Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Objave

Izzivi po ločitvi

Mojo zgodbo lahko razdelim na več delov. Čeprav se je ločitev zares zgodila šele v letošnjem letu, se je cel proces začel že tri leta prej, ko sem se začel zavedati, da ta odnos ne bo mogel iti tako v nedogled. Vsaj tako sem jaz videl zadevo, žena pa drugače.
To je bil za mene čas odločanja in preverjanja. Zelo sem si želel, da bi ta odnos obstal, zato sem bil odločen do določene mere res poizkusiti vse. Seveda vse v mejah zdravega obsega, kar je pomenilo, da sem bil pozoren nase in na svoje zdravje, ki se je proti koncu faze preverjanja že začelo precej krhati.
Zelo močno sem iskal povezavo z Bogom, saj sem vedno bolj dojemal, da nimam prav velikega vpliva na vse skupaj. Samo na sebe samega in na moje dojemanje in reagiranje. Zelo načrtno sem tudi začel prebirati knjige, v katerih sem našel še dodatna vprašanja in odgovore. V veliko pomoč mi je bilo tudi duhovno spremljanje, kjer sem lahko preko  zunanjega opazovalca preverjal stvari, dogodke, ki so se mi dogajalo. Opazil sem, kako globoko so bila v meni zakoreninjena nekatera dejstva, ki so se kasneje izkazala za napačna. Še vedno se spomnim zelo živo, ko mi je terapevtka rekla, da bom pa ob določenem reagiranju, katerega ne dovolim, poklical policijo. To je bilo čisto izven mojega tedanjega obsega razmišljanja in vse to je bilo potrebno, da sem lahko začel drugače gledati na vse skupaj.
Po odselitvi iz skupne hiše je najprej prišlo veliko olajšanje, umiritev, ki pa ni trajala, saj je bilo moje telo navajeno na prepire, dramo. Tako je minilo kar par mesecev, da sem počasi začel umirjeno živeti. Prišlo je tudi zavedanje da sem sedaj pa res sam, ob sebi nimam nikogar, ki bi ga lahko povprašal za nasvet, mu kaj potožil ali z njim delil srečo. Bil pa je tu Bog in molitev, ki je bila vedno na voljo in je tudi od tedaj moj bolj reden spremljevalec.
Ostajalo je nekaj jeze, zamer. Občutek imam, da sem precej tega že lahko ozavestil in razrešil v obdobju treh let, vendar sem se vseeno zavedal, da ne smem ostajati v teh občutjih. Tudi pri tem mi je pomagala individualna terapija, se mi pa zdi, da bo to še dolg proces in bom moral zavestno delati z jezo.
Eden od večjih ovir za odločitev odhoda od odnosa so bili otroci. Na vsak način sem si prav zaradi njiju želel, da bi odnos, četudi ne v obliki, kot sem si ga sam želel, vseeno obstal. To bi pomenilo, da bi bil z njima lahko veliko več kot pa sem sedaj. Sploh si nisem na začetku znal predstavljati, kako bi to lahko izgledalo. Potreben je bil čas, da je vse skupaj dozorelo in da sem spoznal, da bom lahko z otrokoma bolj pristen, ko bom sam z njima, da se jima želim kazati v taki luči in ne kot oče, ki je stalno v konfliktu in ki ni sproščen. Tako da zdaj še bolj cenim vse popoldneve in vikende, ko smo skupaj in se jima takrat posvetim v polni meri. Iščem tisti trenutek, ko se otrok umiri in ko pove stvari, sploh večeri so taki, res pa je, da se tako kot jaz oni še hitreje spreminjajo in kar je danes še pravilo pri njima, se lahko jutri že popolnoma spremeni in že spet iščem nov pristop.
Zelo se umirim v naravi in tja vodim tudi njiju, saj vidim, da tudi njiju nagovarja lepota narave.
Pod roke mi je kmalu po odhodu prišla knjiga Izzivi očetovstva po ločitvi. Zelo praktično so prikazane pasti nezdravega življenja, prehrane, spanja, prehitrih novih odnosov in še in še, priporočam. Zavedam se, da smo narejeni po pravilih fizike, zato skušam kot prvo poskrbeti za dovolj spanja in gibanje, zraven pa še molitev in prepuščanje, saj vedno znova pridem do točke, ko se spet zavem, da nisem vsemogočen.
Veliko mi pomeni ponovna povezava s primarno družino, nečaki. Tudi pevski zbor mi pomeni eno varno okolje, kjer se dobro počutim in sem sprejet. Zelo vesel sem bil tudi ustanovitve skupine za razvezane Srce ob srcu v mojem kraju, prav tako obiskujem tudi skupino za moške. Včasih se mi zazdi, da sem si mogoče naložil že skoraj preveč, in da se s tem izogibam tistemu srečanju s samim seboj, ko je včasih res težko biti sam. Prepuščam in bom videl, kaj je dobro in kaj je tisto, kar lahko mogoče malo počaka.
Če kaj, me je moja zgodba razpada zveze naučila veliko o prepoznavanju manipulacij in postavljanju meja. Na misel mi pride primer punce in fanta. Fantu je bila punca zelo všeč, vendar je na zmenek zamudila pol ure, brez obvestila ali opravičila. Fant zadeve ne komentira in zmenek je uspeh. Vendar tudi na naslednjem zmenku punca zamudi, zopet brez opravičila ali razlage. Fant izrazi, da ga to moti in ga zanima, zakaj tako ravnanje. Prosi jo, da naj mu naslednjič sporoči če bo zamudila. Tu pa se zgodi manipulacija, ko punca zgodbo obrne in namesto pričakovane razlage ali opravičila ost usmeri nazaj v fanta. Ga obtoži, če mu je sploh všeč in ali jo ima sploh kaj rad. Fant na to ni pripravljen, zato se avtomatsko začne zagovarjati in dokazovati, vendar ta odnos že od štarta nima zdrave podlage.
Malo me je presenetil odziv nekaterih prijateljev, ki so ob moji zgodbi odprli tudi svoje izkušnje in šokiran sem bil, koliko parov živi, na papirju, v odnosih, ki to sploh niso. Ob tem se zavedam, da je včasih potrebno zbrati ogromno moči in poguma, da si priznamo stvari, in da potem tudi upamo in zmoremo narediti korake naprej, četudi sami, brez pomoči partnerja.
Kaj dobrega potegnem ven iz vsega?
Se učim ponižnosti in prepuščanja in zaupanja v božjo voljo. Da četudi se mi zdi, da bom lahko vse naštudiral in bom imel stvari pod kontrolo, me bog lahko hitro postavi na trdna tla. Je pa res, da sem za nekatere stvari pa odgovoren tudi povsem sam in tam Bog želi, da sam delujem in sprejemam odločitve.
Vse to me spreminja, da sem drugačen, v odnosu do sebe, bližnjih, sodelavcev ali povsem naključnih ljudi, saj bolj jasno vem, kaj si želim, kaj dopuščam, česa pa absolutno ne in to tudi upam jasno povedati. In ja, strah je v večini primerov hujši kot sama posledica. In ko enkrat uspem premagati ta strah, potem se lahko zgodijo velike stvari.
Rudi Potočnik

1. Vseslovensko srečanje ločenih v Cerkvi

Cerkev je poročene, ki so se ločili, od nekdaj obravnavala kot izobčene. Kakšne so konkretne izkušnje ločenih v Cerkvi? Ali je Cerkev danes spremenila svoj odnos do ločenih? O tem podrobneje v oddaji, ki jo pripravljata Marko Rozman in Robert Kralj.

https://ars.rtvslo.si/2017/10/vseslovensko-srecanje-locenih-v-cerkvi/

Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na 1. vseslovenskem srečanju ločenih

V cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani je včeraj potekalo vseslovensko srečanje ločenih. Tovrstno srečanje je sad zadnje sinode o družini, kjer so škofje začutili, da je potrebno ljudem, ki so se srečali z bolečinami, ki jih s seboj prinese ločitev, stopiti naproti. Papež to povzame v svoji spodbudi Radost ljubezni: “Sinodalni očetje opozarjajo: ‘Posebno sposobnost razlikovanja je treba posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih.’” (AL 242) Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM je vodil sveto mašo in pri njej nagovoril zbrane.


Spoštovani bratje in sestre, dragi bratje duhovniki, spoštovane sestre redovnice. Zbrali smo se v romarskem svetišču Svetega Jožefa, da bi uresničili željo in pobudo papeža Frančiška, ki jo je izrazil v posinodalni apostolski spodbudi Amoris Laetitia, kjer pravi: „Posebno sposobnost razlikovanja je treba posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih“ (AL 242). V svetišču svetega Jožefa, ki je steber družin, smo se zbrali zato, da bi ob priprošnji in zgledu njega, ki večkrat v življenju ni vedel, kaj naj stori, kako naj se odloči in kako naj ravna, da bi bilo najbolj prav. V tej negotovosti pa mu je vedno znova naproti prihajalo razodetje Božje volje, ki jo je sprejel, čeprav je bila zahtevna, jo živel in tako postal mož Marije, »iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus“ (Mt 1,16).

         V tem trenutku sem v določeni zadregi, saj govorim ljudem z izkušnjo, ki je sam ne poznam in nikoli ne bo moja izkušnja. Nisem šel skozi stiske in negotovosti, skozi katere ste šli vi. Nisem doživljal zavrženosti in izdanosti, ki ste jo doživljali vi. Nisem sprejemal udarcev in nisem bežal pred nasiljem, kakor ste prejemali udarce in bežali pred nasiljem nekateri izmed vas. Nisem doživljal osamljenosti in praznine, ki je postala del življenja nekaterih izmed vas. V sebi tudi nisem nosil jeze in zamere, ki ste jo do svojega nezvestega življenjskega sopotnika ali sopotnice v sebi morebiti nosili vi. Nisem razmišljal o maščevanju in pravičnem povračilu za to, kar vam je prizadel človek, ki vam je bil najbližji v življenju, ki je poznal vaše dihanje in vaše najgloblje občutke. Vse to ni bilo del moje poti, zato stojim pred vami poln spoštovanja do vaših ran, pred vami pa stojim tudi z vsemi prošnjami in molitvami, ki jih Gospodu Jezusu, ki je naš brat in odrešenik, izrekam vsak dan za vse tiste, ki jim je zakon razpadel. Posebej namreč prosim za tiste, ki bi se radi poročili, posebej za tiste, ki se borijo za svoj zakon, in posebej za tiste, ki jim je zakon razpadel. Z vsemi temi molitvami danes stojim pred vami in vam želim spregovoriti besede upanja.

         Ko rečem, da bi vam rad spregovoril besede upanja, ne pomeni, da bom govoril besede, ki bi jih morda radi slišali. Ne bom rekel, da v vašem življenju in v vaših odnosih ni nobenih težav, nobenih problemov, nobenih ovir. Če bi govoril na ta način, ne bi bil pošten ne do vas in ne do Kristusove Cerkve. Besede upanja vam želim spregovoriti v smislu, da Bog čez nikogar od vas ni naredil znamenja križa in se obrnil proč. To je za nas, ljudi, neverjetna in nedoumljiva ljubezen našega Boga. Ko mi doživimo razočaranje, ko smo deležni izdajstva – kako blizu nam je vse to – takrat pogosto podremo mostove. Ker si takšen ali takšna, zaradi tega tvojega dejanja, zaradi takšnega odnosa, te ne poznam več. Obrnemo se proč in nočemo nič več slišati ali karkoli vedeti o tistem, ki nas je prizadel. Bog pa ne ravna tako. On nas je ustvaril. Naš Oče je. Oče pa, ki v resnici ostaja oče, nikoli ne neha biti oče. Nikoli se ne odpove očetovstvu in nikoli se ne odpove ljubezni. Zato lahko mi naredimo kar koli, Bog nas ne neha ljubiti. Bog ne neha biti naš oče in ne neha ostajati v naši bližini. Res je, da Božja bližina velikokrat pomeni tudi bolečino, saj nam Božja bližina razodeva tudi naš greh, našo nezvestobo, naš delež odgovornosti za stanje, v katerem živimo, istočasno pa nas želi prijeti za roko in nas popeljati naprej, v nov korak, v novo prihodnost, v življenje. Na ta način se uresničuje povabilo posinodalne spodbude Radost ljubezni, da čutimo, da smo del Cerkve, da nikakor nismo izobčeni in na nas tudi nihče ne gleda kot na izobčene, čeprav je res, da si bomo morali za takšno sprejemanje drug drugega še dolgo prizadevati (prim. Al 243).

         Besedo upanja pa bi vam rad spregovoril tudi zaradi Kristusove navzočnosti med nami, ki jo vse prevečkrat pojmujemo in sprejemamo neverjetno zoženo.

         Večkrat sem že slišal in morda tudi vi v sebi nosite to misel, da Cerkev prepoveduje dostop do evharistije tistim, ki so se ločili. Dogaja se, da nekdo doživi ločitev svojega zakona in misli, da zaradi tega ne more več v polnosti sodelovati pri sveti maši. Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo, ki jo je obljubil ob poroki in zato ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo. Seveda pa mora preveriti, če je odpustil to, kar se mu je zgodilo. Njegovo srce mora biti vedro in čisto, brez zamer, brez sovraštva, brez maščevalnih misli. To mora biti srce, ki se ga je v svoji usmiljeni ljubezni dotaknil Gospod in ga očistil. Takšni ljudje lahko v polnosti sodelujejo pri sveti maši in prejemajo tudi sveto obhajilo.

         Težje je vprašanje za tiste, ki so po ločitvi stopili v novo zvezo in jo živijo v vseh njenih razsežnostih. Ti imajo največkrat občutek, da jim Cerkev onemogoča življenje s Kristusom v evharistiji, čeprav pri tem mislijo na obhajilo – ne morejo prejemati zakramentalnega obhajila.

         Najprej mora biti jasno, da gre pri tem razmišljanju za hudo zoženje evharistije. Kaj pravzaprav je evharistija? Naj vam to ponazorim s primerom, ki se je zgodil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji, kjer je zagrizen nasprotnik Cerkve in Boga zaradi bolezni pripeljal ženo v Lurd. Žena je šla v kopeli in dogovorila sta se, da se bosta dobila v cerkvi. Šel je v cerkev in tam je bila ravno takrat sveta maša. Prvič v življenju je zašel slediti dogajanju pri maši. Sam opisuje svoje razmišljanje ob posameznih delih maše. Ko je prišlo povzdigovanje in je duhovnik nad hostijo izgovoril Jezusove besede: To je moje telo, je ta človek z vso jasnostjo spoznal: To je Jezus. Kruh na oltarju je postal Jezusova navzočnost v lurškem svetišču. Takoj po maši je sledil duhovniku v zakristijo in prosil za krst.

         To je Jezus. Sveta maša, med katero se po Božji volji zgodi veliki čudež spremenjenja, je evharistija v polnem pomenu besede. Brez svete maše bi bili naši tabernaklji prazni, brez svete maše naši bolniki ne bi mogli prejemati obhajila, brez svete maše sploh ne bi bilo nobenega obhajila. Maša je torej čudoviti dogodek, kateremu smo lahko priče vsi kristjani, pri katerem lahko sodelujemo vsi kristjani in ki lahko napolnjuje z vero in čudenjem vse verujoče. Biti z vero in ljubeznijo pri sveti maši torej pomeni biti deležen čudeža Jezusove ljubezni, njegovega prihajanja med nas. Zato, dragi bratje in sestre, ki ne morete prejemati zakramentalnega obhajila, prosite za močno vero v čudež, ki se zgodi pri maši. Ta čudež je največ, kar je Bog naredil, in tudi največ, kar dela na naši zemlji.

         Kaj pa takrat, ko vas morebiti nekaj vleče, da bi pristopili k obhajilu, sami v sebi pa čutite, da bi to ne bilo prav. Kardinal Ouellet pravi, da v tistem trenutku lahko postanete vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z oltarnim občestvom, z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko se drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: „Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi? Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov, mašnikov, za zvestobo in zavzetost. Ko bo namreč duhovnik videl, da ste ostali v klopi, se bo moral tudi sam vprašati, kako je z njim in njegovo duhovniško zvestobo: „Ali sem jaz, ki v tem trenutku delim zakrament Jezusove navzočnosti, res v polnosti pripravljen na to poslanstvo? Verjamem, da bo moral marsikdo zmoliti kesanje za svoje ravnanje, čeprav mu formalno nihče ne more nič očitati.

         Vedno večkrat se, hvala Bogu, tudi dogaja, da ljudje, ki se ne morejo udeležiti zakramentalnega obhajila, ne ostanejo v klopi, ampak se med obhajilom postavijo v vrsto, ko pa pridejo pred duhovnika, s prstom na ustih ali z rokami, prekrižanimi na prsih, pokažejo, da so prišli prosit blagoslova – kakor otroci, ki še niso bili pri prvem obhajilu. V tej gesti se razodevata ponižnost in prošnja, ponižnost, ki se zaveda svojih meja, in prošnja za blagoslov, ki ga Bog nikomur ne odreka.

         S tem je povezano tudi stalno iskanje svojega mesta v cerkvenem občestvu. Pred človeka, ki je ločen in je zaživel ponovno zvezo, postavlja izziv, kaj bo sedaj storil s svojo vero: jo bo skušal živeti v okviru možnosti, ki jih ima, ali pa se bo povsem odvrnil od občestva. Po drugi strani pa je to tudi spodbuda za občestvo, da za takšne pare postane kot Jezus na poti v Emavs. Jezus se je na tisti poti pridružil učencema, čeprav sta se oddaljevala od Jeruzalema in bežala od občestva, ki je bilo njun dom skozi tri leta. Ni ju zaustavil na poti, ampak je hodil z njima, dokler ga v Emavsu nista spoznala. Tudi krščansko občestvo mora hoditi s takimi pari in jim pomagati do spoznanja tistega poslanstva, ki ga v danem trenutku lahko živijo znotraj cerkvenega občestva, znotraj župnije. Cerkev je namreč več kot obhajilo in življenje v Cerkvi je več kot samo udeležba pri obredih.

         V evangeliju smo slišali Jezusovo priliko o vinski trti in o vinogradniku. Beseda je tekla o očiščevanju in o obilnejšem sadu. Podobe te prilike so zgovorno pomenljive tudi za nas. Čeprav vse mladike rastejo iz iste trte, nimajo vse istega mesta na trti. Vse pa živijo iz sokov, ki tečejo po trti in iz teh sokov tudi postajajo rodovitne. A vsaka na svojem mestu.

         Jezus govori tudi o očiščevanju. Ne bi bilo prav, če bi na tem mestu spregovoril o različnih vrstah očiščevanja. Prosimo Svetega Duha za razsvetljenje, da bi vsak izmed nas na svojem mestu in ob priznavanju svojih grehov prišel do spoznanja, na kakšen način ga v konkretnih življenjskih razmerah Bog očiščuje. Sveti Duh naj nam tudi pomaga do spoznanja, da to očiščevanje, ki je včasih boleče in se nam lahko zdi nesmiselno, ne pomeni nič drugega, kot uresničevanje Božje volje, da bi vsak izmed nas obrodil še več sadov. Bog lahko tudi tiste, ki so doživeli razpad svojega zakona in vstopili v nov odnos, očiščuje, da bi ob svojem času – tega pozna samo Bog sam – obrodili še več sadu.

         Naj nam tudi današnje srečanje pomaga, da bomo odkrivali neomajno zvestobo Božje ljubezni in tisto rodovitnost svojega življenja, ki nam jo lahko podari samo Bog. Marija, Mati Cerkve. Prosi za nas. Sv. Jožef, varuh svete Cerkve, prosi za nas. Amen.

 

VIR: http://www.nadskofija-ljubljana.si/vseslovensko-srecanje-locenih/?platform=hootsuite

Romanje na Zaplaz in Primskovo na Dolenjskem,  z notranjo vsebino  VZEMI SRCE MOJE!

V nedeljskem jutru smo se zbrali »srčkani« romarji, da skupaj obiščemo dve svetišči na Dolenjskem. Karmen je poskrbela  za trenutek resnice, vsak je dobil popotnico z Božjo besedo. Skupno »zdravilo« za vse nas prisotne je bilo, zaupanje in upanje.

Po uvodni molitvi so se naša srca odprla in zgodbe s skupnim imenovalcem so bile slišane in sprejete. Pater Vili je dejal, ne včeraj , ne jutri, le sedaj je trenutek za dvojino, da se srce preda Njemu. Kajti z Njim je mogoče vse,  brez njega nič.

Vstopili smo v  čudovito Marijino svetišče na Zaplazu, kar skozi glavna vrata, čeprav smo ob strani opazili tudi Sveta vrata. Jasen zgodovinski pogled nam je predstavil gospod mežnar Lado Stopar. Bl. Alojzij Grozde zavetnik mladih po srcu in mladine, nas je v polnosti sprejel. Izročitev, molitev, prepustili smo se v svetem trenutku milosti.

Za spomin še skupna fotografija pred spomenikom Resnice in sočutja. Naj se sprava začne, tako v narodu, kot v naših ranjenih srcih. Po kavici sledi prvi Vilijev nagovor. S poslušanjem se začne dialog in vsak odnos.

In  že stopamo proti naslednjemu cilju. Primskovo, kjer je grob čudodelnika Jurija Humarja. Pot vodi sprva po lužah in z dežnikom. Kmalu se je prikazalo sonce, in takoj nato še hribček s cerkvico. Križev pot nas je popeljal do cerkve, ki je posvečena Mariji. Z velikim spoštovanjem se oziramo na posvečen prostor zunaj in znotraj.  Prepoznam grob  s spominsko ploščo, kjer piše, tukaj počiva častiti gospod Jurij Humar. Ob njegovem grobu je še svež spomin na preminulega  Pavla Sporna, ki je zavzeto raziskoval življenje tega čudodelnika in človekoljuba. Človek postoj in se za trenutek napoji miru in občutka večnosti. Dve prijazni domačinki sta nas postregli in predstavili knjigo z naslovom, Čudodelnik s Primskovega.  V cerkvi Marijinega rojstva smo doživeli vrhunec romanja, sv. mašo.  Bili smo kot ena srečna družina in kar na oltarju sklenili krog in si podelili Božji dotik. Z  novim upanjem in veseljem v srcu smo se vrnili domov, pred cerkev sv. Jožefa v Ljubljani. Ne enaki kot pred odhodom, drugačni, srečni, nasmejani in hvaležni za čudovito nedeljsko druženje.

V vseh nas pa naj odzvanjajo besede psalma 13,6

JAZ PA ZAUPAM V TVOJO DOBROTO; MOJE SRCE SE RADUJE; KER SI ME REŠIL: PETI HOČEM GOSPODU, KER MI JE POVRNIL DOBRO.

In še  izraelski napev : Izvir življenja, ljubezni, miru,

Glej, k tebi vpijem dneve in noči.

Ti me vodi in podpiraj me ,

Edini, dobri, izpolni me.                       Naj bo vsakdanja himna srca!

 

Zapisala: Alenka Lučka Črtanec

 

Galerija slik: ( FOTO: Karmen Kristan, Tomaž Rozman)

Čudovita majska nedelja

Čudovita majska nedelja. Odločim se, da prvič grem s skupino razvezani na pohod iz enega razloga, ker je v bližini doma.

Po več kot desetih letih od razveze si dovolim, da pustim odrasla otroka sama in grem.

Zbrali smo se v Škrbini na Krasu pri sveti maši. Moški, ženske različnih starosti, a z eno skupno, veliko bolečino – razvezo. Razveza nam je spremenila življenje, zaobljube pred oltarjem nismo mogli uresničiti, bilo nam je hudo v razmerju, prehudo za otroke in njihova mlada življenja.

Od cerkvice v Lipi smo se po stezi vzpenjali po pobočju Trstelja do Stjenkove koče. Potka se vije v hladni senci pod krošnjami dreves, med cvetočimi majskimi cveticami in čudovitimi travami. Vonjave pomladi in enakomerna hoja mi priženejo razmišljanje o mojem načinu življenja. Delo, dom, skrbi. Mar je to življenje? Zakaj si pogosteje ne privoščim uživati v božjem stvarstvu? Zakaj vedno hitim in ne vidim Sonca, ne občutim miru, ne hodim bosa po travi, ne poslušam vetra, se ne pomenkujem dobrimi ljudmi?

Od koče do vrha Trstelja se dospe zelo hitro. Skoraj prehitro smo na vrhu. Čaka nas čudovit razgled  na Vipavsko dolino, na Tržaški zaliv, Kras. Kako lepa je Slovenija.

Malo smo se odpočili, se okrepčalim in  tkali vezi z neznanimi ljudmi iz skupine. Gospod Silvan, vodja izleta, domačin, nas je zatem  vodil do kraške jame Jerihovca, dolge 200m. Vojaško vzdušje nam je pričaral s črtico Ivana Cankarja »Gospod stotnik«. Jama je malo znana, neoznačena, celo domačinom, a zelo pomembna točka med 1. Svetovno vojno, ker je služila kot bolnišnica za ranjene vojake iz Soške fronte. Po kamnitih stopnica smo se spustili v jamo, svetilke so bili kar naši mobilni telefoni. Neverjeten zgodovinski dragulj. Še vedno so lepo vidne poravnane površine, kjer so bili nameščeni pogradi, na koncu pa korita za umivanje. Predstavljam si trpljenje, bolečine mladih in ranjenih mož, ki niso imeli mirne mladosti, niti dovolj hrane, ne zavetja hiše.

Druženje smo nadaljevali na posestvu g. Silvana, ki ga imenuje Kamp sv. Valentina. S skupnimi močmi smo pripravili mizo, spekli nekaj mesa in uživali v kraški pokrajini, sveže nabranih češnjah  in gostoljubju gospoda Silvana.

Hvala za vse lepo.

Kamen Bončina

GALERIJA SLIK:

Srčki na Sv. Joštu nad Kranjem

  Za zadnjo aprilsko nedeljo je bilo napovedano lepo, pomladno toplo in sončno vreme. Meni pa se je obetala samotna nedelja, saj sta hčeri preživljali vikend pri očetu, sin pa je imel celodnevno srečanje s skavti. Ponovno ta občutek zapuščenosti in krivice,  ko bi vendarle moralo biti drugače…

In nato na Facebooku objava o pohodu skupine Srce na Sv. Jošta. Malo razmišljanja in nato odločitev – grem.

   Nekaj se nas je zbralo že pri Ignacijevem domu. Po poti se nam je pridružilo še nekaj srčkov in kmalu smo prispeli do parkirišča kjer smo pustili avtomobile in vzeli pot pod noge.

  Pot v glavnem speljana po gozdu je kot prispodoba življenja. Polna korenin, ki se prepletajo – kot težave, ki jim včasih ni videti konca… na trenutke strma in naporna – a z vsakim korakom smo bližje vrhu, bližje čudovitemu razgledu, bližje Njemu, ki osmišlja naše napore, trpljenje… naš trud da vztrajamo. V prijetnem klepetu in krajših postankih, da smo malo »zadihali« smo se približali našemu cilju. Čudovit razgled po okoliških hribih in dolinah je v trenutku pregnal utrujenost.

    Najprej smo si v družbi mežnarja ogledali Finžgarjev dom. Pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar je namreč leta 1899 služboval prav pri Sv. Joštu in tu dokončal pisanje romana Kvišku. V bližini je včasih stala velika mežnarija – dom za prenočevanje duhovnikov in romarjev, a so jo leta 1944 razstrelili partizani. Na vrhu sta še gostilna in kapelica Marije Snežne.

  Po malici, kratkem klepetu in kavici smo imeli sv. mašo v cerkvi. Doživeti daritev prav okrog oltarja je posebno doživetje, posebna milost občutja Njegove bližine. Kot Vstali pokazati svoje rane in s tem dokazati, da je tudi po trpljenju življenje, da je ranjenost del hoje po poti za Njim. Pozdrav miru združen z objemom daje poseben pečat sprejemanju drugega, njegove preteklosti, njegove poti….

  Po maši smo si ogledali še svete stopnice ki vodijo do oltarja Žalostne Matere Božje.

  Ob  sproščenem druženju in klepetu, kot da smo že stari znanci, pa čeprav smo se nekateri prvič srečali je čas kar prehitro minil.

  Sledila je še pot v dolino. Pri avtomobilih še kratka strnitev vtisov, malo načrtov za naprej in seveda blagoslov patra Tomaža, ki je dan preživel z nami in mu tako dal duhovno globino.

  Hvaležni Njemu za čudovit dan in drug drugemu za prijetno druženje smo se poslovili.

Magdalena Krašna

Od Repenj do Smlednika

Na praznik Marijinega oznanjenja smo se srčki zbrali v Vodicah nad Ljubljano. Tam sta pokopana duhovnik Andrej Plečnik, brat znamenitega arhitekta, in Šimen Prešeren, oče največjega slovenskega pesnika. Ker se Šimen v Vrbi zaradi grobega zeta ni dobro počutil, je zadnja leta preživel na Skaručni pri bratu duhovniku, medtem ko se je njegova žena Mina preselila k sinu duhovniku na Koroško in umrla v Šentrupertu pri Beljaku.

Svoja vozila smo zapustili ob samostanu šolskih sester v Repnjah, potem ko smo si pogledali spominsko ploščo jezikoslovcu Jerneju Kopitarju. Pot do smledniškega gradu je dobro označena in po prvem vzponu se vije po gozdnem grebenu brez omembe vrednih spustov in dvigov, skozi veje na desni pa smo se lahko spogledovali s Šmarno goro. Vseh 17 pohodnikov je napredovalo brez večjega napora, časa in priložnosti za pogovor je bilo na pretek, nekateri so nabirali celo regrat.

Po desetih minutah smo obšli cerkev sv. Tilna iz 15. stoletja, katere obzidje še opozarja na protiturški tabor, ter v uri in pol prišli do mogočnih razvalin gradu smledniških gospodov. Z obzidja smo imeli čudovit pogled na Sorško polje in Kamniške planine. Gospod nam je res podaril sončno in toplo soboto, čeprav so bile vremenske napovedi sprva slabe.

Navzdol smo se, potem ko smo pri gostišču posedeli in pomalicali, spustili ob 14 kapelicah križevega pota iz leta 1772, ki so bile obnovljene na začetku tega tisočletja. Serpentinasto se nizajo po smledniškem hribu v črti od gradu do Krvavega znamenja, kapelice v spomin na deželnoknežje morišče na polju blizu cerkve v Valburgi. Potem pa smo se od postaje do postaje spet vzpenjali, pojoč in beroč Križev pot razvezanih, ki je nastal lansko poletje na Murterju. Najmlajši udeleženec, Silvin vnuk Urban, ga je lepo uvajal z Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

Hvaležni za izkušnjo te postne molitve in našega druženja smo se v zgodnjem popoldnevu odpravili vsak na svojo stran – nedelji naproti. Hvala ti, Gospod!

zapisala Helena Škrlep

GALERIJA SLIK:

Podoba Boga – premišljevanje po duhovnem vikendu “Srce ob srcu”

Duhovne vaje Zaplana od 20. do 22. januarja 2017

 Po zadnjih letih duhovne suhote, preizkušenj, dvomov sem skoraj »že obupal«. Čeprav duhovne vaje sicer že dlje časa prakticiram, pa se kaj hitro zgodi da se znova ujamem v »stare« pasti. Skušnjava se kaj hitro prikrade v misli, da zame odrešitve ni. Če le zgolj sam predelujem svojo življenjsko zgodbo, pa naj pod različnimi vidiki osmišljam kot tiste sence, zaradi katerih sem na koncu vedno osamljen. Izkustvo lahko osmišljam na spoznavnem področju, vendar se učim z »kilometrino«, da vaja dela mojstra in mojster vajo.

Skušnjava  je zato morda za tiste, ki se že dalj časa soočamo z razvezo kot življenjskim neuspehom, da doživljamo sebe na nivoju čutenj kot grešne, v smislu zaradi lastne podobe Boga. Člani Skupine sicer ne živimo več v partnerskih odnosih, pa vendar smo si lahko med seboj zrcalo, v različnih priložnostih, ko se sprašujemo, kdo izmed nas je pravičen?

 Ko sem pred časom imel nekaj možnosti raziskovanja na področju duhovnosti, sem se zdrznil. Vsaj meni se je zdelo, sicer po mojem prepričanju, zelo »problematična« podoba Boga, ki je zasidrana med nami. Podoba Boga, ki še vedno »dobro plačuje in hudo kaznuje«, v smislu, da je dobro, oziroma hudo, pridevnik. Tukaj je izhodišče za slehernega, da vsak pri sebi odkrije Boga, »dobrega in usmiljenega Očeta«, ki grešnika odreši, na način, da se ne počuti »izobčenega« kot osebnost, čeprav zadoščevanje za greh ostaja.

Pri sebi sem to prepoznal v izkustvu kot otrok z lastnim očetom. Kaznoval me je, sicer za neko moje dejanje, ki ga nisem storil v zavesti, le v nemoči, da bi se tretjemu uprl. Po drugi strani pa sem bil kot otrok priča razprtij, ki so se odvijale zaradi posedovanja dobrin, in nenazadnje dediščine, pri sorodnikih in sosedih. Prepir in obračunavanje sta bili življenjsko vedenjski vzorec medčloveških odnosov in splošnega občevanja. Bil sem jezen, seveda na očeta , ki me je kaznoval, pa tudi na druge, ki so se mi zdeli kot hinavci. Ali pa primer z osnovne šole, kjer so učitelji, ki so raziskovali primer kraje, delovali na način, da Bog vse vidi in vse ve. Policijske metode na način zasliševanj, ustrahovanj, maltretiranja, sicer večjega števila možnih storilcev so pustile sliko na vzgojnem področju. Grešnika so odkrili, tistim, ki »nismo« bili osumljenci, se nikdar nihče ni opravičil. To je ostalo v otroški psihi na nezavednem področju. Vzgoja je temeljila na paradigmi, da je kazen vzgojna v realnem življenju, plačilo pa bomo deležni šele v nebesih. Teologije kot same, in kot take, na nek način ne morem obiti v kontekstu časa in kraja, ter dinamike njenega razvoja.

Jaz sem to izkustvo potlačil, nikdar ga nisem in ne bom pozabil. To je bilo leglo, sicer pri meni za vse tiste zamere, ki se jih gojil do drugih, bile so bolečina in trpljenje. Nihče mi tega ni razložil. Kot otrok sem bil podvrženi vzgoji, da bi bili ljudje pravični, in da bi to ponotranjili kot vrednoto. To doživetje sem okusil kot trpko izkustvo. Bolečina, ki se vrača v obliki »flash backa« je »bila« ovira mojega neodpuščanja. Danes moram to razumeti, če želim odpustiti, ovrednotiti sicer to mojo osebno izkustvo. Danes sem lahko v skušnjavi, če se prepuščam samogovorom, ko v svoji nemoči gojim jezo do vseh, ki so bili, in so še danes po hierarhični lestvici pri meni »nad menoj« oziroma predstavljajo« avtoriteto. Poznamo primere iz svetovne zgodovine, kaj so jeza, zamere, krivice in maščevanje. Tukaj lahko prosim usmiljenega Boga odpuščanja, v novi zavesti, oziroma novi podobi Boga. Tedaj Bog oživi, vstane iz groba in je zato vstajanje samo.

Skušnjava pride pred grehom največkrat v zvijači sami, kot je opisano v svetopisemski podobi v primeru Adama in Eve, »V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in hứdo« (1Mz 3,5), in njunem izgonom iz raja.

Tomaž Rozman

Duhovni vikend za razvezane “Srce ob srcu”

Duhovni vikend za razvezane »Srce ob srcu« je potekal od 20. do 22. januarja v Domu Bratstva na Zaplani http://domzaplana.si/

Zbralo se nas je 23 pogumno odločenih, da vstopimo v okrevanje od traume ločitve s pomočjo zakramentov (evharistija, spoved, bolniško maziljenje), podelitve svoje življenjske zgodbe, meditacij, skupne in osebne molitve ter premišljevanj. Doživeli smo izkušnjo osvoboditve, ko smo z drugimi v varnem prostoru, pošteno in odkritosrčno delili osebno izkušnjo.  Bog nam je v obilju izlival moč in usmiljenje. Osvobajal nas je bremen preteklosti, ki so se skozi solze izlila v božje naročje.
Vikend je vodil p. Tomaž Mikuš z ekipo (Karmen Kristan, Sonja Ramovš in Gena Pupis).  Gena in Sonja sta dobro poskrbeli za naše želodčke predvsem z odličnimi, domačimi enolončnicami. Vodili sta tudi skupini za podelitev osebne izkušnje poleg  Karmen in Tomaža.

Prvi dan smo plesali v krogu, spoznali eksamen in drug drugega. V naslednji dan smo vstopili s obredom pitja iz “Keliha grenkobe”, ki je odprl vrata v naše življenjske zgodbe. Karmen nas je popeljala v molitev s telesom in v prepoznavanje in izražanje jeze, preoblečene v žalost. Evharistija nas je povezala v Ljubezni in nam dala novih moči. Sprehod v lepoti Zaplane nas je poživil. Celonočno čaščenje nas je  zaobjelo v zahvalah za ta duhovno bogat dan.  V nedeljo smo vstopili z molitvijo s telesom, napisali pismo (bivši_emu možu_ženi, otroku, staršem..), sprejeli Gospoda v evharistiji in se poslovili po refleksiji vsega doživetega.

Duhovni vikend je bil naporen, izjemno bogat in zdravilen za naše rane. Hvala Bogu zanj!

Zapisala: Karmen

Odmevi udeležencev:

MOJE SPOZNANJE O SEBI

  1. Da sem zelo ranljiva – da se ne postavim zase. Šele začela sem se spoznavati: jezo, žalost. Ta leta je bilo to težko ubesediti, ker nisem imela sogovornika in sem se bala le – to spregovoriti, da ne bi bila zaznamovana. Svobodna volja – izbira poti.
  2. Da sem dragocena v Gospodovih očeh. Čustva jeze, žalovanja; so običajna in se ne morejo izraziti. Odpuščanje z Božjo pomočjo.
  3. Ponovno sem spoznala, da so občutki, ki sem jih prejela v primarni družini, lahko v delni meri ponovijo. Od mene, moje odrasle drže, da se vzamem resno, da ne želim drugim za vsako ceno ugajati, mi pa lahko pomagajo, da se osvobodim negativnih vzorcev iz primarne družine.
  4. Da sem pogumna, da preveč kritiziram sebe, da imam v sebi moč, da sem imela lepo otroštvo, čeprav nisem dobila besed potrditve.
  5. Da je Bog Ljubezen in nas nenehno kliče. Da je Sveti duh na delu, ki zelo tiho govori; slišimo ga lahko samo v tišini, molitvi, v čistem srcu. V taki skupini.
  6. Da je v meni še vedno veliko bolečine iz otroštva, da še gojim zamere, do ljudi, ki so me spremljali na poti ločitve. Da se moram opravičiti svojim otrokom. Da sem vseeno dosegla velik duhovni nivo in da sem že veliko naredila v teh letih na sebi. Da moram z možem narediti spravo.
  7. Gospod bo imel še veliko dela …, da bom bližje Njegovi podobi. V meni je še veliko bolečine, ki se ne da izreči. Potrpežljivost. Vse se zapiše v telo.
  8. Pogovor o ranah je nujen. Ranljivost je rojstni kraj pripadnosti, veselja, empatije, povezanosti. Hvaležnost, da si dovolim, da povem svoje rane. Vem, da sem izgovorila stvari, ki jih prej še nikoli nisem.
  9. Pogovori in podelitve izkušenj osvobaja, ker se počutim razumljeno in sprejeto. Skupina razvezanih je zdravilo in milost ne pa odvečno obujanje težkih spominov. Ni druženje z ranjenimi ne pomeni več teže zame in moje počutje. V drugih najdem sebe. Spoznanje, da so rane ločitve še zelo žive; primerjam se in se ne cenim.
  10. Spoznala sem, da je čas, da jaz naredim prvi korak v odpuščanju. V konkretnem primeru, da pristopim in se opravičim. Spoznala sem, da se je težko opravičiti in hitro najdem izgovore ali dejanja, da se mi ni potrebno opravičiti. Spoznala sem, da je primeren čas, da se z bivšim možem pogovorim in opravičim za moj delež v ločitvi, da sem ga prizadela. V tem času sem prebolela ločitev, sva v solidnih odnosih in to lahko naredim. Bi koristilo obema. Šele s tem bi lahko ločitev »zaključila« in bila mirna.
  11. Moje spoznanje je prišlo ob vprašanju zakaj sem se poročila z njim. Vse skozi sem imela, da je bila to ljubezen … včeraj sem prvič trčila v to razmišljanje.
  12. Čeprav uradno in fizično ločen NIKOLI NE BOM, kar je verjetno velik problem. Kako naj to prebolim? (želim si pomoč – sodelovanje bivše žene). Krivim sebe.
  13. Največje spoznanje, da nas je veliko s podobnimi zgodbami, pa vendar različnimi. Vsi smo, ko govorimo o ločitvi, žalostni, ko pa je potrebno ali nepotrebno, se znamo šaliti, smejati … Nismo si zaprli vrata. Enkrat ločen, vedno ločen, to je neizbrisno.
  14. Ločitev je križ. Še danes po 18 letih ne morem doumeti. SPREJEMANJE. Postaviti se zase. Avtoriteta je odsoten čustven oče.
  15. Kako malo se poznal ženo v njenih potrebah. Za mojo žalostjo se skriva jeza.
  16. Prišla do spoznanja, da nisem izražala potreb. Ob pisanju pisma bivšemu možu, sem prepoznala v sebi osebo, ki je naredila in razumela vse, da bi bilo za njega dobro (kot naredi mama otroku – sinu. Ko ne razmišlja o sebi … Zavedam se, kot da me v tem obdobju ne bi bilo. Kot moja mama. To je bil tudi njen napotek meni in njeno življenje …
  17. Globina in razsežnost ranjenega odnosa. Jaz – Luka/ jaz – Ana.

NAJMOČNEJŠE DUHOVNO ČUSTVO

  1. Oživela v vajah. Da sem v Božjih očeh razumljena, da je Jezus tisti najboljši sogovornik, na katerega se lahko obrnem.
  2. Tudi moj mož je dragocen v Gospodovih očeh.
  3. Ugotavljam, da bi potrebovala postenje oz. manj suhe hrane in več tekoče. Je pa res, da moje zdravstveno stanje ni optimalno.
  4. Mogoče kakšen sprehod več in še kakšen tak vikend.
  5. Da izženem strah iz srca in v težkih zadevah bolj zaupam v Božjo previdnost in rešitev. Prepričanje, da sem že zelo blizu svetlobi. Nadaljujem z delom v skupini.
  6. Predaj bolečine. Spusti iz rok, zadihaj. Moja nemoč – nekatere stvari ne moreš spremeniti. Način priprave programa mi je bil zelo všeč. Vse je bilo tako vodeno, da si lažje v sebi našel odgovore.
  7. Ponovna potrditev. To je izvrstno ………. Da …. Prestar za Boga … in podelitvijo osebne izkušnje. Sestopimo iz glave v srce, kajti Gospod naj….. spregovori na srce in On edini spreminja, ozdravlja, odrešuje. Maše!!
  8. Biti priča delovanja Boga, ko vidim, da ob nekaterih ljudeh, kako se stvari premikajo, osvetlijo, postanejo bolj ostre. Nič me ni bilo strah povedati. Rana prinese tudi veselje, radost in ne samo bolečino. Križ grenkobe. Napisati si pismo; to mi je bilo zelo dragoceno in ga potem prebrat drugim. Tega še nekaj časa nazaj ne bi mogla.
  9. Maše, obhajilo pod podobo »kruha«, maziljenje, križanje in vino grenkobe, molitev za ločence, sprava. Podelitev v skupinicah. Čudovito vodenje p. Tomaža. Duhovno pismo. Močna prisotnost Jezusa med nami.
  10. »Mir s Tabo« danes, ko sem začutila, kako je mir potoval okrog in nas vse objel. Poglobljeno prekrižanje: takrat sem začutila pomen križa telesno (očetova skrb, da sem ljubljena, prisotnost Svetega duha in objem). Molitev s telesom mi je odprla novo dimenzijo.  Začetek dneva s takšno molitvijo s telesom in afirmacijo bi lahko pozitivno vplivalo na dan.
  11. Jezus je vedel, da ga bo Juda izdal, a ga je vseeno izbral. Brez tega ne bi bilo križa in vstajenja. … Jaz seveda nisem vedela, da bo tak konec in ga tudi nisem pričakovala, a vendar je ta križ moja pot k globji povezanosti z Njim.
  12. Bog dopušča tudi ločitev. … Kaj je skupnega med  pravičnost – ljubezen.
  13. Jok, da gre iz človeka. Jokajo tudi ljudje, ki izgledajo duhovno močni. Izkušnje kako Bog res poskrbi. … Pri ločitvi gre za reševanje otrok, kože, ne stvari. … Pravniki imajo svoj pogled. … Ljudje so odprti. Močni ljudje.  … Pismo.
  14. Križ je resnica – bolečina je pot. … Vera je utemeljena na paradoksu (slabo spremeni v dobro). Kar ne moreš spremeniti – … Smrt ni dokončna – vmes je strah, bolezen?? … Vstajenje je brezmejno, brezčasno.
  15. Občestvo odrešuje.
  16. Da je v meni ogromno žalosti (solza), da sem se začela odpirat, da pa sem se odprla, je bila posledica moje osebne?? podelitve v skupini, ko sem podelila nekaj, kar nisem še nikjer; da sem dobila pogum – Bogu hvala!
  17. Intimni prostor ranljivosti – njena moč.

KAJ BI ŠE POTREBOVAL?

  1. Duhovne vaje, kjer bi se bolj poglobili v čustveno otroško ranjenost in zlorabo.
  2. Enkrat tedensko najmanj take ali podobne duhovne vaje. Drug ob drugem se potolažimo in okrepimo.
  3. Ugotavljam, da bi potrebovala postenje oz. manj suhe hrane in več tekoče. Je pa res, da moje zdravstveno stanje ni optimalno.
  4. Mogoče kakšen sprehod več in še kakšen tak vikend.
  5. … da izženem strah iz srca in v težkih zadevah bolj zaupam v Božjo previdnost in rešitev. Poglobiti želim to prepričanje, da sem že zelo blizu svetlobi. Nadaljujem z delom v skupini.
  6. Vloga očeta in mame v našem življenju in vpliv na kasnejše življenje. Kako zaščititi otroke ob ločitvi. Čustvena navezanost (čustveni partner kot otrok). Moje vrednote kot ženska in njegove kot moški.
  7. Iz bolečine v radost življenja preko petja, izraznega plesa, risanja, skratka nebesednih ustvarjalnih tehnik.
  8. Še več časa za pogovor in sprehod. Malo časa zase. Vodeno meditacijo ob BB.
  9. Poglobitev in pogovor o odnosih z otroki po ločitvi (izkušnje s sinovi, hčerami …). Duhovna spremljanja, poglabljanje.
  10. Več pogovorov v skupini. … da bi spet začela pisat (dnevnik, občutja, zahvale, pisma … karkoli, da bi delala bolj kontinuirano).
  11. Predvsem pogovore o ločitvi na tej duhovni – globoki ravni, kljub temu, da sem vsaj po moje že ogromno naredila oz. napredovala, je še vedno cela gora vprašajev.
  12. Kraj, kjer bom sprejet. Ker je to bolj jasno stroki, naj oni govorijo.
  13. Žal mi je, da sem spoznala izkušnje – zgodbo samo šestih ljudi. Na skupino bom še prihajala. Verjetno se bom odločila tudi za dopust na Murterju ali v Španijo po Ignacijevih stopinjah. Morda kaj za otroke ali o otrocih. Rada bi videla, da bi si izmenjali telefonske številke ali elektronske naslove.
  14. Kako bi se zbližal s hčerjo, da bi bila obvarovana občutkov krivde in strahu. Ustavim se v začaranem krogu. Vaje za praktično izražanje JEZE (žalost). Več časa za delo po skupinah.
  15. Poglabljanje vsega. Začutiti jezo. Od kje prihaja?
  16. Varno okolje kot je skupina Srce ob srcu, da lahko nadaljujem svoje okrevanje …
  17. Postavljanje meja – ???

POZITIVNA KRITIKA – Kaj bi spremenila?

  1. Dobrodošla taka srečanja. Še kar naprej tako. Mogoče bi bilo potrebno narediti reklamo za ta duhovna srečanja tudi v Družini. Pa kaj več o tem tudi napisati.
  2. Netočnost pri napovedanih točkah. Več skupnih izletov v naravo oz. vmesnega prostega časa. Celonočno bedenje me je izmučilo. Predlagam večerno ali jutranje češčenje. Npr. namesto refleksije – izlet na sončen dan.
  3. V trenutkih, ko me je zeblo, treslo od mraza in groze, sem si zaželela, da bi bil na voljo topel prostor, kjer bi se lahko pogrela. Hvala voditeljem za potrpežljivost, čakanje, trud in vodenje duhovnih vaj.
  4. Mogoče še kakšen sprehod več in še kakšen tak vikend.
  5. Nič ne bi spremenila. Vse mi je bilo všeč in bilo je dobro.
  6. Ne bi menjala skupine na duhovnih vajah. Več prostega časa po kosilu. Krajši sprehod v naravi. Tema na skupinah se razdeli na daljši čas Npr.: dopoldan: pred poroko, popoldan: po poroki, drugi dan: ločitev. Zaključek: Bilo je zelo, zelo lepo. Odlična kuhinja.
  7. Rada sodelujem v DU. Izvrstno in bogato pripravljen vikend. Pogrešala sem več časa za stik – skupno bivanje v naravi; v obliki podelitvenega sprehoda ipd.
  8. Zvečer prej zaključek.
  9. Hvala organizatorjem. Več petja in duhovnih plesov (kitara, inštrumenti). Več sproščenega druženja in pogovorov. Morda v naravi. Skupna adoracija v skupinah (tema, izročitve). Morda večja delitev dela, da ne bi bila majhna skupina preveč obremenjena s pripravo hrane.
  10. V splošnem zelo dobro organizirano. Hvala organizatorjem. Več petja in duhovnih plesov (kitara, inštrumenti). Več sproščenega druženja in pogovorov. Morda v naravi. Skupna adoracija v skupinah (tema, izročitve). Morda večja delitev dela, da ne bi bila majhna skupina preveč obremenjena s pripravo hrane.
  11. Na začetku dela s skupino sem imela težave pri začetku in koncu dela v skupini, ko smo se morali prijeti za roke. Ta kontakt me je motil in sem imela močno željo, da bi rekla, da se ne bi držala za roke, ker se ne poznamo, pa nisem. Nekako sem se navadila, ampak tega naslednjič rajši ne bi več.
  12. Majhne skupine so ok., Tempo – ko je treba. Če je vreme – izlet. Efektivno.
  13. Več gibanja v naravi – meditacije. Menjati skupino po dveh krogih.
  14. Bila sem v vlogi voditeljice skupine, udeleženke in kuharice. V prihodnje bi se bolj posvetila duhovni plati, za svojo rast in rast drugih.
  15. Duhovni dom z vso postrežbo (razbremenitev sodelavk). Več ritualov, kot je kelih bridkosti. Manj natrpano soboto. Kakšno pričevanje osebno.

 

Kelih grenkobe

Odmev iz duhovnega vikenda na Zaplani

Pred menoj na mizi sta stala vrč in kelih, v katerega bom simbolično izlila nekaj kar je v meni, kar čutim globoko v svoji duši. Do trenutka ko sem prijela vrč, nisem vedela kaj bo to, nenadoma pa je iz mene bliskovito šinila ena sama beseda: ŽALOST. Presenetila me je , saj je prišla nekje iz globine, meni neznana, zadržana, zamolčana, zasramovana. Z njo so prišle solze, se nabirale v očeh in polzele po licih. Moja ŽALOST, le redko je v mojem življenju prišla na plan, kot da se je sramujem, se je bojim in je ne želim priznati. Če je samo malo pokukala, sem ji hitro ubežala. Zdaj pa je tukaj, pred menoj. V njej so moje izgubljene sanje, vsa moja bolečina, moja krivda.

 Vse bi moralo biti drugače, midva z možem skupaj, v oporo drug drugemu in otrokom na njihovi poti. Vse se je sesulo. Obema je bilo težko, čeprav sva si nadela drugačni maski. On si je postavil novo družino in želel ubežati spominom in odgovornosti. Jaz sama z otroci v vlogi mame in očeta, velikokrat na robu svojih moči in zmožnosti, zavržena in zapuščena. Otroci oropani svojih sanj, zaznamovani z ločenostjo, razpeti v ljubezni med mamo in očetom, v težkih trenutkih brez tako potrebne opore obeh. V tej žalosti so tudi vsa moja dejanja katerih se sramujem in me bolijo. Nekje je tudi žalost moje mame, že zelo zgodaj odtisnjena vame. Tudi ti Jezus si v moji žalosti, nisem našla prostora zate, ostal si odrinjen in nepriznan.

V mali skupini nas zbližajo naše zgodbe. Rane ki jih pokažemo se odpirajo, se nas dotikajo in povežejo. V bolečini nisi sam, si razumljen in sprejet. Se objamemo, poklepetamo in razveselimo drug drugega. Začutim spoštovanje ob vsaki zgodbi, veličino vsakega posebej, sočutje in občudovanje.

Jezus, v kelih grenkobe sem izlila svojo žalost, predajam ti jo, pomagaj mi jo odstirati, spoznati in nositi, brez sramu, s spoštovanjem do življenja, katerega si mi dal. Dal pa si mi tudi veselje, veliko veselja. Tudi njega ti izročam, pomnoži ga, naj ga občutim vsak dan, naj ga živim in delim z vsemi, ki mi kot velik blagoslov prihajajo na pot.

Gena Pupis