo obema. Šele s tem bi lahko ločitev »zaključila« in bila mirna.
  11. Moje spoznanje je prišlo ob vprašanju zakaj sem se poročila z njim. Vse skozi sem imela, da je bila to ljubezen … včeraj sem prvič trčila v to razmišljanje.
  12. Čeprav uradno in fizično ločen NIKOLI NE BOM, kar je verjetno velik problem. Kako naj to prebolim? (želim si pomoč – sodelovanje bivše žene). Krivim sebe.
  13. Največje spoznanje, da nas je veliko s podobnimi zgodbami, pa vendar različnimi. Vsi smo, ko govorimo o ločitvi, žalostni, ko pa je potrebno ali nepotrebno, se znamo šaliti, smejati … Nismo si zaprli vrata. Enkrat ločen, vedno ločen, to je neizbrisno.
  14. Ločitev je križ. Še danes po 18 letih ne morem doumeti. SPREJEMANJE. Postaviti se zase. Avtoriteta je odsoten čustven oče.
  15. Kako malo se poznal ženo v njenih potrebah. Za mojo žalostjo se skriva jeza.
  16. Prišla do spoznanja, da nisem izražala potreb. Ob pisanju pisma bivšemu možu, sem prepoznala v sebi osebo, ki je naredila in razumela vse, da bi bilo za njega dobro (kot naredi mama otroku – sinu. Ko ne razmišlja o sebi … Zavedam se, kot da me v tem obdobju ne bi bilo. Kot moja mama. To je bil tudi njen napotek meni in njeno življenje …
  17. Globina in razsežnost ranjenega odnosa. Jaz – Luka/ jaz – Ana.

NAJMOČNEJŠE DUHOVNO ČUSTVO

  1. Oživela v vajah. Da sem v Božjih očeh razumljena, da je Jezus tisti najboljši sogovornik, na katerega se lahko obrnem.
  2. Tudi moj mož je dragocen v Gospodovih očeh.
  3. Ugotavljam, da bi potrebovala postenje oz. manj suhe hrane in več tekoče. Je pa res, da moje zdravstveno stanje ni optimalno.
  4. Mogoče kakšen sprehod več in še kakšen tak vikend.
  5. Da izženem strah iz srca in v težkih zadevah bolj zaupam v Božjo previdnost in rešitev. Prepričanje, da sem že zelo blizu svetlobi. Nadaljujem z delom v skupini.
  6. Predaj bolečine. Spusti iz rok, zadihaj. Moja nemoč – nekatere stvari ne moreš spremeniti. Način priprave programa mi je bil zelo všeč. Vse je bilo tako vodeno, da si lažje v sebi našel odgovore.
  7. Ponovna potrditev. To je izvrstno ………. Da …. Prestar za Boga … in podelitvijo osebne izkušnje. Sestopimo iz glave v srce, kajti Gospod naj….. spregovori na srce in On edini spreminja, ozdravlja, odrešuje. Maše!!
  8. Biti priča delovanja Boga, ko vidim, da ob nekaterih ljudeh, kako se stvari premikajo, osvetlijo, postanejo bolj ostre. Nič me ni bilo strah povedati. Rana prinese tudi veselje, radost in ne samo bolečino. Križ grenkobe. Napisati si pismo; to mi je bilo zelo dragoceno in ga potem prebrat drugim. Tega še nekaj časa nazaj ne bi mogla.
  9. Maše, obhajilo pod podobo »kruha«, maziljenje, križanje in vino grenkobe, molitev za ločence, sprava. Podelitev v skupinicah. Čudovito vodenje p. Tomaža. Duhovno pismo. Močna prisotnost Jezusa med nami.
  10. »Mir s Tabo« danes, ko sem začutila, kako je mir potoval okrog in nas vse objel. Poglobljeno prekrižanje: takrat sem začutila pomen križa telesno (očetova skrb, da sem ljubljena, prisotnost Svetega duha in objem). Molitev s telesom mi je odprla novo dimenzijo.  Začetek dneva s takšno molitvijo s telesom in afirmacijo bi lahko pozitivno vplivalo na dan.
  11. Jezus je vedel, da ga bo Juda izdal, a ga je vseeno izbral. Brez tega ne bi bilo križa in vstajenja. … Jaz seveda nisem vedela, da bo tak konec in ga tudi nisem pričakovala, a vendar je ta križ moja pot k globji povezanosti z Njim.
  12. Bog dopušča tudi ločitev. … Kaj je skupnega med  pravičnost – ljubezen.
  13. Jok, da gre iz človeka. Jokajo tudi ljudje, ki izgledajo duhovno močni. Izkušnje kako Bog res poskrbi. … Pri ločitvi gre za reševanje otrok, kože, ne stvari. … Pravniki imajo svoj pogled. … Ljudje so odprti. Močni ljudje.  … Pismo.
  14. Križ je resnica – bolečina je pot. … Vera je utemeljena na paradoksu (slabo spremeni v dobro). Kar ne moreš spremeniti – … Smrt ni dokončna – vmes je strah, bolezen?? … Vstajenje je brezmejno, brezčasno.
  15. Občestvo odrešuje.
  16. Da je v meni ogromno žalosti (solza), da sem se začela odpirat, da pa sem se odprla, je bila posledica moje osebne?? podelitve v skupini, ko sem podelila nekaj, kar nisem še nikjer; da sem dobila pogum – Bogu hvala!
  17. Intimni prostor ranljivosti – njena moč.

KAJ BI ŠE POTREBOVAL?

  1. Duhovne vaje, kjer bi se bolj poglobili v čustveno otroško ranjenost in zlorabo.
  2. Enkrat tedensko najmanj take ali podobne duhovne vaje. Drug ob drugem se potolažimo in okrepimo.
  3. Ugotavljam, da bi potrebovala postenje oz. manj suhe hrane in več tekoče. Je pa res, da moje zdravstveno stanje ni optimalno.
  4. Mogoče kakšen sprehod več in še kakšen tak vikend.
  5. … da izženem strah iz srca in v težkih zadevah bolj zaupam v Božjo previdnost in rešitev. Poglobiti želim to prepričanje, da sem že zelo blizu svetlobi. Nadaljujem z delom v skupini.
  6. Vloga očeta in mame v našem življenju in vpliv na kasnejše življenje. Kako zaščititi otroke ob ločitvi. Čustvena navezanost (čustveni partner kot otrok). Moje vrednote kot ženska in njegove kot moški.
  7. Iz bolečine v radost življenja preko petja, izraznega plesa, risanja, skratka nebesednih ustvarjalnih tehnik.
  8. Še več časa za pogovor in sprehod. Malo časa zase. Vodeno meditacijo ob BB.
  9. Poglobitev in pogovor o odnosih z otroki po ločitvi (izkušnje s sinovi, hčerami …). Duhovna spremljanja, poglabljanje.
  10. Več pogovorov v skupini. … da bi spet začela pisat (dnevnik, občutja, zahvale, pisma … karkoli, da bi delala bolj kontinuirano).
  11. Predvsem pogovore o ločitvi na tej duhovni – globoki ravni, kljub temu, da sem vsaj po moje že ogromno naredila oz. napredovala, je še vedno cela gora vprašajev.
  12. Kraj, kjer bom sprejet. Ker je to bolj jasno stroki, naj oni govorijo.
  13. Žal mi je, da sem spoznala izkušnje – zgodbo samo šestih ljudi. Na skupino bom še prihajala. Verjetno se bom odločila tudi za dopust na Murterju ali v Španijo po Ignacijevih stopinjah. Morda kaj za otroke ali o otrocih. Rada bi videla, da bi si izmenjali telefonske številke ali elektronske naslove.
  14. Kako bi se zbližal s hčerjo, da bi bila obvarovana občutkov krivde in strahu. Ustavim se v začaranem krogu. Vaje za praktično izražanje JEZE (žalost). Več časa za delo po skupinah.
  15. Poglabljanje vsega. Začutiti jezo. Od kje prihaja?
  16. Varno okolje kot je skupina Srce ob srcu, da lahko nadaljujem svoje okrevanje …
  17. Postavljanje meja – ???

POZITIVNA KRITIKA – Kaj bi spremenila?

  1. Dobrodošla taka srečanja. Še kar naprej tako. Mogoče bi bilo potrebno narediti reklamo za ta duhovna srečanja tudi v Družini. Pa kaj več o tem tudi napisati.
  2. Netočnost pri napovedanih točkah. Več skupnih izletov v naravo oz. vmesnega prostega časa. Celonočno bedenje me je izmučilo. Predlagam večerno ali jutranje češčenje. Npr. namesto refleksije – izlet na sončen dan.
  3. V trenutkih, ko me je zeblo, treslo od mraza in groze, sem si zaželela, da bi bil na voljo topel prostor, kjer bi se lahko pogrela. Hvala voditeljem za potrpežljivost, čakanje, trud in vodenje duhovnih vaj.
  4. Mogoče še kakšen sprehod več in še kakšen tak vikend.
  5. Nič ne bi spremenila. Vse mi je bilo všeč in bilo je dobro.
  6. Ne bi menjala skupine na duhovnih vajah. Več prostega časa po kosilu. Krajši sprehod v naravi. Tema na skupinah se razdeli na daljši čas Npr.: dopoldan: pred poroko, popoldan: po poroki, drugi dan: ločitev. Zaključek: Bilo je zelo, zelo lepo. Odlična kuhinja.
  7. Rada sodelujem v DU. Izvrstno in bogato pripravljen vikend. Pogrešala sem več časa za stik – skupno bivanje v naravi; v obliki podelitvenega sprehoda ipd.
  8. Zvečer prej zaključek.
  9. Hvala organizatorjem. Več petja in duhovnih plesov (kitara, inštrumenti). Več sproščenega druženja in pogovorov. Morda v naravi. Skupna adoracija v skupinah (tema, izročitve). Morda večja delitev dela, da ne bi bila majhna skupina preveč obremenjena s pripravo hrane.
  10. V splošnem zelo dobro organizirano. Hvala organizatorjem. Več petja in duhovnih plesov (kitara, inštrumenti). Več sproščenega druženja in pogovorov. Morda v naravi. Skupna adoracija v skupinah (tema, izročitve). Morda večja delitev dela, da ne bi bila majhna skupina preveč obremenjena s pripravo hrane.
  11. Na začetku dela s skupino sem imela težave pri začetku in koncu dela v skupini, ko smo se morali prijeti za roke. Ta kontakt me je motil in sem imela močno željo, da bi rekla, da se ne bi držala za roke, ker se ne poznamo, pa nisem. Nekako sem se navadila, ampak tega naslednjič rajši ne bi več.
  12. Majhne skupine so ok., Tempo – ko je treba. Če je vreme – izlet. Efektivno.
  13. Več gibanja v naravi – meditacije. Menjati skupino po dveh krogih.
  14. Bila sem v vlogi voditeljice skupine, udeleženke in kuharice. V prihodnje bi se bolj posvetila duhovni plati, za svojo rast in rast drugih.
  15. Duhovni dom z vso postrežbo (razbremenitev sodelavk). Več ritualov, kot je kelih bridkosti. Manj natrpano soboto. Kakšno pričevanje osebno.

 

Kelih grenkobe

Odmev iz duhovnega vikenda na Zaplani

Pred menoj na mizi sta stala vrč in kelih, v katerega bom simbolično izlila nekaj kar je v meni, kar čutim globoko v svoji duši. Do trenutka ko sem prijela vrč, nisem vedela kaj bo to, nenadoma pa je iz mene bliskovito šinila ena sama beseda: ŽALOST. Presenetila me je , saj je prišla nekje iz globine, meni neznana, zadržana, zamolčana, zasramovana. Z njo so prišle solze, se nabirale v očeh in polzele po licih. Moja ŽALOST, le redko je v mojem življenju prišla na plan, kot da se je sramujem, se je bojim in je ne želim priznati. Če je samo malo pokukala, sem ji hitro ubežala. Zdaj pa je tukaj, pred menoj. V njej so moje izgubljene sanje, vsa moja bolečina, moja krivda.

 Vse bi moralo biti drugače, midva z možem skupaj, v oporo drug drugemu in otrokom na njihovi poti. Vse se je sesulo. Obema je bilo težko, čeprav sva si nadela drugačni maski. On si je postavil novo družino in želel ubežati spominom in odgovornosti. Jaz sama z otroci v vlogi mame in očeta, velikokrat na robu svojih moči in zmožnosti, zavržena in zapuščena. Otroci oropani svojih sanj, zaznamovani z ločenostjo, razpeti v ljubezni med mamo in očetom, v težkih trenutkih brez tako potrebne opore obeh. V tej žalosti so tudi vsa moja dejanja katerih se sramujem in me bolijo. Nekje je tudi žalost moje mame, že zelo zgodaj odtisnjena vame. Tudi ti Jezus si v moji žalosti, nisem našla prostora zate, ostal si odrinjen in nepriznan.

V mali skupini nas zbližajo naše zgodbe. Rane ki jih pokažemo se odpirajo, se nas dotikajo in povežejo. V bolečini nisi sam, si razumljen in sprejet. Se objamemo, poklepetamo in razveselimo drug drugega. Začutim spoštovanje ob vsaki zgodbi, veličino vsakega posebej, sočutje in občudovanje.

Jezus, v kelih grenkobe sem izlila svojo žalost, predajam ti jo, pomagaj mi jo odstirati, spoznati in nositi, brez sramu, s spoštovanjem do življenja, katerega si mi dal. Dal pa si mi tudi veselje, veliko veselja. Tudi njega ti izročam, pomnoži ga, naj ga občutim vsak dan, naj ga živim in delim z vsemi, ki mi kot velik blagoslov prihajajo na pot.

Gena Pupis

Sveta Fabiola Rimska

Sveta Fabiola Rimska

dobrodelnica (+ 399.)   God 27. decembra

Sveta Fabiola (Fabiola di Roma), ugledna rimska meščanka in zdravnica iz IV. stoletja, je zapustila neizbrisno sled s svojo dobrodelnostjo. Hči bogate in poznane rimske patricijske družine Fabia, se je razvezala od prvega moža, nasilneža, ki jo je tudi varal. Ker se je ponovno poročila, je povzročila velik škandal v tistih časih. V drugem zakonu je ostala vdova. Po opravljeni javni pokori (V Lateransko baziliko je prišla oblečena v vrečo) in podeljeni odvezi s strani papeža Siricija, je povsem spremenila svoj nekdanji način življenja in se vrnila v naročje Cerkve. Posvetila se je dobrodelnosti in s svojim velikim bogastvom pomagala cerkvam, siromašnim, bolnikom in ljudem v stiski. Bila je prijateljica svetega Hieronima, svete Pavle Rimske in svetega Pamahija. Osnovala je prvo javno krščansko bolnico na Zahodu in v njej osebno vsestransko skrbela za bolnike. Neutrudno jih je pobirala po rimskih ulicah, še posebej tiste, ki jih družba izločila.

Leta 395 je poromala v  Sveto deželo, obiskala svetega Hieronima in v Betlehemu delala kot gospodinja v tamkajšnjem gostišču svete Pavle. Pod Hieronimovim vodstvom je preučevala Sveto pismo in opravljala duhovne vaje. Želela je stopiti v samostan, ampak te namere ni uspela uresničiti. Sveti Hieronim je menil, da njena nemirna narava ni ustrezna za tiho samostansko življenje. Pregovoril jo je, da se vrne v Rim. Po vrnitvi v Rim je nadaljevala z dobrodelnostjo. S svetim Pamahijem, nekdanjim senatorjem,  je zgradila dom za siromake in romarje v stari, rimski luki Porte Romano ob ustju Tibere. O Fabiolinem življenju je pisal sveti Hieronim. Umrla je v Rimu 27. decembra leta 399. Njen pogreb je bil  prekrasna manifestacija hvaležnosti in spoštovanja prebivalcev Rima do te velike žene. Sveta Fabiola je priprošnjica razvezanih ljudi, vdovcev ter žrtev nasilja, prešuštev, nezvestobe in  v težavnih zakonih.  Zelo znan je Fabiolin portret s klasičnim rimskim profilom, delo francoskega slikarja Jean-Jacquesa Hennera.

5_Usmiljeni kakor Oče

srce-ne-sodiGeslo svetega leta je Usmiljeni kakor Oče. Kako se srečujete z usmiljenjem do teh, ki so vas ali vas še prizadevajo? Kaj je tisto, kar nas lahko drži pokonci v usmiljenju do bližnjih tudi takrat, ko v nas poka od jeze in razočaranja?

Vsak dobi križ po svoji meri in glede na ljudi, ki vstopajo v njegovo življenje. Vsi imamo svobodno voljo in Bog dopusti, da poleg posledic hudega, ki ga delam sama, trpim tudi zaradi zla, ki pride po drugem in bo le ta enkrat v kesanju dobil priložnost, da sprejme Božje usmiljenje.  Nebeški oče ljubi vse svoje otroke. Kot mama razumem, da bi izgubljenega sina zaradi skrbi zanj, ljubila še bolj. Drža ljubljenega grešnika je zdravilo proti obsojanju drugih in s tem tudi možnost, da se odprem odpuščanju, da spustim, od-pustim drugemu. Če se ne zavedam, da je meni veliko odpuščeno, ne morem biti usmiljena. Sama vidim, kako zapletena je moja zgodba in da jo lahko podelim le po delčkih. Še sama ne razumem vsega, kako bo razumel drug človek. Le Bog je, ki vidi v moje srce in pozna tudi moje namene, vzroke za določena ravnanja, rane moje duše…skratka pozna me popolnoma. On edini je lahko pravični sodnik in njegova pravičnost je usmiljenje. Zato mi pri rasti v usmiljenju pomaga, da ponavljam za papežem misel, »Kdo sem, da bi sodila.« in da hodim za Jezusom in se od Njega učim. Njegovi odnosi z ljudmi so vedno v sočutju. Znamenja, ki jih dela, zlasti v odnosu z grešniki, ubogimi, bolniki in trpečimi, so poučevanje o usmiljenju, ki nikogar ne izključuje.  Sama tega ne zmorem, lahko pa v Njegovi ljubezni. Zato je zame prva stvar, da se vsak dan znova trudim ostati v Bogu, v živem osebnem odnosu z Njim, ki me preobraža po božji podobi, za kar sem ustvarjena in v to poklicana.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

4_Vsak dan znova

molitevČeprav vam vera pomaga v trenutkih največje ranljivosti, celo teme, pa nas ne obvaruje pred trpljenjem. Kako je živeti s tem in se vsak dan znova odločati, da stopamo po poti usmiljenja, odpuščanja, ljubezni, ne da bi nam pri tem »zmanjkalo baterij«?

Mislim, da strah in odpor proti trpljenju izvirata iz vere, da je Bog vse ustvaril kot dobro in da trpljenje ni po Njegovi volji. Ta svet pa zaradi človekovega padca žal tiči v zlu in druge poti kot preko križa ni. Duhovni pogled na trpljenje pokaže drugačno sliko. Vidim, da trpljenje prinese veliko milosti, me preoblikuje in usposablja za usmiljenje, odpuščanje, ljubezen. Te izkušnje so najmočnejše sredstvo za odpiranje k Resnici. Ljudje s podobno izkušnjo se enostavno «zavohamo«, prepoznamo in se kaj hitro povežemo v podelitvi svoje stiske. To so veliko močnejše vezi kot nastanejo zgolj ob skupnem preživljanju lepega. Poleg tega se bolj oprimem Boga, ga bolj iščem, potrebujem, ljubim in zato prejemam več milosti. Zmotno je mišljenje, da Bog bolj obilno blagoslavlja  tistega, ki mu gre na videz vse dobro. Lahko pogledam samo sveto družino, svetnike in Jezusa samega, pa že vidim, da temu ni tako. Če trpljenje sprejmem, je nedvomno priložnost za duhovno rast. Če ne, pa bežim, se skrivam, zanikam, skratka postane moj sovražnik, ki me preganja. V tem je razlog, zakaj se je potrebno zahvaljevati tudi za hudo, ki me zadane.

Molitev je nedvomno tista baterija, sredstvo, ki omogoča, da vsak dan znova povabim Boga v svoje življenje, v svoj čoln. In potem življenjska pustolovščina šele postane divja, strastna, čudežna in lahko rečem, da vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…

3_Vera v usmiljenega Boga

13peccatricePravite, da ključno vlogo v vašem pogledu na svet še vedno ali pa vedno bolj igra vera v usmiljenje Boga. Psalmist pravi: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni, iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem.« Sliši se kot nekaj neresničnega in nedostopnega. Ampak vi pravite, da to resnično živite. Kako?

Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

(Intervju novinarke Darje Ovsenik z ženo, ki je zaznamovana z eno od preizkušenj, za katero psihologi pravijo, da je poleg smrti družinskega člana najtežja – z razvezo zakona, je nastal v postni akciji Dotik usmiljenja na Iskreni.net)

…se nadaljuje…