Search
Mail RSS Google+ Facebook Twitter

Category Archives: Glavni članek

Članek v Nedeljskih novicah”Ločitev ni neodpustljivi greh”

Novi pogledi Katoliške cerkve na razvezane

Dandanašnji se na Slovenskem razdre vsak tretji zakon. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila tudi cerkveno ali samo civilno, so posledice ločitve zelo podobne: pade življenjsko poslanstvo, mnogi so deležni velikih izgub na finančnem in čustvenem področju, način življenja se bistveno spremeni. Psihologija uvršča ločitev v sam vrh glede na jakost stresa, ki pogosto postane kroničen in povzroči tudi težke odvisnosti ali bolezen.

Spremembe za premike

Kot navaja Statistični urad Republike Slovenije v poročilu za Eurostat, je število razvez zakonskih zvez v obdobju po drugi svetovni vojni iz leta v leto raslo. Od približno 700 razvez v prvi polovici petdesetih let je do leta 1985 naraslo na 2.500. Po tem letu je sledilo desetletno obdobje zniževanja števila razvez zakonskih zvez, ko jih je bilo najmanj leta 1995: tisto leto je bilo razvezanih 1.585 zakonskih zvez. Odtlej se število razvez spet vztrajno vzpenja.
Razvezane zakonske zveze so pred razvezo trajale povprečno 14,1 leta. V zadnjih dvajsetih letih se je najbolj povečalo število tistih parov, ki so se ločili po več kot 15 letih zakona (polovica razvez v letu 2014). Zelo malo je bilo razvez zakonskih zvez, ki so trajale manj kot eno leto (v 2014 manj kot odstotek).
Demografska podoba Slovenije se ujema s splošnim tokom v razvitih državah. Med institucijami, ki naj bi se na spremembe odzivale, je tudi Katoliška cerkev. Ob tem pater Tomaž Mikuš, sicer duhovni spremljevalec skupnosti Srce, ki povezuje razvezane v Cerkvi, pove: “Razveza oziroma ločitev ni neodpustljivi greh in razvezani niso na vekomaj obsojeni grešniki. Nihče, še posebej kristjan, se ne poroči z namenom, da se bo kasneje ločil. Kakorkoli je že boleča ločitev za vse, ki so vključeni, in srce parajoča za vse, ki so z njo soočeni, ne da bi si jo želeli, se Bog lahko dotakne zlomljenih src in življenj ter jih ponovno obnovi.”
Dopolnjuje ga pater Viljem Lovše, duhovni spremljevalec skupin Srce ob srcu: »Najpomembnejše je, da sočloveka, ki je doživel ločitev, človeško sprejmemo, ga spoštujemo in mu pomagamo, da se zave, da je še vedno dragocen, da Bog nanj računa in da je ta preizkušnja zanj priložnost za rast in dozorevanje, duhovno in človeško. Papež Frančišek še posebej poudarja, da je vsak človek v procesu in počasi raste v ljubezni. Zato od njega ne moremo najprej zahtevati, da se drži pravil, ampak mu pomagati, da znova zaživi svojo dragocenost in vrednost, ki mu je noben neuspeh ali greh ne more vzeti. Prav zaradi te usmiljene drže je papež med sinodo doživljal tudi trenutke potrtosti zaradi skušnjave nekaterih, ‘da bi spremenili kruh v kamen, da bi ga metali v grešnike, v šibke in bolne’.”
Sinoda o družini, kot tedanji predsednik Slovenske škofovske konference je na njej sodeloval novomeški škof Andrej Glavan, je o delu z ločenimi med drugim rekla: “Predvsem je treba sprejeti in spoštovati trpljenje tistih, ki so po krivici utrpeli ločitev ali razvezo ali zapuščenost, ali pa so bili zaradi nasilja sozakonca prisiljeni prekiniti skupno življenje. Ni preprosto odpustiti prizadejano krivico, vendar milost omogoča tudi to. Iz tega sledi nujnost dušnega pastirstva sprave in posredovanja (mediacije), tudi v posebnih ustanovah za pogovor, ki naj jih ustanovijo škofije. Prav tako je treba nenehno poudarjati, da je nujno iskreno in ustvarjalno blažiti posledice ločitve ali razveze pri otrocih, ki so v vsakem primeru nedolžne žrtve. Otroci ne smejo postati ‘predmet prepira’. Namesto tega je treba najti najboljše načine za premagovanje travm ločitve staršev in jim omogočiti čim bolj neobremenjeno odraščanje.”
Karmen Kristan, ki se razvezanim v Cerkvi poglobljeno posveča in tudi sama deli to izkušnjo, ob že navedenem dodaja: “Posinodalna spodbuda papeža Frančiška z naslovom Radost ljubezni postavlja človeka na prvo mesto, pred vsa pravila, zakone, zapovedi. Vse to naj namreč človeku služi za rast v ljubezni, ne pa kot sredstvo za izločanje ali obsojanje. Za to je potrebno usmiljenje, ki ne obsoja, ne kaznuje, ne prepoveduje, ampak sprejema v ljubezni ter s tem omogoča spreobrnjenje. Papež spodbudi k novemu pastoralnemu pristopu do razvezanih, da se nas sprejema in spremlja v naši edinstveni zgodbi, razločuje, kaj bi nam v naši težki situaciji in na poti v novo življenje najbolj pomagalo, tudi z ljubečim vključevanjem v življenje Cerkve, katere del smo. V tem duhu je tudi odločitev glede prejemanja zakramentov vezana na posameznika in njegovo situacijo znotraj njegove družine in občestva vernih.”

Skupnost in skupine razvezanih

Skupina Srce je bila ustanovljena leta 2003 na pobudo dveh razvezanih žena, Helene Reščič in Vilme Modrc, ter ob podpori jezuitov, ki so skupini nudili prostor in duhovno spremljanje ob zavzemanju patra Viljema Lovšeta. Skupina si je zastavila cilj, da pomaga tistim razvezanim, ki so že preboleli akutno stanje po razvezi in jim ponudi možnost dejavnejšega vključevanja v življenje Cerkve. Pri duhovni rasti članom zelo pomaga medsebojna podpora, ki jo živijo predvsem na neformalnih srečanjih (izleti, letovanja, praznovanja). V zadnjem letu je skupina zrasla v skupnost, ki se srečuje vsak četrti ponedeljek v mesecu pri večerni maši in predavanju pri sv. Jožefu v Ljubljani. Zaradi potrebe ločenih po močnejši podpori skupine pri okrevanju po razvezi so v zadnjih dveh letih nastale še skupine za samopomoč Srce ob srcu. Te se sestajajo na Suhi pri Škofji Loki (vsak tretji četrtek ob 19.30 v župnišču), v Ljubljani (vsako četrto sredo ob 19.30 v župniji Dravlje) in Novi Gorici (vsak tretji torek v župniji Kristusa Odrešenika). Skupine delujejo po ignacijanski metodi duhovnega pogovora, ki temelji na podelitvi osebne izkušnje in empatičnem poslušanju brez komentarjev, nasvetov ali teoretičnih mnenj. Vsak pride do besede in vsak je mojster svoje izkušnje. Po načelu: “Če res poslušamo, nam Bog lahko govori po drugem človeku, nam daje moč in nas spreminja.”
Skupine so odprte za vse z izkušnjo razveze partnerskega odnosa, ne glede na to, če so bili poročeni ali ne, če so še v postopkih ločevanja, če se nahajajo v prvih letih samskega življenja ali pa je od razveze minilo že precej let in so sedaj morda že v novi partnerski zvezi. Ne glede na to, koliko časa je preteklo od razveze, bolečina, ki je bila potlačena, neozaveščena in ne izpovedana, ne zastara, ampak se zapiše v duha in telo in zastruplja odnose.
Za sodelovanje v skupinah vernost ni pogoj, pomembna je le “pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje”. Kot ugotavljajo, psihologija od trpljenja večinoma beži, duhovnost pa ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje ter razodevanje božje moči v človekovem življenju.
V ustanavljanju so nove skupine v Ajdovščini, Celju, Radljah ob Dravi, Postojni, Mariboru, Brežicah in Kopru. Na novo je v okviru Skupnosti Srce nastala še Skupina za okrevanje po razvezi SR, ki se tedensko srečuje pri sv. Jožefu v Ljubljani in sledi duhovnem programu dvanajstih korakov Anonimnih alkoholikov. Več o skupnosti Srce, srečanjih skupin in dogodkih najdete na spletni strani:http://srcerazvezani.si/.
Karmen Kristan iz upravnega odbora skupnosti Srce ob tej priložnosti izreka prijazno povabilo: “Vsi, ki bi želeli ustanoviti skupino za ločene v svojem kraju, prejmete vso našo podporo z gradivom, uvajanjem v metodo, možnostjo promocije na družbenih omrežjih, uvodnim predavanjem s pričevanji. Za več informacij me lahko pokličete na mobilni telefon 041 955 219.”

Vseslovensko srečanje
Skupnost Srce je v sodelovanju z Medškofijskim odborom za družino lani oktobra pripravila prvo vseslovensko srečanje ločenih z naslovom Življenje po ločitvi. Sledili so papeževi pobudi, da morajo razvezani in tudi ponovno poročeni dobiti jasno sporočilo, da niso izločeni iz Cerkve, da so sprejeti in da ostajajo del občestva. Pri tem jih navdihuje stavek iz 8. poglavja apostolske spodbude Radost ljubezni, ki se glasi: »Cerkev mora skrbno spremljati svoje najslabotnejše otroke, ki trpijo zaradi ranjene ali izgubljene ljubezni in jim vlivati upanje in zaupanje.« Srečanje je pomagalo k prepoznavanju potreb razvezanih v Cerkvi z močno spodbudo za vključevanje v obstoječe skupine samopomoči in nastajanje novih. Med mašo je približno sto udeležencev iz vse Slovenije prisluhnilo priložnostnemu nagovoru ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta.

Obhajilo da ali ne
Nadškof Stanislav Zore pri maši na prvem vseslovenskem srečanju ločenih: “Večkrat sem že slišal in morda tudi vi v sebi nosite to misel, da Cerkev prepoveduje dostop do evharistije tistim, ki so se ločili. Dogaja se, da nekdo doživi ločitev svojega zakona in misli, da zaradi tega ne more več v polnosti sodelovati pri sveti maši. Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo, ki jo je obljubil ob poroki in zato ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo. Seveda pa mora preveriti, če je odpustil to, kar se mu je zgodilo. Njegovo srce mora biti vedro in čisto, brez zamer, brez sovraštva, brez maščevalnih misli. To mora biti srce, ki se ga je v svoji usmiljeni ljubezni dotaknil Gospod in ga očistil. Takšni ljudje lahko v polnosti sodelujejo pri sveti maši in prejemajo tudi sveto obhajilo.”

Vladimir Jerman

Vir: http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/v-tiskani-izdaji-nedeljskih-novic-preberite-za-vsako-rojstvo-280-evrov

Molitev k usmiljenemu Očetu

Razlaga simbola:

Oblikovanje: Karmen Kristan

Ločenost je kot dve ločeni polovici srca, nekoč ljubeči odnos se razkolje. Rdeča barva srca pove, da gre za življenje, za nekaj temeljnega.
V tej razklanosti se  razkrije križ kot odrešenjski, dinamični element ali sredstvo preko katerega Bog  povezuje, zdravi in rojeva novo življenje, ki raste kot vzbrstelo drevo. Križ v odrešenjski dimenziji postane drevo življenja.
Križa v dveh barvah nakazujeta dvojnost pogleda na to življenjsko  preizkušnjo:  v ospredju je zeleni križ; z očmi sveta je ločitev neuspeh in najde tolažbo le v upanju  (zelena je barva upanja),  da bo Bog tudi  to spremenil v dobro. Zadaj je križ v rjavi barvi rodovitne zemlje, v katerem je kal novega življenja še skrita v  bolečini, rani, ker mora seme starega umreti, da se trpljenje použije za duhovno rast in vzkali novo življenje. Ta dvojnost uspeha v neuspehu je lastnost vsake težje življenjske preizkušnje kar ločitev brez dvoma je. Rumeno ozadje spominja na zlato barvo, ki je  simbol Božjega delovanja, ki vse preobraža, nenehno spreminja in vse dela novo.

Molitev za razvezane:

Usmiljeni in zvesti Oče, hvala ti, ker si nas ustvaril po podobi svoje ljubezni
in smo v Svetem Duhu živi udje občestva tvojega od mrtvih vstalega Sina.
Izročamo ti bolečino ločitve in se ti zahvaljujemo, da nas brezpogojno ljubiš
in sprejemaš kot svoje dragocene sinove in hčere v Sinu.
Gospod Jezus, tvoje odpuščanje nas osvobaja, da tudi mi lahko odpustimo sebi in bližnjemu.
Hvaležni smo ti, da si trpljenje nas in naših otrok že odrešil in zajel v svojo ljubečo
in brezpogojno izročitev Očetu in vsakomur izmed nas.
Pošiljaš nas, da smo apostoli tvojega sočutja in usmiljenja do vsakega človeka.
Mati Marija, prosi za nas.

Podobica_molitev za razvezane


Hočem ti povedati, da te imam rad!

Sveta Družina, 31.12.2017, Lk 2,22-40

Pred več desetletji sem bral knjige jezuitskega patra Johna Powella. V eni izmed njih je zapisal: »Tega sveta naj ne bi zapustili preden tistim, ki jih imamo radi to tudi povemo!« Običajno si ne povemo, da se imamo radi in tudi ne objemamo se kaj dosti. Večina. Lahko pa si v tem času omenjen stavek vzamemo za osebno spodbudo in izziv.

Svojim staršem, otrokom, bratom ali sestram in drugim lahko napišemo pismo in jim povemo, da jih imamo radi. Verjetno ne bomo dobili odgovora. Ali pač.

Spomnim se svoje matere, ki je umrla zvečer na moji novi maši. Vsaj štirinajst dni pred mašo je vodila in nadzorovala vse priprave. Bila je šibkega zdravja. Zadnji teden jo je močno bolela glava. Z zadnjimi dnevi svojega življenja mi je pokazala, da me ima rada. V tistih dneh je praznovala tudi svoj rojstni dan in jaz sem ji pozabil čestitati in ji povedati, da jo imam rad. 

Mojemu sobratu pa je to uspelo. Prišel je k mami, ki je gledala televizijo. Oče je bil že pokojni. Rekel ji je: »Mama, nekaj zelo važnega ti moram povedati!« Ni odvrnila pogleda do televizijskih poročil. »Ja, kar povej,« je odvrnila. »Mama, tega ti še nisem nikdar povedal in ti moram nocoj povedati.« Počasi se je obrnila proti njemu in ga pogledala. Čutil je dve srci, ki močno utripata. Zdelo se mu je, da bitje odmeva po sobi. Zbral je ves pogum in naravnost rekel: »Mama, hočem ti povedati, da te imam rad!« Mama si je oddahnila in rekla: »Me veseli!« Nato pa je hitro nadaljevala z gledanjem televizije. Nič objema in poljubov ni bilo. Nič ni komentirala, kako dolgo že čaka, da bi se kakšen od njenih otrok spomnil in ji povedal kako jo ima rad. Ko je sobrat stopal ven iz dnevne sobe v kateri je mama mirno naprej gledala Tv mu je prihajala misel, da tega Powellovega nasveta ne bo nikdar več uporabil.

Njegov brat in sestra sta materi pisala in jo spraševala, kaj je narobe z njim. Zaključili so, da gre skozi težke čase. Upal, je da mu ne bo več potrebno skozi takšna doživetja.

Na svetek svete Družine se veselimo in praznujemo zvesto Božjo in človeško ljubezen, ki skrbi za najbolj pomembne ljudi v našem življenju. Vemo, da prepiri, zamere, sovraštva in zagrenjenosti lahko pokvarijo družine za več rodov vnaprej. Današnji praznik tudi ni namenjen temu, da bi stokali, kako težko je v današnjih časi družinsko življenje. Na današnji praznik hočemo znova potrditi, da so odpuščanje, sočutje in prijaznost Boga do nas, in posledično nas med seboj, tista skala ali temelj na katerem lahko zgradimo krščansko družino. Brez tega družinsko življenje hira in dejansko ni mogoče.

Ob smrtni postelji ljudje večkrat omenimo tisto, kar še nismo storili pa bi radi. Nihče še ni rekel, da bi si želel več časa preživeti v službi ali pri delu. Nihče še ni rekel, da bi si želel zaslužiti več denarja. Mnogi pa so rekli, da si želijo vsem, ki jih imajo radi to tudi povedati. Žal jim je, da niso več časa namenili in posvetili svojim najdražjim. Mi kar mislimo, da družinski člani vedo, da jih imamo radi, ne da bi jim to kadar koli resnično izrekli in povedali. Če znamo to pokazati, naj bi bili sposobni to tudi izreči. Zato te povabim, napiši pismo, pokliči ali pa pojdi na obisk. Povej svojim najbližjim, da jih imaš rad. Ko smo enkrat mrtvi je prepozno.

Ko izpovemo svojo ljubezen in se D(d)rugemu zahvalimo zanjo, smo vedno deležni veselega pogleda, ki ga prinaša svetost.

P. Viljem Lovše

GLEJ, SPOČELA BOŠ IN RODILA SINA (Lk 1,26-38)

Z današnjim odlomkom mi evangelist izroči v roke ključ za branje celotnega evangelija. Vsaka pripoved me vabi naj se veselim, ker sem poln milosti in je Gospod z menoj. On mi ponuja Besedo, ki čaka na moj »da«, da v moči Duha postane meso, resnična in utelešena sredi sedanjega življenja. To kar se je zgodilo Mariji, naj bi se uresničilo tudi v mojem življenju. Dejansko postajam po besedi, ki jih dam prostor in čas v sedanjosti, ki ji verjamem in ji dovolim, da postane resničnost. Cilj stvarstva in s tem tudi moj in tvoj cilj je ta, da sprejmeva in rodiva Besedo, da postaneva Božji dom. Bog je že najin dom, če hočeva in sprejmeva. Podarja nama življenje, da bi tudi midva postala njegovo prebivališče. Zjutraj, opoldne in zvečer zvonovi oznanjajo največkrat ponavljano resnico: Bog je postal človek. Ljubimo ga lahko le tako, da ljubimo bližnje in sebe. Kar storimo človeku, smo storili Bogu. Če mu zaupam in privolim v sogovorništvo in sodelovanje z Njim potem se tudi v mojem življenju uresničuje Božje življenje. Postajam sin/hči Očeta, postajam brat/sestra drugim.

Moj »da« Božji ponudbi, njegovi obljubi, premaga vsak strah, ki me vsak dan hoče oropati tega, kar sem za Boga, v njem in zaradi njega zase in za druge. Z mojim »da« se uteleša v svetu Očetova ljubezen in uresničuje moja/naša resnična istovetnost sinov in hčera. V tem je večno življenje, ki premaga vsako zlo. Danes in tukaj. Zato pravi Jezus: »Ne bojte se!«

Bog v Mariji pokaže, da že vso večnost išče srečanja s teboj in z menoj. Želi se poročiti z menoj. S svoje strani je naredil vse. Sedaj čaka na moj odgovor. Hrepeni in stori vse, da bi tudi jaz privolil in začel sodelovati pri večnem življenju v ljubezni: vi v meni in jaz v vas, vsi eno; enost v različnosti; povezanost v svobodi; ljubezen v resnici.

Vsak občutek strahu in posledične zlagane misli, ki me hočejo zapreti vase in potopiti, so priložnost, da se z enim samim zamahom kril postavim na stran Boga in mu dam besedo v svojem srcu. Marijo je bilo strah. Njen odziv pa je bil: Gospod, ti veš kaj delaš. Naj se mi zgodi tako, kot si ti rekel. Ne kot mi govori moj strah in moje omejeno razmišljanje in vnaprejšnja pričakovanja. Gospod komaj čaka, da zasliši tudi moj »da« in »zgodi se«. Zaradi tega, me vabi: »Ne boj se!«

Bog sprejme nevarnost moje/naše zavrnitve. Kako neskončno pa je vesel, ko dočaka naš odgovor in lahko tako kakor Mariji vzklikne: »Veseli se!« »Ne boj se!« »Jaz sem s teboj!« »V meni si!« Zanj, ki vsakega posebej ljubi je največje veselje, ko dočaka naš odgovor in sodelovanje. Takrat vsi strahovi izgubijo svojo moč in nam ne morejo več krasti sedanjosti. Ko Njemu dovolim, da je moje središče se uresniči moja človeškost, ki je občestvo z Bogom in vsemi, ki jih Bog ustvarja in podarja. Ljubezen je ljubljena: našla je dom, kamor se bo naselila, in tako moja hiša ne bo več pusta. Ljubezen premaga ves strah, le dovoliti ji moram in privoliti v sodelovanje z njo. Božja ljubeča strast do vsakega izmed nas je tako močna, da premaga smrt in s tem tudi vsako podlago za strah. Prav sredi strahu lahko postajam kakor Marija: sprejmem Božjo ljubezensko ponudbo, v svojem telesu dam meso njegovi večni Besedi in postajam sin/hči v Sinu, brat/sestra vsem, ki jih Oče ljubi.

P. Viljem Lovše

Ne ljubimo z besedami, ampak z dejanji

Poslanica papeža Frančiška za 1. svetovni dan revnih

19. novembra, na 33. nedeljo med letom, v katoliški Cerkvi obhajamo svetovni dan revnih. Papež Frančišek je, kot običajno, tudi za ta dan pripravil posebno poslanico:

 1. »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18). Te besede apostola Janeza vsebujejo zahtevo, ki je noben kristjan ne sme prezreti. Resnost, s katero nam ‘ljubljeni apostol’ to Jezusovo zapoved izroča vse do današnjega dne, še bolj prihaja do izraza, ko so prazne besede, ki pogosto prihajajo iz naših ust, v nasprotju s konkretnimi dejanji, ki naj bi bila naše merilo. Ljubezen ne dovoljuje izgovorov: ko se namenimo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, moramo slediti njegovemu zgledu, še zlasti, ko smo poklicani k ljubezni do ubogih. Sicer pa je dobro znano, kako nas ljubi Božji Sin, na kar nas Janez zelo jasno opominja. Njegova ljubezen sloni na dveh stebrih: Bog nas je prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,10.19) in v svoji ljubezni se nam je popolnoma podaril, za nas je dal celo življenje (prim. 1 Jn 3,16).

Takšna ljubezen ne more ostati brez odgovora. Čeprav je samo z ene strani in v zameno ne zahteva ničesar, v srcih vžiga tako močan ogenj, da vsi nanjo odgovarjajo z ljubeznijo, kljub svojim omejitvam in grešnosti. To pa se lahko zgodi le tedaj, ko v svoje srce, kolikor mogoče sprejmemo božjo milost, njegovo usmiljeno ljubezen, ki našo voljo in celo čustva nagiba k ljubezni do Boga in bližnjega. Tako lahko milost, ki izvira tako rekoč iz srca Trojice, preoblikuje naše življenje ter rodi sočutje in dela usmiljenja v dobro naših bratov in sester v stiski.

2. »Ta nesrečnik je klical, in Gospod je slišal« (Ps 34,7). Cerkev je vedno razumela pomembnost tega klica. Veliko pričevanje za to je na prvih straneh Apostolskih del, kjer Peter prosi brate, naj izberejo sedem mož, ki so »polni Duha in modrosti« (Apd 6,3), da bodo služili revnim. To je gotovo eden prvih znakov, s katerimi je krščanska skupnost stopila na svetovni oder: služenje najbolj revnim. Vse to je bilo mogoče, ker je krščanska skupnost razumela, da se mora življenje Jezusovih učencev izražati v bratstvu in solidarnosti v pokornosti Jezusovim besedam blagor ubogim, ker so dediči nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3).

»Prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2,45). Te besede jasno kažejo živo skrb prvih kristjanov. Evangelist Luka, ki več od drugih piscev piše o usmiljenju, pri opisu podeljevanja v prvi skupnosti ne govori z zanosom. Nasprotno, s svojimi besedami želi nagovoriti vernike vseh generacij in tako tudi nas, da bi nas podprl v vztrajnem pričevanju in nas spodbudil k skrbi za najbolj revne. Enak nauk z enakim prepričanjem nam izroča apostol Jakob, ki v svojem pismu ne skopari s krepkimi in ostrimi besedami: »Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? … Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: ‘Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta’ a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva« (Jak 2,5–6. 14–17).

3. Kljub temu se kristjani v določenih obdobjih niso v polnosti držali tega klica, ker jih je okužil svetni način razmišljanja. A Sveti Duh jih je še naprej vztrajno klical, naj pogled upirajo v bistveno. Poklical je može in žene, ki so na različne načine posvetili življenje služenju ubogim. Koliko strani zgodovine so v teh dva tisoč letih popisali kristjani, ki so v skrajni preproščini in ponižnosti ter z velikodušno in ustvarjalno ljubeznijo služili najubožnejšim bratom in sestram!

Najvidnejši zgled imamo v Frančišku Asiškem, ki so mu v dolgih stoletjih sledili mnogi sveti možje in žene. Frančišku ni zadoščalo, da bi gobavce objemal in jim dajal miloščino, ampak je raje šel v Gubbio, kjer je bival z njimi. To srečanje je razumel kot odločilni trenutek v svojem spreobrnjenju: »Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo« (FOp 1–3: FF 110). To pričevanje je dokaz preobrazbene moči ljubezni do bližnjega in krščanskega življenjskega sloga.

Na revne ne smemo gledati zgolj kot na prejemnike dobre prostovoljske prakse enkrat na teden ali še manj spontanih dejanj dobre volje, s katerimi pomirimo vest. Čeprav so taka dejanja dobra in koristna, ker nam pomagajo postati dovzetnejši za stiske mnogih ljudi in krivice, ki so pogosto njihov vzrok, bi nas morala voditi k resničnemu srečanju z ubogimi in k podeljevanju, ki postaneta način življenja. Molitev, hoja po stopinjah Jezusovih učencev in spreobračanje najdejo potrditev evangeljske pristnosti v prav taki ljubezni in podeljevanju. Takšno življenje je vir veselja in dušnega miru, ker se z lastnimi rokami dotikamo Kristusovega telesa. Če želimo resnično srečati Kristusa, se moramo dotakniti njegovega telesa v telesih trpečih revnih kot odgovor na zakramentalno obhajilo, dano v Evharistiji. Kristusovo telo, ki ga lomimo pri svetem bogoslužju, se nam razkriva v ljubezni in deljenju, v obrazih in osebah najbolj ranljivih bratov in sester. Besede svetega Janeza Krizostoma so še vedno sodobne: »Počastiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval v njegovi goloti, ko bi ga tukaj častil s svilenimi oblačili, zunaj pa prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in golote« (Homilije o Matejevem evangeliju, 50,3: PG 58).

Zato smo poklicani, da pristopimo k revnim, jih srečamo, se jim zazremo v oči, jih objamemo in jim pokažemo toplino ljubezni, ki bo uničila krog njihove osamljenosti. Dlan, ki jo iztegujejo proti nam, je tudi vabilo, da stopimo iz svojih varnih okvirov in udobja ter prepoznamo vrednost uboštva kot takega.

4. Ne pozabímo, da je uboštvo za apostole predvsem klic k hoji za ubogim Jezusom. To je hoja za njim in ob njem, pot, ki vodi k blaženosti nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3; Lk 6,20). Uboštvo je ponižnost srca, ki zna sprejeti človeške omejitve in grešnost ter tako premagovati skušnjavo vsemogočnosti, ki vodi v prepričanje, da je človek nesmrten. Uboštvo je notranja drža, ki človeku preprečuje, da bi na denar, kariero in razkošje gledal kot na življenjski cilj in kot pogoj za srečo. Pravzaprav je uboštvo tisto, ki ustvarja pogoje za svobodno prevzemanje osebne in družbene odgovornosti kljub omejitvam posameznika, ki zaupa v Božjo bližino in pomoč njegove milosti. V tem smislu je uboštvo nekakšno merilo, ki nam omogoča, da presojamo, kako najbolje uporabljati materialne dobrine in izgrajevati odnose, ki niso sebični ali posedovalni (prim. KKC, št. 25–45).

Za zgled si torej vzemimo svetega Frančiška in njegovo pričevanje za pristno uboštvo. Ravno zato, ker je Frančišek pogled upiral v Kristusa, ga je lahko videl v revnih in mu v njih služil. Če želimo učinkovito prispevati k spreminjanju zgodovine in spodbujati resnični razvoj, je nujno potrebno slišati klice revnih in se obvezati, da jih ne bomo več potiskali v ozadje. Hkrati pa se obračam na revne, ki živijo po naših mestih in v naših skupnostih, naj ne izgubijo čuta za evangeljsko uboštvo, ki je del njihovega vsakdana.

5. Revščino je v sodobnem svetu zelo težko jasno opredeliti. Ta pa nas iz dneva v dan na mnogo načinov opominja nase, ko gledamo obraze, ki jih je zaznamovalo trpljenje, potisnjenost v ozadje, zatiranje in nasilje, mučenje in zapor, vojna, odvzem svobode in dostojanstva, nevednost in nepismenost, stiska zaradi bolezni in nezaposlenost, trgovina z ljudmi in suženjstvo, izgnanstvo, izjemna revščina in prisilna migracija. Revščina ima obraz žensk, moških in otrok, ki jih izkoriščajo za nizkotne interese in jih teptajo vplivni in bogati s svojo izprijeno miselnostjo. Kakšen neizprosen in neskončen seznam bi morali sestaviti, če bi dodali še uboštvo kot posledico družbene nepravičnosti, moralne izprijenosti, pohlepa izbrane peščice in splošne brezbrižnosti!

V današnjih časih se na žalost nesramno veliko bogastva kopiči v rokah peščice privilegirancev, pogosto v povezavi z nezakonitimi dejavnostmi in grozljivim izkoriščanjem človekovega dostojanstva, hkrati pa se v velikem delu družbe po vsem svetu sramotno hitro povečuje revščina. Ob pogledu na takšno situacijo ne moremo držati križem rok, še manj pa biti ravnodušni. Revščina duši pobude številnih mladih, ker jih onemogoča na poti do dela. Revščina hromi občutek za osebno odgovornost, kar vodi v nagnjenost k prelaganju odgovornosti in iskanju uslug. Revščina zastruplja vrelce sodelovanja in krni prostor za poklicno opravljanje dejavnosti ter tako ponižuje zasluge tistih, ki delajo in so storilni. Na vse te oblike revščine se moramo odzvati z novo vizijo življenja in družbe.

Vsi revni, kot je rad govoril blaženi Pavel VI., pripadajo Cerkvi po »evangeljski pravici« (Nagovor ob odprtju drugega zasedanja 2. vatikanskega ekumenskega koncila, 29. september 1963) in od nas zahtevajo temeljno izbiro v njihovo korist. Blagor torej rokam, ki se razpirajo, da bi objele uboge in jim pomagale: te roke prinašajo upanje. Blagor rokam, ki presegajo vsakršne ovire, kulturne, verske in narodnostne, in na rane človeštva vlivajo balzam tolažbe. Blagor rokam, ki se razpirajo, ne da bi kaj zahtevale v zameno, ne da bi postavljale pogoje, imele pomisleke in dvomile: to so roke, ki na brate in sestre kličejo Božji blagoslov.

6. Ob zaključku jubileja usmiljenja sem Cerkvi želel dati svetovni dan revnih, da bi krščanska občestva po vsem svetu lahko postala še večje in boljše znamenje Kristusove ljubezni za najmanjše in tiste v največji stiski. Svetovnim dnevom, ki so jih ustanovili moji predhodniki, in jih v naših občestvih obhajamo že tradicionalno, želim dodati še tega, ki jim bo doprinesel odlično evangeljsko polnost, to je Jezusovo posebno ljubezen do revnih.

Celotno Cerkev ter može in žene dobre volje po vsem svetu vabim, da na ta dan pogled uprejo v vse tiste, ki iztegujejo roke, kličejo na pomoč in prosijo za solidarnost. To so naši bratje in sestre, ki jih je ustvaril in jih ljubi naš Nebeški Oče. Namen tega dneva je predvsem spodbuditi vernike, da bi se uprli kulturi odmetavanja in zapravljanja in sprejeli kulturo srečanja. Hkrati pa vabilo velja vsem, ne glede na versko pripadnost, da bi se odprli podeljevanju z revnimi v vseh oblikah solidarnosti in v konkretnih oblikah bratstva. Bog je nebo in zemljo ustvaril za vse, na žalost pa so nekateri postavili meje, zidove in ograje in se s tem izneverili prvotnemu daru, namenjenemu vsemu človeštvu, brez izjem.

7. Želim si, da bi teden pred svetovnim dnem revnih, ki bo letos 19. novembra, 33. nedeljo med letom, krščanska občestva ustvarila številne trenutke srečanja in prijateljstva, solidarnosti in konkretne pomoči. V nedeljo lahko nato povabijo revne in prostovoljce na skupno praznovanje Evharistije, tako da bo praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, ki je nedeljo zatem, še pristnejši. Pomen Kristusovega kraljevskega dostojanstva se najjasneje razkriva na Golgoti, ko se nedolžni človek, pribit na križ, ubog, nag in brez vsega, učloveči in razkrije polnost Božje ljubezni. Jezusova popolna izročitev Očetu v skrajnem uboštvu razkriva moč te ljubezni, ki ga na veliko noč obudi v novo življenje.

Če v naši bližini živijo revni, ki iščejo zaščito in pomoč, to nedeljo pristopimo k njim: to bo ugoden trenutek, v katerem bomo našli Boga, ki ga iščemo. Kakor nas uči Sveto pismo (prim. 1 Mz 18,3–5; Heb 13,2) jih za svojo mizo sprejmimo kot častne goste; lahko nas naučijo, kako dosledneje živeti vero. S svojim zaupanjem in pripravljenostjo sprejeti našo pomoč, nam umirjeno in pogosto veselo kažejo, kako pomembno je živeti preprosto in se izročati božji previdnosti.

8. V srcu mnogih konkretnih pobud, ki se bodo izvajale na ta dan, naj bo vedno molitev. Ne pozabimo, da je očenaš molitev ubogih. S prošnjo za kruh Bogu izkazujemo zaupanje, da bo poskrbel za osnovne življenjske potrebe. Jezus nas je v tej molitvi naučil izrekati in sprejemati klic človeka, ki trpi zaradi negotovih bivanjskih razmer in pomanjkanja. Ko so učenci prosili Jezusa, naj jih nauči moliti, jim je odgovoril z besedami, s katerimi se ubogi obračajo na edinega Očeta, v katerem smo vsi bratje in sestre. Molitev očenaš izgovarjamo v množini: kruh, za katerega prosimo, je ‘naš’, kar nakazuje podeljevanje, sodelovanje in skupno odgovornost. V tej molitvi vsi prepoznamo potrebo po premagovanju vseh oblik sebičnosti, ki vodi v veselje medsebojnega sprejemanja.

9. Brate škofe, vse duhovnike in diakone, ki so poklicani za pomoč revnim, ter vse posvečene osebe in vsa združenja, gibanja in množico prostovoljcev prosim, naj pripomorejo k temu, da bo svetovni dan revnih postal tradicija, ki bo konkretno pripomogla k evangelizaciji v današnjem svetu.

Naj torej ta novi svetovni dan močno potrka na vest vseh vernikov, da bodo vse bolj gojili prepričanje, da jim bo podeljevanje z revnimi odkrivalo razumevanje najglobljih evangeljskih resnic. Revni niso težava, revni so vir, iz katerega je treba črpati, da bi lahko sprejemali in živeli bistvo evangelija.

Iz Vatikana, 13. junija, 2017,
na god sv. Antona Padovanskega.
Frančišek

O LOČITVI V Mt 5,27-31 

Mt 5, 27: Ne prešuštvuj (2 Mz 20,14; Mz ,18). Zapoved velja moškemu, žena je del njegovega imetja. Prešuštvo je kraja zoper očeta, če je ženska samska, in zoper moža, če je poročena (smo v maskulistični kulturi! Seveda velja tudi obratno). Toda zakon, tudi v SZ, je precej več od tega: je medsebojna pripadnost ženske in moškega, ki iz dveh naredi eno samo meso, po Božji podobi. Zakonca pripadata drug drugemu, v vzajemnem podarjanju ljubezni. Zlomiti to zvezo pomeni prepoloviti osebo, razbiti podobo Boga, ki je enost ljubezni (1 Mz 1,27; 2,22 sl.).

Pravimo, da je zakonska ljubezen s svojo zvestobo in trdnostjo »civilizacijski dosežek«. Moški si, kot vsaka žival, poželi vsako žensko, da širi vrsto, medtem ko ženska poželi najboljšega moškega zaradi izbora. Monogamna ljubezen je mogoča tam, kjer je ob vprašanjih vrste osebek pojmovan kot absolutna in enkratna vrednota zato, ker je v odnosu z Absolutnim, in je medsebojna pripadnost v daru ljubezni videna kot uresničevanje Božje podobe.

je v srcu že prešuštvoval. Oko, ki želi, da bi posedovalo, je že prešuštvo. Jezus prenese pozornost z očesa na srce. Oko lovi in spušča v srce to, kar je zanimivo; srce pa zanima to, kar oko ujame in spusti vanj. Zvestoba, ki ni zvestoba očesa in srca, je pobeljeni grob.

Mt 5. 29 sl.: Če te desno oko, itd. Oko, ki želi, in roka, ki vzame, sta izvor vsakega dobrega in vsakega zla, ne le prešuštva. Da oko in roka ne bi bila za smrt, je potrebno od-ločiti (= rezati) to, kar ne vodi v življenje.

V starih časih so poznali nujnost zaščite čutov (opica s šestimi rokami!), nepogrešljive za zaščito srca. Če je srce tistega, ki ljubi, ograjen vrt, poln sladkosti (Vp 4,12), je nezavarovano srce poteptan vrt brez ograje: po njem se pase divjad (Ps 80,14).

Mt 5, 31 sl.: Kdor se loči, itd. Gre za ločitev, propad zveze. Postava predpostavlja zlo in skuša preprečiti najhujše. Jezus pa predlaga »evangelij«, dobro novico o zmagi nad zlom in možnosti najboljšega.

Pravica do ločitve je v maskulistični kulturi pripadala moškemu. Mojzes je postavil pravila, da bi zaščitil žensko pred samovoljo moškega (1 Mz 24,1). V Jezusovem času je bil lahko zadostni razlog za ločitev ali samo prešuštvo (Šamaj) ali pa kakršen koli vzrok, tudi najbolj malenkosten, ki lahko razkrije neko pomanjkanje ljubezni s strani žene (Hilel). Neločljivosti, ki jo predlaga Jezus, kot tudi preostalega dela govora, ne gre razumeti kot postave, temveč kot dar novega srca: ker smo zvesto in brezpogojno ljubljeni, lahko ljubimo z isto ljubeznijo, s katero smo ljubljeni. Propad odnosa moški/ženska je propad človekove globoke resnice, ki ga dela podobnega Bogu: sposobnosti ljubiti.

Kako vzgajati za ljubezen, kako jo ohranjati in spodbujati k rasti – če ne raste, upada! – je veliki pastoralni problem. Dejansko mnogo zakonov propade. Pa so bili pravi zakoni »v Gospodu«? In kaj storiti s ponovno poročenimi, ki so odgovorno zgradili trdno zvezo in se želijo vključiti v skupnost? Potrebno je razlikovanje, da ne bi rešili samo pravih načel, ampak predvsem ljudi, ki so vedno grešniki in jim je odpuščeno.

Nekoč je postava držala skupaj par, čeprav sta se na smrt sovražila. Izobraževanje, spremljanje, razumevanje in razlikovanje lahko danes storijo to, česar nobena postava ni sposobna narediti, ko vračajo zakon v njegovo izvorno čistost svobodnega daru ljubezni.

Gorje trdosrčnemu, legalističnemu in kaznovalnemu pastirju, ki ne pozna usmiljenja in pogasi tleči stenj. Razlikovati mora, tu in zdaj, kaj bolj pomaga šibkemu bratu, da raste v veri in ljubezni. Kdor misli, da pozna načela, ni nujno, da se je tudi naučil, kako jih je treba uporabljati (prim. 1 Kor 8,11).

Povzel po S. Fausti: p. Viljem Lovše

Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na 1. vseslovenskem srečanju ločenih

V cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani je včeraj potekalo vseslovensko srečanje ločenih. Tovrstno srečanje je sad zadnje sinode o družini, kjer so škofje začutili, da je potrebno ljudem, ki so se srečali z bolečinami, ki jih s seboj prinese ločitev, stopiti naproti. Papež to povzame v svoji spodbudi Radost ljubezni: “Sinodalni očetje opozarjajo: ‘Posebno sposobnost razlikovanja je treba posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih.’” (AL 242) Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM je vodil sveto mašo in pri njej nagovoril zbrane.


Spoštovani bratje in sestre, dragi bratje duhovniki, spoštovane sestre redovnice. Zbrali smo se v romarskem svetišču Svetega Jožefa, da bi uresničili željo in pobudo papeža Frančiška, ki jo je izrazil v posinodalni apostolski spodbudi Amoris Laetitia, kjer pravi: „Posebno sposobnost razlikovanja je treba posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih“ (AL 242). V svetišču svetega Jožefa, ki je steber družin, smo se zbrali zato, da bi ob priprošnji in zgledu njega, ki večkrat v življenju ni vedel, kaj naj stori, kako naj se odloči in kako naj ravna, da bi bilo najbolj prav. V tej negotovosti pa mu je vedno znova naproti prihajalo razodetje Božje volje, ki jo je sprejel, čeprav je bila zahtevna, jo živel in tako postal mož Marije, »iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus“ (Mt 1,16).

         V tem trenutku sem v določeni zadregi, saj govorim ljudem z izkušnjo, ki je sam ne poznam in nikoli ne bo moja izkušnja. Nisem šel skozi stiske in negotovosti, skozi katere ste šli vi. Nisem doživljal zavrženosti in izdanosti, ki ste jo doživljali vi. Nisem sprejemal udarcev in nisem bežal pred nasiljem, kakor ste prejemali udarce in bežali pred nasiljem nekateri izmed vas. Nisem doživljal osamljenosti in praznine, ki je postala del življenja nekaterih izmed vas. V sebi tudi nisem nosil jeze in zamere, ki ste jo do svojega nezvestega življenjskega sopotnika ali sopotnice v sebi morebiti nosili vi. Nisem razmišljal o maščevanju in pravičnem povračilu za to, kar vam je prizadel človek, ki vam je bil najbližji v življenju, ki je poznal vaše dihanje in vaše najgloblje občutke. Vse to ni bilo del moje poti, zato stojim pred vami poln spoštovanja do vaših ran, pred vami pa stojim tudi z vsemi prošnjami in molitvami, ki jih Gospodu Jezusu, ki je naš brat in odrešenik, izrekam vsak dan za vse tiste, ki jim je zakon razpadel. Posebej namreč prosim za tiste, ki bi se radi poročili, posebej za tiste, ki se borijo za svoj zakon, in posebej za tiste, ki jim je zakon razpadel. Z vsemi temi molitvami danes stojim pred vami in vam želim spregovoriti besede upanja.

         Ko rečem, da bi vam rad spregovoril besede upanja, ne pomeni, da bom govoril besede, ki bi jih morda radi slišali. Ne bom rekel, da v vašem življenju in v vaših odnosih ni nobenih težav, nobenih problemov, nobenih ovir. Če bi govoril na ta način, ne bi bil pošten ne do vas in ne do Kristusove Cerkve. Besede upanja vam želim spregovoriti v smislu, da Bog čez nikogar od vas ni naredil znamenja križa in se obrnil proč. To je za nas, ljudi, neverjetna in nedoumljiva ljubezen našega Boga. Ko mi doživimo razočaranje, ko smo deležni izdajstva – kako blizu nam je vse to – takrat pogosto podremo mostove. Ker si takšen ali takšna, zaradi tega tvojega dejanja, zaradi takšnega odnosa, te ne poznam več. Obrnemo se proč in nočemo nič več slišati ali karkoli vedeti o tistem, ki nas je prizadel. Bog pa ne ravna tako. On nas je ustvaril. Naš Oče je. Oče pa, ki v resnici ostaja oče, nikoli ne neha biti oče. Nikoli se ne odpove očetovstvu in nikoli se ne odpove ljubezni. Zato lahko mi naredimo kar koli, Bog nas ne neha ljubiti. Bog ne neha biti naš oče in ne neha ostajati v naši bližini. Res je, da Božja bližina velikokrat pomeni tudi bolečino, saj nam Božja bližina razodeva tudi naš greh, našo nezvestobo, naš delež odgovornosti za stanje, v katerem živimo, istočasno pa nas želi prijeti za roko in nas popeljati naprej, v nov korak, v novo prihodnost, v življenje. Na ta način se uresničuje povabilo posinodalne spodbude Radost ljubezni, da čutimo, da smo del Cerkve, da nikakor nismo izobčeni in na nas tudi nihče ne gleda kot na izobčene, čeprav je res, da si bomo morali za takšno sprejemanje drug drugega še dolgo prizadevati (prim. Al 243).

         Besedo upanja pa bi vam rad spregovoril tudi zaradi Kristusove navzočnosti med nami, ki jo vse prevečkrat pojmujemo in sprejemamo neverjetno zoženo.

         Večkrat sem že slišal in morda tudi vi v sebi nosite to misel, da Cerkev prepoveduje dostop do evharistije tistim, ki so se ločili. Dogaja se, da nekdo doživi ločitev svojega zakona in misli, da zaradi tega ne more več v polnosti sodelovati pri sveti maši. Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo, ki jo je obljubil ob poroki in zato ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo. Seveda pa mora preveriti, če je odpustil to, kar se mu je zgodilo. Njegovo srce mora biti vedro in čisto, brez zamer, brez sovraštva, brez maščevalnih misli. To mora biti srce, ki se ga je v svoji usmiljeni ljubezni dotaknil Gospod in ga očistil. Takšni ljudje lahko v polnosti sodelujejo pri sveti maši in prejemajo tudi sveto obhajilo.

         Težje je vprašanje za tiste, ki so po ločitvi stopili v novo zvezo in jo živijo v vseh njenih razsežnostih. Ti imajo največkrat občutek, da jim Cerkev onemogoča življenje s Kristusom v evharistiji, čeprav pri tem mislijo na obhajilo – ne morejo prejemati zakramentalnega obhajila.

         Najprej mora biti jasno, da gre pri tem razmišljanju za hudo zoženje evharistije. Kaj pravzaprav je evharistija? Naj vam to ponazorim s primerom, ki se je zgodil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji, kjer je zagrizen nasprotnik Cerkve in Boga zaradi bolezni pripeljal ženo v Lurd. Žena je šla v kopeli in dogovorila sta se, da se bosta dobila v cerkvi. Šel je v cerkev in tam je bila ravno takrat sveta maša. Prvič v življenju je zašel slediti dogajanju pri maši. Sam opisuje svoje razmišljanje ob posameznih delih maše. Ko je prišlo povzdigovanje in je duhovnik nad hostijo izgovoril Jezusove besede: To je moje telo, je ta človek z vso jasnostjo spoznal: To je Jezus. Kruh na oltarju je postal Jezusova navzočnost v lurškem svetišču. Takoj po maši je sledil duhovniku v zakristijo in prosil za krst.

         To je Jezus. Sveta maša, med katero se po Božji volji zgodi veliki čudež spremenjenja, je evharistija v polnem pomenu besede. Brez svete maše bi bili naši tabernaklji prazni, brez svete maše naši bolniki ne bi mogli prejemati obhajila, brez svete maše sploh ne bi bilo nobenega obhajila. Maša je torej čudoviti dogodek, kateremu smo lahko priče vsi kristjani, pri katerem lahko sodelujemo vsi kristjani in ki lahko napolnjuje z vero in čudenjem vse verujoče. Biti z vero in ljubeznijo pri sveti maši torej pomeni biti deležen čudeža Jezusove ljubezni, njegovega prihajanja med nas. Zato, dragi bratje in sestre, ki ne morete prejemati zakramentalnega obhajila, prosite za močno vero v čudež, ki se zgodi pri maši. Ta čudež je največ, kar je Bog naredil, in tudi največ, kar dela na naši zemlji.

         Kaj pa takrat, ko vas morebiti nekaj vleče, da bi pristopili k obhajilu, sami v sebi pa čutite, da bi to ne bilo prav. Kardinal Ouellet pravi, da v tistem trenutku lahko postanete vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z oltarnim občestvom, z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko se drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: „Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi? Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov, mašnikov, za zvestobo in zavzetost. Ko bo namreč duhovnik videl, da ste ostali v klopi, se bo moral tudi sam vprašati, kako je z njim in njegovo duhovniško zvestobo: „Ali sem jaz, ki v tem trenutku delim zakrament Jezusove navzočnosti, res v polnosti pripravljen na to poslanstvo? Verjamem, da bo moral marsikdo zmoliti kesanje za svoje ravnanje, čeprav mu formalno nihče ne more nič očitati.

         Vedno večkrat se, hvala Bogu, tudi dogaja, da ljudje, ki se ne morejo udeležiti zakramentalnega obhajila, ne ostanejo v klopi, ampak se med obhajilom postavijo v vrsto, ko pa pridejo pred duhovnika, s prstom na ustih ali z rokami, prekrižanimi na prsih, pokažejo, da so prišli prosit blagoslova – kakor otroci, ki še niso bili pri prvem obhajilu. V tej gesti se razodevata ponižnost in prošnja, ponižnost, ki se zaveda svojih meja, in prošnja za blagoslov, ki ga Bog nikomur ne odreka.

         S tem je povezano tudi stalno iskanje svojega mesta v cerkvenem občestvu. Pred človeka, ki je ločen in je zaživel ponovno zvezo, postavlja izziv, kaj bo sedaj storil s svojo vero: jo bo skušal živeti v okviru možnosti, ki jih ima, ali pa se bo povsem odvrnil od občestva. Po drugi strani pa je to tudi spodbuda za občestvo, da za takšne pare postane kot Jezus na poti v Emavs. Jezus se je na tisti poti pridružil učencema, čeprav sta se oddaljevala od Jeruzalema in bežala od občestva, ki je bilo njun dom skozi tri leta. Ni ju zaustavil na poti, ampak je hodil z njima, dokler ga v Emavsu nista spoznala. Tudi krščansko občestvo mora hoditi s takimi pari in jim pomagati do spoznanja tistega poslanstva, ki ga v danem trenutku lahko živijo znotraj cerkvenega občestva, znotraj župnije. Cerkev je namreč več kot obhajilo in življenje v Cerkvi je več kot samo udeležba pri obredih.

         V evangeliju smo slišali Jezusovo priliko o vinski trti in o vinogradniku. Beseda je tekla o očiščevanju in o obilnejšem sadu. Podobe te prilike so zgovorno pomenljive tudi za nas. Čeprav vse mladike rastejo iz iste trte, nimajo vse istega mesta na trti. Vse pa živijo iz sokov, ki tečejo po trti in iz teh sokov tudi postajajo rodovitne. A vsaka na svojem mestu.

         Jezus govori tudi o očiščevanju. Ne bi bilo prav, če bi na tem mestu spregovoril o različnih vrstah očiščevanja. Prosimo Svetega Duha za razsvetljenje, da bi vsak izmed nas na svojem mestu in ob priznavanju svojih grehov prišel do spoznanja, na kakšen način ga v konkretnih življenjskih razmerah Bog očiščuje. Sveti Duh naj nam tudi pomaga do spoznanja, da to očiščevanje, ki je včasih boleče in se nam lahko zdi nesmiselno, ne pomeni nič drugega, kot uresničevanje Božje volje, da bi vsak izmed nas obrodil še več sadov. Bog lahko tudi tiste, ki so doživeli razpad svojega zakona in vstopili v nov odnos, očiščuje, da bi ob svojem času – tega pozna samo Bog sam – obrodili še več sadu.

         Naj nam tudi današnje srečanje pomaga, da bomo odkrivali neomajno zvestobo Božje ljubezni in tisto rodovitnost svojega življenja, ki nam jo lahko podari samo Bog. Marija, Mati Cerkve. Prosi za nas. Sv. Jožef, varuh svete Cerkve, prosi za nas. Amen.

 

VIR: http://www.nadskofija-ljubljana.si/vseslovensko-srecanje-locenih/?platform=hootsuite

Ah, seveda

08.10.2017: 27. Nedelja med letom: Mt 21,33-43

Jezuitski duhovnik Bernard Lonergan je bil kanadski teolog, ki je močneje vplival na filozofijo in teologijo preteklega stoletja. Včasih je njegova govorica tako kompleksna, da bi potrebovali poseben priročnik za razumevanje povedanega. Presenetljivo pa je, da so njegovi najbolj pomembni uvidi zelo preprosti in izraženi v vsakdanji govorici. Eden od takšnih uvidov je tudi naslednji: vsem se redno dogajajo »ah seveda« trenutki, ko nam je kar naenkrat dan globlji uvid v Boga, v svet, vase in v druge. Trdi, da takšni trenutki osmislijo stvari in dogodke, ki so se nam prej zdeli zgolj nesmiselna težava.

Matejev evangelij je poln takšnih »ah seveda« trenutkov. Napisan je bil za Judovske poslušalce. O Jezusu razmišlja v luči zgodovine Izraela, hebrejskega Svetega pisma in njihovega pričakovanja Mesije. Za Matejevo skupnost in za nas je Jezus »ah seveda« svetovne zgodovine. Matej premišljuje o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. Stvari, o katerih se je prej samo spraševal, imajo sedaj zanj globok pomen in smisel.

Stavek »kamen, ki so ga zidarji zavrgli« se nanaša na Izrael. V Ps 118 in tudi na splošno v knjigi Psalmov, so preizkušnje in porazi Izraelcev razumljeni kot preizkus moči, ljubezni in vztrajnosti. Ne glede na to skozi kaj vse so morali iti, so Izraelci še naprej slavili Boga za njegovo zvestobo, se čudili čudežem, ki jih je delal zanje in jih tako napolnjeval z vero in zaupanjem.

Matej premišljuje o tem, kaj se je Jezusu zgodilo po rokah velikih duhovnikov, pismoukov, farizejev in Rimljanov. V velikem »ah seveda« trenutku Matej spozna, da od zidarjev zavrženi kamen ni samo Izrael, ampak Jezus sam, ki je s tem postal vogelni kamen nove stavbe: Kristusovega vstalega telesa, ki je Cerkev.

Matejev odlomek na enak način, kakor ga je on na Jude, tudi mi lahko apliciramo nase in na svoje življenje. Tudi mi doživljamo značajske in osebnostne poteze, ki se jih sramujemo ali pa nas spravljajo v obup. Opravljanje in pohlep, pretekle rane in jeze, spolnost in zlomljeni odnosi, razbitost in razdrobljenost našega krščanskega življenja – vse to nam lahko vzame pogum.

Čeprav smo si veliko prizadevali, da bi presegli svoje najslabše poteze, smo največkrat prepričani, da iz njih za nas ne more priti nič dobrega. A prav v to našo slepoto nam danes spregovori evangelij: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. To je Gospod storil in je čudovito v naših očeh.«

Prav tisti deli našega značaja, ki jih najbolj ne maramo, so lahko čudovita priložnost za milost. Enako velja za vse, kar nas moti pri drugih. Za Boga ni ničesar, kar ne bi zmogel odrešiti. Zanj ni nič predaleč in nič preveč zapletenega. V krščanskem življenju ni prostora za sram, ampak samo za kesanje in ponovni začetek. Ko se ozremo na stvari, ki so se nam zdele zgolj težava, se nam odpira možnost za »ah seveda« trenutke, v katerih nas Kristus zdravi in njegova ljubezen naše življenje preusmerja. On nas osvobaja vseh negativnih in samouničevalnih samogovorov. Zaradi njega so prav takšni trenutki za nas priložnost, da gradimo svoje srce na dialogu z Njim, ki je vogelni kamen in največji mojster za gradnjo in rast vsakega izmed nas.

Ko nam nenehno zahvaljevanje in pogovor z Njim postaja navada, se množijo tudi »ah seveda« trenutki. Naša zgodba ni več zgolj težava, ampak postaja izziv in priložnost za sodelovanje s Kristusovo ljubeznijo do nas in vseh, kar je Božje kraljestvo na zemlji.

P. Viljem Lovše

Prvo jesensko srečanje Skupnosti Srce pri sv. Jožefu

Prvo jesensko srečanje Skupnosti Srce pri sv. Jožefu bo v ponedeljek 25. septembra 2017.

Maša za pokojno Cvetko Lavrič (obletna maša) in druge pokojne v skupnosti Srce bo ob 19. uri v cerkvi sv. Jožefa.

Po maši sledi program:

  • Duhovna misel
  • Predstavitev programa 2017/18
  • Spoznavanje in pogovor
  • Zaključek, obvestila in Agape

SKUPINE SRCE OB SRCU – Ljubljana, Suha pri Škofji Loki, Nova Gorica

Skupine Srce ob srcu za samopomoč in oporo ob ločitvi nudijo možnost podelitve svoje stiske z ignacijansko, duhovno  metodo in s tem pot k okrevanju od travme ločitve.  V te skupine se je lansko leto  vključilo že več kot 70 ljudi.

Vsak član prejema gradivo ob katerem premišljuje in moli ter si ob tem oblikuje svoje izhodišče za podelitev osebne izkušnje. Ker nas druži podobna izkušnja ločitve je zaupanje hitro pridobljeno in empatija lažje dosežena. Drug z drugim v malih skupinah pošteno in odkritosrčno delimo osebno izkušnjo, svoje izzive in spodbude iz vsakdanjega življenja. Vsak lahko v okolju varnega prostora zaupanja prispeva svojo edinstveno izkušnjo, po kateri Bog daje moč in usmiljenje. Zavedamo se, da nam skozi izkušnje drugih govori Bog in nas utrjuje v hoji za Njim, ko nosimo svoj križ ločitve.

Skupine so odprte za vse z izkušnjo ločitve, tudi če dolgoletna partnerska veza ni bila zakonska ali če so sedaj v novi vezi. Dobrodošli so vsi, ki so še v postopkih ločevanja, v prvih letih samskega življenja, pa tudi, če je od razveze minilo že precej let. Ne glede na to, koliko časa je že minilo, bolečina, ki je bila potlačena, ne zastara in stiska ne mine. Bolečina, ki ni izpovedana, se zapiše v telo in zastruplja naše odnose. Nimamo se radi ker se oblagamo s krivdo. Ne sprejemamo drugih ker se primerjamo z njimi ali pa mislimo, da nas obsojajo. Bogu zamerimo ker nas je doletela ta preizkušnja, zato se raje smilimo sami sebi kot da bi sprejeli, da smo Zanj vedno ljubljeni in dragoceni.

Vernost ni pogoj, le pripravljenost slediti programu, iskreno sprejeti in se odpreti Božjemu delovanju, ki edino lahko resnično prenovi naše življenje. Psihologija od trpljenja večinoma beži, duhovnost ga sprejme in uporabi kot priložnost za srečanje in razodevanje božje moči v svojem življenju. Naše dostojanstvo in naša prava identiteta je v tem, da nas Bog vedno spoštuje, sprejema in nam je naklonjen, njegov Duh deluje tudi v naši slabotnosti.

Namen skupine je podpora drug drugemu v vseh preizkušnjah v procesu razveze in po njej ter spodbuda k osebni rasti s poglabljanjem svoje vere v osebnem, živem odnosu z Jezusom.

Gradivo za molitev, premišljevanje in podelitev v skupini se prejema po e-pošti in natisnjeno na srečanju.

 

Kraji srečanj in kontakti:

 Srce ob srcu – Ljubljana

 

Srečanja so vsako 4. sredo v mesecu ob 19. 30 uri, v župniji Dravlje(učilnica nad garažo)

Povabljeni tudi k sv. maši ob 19 h v novi cerkvi.

Dobrodošli stari in novi člani.

Vsi zainteresirani se prijavite na e-naslov: razvezani.srce@gmail.com.

ali  preko tel.: 041 955 219  (Karmen Kristan)

 

Srce ob srcu – Suha     

 

 

Srečanja so  vsak 3. četrtek v mesecu v župnišču. 

Kontakt: razvezani.srce@gmail.com

Žpk Matjaž Zupan Tel.: 041 926 898

 

 

Srce ob srcu – Nova Gorica  

 

Srečanja so vsak 3. torek v mesecu v župnišču. 

Kontakt: žpk Kržišnik Tel.: 041 596147

 

 


Tel.: 041 632 626